Moj oče se rad pogovarja z ljudmi, rad jim postavlja vprašanja, jim pripoveduje zgodbe in posluša njihove. Včasih se, ko berem, gledam televizijo, ali zgolj molče buljim v prazno, usede k meni in zaukaže: »Govori!« Namrščim se, nočem govoriti, potem pa seveda popustim in se razgovorim. Ne gre samo za to, da ne prenese tišine ali misli, da si ljudje nimajo kaj povedati. Na delu je tudi njegova neusahljiva radovednost, ki jo leta niso niti malo otopila – moj oče domneva, da ima vsakdo neko zgodbo, kaj šele njegov sin, profesionalni zgodbar. Pričakuje, da bodo drugi prisotni v svetu, ki je iz nekega razloga zadolžil njega, da to prisotnost preizprašuje in se o vsem tem pogovori. Tišina je smrt pripovedovanja, s tem pa tudi ljubezni.

Leta 2007 sva šla z mojo ženo Teri in najino novorojeno hčerjo Ello za božič na obisk k njenim staršem na Florido, kamor sta iz Kanade (kjer živita zadnjih triindvajset let) prišla tudi moja starša. S Teri sva se tisto leto poročila v Parizu, takrat sta moja starša spoznala njene in takoj so se spoprijateljili. Tokrat sta v Pensacola Beachu čas preživljala z njeno razširjeno družino, ki se, podobno kot moja, pogosto sreča in ki ima nepreštevno število tet, stricev ter drugih sorodnikov in prijateljev, ki so sčasoma postali polnokrvni člani družine. Moja starša sta hitro uvidela, da je afroameriška družina s svojo temeljno strukturo in prakso precej podobna naši bosanski in to jima je bilo zelo všeč. Toda nekaj je vendarle manjkalo – Terijina družina ni počela dosti tega, kar je počela (in še vedno počne) moja družina: niso si pripovedovali zgodb kot si jih mi. Iz nekega razloga njihova zgodovina ni bila povsem dostopna na način skupnega, javnega pripovedovanja.

Zato je, ko smo nekega prijetnega dne hodili po krasni beli peščeni plaži proti Fort Pickensu, kjer je veliki Geronimo umrl kot ujetnik svobodnjaške Amerike, morske ptice pa so krožile nad našimi glavami pod redkimi oblaki iz sladkorne pene, moj oče rekel moji ženi: »Teri, pripoveduj mi o svoji družini. Kaj slabega se je zgodilo?«

Če se ni zgodilo nič slabega, o čem naj govorimo? Če se ni zgodilo nič slabega, kaj se je sploh zgodilo?

Teri je bila ljubezniva, a ni mogla potešiti njegove radovednosti. Ob splošni nesreči biti temnopolt v Ameriki – ki zadeva vso črno populacijo – ni imela kaj dosti zgodovinskih in družinskih katastrof, o katerih bi lahko govorila. Moj oče je bil ob tem zbegan, celo nekoliko razočaran – kajti če se ni zgodilo nič slabega, si je težko zamisliti, kako naj bi iz tega nastale kakršnekoli zgodbe. Če se ni zgodilo nič slabega, o čem naj govorimo? Če se ni zgodilo nič slabega, kaj se je sploh zgodilo? Se je sploh kaj zgodilo?

Teri je seveda vedela, da sta moja starša pobegnila pred obleganjem Sarajeva in končala v Kanadi kot begunca. Vedela je, da so se v zgodovini Hemonov zgodile slabe stvari, med katerimi je bila najhujša in najbolj nedavna vojna v Bosni. To je bil eden tistih trenutkov, ko se mi je zdelo, da moram poseči in svoji dobri ženi svoja starša razložiti, postaviti in vpeljati teoretične osnove njunega sistema mišljenja, ji predstaviti – in vsem, ki so voljni poslušati – načine, po katerih travma spremeni samo strukturo sveta in resničnosti.

Kajti nemudoma sem razumel, čemu je oče postavil takšno vprašanje. Prepoznal sem njegovo kompulzijo. »Kaj slabega se je zgodilo« je bila bližnjica (ali daljšnica) za katastrofo. Rekel ji je, naj ga z opisovanjem zlomov, ki so jo definirale, uvede v svojo družino, saj tako on pripoveduje zgodbe naše družine: vojne, ranjenosti, selitve, izgube, borbe, trenutki nevarnosti in obupa. Brez katastrofe ni zgodovine; da bi začrtali zgodovino, moramo pripovedovati o njenih polomih; da bi našel lasten položaj v svetu, mora človek opredeliti svoj odnos do katastrof, ki jih je doživel. In česar ni mogoče povedati, ni mogoče razumeti. Družine – ali sveta, ali življenja – si brez katastrofe sploh ni mogoče zamisliti, saj je kot takšna nemogoča. Če je katastrofa (po teoriji o tragediji) dramatični dogodek, ki vpelje razplet zgodbe, potem njena odsotnost sugerira možnost, da tragični zaplet ne bo nikoli razrešen. Z drugimi besedami, morda je katastrofa past, toda omogoča tudi pripovedni pobeg. Če si imel dovolj sreče in si preživel katastrofični preobrat v zgodbi, imaš možnost povedati zgodbo – moraš povedati zgodbo.

Trdno verjamem, da je vse, kar je mogoče izreči in misliti v enem jeziku, mogoče misliti in izreči v drugem. Morda imajo besede drugačno vrednost ali interpretativno avro, toda vedno je več kot dovolj pomenskega prekrivanja, da je projekt prevajanja vreden napora, ki ni nujen zgolj za projekt literature, ampak tudi projekt človeštva. Kar pa je lahko zelo težko delo, zlasti če je pomen besede/koncepta vpisan v telo.

Kajti tu je beseda katastrofa, ki povsem očitno izhaja iz iste grške besede (katastrophe [καταστροφή], kar pomeni preobrat) kot tudi angleška različica catastrophe. Toda v bosanščini – ali vsaj v jeziku, ki ga uporablja moja družina – ima katastrofa bistveno drugačno vrednost in uporabnost, kot jo ima catastrophe v angleščini. Hemoni jo uporabljamo neprestano in sicer v kontekstih, ki bi bili v angleščini manj ustrezni. Moja mati denimo mojega očeta graja z besedami: »Ti si, ćale, katastrofa!«, ker je pustil sled umazanih nogavic vse do kopalnice. Ali pa moj oče ob poročanju o počeni cevi v zidu njune hiše uporabi besedo katastrofa, ker bo treba omenjeni zid prekopati, da bi našli vir puščanja. Moja sestra, ki živi v Londonu, bo katastrofo uporabila ob opisu svinčenega januarskega neba, ki se grozeče dviga nad Anglijo in njeno glavo. Jaz pa besedo katastrofa denimo uporabim, ko dojamem, da sem v kopalnici brez toaletnega papirja in da je najbližja rolica na drugi strani hodnika. Ena izmed redkih bosanskih besed, ki jih Teri razume, je katastrofa, predvsem zato, ker me tolikokrat sliši, kako se pritožujem nad raznimi nesrečnimi razvoji dogodkov, vključno s prometnim zastojem na poti do šole, kjer bova pobrala otroke in neredko ob stanju na našem varčevalnem računu.

Nič od tega ne sugerira, da možnosti katastrofe ne jemljemo skrajno resno. Nasprotno, lahkotnost uporabe besede katastrofa je povezana z njeno vseprisotnostjo. Namesto nastopa v velikih, tragičnih dimenzijah, je katastrofa povsod, njeni delčki se vedno bleščijo kot šrapnel ob sončnem dnevu.

Ko sem nekoč obiskal starša v Kanadi, sem ju peljal na obisk nekoga iz svoje številčne družine v Hamiltonu in okolici. Mama je sedela na zadnjem sedežu in ko smo se peljali okoli, se ji je pogled ustavil na mostu, ki so ga gradili v sklopu tega, kar bo postalo Red Hill Valley Parkway. Most je bil nedokončan, končeval se je sredi doline in v teh petnajstih sekundah, kolikor smo jih potrebovali, da pridemo naokoli, smo videli njegovo ogolelo armaturo, ostre robove, ki so sršeli nad prepadom. Mama pa je uspela v teh petnajstih sekundah reči: »Poglej si ta most. To mi ni videti prav čvrsto. Ta most se bo gotovo zrušil.«

Mama je bila nagnjena ne samo k opozarjanju o nevarnosti, temveč tudi k opisovanju namišljenih grozljivih posledic: »Ne teci s tem svinčnikom, oko si boš iztaknil.«

Bil sem, najbolj blago rečeno, osupel, tako zelo, da sem, ko sem se z mamo spustil v razpravo o dejstvu, da se v novejši kanadski zgodovini noben novozgrajen most ni nikoli nenadoma porušil, pričel voziti neprevidno.1 Vztrajal sem, da mi pove, čemu ji je nekaj takega padlo na pamet, toda bil sem tako agresiven, da je obmolknila in ni hotela več razpravljati o mostu in neizpodbitnosti njegovega bodočega sesutja. V teh petnajstih sekundah, ko je imela pol-most v vidnem polju sredi lepe kanadske pokrajine, je uspela prepoznati bližnjo nesrečo. Njeno katastrofično videnje kot tudi njena sposobnost, da ga hipoma formulira, so bili precizno nastavljeni na posebne frekvence katastrofe; katastrofa je oblikovala njeno stvarnost.

In to je nekaj, s čimer sva s sestro odrasla. Mama je bila nagnjena ne samo k opozarjanju o nevarnosti, temveč tudi k opisovanju namišljenih grozljivih posledic: »Ne teci s tem svinčnikom, oko si boš iztaknil.« Ali: »Pusti škarje, prste si boš odrezal.« To nama je šlo vedno na živce – in še danes naju živcira, ko prične na isti način opozarjati vnuke – in preveč pogosto sva na to gledala kot na način razmišljanja, ki ga je moč preprosto korigirati z voljo. Šele nedavno sem dojel, da se je davno, ko je bila otrok, njen brat brezbrižno igral igro »klinec biti« in če ga je njuna mati opozarjala: »Pazite, da koga ne ubijete s to palico!«, ga je s tem opozarjala pred svojo največjo grozo, ki se je uresničila.

Spomnim se, da sem nekje bral o eksperimentu, v katerem so skupini domorodcev, ki nikoli niso videli česa podobnega, prikazali posnetek moderne farme, potem pa so jih prosili, naj povejo, kaj so videli – in vsi so rekli: pišče. Ljudje, ki so izvajali eksperiment, so pregledali posnetek in niso videli nikakršnih piščančkov, zato so domorodnim subjektom znova predvajali isti posnetek, toda spet so vsi rekli: pišče. Videlo se ga je v kotu nekega kadra na manj kot dvanajstih sličicah, malce preden izstopi iz kadra, kar pomeni, da je bilo to pišče vidno manj kot sekundo. Očiten zaključek bi bil, da je človeška percepcija prvenstveno vedno uglašena s tistim, kar ji je znano in prepoznavno, kot neka vrsta čutne nagnjenosti k potrditvi. Kar pomeni, da je katastrofa mamino pišče.

Vojna je čez noč izbrisala vse, za kar sta delala vse življenje; in ne le, da je retroaktivno vse postalo nesmiselno, ampak je tudi nepovratno destabiliziralo samo možnost kakršnekoli strukturne stalnosti v njunem povojnem življenju.

V nasprotju z njuno voljo, navkljub njunim željam, sta moja starša samouka strokovnjaka za katastrofo, zadnja vojna pa je bila brez dvoma največja priložnost za samoizobraževanje. Moja mama vojne ni pričakovala, zato je trčila v njeno življenje kot meteorit, s podobnim učinkom izgubljenosti. Še vedno se spominja svojega šoka: eksplozije granat, policijske ure, razpada dnevnih rutin, nezmožnosti vključiti dejstvo vojne v strukturo resničnosti, znotraj katere je živela. Občasno jo spomnim, kaj mi je rekla, ko sem jo spomladi 1992 klical iz Čikaga: »Kmalu bo konec, že danes se strelja manj kot včeraj,« pri čemer ne zanika svoje naivnosti. Me pa zato v zameno spomni, da je vojna čez noč izbrisala vse, za kar sta delala vse življenje; in ne le, da je retroaktivno vse postalo nesmiselno, ampak je tudi nepovratno destabiliziralo samo možnost kakršnekoli strukturne stalnosti v njunem povojnem življenju. Po izkušnji vojne ni mogla ohraniti svoje vere v inercijo stvarnosti – v silo, ki povzroča, da se reči nadaljujejo s svojim tokom. Njen um zavrača možnost nove vojne, toda zaradi nenaravnega razdora je zdaj vsaka stabilnost sumljiva. Pred vojno jo je, kot mnoge druge, ščitila nepredstavljivost nepredstavljivega – pomirjajoča, četudi napačna domneva, da se tisto, česar si ne moremo zamisliti, ne more zgoditi, niti se v tem trenutku ne more dogajati. Če bi lahko, bi se še vedno skrivala za nepredstavljivim, toda nepredstavljivo se je že zgodilo, zato je za vedno predstavljivo in je iluzija stabilnosti dokončno porušena. Zanjo biti star ali bolan ni katastrofa – kajti to je, kot pravi, naravno – zato se tega ne boji. Saj ne, da se boji vojne – boji se, da bo nekaj razklalo njuno novopridobljeno (zelo kanadsko) stabilnost, ukinilo to konkretno stvarnost.

Tudi mojega očeta je vojna travmatizirala, toda kar je on doživel kot katastrofo – zelo osebno, pravi – je bil predvsem prelom v kontinuiteti človeške narave. Pred vojno je lahko verjel v stabilno dobroto (ali ne-dobroto) ljudi – bili so, kar so bili, in vedel si, kdo so in kakšni so; izogibal si se slabim in imel rad dobre. Kar ga je katastrofično šokiralo, je bil nenaden preobrat, ki mu je bil priča pri nekaterih prijateljih in znancih, ki so se iz sosedov prelevili v sovražnike, iz dobrih v slabe, iz spodobnih ljudi v morilce – to je bilo njegovo nepredstavljivo, ta preobrat v človeški naravi. Ko ga vprašam, če ga zaposluje misel o novi katastrofi, kakšni za zdaj nepredstavljivi, pravi: »Midva sva stara. Morda spet pride do katastrofe, toda naju ne bo, zato nama ni mar.«

Če imajo znanstveniki prav, ko trdijo, da ima lahko travma epigenetske posledice, ko ustvarja gene, ki se jih potem prenaša potomcem, je katastrofa vpisana v naše celice.

Moja sestra Kristina, ki je v svojih štiridesetih zamenjala kariero in postala psihoterapevtka, ima, tako se zdi, zelo jasen pogled na celotno tematiko. »Katastrofa je imaginarna (in včasih realna) aktualizacija najhujšega izida dane situacije,« mi je napisala. »Situacija lahko variira od zamujenega avtobusa ali zažganega kosila do smrti in vojne.« Potem je nadaljevala: »Katastrofa je stanje pričakovanja najhujšega kot tudi priprava v namen izogiba, za boj proti ali spopadanje z izidom. To stanje je včasih zavestno, toda obenem je permanentno nezavedno.« Misli tudi – in jaz se strinjam – da je v tem stalnem pričakovanju nekaj kulturnega determinizma. Oba se spomniva slogana, ki se ga pripisuje samemu tovarišu Titu in ki se ga je ponavljalo vsem otrokom in državljanom Jugoslavije desetletja pred vojno. »Živeti moramo, kot da bo mir trajal sto let in se pripravljati, kot da bo jutri vojna.« (In vojna je res prišla jutri.) Moj oče se spomni, da je njegov oče (Ivan) trdno verjel, da se vojne ponavljajo na petdeset let – dedek Ivan je sam doživel dve svetovni vojni. In če imajo znanstveniki prav, ko trdijo, da ima lahko travma epigenetske posledice, ko ustvarja gene, ki se jih potem prenaša potomcem, je katastrofa vpisana v naše celice.

Starša sem vprašal tudi, kaj bi bilo nasprotje katastrofe. »Normalno življenje,« sta rekla v en glas. Za njiju je normalno življenje samoumevna kategorija – to je življenje, ki je normalno. Ko sem pritisnil nanju, sta obrazložila: normalno življenje zahteva stabilnost, ki je vedno odvisna od stabilnosti države in vlade, ki omogoča vzgojo, izobraževanje in opolnomočenje otrok, kot tudi splošni občutek napredka. Normalno življenje, je pojasnil moj oče, ima tudi različne odtenke in ga je moč izboljševati (četudi bi bil točen prevod besede, ki jo je uporabil, lepšati) z rečmi kot so smučanje, šport, petje, otroci, čebelarjenje itd. Na tej točki sem doumel, da je normalno življenje pravzaprav tisto, ki sta ga živela pred vojno, tisto, kar sta izgubila. Normalno življenje je tako simultano nostalgičen in utopičen projekt, tako izgubljeno kot nedosegljivo.

Kar pomeni, da je normalno življenje zamejeno in definirano s katastrofo – je življenje brez razpoke, življenje, preden ga je katastrofa naredila nedostopnega, toda hkrati tudi vidnega. In obratno, katastrofa je vse, kar razkolje življenje, tisto, kar onemogoči njegovo stabilnost, njegovo neogibno biološko in čustveno inercijo. Tako kot catastrophe v tragediji determinira razplet zgodbe, življenjska katastrofa determinira naracijo normalnega življenja, ki ga lahko dojamemo zgolj s pomočjo katastrofičnega zaslona, ki ločuje naše življenje na prej in potem.

Toda obsesivno predstavljanje katastrofe ima še eno pomembno funkcijo. Ker je travma vedno razpoka v normalizirajoči kontinuiteti, vzpostavljeni z rutinami, in ker vedno ruši ontološko inercijo, ki »stvarnost« vzpostavlja kot stvarno – kar je, se mora tudi nadaljevati – je vedno predhodno nepredstavljiva. Najhujša možna katastrofa je tista, ki si je ni mogoče predstavljati. Ergo, vsaka katastrofa, ki si jo predstavljamo, nas ščiti pred njenim polnim učinkom; je oslabljeni virus, ki nas bo morda cepil proti stvarni, hujši katastrofi. Predstavljanje slabih reči, ki se lahko zgodijo, manjša število dejansko slabih stvari, ki bi se nam lahko zares zgodile, omejuje jih samo na tisto, kar je nepredstavljivo. Predstavljiva katastrofa – predstavljiva, ker je zamišljena – je vedno vključena v še vedno nepočeno domeno stvarnosti, je že zavzela svoj prostor v narativni armaturi življenjskega izkustva. Ali, preprosteje rečeno, brez ostanka se vključuje v zgodbe, ki si jih govorimo, da bi razumeli svet. Cena tega samopomirjanja je strašna, tudi če bi bilo vredno te cene: vsa naša stvarnost, s tem pa tudi vsa naša pripoved, je organizirana okoli katastrofe.

Toda obstaja še en način za blaženje strahov, povezanih z večnim prihajanjem katastrofe, to pa je, da na prihodnost gledamo s pomočjo vremenske napovedi. Še vedno povsem ne razumem obsedenosti svojih staršev z vremensko napovedjo, toda ta je bila vedno prisotna. Navado smo imeli skupaj kositi v času popoldanskega dnevnika in ko je na vrsto prišla vremenska napoved, točno ob 16:25, smo radio poslušali kot da je preročišče. V Kanadi najljubši program mojih staršev ne daje le tedenskih napovedi, temveč ponuja tudi informacije (ali informativne predpostavke) o času in temperaturi zjutraj, popoldne, zvečer, ponoči, vse skupaj ponazorjeno z majhnimi simboli, na katerih je sonce ali oblak ali poševen dež. Pogosto se pretvarjata, da sta nad napovedjo zgrožena (»Ljudje, dež popoldne!«), kot bi popoldanski dež po sončnem jutru rušil neke osnovne predpise, po katerih je osnovano delovanje sveta. Toda napoved jima pravzaprav omogoča ukvarjanje s prihodnostjo in z možnostjo katastrofe kot prirojene ideje o prihodnosti in to v majhnih in nadzorovanih odmerkih. Obsedenost s prihodnjimi vremenskimi dogajanji je neka vrsta homeopatija za njuni travmatizirani duši.

Moj um je lingvistično moten, neprenehoma, neizprosno in mimo moje volje proizvaja besedne igre in verbalne distorzije.

Pa še nekaj: lagal sem, ko sem rekel, da ne razumem povsem njune obsedenosti, saj sem sam isti. Trenutno imam na svojem ne-tako-pametnem-telefonu nekaj aplikacij za vremensko napoved, kar mi ne omogoča zgolj videti, kakšno vreme bo jutri ali prihodnji petek, ampak lahko vidim tudi statistično verjetnost padavin, kot tudi indekse UV žarkov, hitrost vetra in stopnje vlažnosti. Pravzaprav mi za vreme sploh ni mar, kajti malo tega, kar počnem, je odvisnega od vremena. Moja skrb je prihodnost, edino, česar se bojim, je katastrofa.

Kar me napeljuje k še enemu priznanju: moj um je lingvistično moten, neprenehoma, neizprosno in mimo moje volje proizvaja besedne igre in verbalne distorzije. Gotovo obstaja diagnoza, povezana s to vrsto nenehnega blebetanja v moji glavi, nek medicinski termin, ki se nanaša na dejstvo, da se vsak dan svojega normalnega življenja s sabo na glas pogovarjam po bosansko, navadno z glasom sarajevskega uličnega suroveža – preklinjam, grozim, žalim, predvsem samega sebe (oziroma tisti del, ki ni sarajevski surovež). Z jezikom obseden um je spontano naplavil ime Sergej Katastrofenko – izmišljeni Slovan, verjetno Ukrajinec, ki se mi v glavi že nekaj časa pojavlja kot možnost junaka ali šale ali katastrofe. Ime Sergej Katastrofenko mi pogosto odmeva v glavi, ko skeniram svet, da bi pravočasno opazil svoje rušljive mostove in druga piščeta, koščke katastrofe, četudi še ni povsem dobil glasu, kaj šele telesa. Toda če ga kdaj dobi – in ko se to zgodi, bom vedel, da izgubljam pamet – bo postal popolno utelešenje katastrofe, ideje, da nobena resničnost, niti zgodba o njej, ni možna brez naključnih, nenadnih katastrofičnih dogodkov.

1Leta 1958 se je v Vancouverju porušil most Second Narrows; umrlo je devetnajst oseb, sedemdeset je bilo ranjenih.

Iz angleščine prevedla in dopolnila z razširjeno različico v bosanščini: Dijana Matković