Kdo bo povedal njihove zgodbe?
Mini serija Greh (It’s a Sin, 2021) scenarista Russella T. Davisa in režiserja Petra Hoarja v petih delih prikazuje pričetek epidemije aidsa v Londonu konec osemdesetih, ki je tja prišla z zamikom – o dogajanju v ZDA, kjer je aids že nekaj časa pustošil, se je med londonsko gej populacijo bolj ugibalo, kot kaj vedelo, na delu pa je bilo tudi zatiskanje oči: to se zares ne dogaja, to ne bo prišlo k nam itd. Tako sta se veselo mladostniško življenje fantov in svoboda, ki se je pričela s pobegom iz ruralnih krajev v metropolo, nepričakovano tragično prekinila – fantje, nekogaršnji prijatelji, ljubimci, sostanovalci, frizerji, prodajalci, točaji … so začeli dobesedno čez noč izginjati, včeraj si ga videl, danes ga več ni, drug za drugim so se brez oznanila o ’sramotni’ bolezni vračali domov, umret, ali pa so jih – v strahu pred neznano okužbo, malo pa tudi za kazen zaradi ’izbire življenjskega sloga’ – zaklepali v bolnišnične sobe, kjer so jim odvzeli vse pravice. Statistiki, po kateri je ta populacija v osemdesetih in devetdesetih izgubila vsako drugo osebo in še kakšno vmes, serija daje obraze in zgodbe, ob katerih številke umrlih postanejo tragedija; obravnava, ki so jo doživljali, pa svojstven zločin proti človeštvu. Umetnost je navsezadnje prav to: pričanje o preživeli katastrofi – potem, ko je najhujše mimo, in s strani tistih, ki so jo preživeli.
Obsojeni na samoto lastnih sob starejši ljudje nemalokrat umirajo brez tolažbe ob smrtni uri in brez prič.
Kar nas pripelje do neprijetnega vprašanja, povezanega z demografsko skupino, po kateri najbolj številčno žanje covid. Kdo bo, zdaj ali čez dvajset, trideset let, govoril zgodbe – v serijah, filmih, glasbi, literaturi – o najstarejših pripadnikih naše družbe, o tem, kako je nova epidemija tudi med njimi odnesla ’vsakega drugega in še kakšnega vmes’? Neposredno jih ne bo govoril nihče, saj odhajajo. Pri čemer so tudi možnosti za posredno pripovedovanje omejene: razen bolniških sester in zaposlenih v domovih za starejše jih, zaradi ukrepov za zajezitev nalezljivosti, malokdo sploh vidi. Obsojeni so na samoto lastnih sob, podobno kot geji v osemdesetih, saj imajo, kot vemo, bolnišnice režim, po katerem so obiski dovoljeni samo tedaj, ko je zanesljivo, da bo pacient v naslednjih urah umrl – smrt pa ne pride vedno napovedana – kar pomeni, da jih nemalo tudi umira samih. Brez tolažbe ob smrtni uri in brez prič.
Ker smo družba, ki namesto čaščenja modrosti starejših povzdiguje kult mladosti, ker smo, navsezadnje, samo posamezniki, ne pa družba (Thatcher), ni nenavadno, če smo slišali nemalo ljudi – ljudi, o katerih smo imeli pred tem morda boljše mnenje – reči, da smrt nekoga, ki je že star in bolan, ni tragedija. Da so bili stari ljudje tudi brez covida obsojeni na skorajšnjo smrt. Racionalizacija, ki ni drugega kot etični zločin. Še bolj tragično pri celi stvari je to, da se v sistemu, ki ni le obseden z mladostjo, ampak nas sili tudi v storilnostno naravnanost (pri čemer je to dvoje povezano), še nekateri starejši prebivalci sami počutijo kot ’odvečni ljudje’ (Ilija Trojanow). Verjamejo namreč, da jih zdaj, ko ne morejo več delati, ’ni škoda’. Podobno kot so mnogi geji v osemdesetih skozi prizmo ponotranjene homofobije in krščanske morale, s katerima jih je hranila družba, še sami verjeli, da je smrt zaradi aidsa pravična kazen za njihove ’grehe’. Toda gej generacija iz osemdesetih lahko dvajset, trideset let kasneje, v spremenjeni družbeni realnosti, uvidi krivice, ki so jih doživljali, in o njih priča. Kdo bo povedal zgodbe o smrtih današnjih žrtev nalezljive bolezni, kdo bo tudi to statistiko umrlih predstavil kot to, kar dejansko je – tragedija?
—
V besedilu uporabljena fotografija je del tetraptiha ‘Prezrti – končno uzrti?’ osemnajstletne Ele Romih, dijakinje smeri fotografski tehnik_ca na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Njena prva samostojna razstava je na ogled v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. Predstavitveni video si lahko ogledate tukaj.
