Kdo je ubil slovenskega delavca
Današnje politične usmeritve ljudi v veliki meri usmerja slepa jeza – globoka zamera, ki udriha vsepovprek. To je politika ljudi, ki vedo, da se jim godi krivica, ne pa tudi tega, kdo za njo stoji. Vsi poznamo klišeje o besnih Slovencih, ki za svoje nesreče krivijo sosede in tašče, geje in migrante, Sorosa in Putina. Levičarji znamo ob tem, pametnjakoviči kakršni smo, odgovoriti s slogani tipa »ne jebejo te pedri, nego kapitalizam«, ampak s tem nismo nikomur zares ponudili odgovora. Kajti abstraktne ekonomske procese, ki tolčejo po ljudeh, vseeno občutimo kot nekaj, kar nam je nekdo naredil. Dejanje mora imeti na drugi strani storilca z imenom in priimkom, sicer ne moremo ločiti človeškega vpliva od naravnih pojavov.
Če je bila tranzicija pohod naroda v svobodo, od kod se je vzela vsa revščina, od kod polni zapori ali zadušljiva birokracija?
Jeza je toliko bolj slepa, ker ljudje vedo, da je nekaj narobe z zgodbo o Sloveniji, ki nam jo pripovedujejo politiki tako z desne kot z liberalne strani. Nastanek države nam je ponavadi opisan kot proces demokratizacije – prehod iz obdobja komunističnega zatiranja v obdobje kapitalistične svobode. Že sama beseda »osamosvojitev« s sabo nosi patino emancipacije, osvobajanja od vseh oblik podrejenosti. Vse to pa ima bolj malo zveze z dejanskim občutenjem časa. Da v današnji družbi ni zatiranja? Kaj pa je potem grožnja lastnika, da me bo vrgel iz stanovanja? Kaj so tiste nadure, ki jih opravljam še za vikend, čeprav bi si moral že zdavnaj odpočiti boleč križ? Kaj je obvestilo zdravstvenega doma, da bom za nujno operacijo prišel na vrsto čez dve leti? Če je bila tranzicija pohod naroda v svobodo, od kod se je vzela vsa revščina, od kod polni zapori ali zadušljiva birokracija?
Nekoč je bilo lahko s prstom pokazati na partijsko vodstvo, plečate možakarje v težkih plaščih, ki v zakajenih sobanah obsojajo ljudi na Goli otok, danes pa se zatiranje zgodi kar samo od sebe. Razpršeno je na tisoče malih fragmentov – je v položnici, v dopisu policije, v klicu kadrovske službe, v obvestilu na e-davkih, v odločbi upravne enote … Družinske in poklicne obveznosti se kopičijo, skrbi se nalagajo, in vse, kar zares razumeš, je to, da težko dihaš. Da te nekaj tlači in duši. Da ti vse to krade leta življenja. Ko iščeš nemogoče ravnovesje med napornim šihtom in skrbjo za bolnega starša, ki si ne more privoščiti poklicne pomoči, ne pomisliš na politike. Besen si nase, na družino, na ves svet.
Tranzicijskim povzpetnikom ni uspelo le prevzeti oblasti in vpeljati novih oblik podrejanja, njihov glavni dosežek je v tem, da so za seboj zabrisali vse sledi.
Tranzicijskim povzpetnikom ni uspelo le prevzeti oblasti in vpeljati novih oblik podrejanja, njihov glavni dosežek je v tem, da so za seboj zabrisali vse sledi. Ostali so junaki, funkcionarji, po katerih se imenujejo človekoljubne fundacije, in poslovneži, ki predavajo srednješolcem o receptih za uspeh. Občasno nam ob naših stiskah pokažejo na kako tarčo – desnica pravi, da je inflacijo zakuhal Golob ali da je poplave povzročila Nika Kovač, liberalci pravijo, da vam je svobodo ukradel veliki lutkar Janez Janša. Nič od tega pa ne more prinesti sprememb v življenja zatiranih. Položnice, odločbe, dopisi in obvestila še kar naprej prihajajo, emancipacije ni nikjer na vidiku. In prav v tem leži izziv delavskega razreda – kako osvoboditi zgodbo o Sloveniji mitov, ki so jih druga o drugi napisale politične elite, in razumeti, kaj se nam je zares zgodilo.
***
Francoski pisatelj Édouard Louis v uvodu romana Kdo mi je ubil očeta povzame tezo, da je rasizem »izpostavljanje določenih skupin prebivalstva prezgodnji smrti« – definicija, ki jo nato razširi na vse pojave družbenega zatiranja. Politika je proces ustvarjanja razlike med »tistimi prebivalci, ki bivajo stabilno, motivirano, zaščiteno življenje, in drugimi, ki so izpostavljeni smrti, preganjanju, umoru«. Prezgodaj končana življenja niso le statistična anomalija, naključna odstopanja od sicer pozitivnih družbenih kazalcev, pač pa so posledica konkretnih političnih dejanj. So umori, ki imajo na drugi strani morilce. Louis se je tako ob pisanju osmrtnice svojemu očetu, ki je zaradi nesreče pri delu postal invalid in več let trpel ponižujoče reze neoliberalnih vlad, lotil tudi detektivskega iskanja konkretnih krivcev za bolezni in ponižanja, ki jih je ta utrpel. Macron. Hollande. El Khomri. Hirsch. Sarkozy. Valls. Bertrand. Chirac. Njihove besede in njihovi zakoni so drug za drugim odščipali leta očetovemu življenju, dokler ni od njega ostalo več nič.
Prezgodaj končana življenja niso le statistična anomalija, naključna odstopanja od sicer pozitivnih družbenih kazalcev, pač pa so posledica konkretnih političnih dejanj.
Kako bi bilo videti takšno iskanje krivcev v slovenskem prostoru? Se lahko kot Louis postavimo v vlogo detektiva, ki preiskuje okoliščine prezgodnjih smrti? Hitro se nam zastavi množica dilem. Kako dokazati, da nesreče, bolezni in ponižanja v Sloveniji niso le slučajni dogodki, ampak posledice političnih odločitev? Kako ugotoviti, ali so udarci naključno razporejeni med prebivalce ali pa zadevajo točno določene družbene skupine, ki so bile načrtno izbrane? In če velja drugo, kdo je pisal te načrte? Kdo je sprejemal odločitve in zakaj? Za odgovore se moramo ozreti po mnoštvu uničenih hrbtov, scefranih živcev in nezdravljenih bolezni ter razvozlati, kaj imajo skupnega.
Detektiv bi z nekaj brskanja po arhivih bržkone našel vzorec in ugotovil, da prezgodaj umrle druži predvsem ena lastnost: njihov ekonomski položaj. Raziskava za raziskavo mu namreč dokazuje, da revni in niže izobraženi v Sloveniji umirajo mlajši. Dokazuje, da obstajajo velike razlike že med otroki iz revnih in tistimi iz premožnih družin, da imajo revnejši prebivalci več težav z depresijo in boleznimi hrbta, da v občinah z višjo brezposelnostjo prebivalci pogosteje prejemajo protidiabetična zdravila, tveganje za prezgodnjo smrt zaradi jetrne ciroze je v občinah z najnižjo dohodninsko osnovo pri moških za 3,1-krat višje in pri ženskah za 4,5-krat višje kot pri prebivalcih najbogatejših občin. Zdravnik in raziskovalec Dušan Nolimal je v članku za Ministrstvo za delo zapisal: »Brezposelnost znatno poslabša psihosocialno in telesno zdravje. Ljudje z zdravstvenimi težavami pa imajo tudi večjo možnost, da postanejo brezposelni. Tveganje, da zbolijo za depresijo, je pri brezposelnih dvakrat večje kot pri zaposlenih. Ljudje z duševnimi motnjami pa so stigmatizirani in težje zaposljivi. Te razlike v bogastvu (dohodku) in zdravju so pogosto družbena krivica in odsevajo vplive gospodarskega in političnega sistema na delo in zdravje.«
In ko detektiv ugotovi, da si prezgodaj umrli, bolni, depresivni, ponižani in izključeni ljudje vsi delijo isti razredni položaj – da torej obstaja vzorec, ki se mu reče revščina –, mora poiskati še motiv. Zakaj so se skupaj znašli v takšni situaciji in kdo bi lahko imel interes, da jih potisne vanjo?
***
»Kdaj ste prvič izgubili redno zaposlitev?«
Postavimo vprašanje kateremukoli pripadniku starejše generacije delavcev in skoraj vedno bomo dobili enak odgovor: »V devetdesetih, ko je propadlo podjetje.« In težko bomo našli kraj v Sloveniji, kjer se to ne bi zgodilo. Nekdanji velikani jugoslovanskega gospodarstva so klecnili drug za drugim, svetovne znamke so postale ničvredni kosi nostalgije, na stotisoče delovnih mest je bilo likvidiranih v nekaj kratkih poosamosvojitvenih letih. Od sredine osemdesetih, ko je bila brezposelnost tako rekoč nična, do leta 1993, se je število iskalcev dela povzpelo na rekordnih 137.000 oseb.
Socialne posledice so težko izmerljive – ne moremo prešteti, koliko ljudi se ob izgubi zaposlitve ni nikoli pobralo, koliko se jih je prezaposlilo v bistveno slabših in bolj izkoriščevalskih panogah, koliko se jih je odselilo v tujino, koliko se jih je predčasno upokojilo z nezadostno penzijo, koliko se jih je zapilo, kakšne so bile posledice za njihove družinske odnose. Nihče ne bo nikoli popisal števila puščajočih streh, ki niso bile popravljene, ali izmeril zvišanih krvnih tlakov, ki se niso nikoli več znižali.
O tej katastrofi se je vedno govorilo kot o naravni posledici prehoda v nov sistem – kot o ceni, ki smo jo pač morali plačati, če smo se hoteli rešiti jarma totalitarizma. Saj veste, izgubili smo jugoslovanske trge, veliki industrijski obrati so bili zastareli, treba jih je bilo žrtvovati, da bi zacvetela nova, »lahka ekonomija«. Toda ob preučevanju okoliščin propada bo detektiv za vsako uničeno firmo našel ambiciozne menedžerje in njihove politične prijatelje. Virov res ne manjka. Nekdanji svetovalec pri postopkih lastninjenja Dejan Verčič je o tem povedal, da je »sam videl, kako so ljudje prišli spraševat, ali lahko izvedejo menedžerski odkup. Takrat so bankirji s kovčki dobesedno stali pred vrati uprav in spraševali, ali bi ti zdaj prevzeli svoje podjetje.« Nekdanji minister za finance Janez Šuštaršič ga v intervjuju za RTV lepo dopolnjuje: »Nobeden od notranjih prevzemov se ne bi zgodil brez pomoči državnih skladov, državnih bank in seveda brez pomoči sestankov, kjer so delili ‘žetone’, in kar je ključno, poskrbeli so za to, da ni bilo nadzora.«
Odločitev za privatizacijo najdemo že v prejšnjem sistemu, ko je Ante Marković, zadnji predsednik SFRJ, pod pritiskom direktorjev in mednarodnih posojilodajalcev omogočil dokapitalizacijo in odkup podjetij. Toliko o svinčenem komunizmu. Lojze Peterle, ki je vodil prvo slovensko vlado, je ob nadaljevanju tega procesa ponosno zagovarjal tezo, da je treba do konca uničiti komunistične centre moči, t. i. »rdeče direktorje«, to pa tako, da se lastništvo podjetij razprši med vse državljane. Njegov antikomunistični džihad je v okrnjeni obliki uresničila vlada Janeza Drnovška. Podoben ukrep je vlada vpeljala na področju javnih stanovanj z Jazbinškovim zakonom. Sledila je velika privatizacijska prevara, množični prenos javnega premoženja k zasebnikom: slovenski državljani so dobili v roke certifikate in stanovanja, ki so jih nato za drobiž pokupili vodilni v podjetjih, upravljavci investicijskih družb (PID-ov) in nepremičninski špekulanti. Menedžerji so postali lastniki, iznajdljivi mešetarji s papirji pa milijonarji. Oboji so imeli dostop do neomejenih bančnih kreditov, s katerimi so pokupili, kar se jim je zahotelo.
Preberite tudi: Ana Podvršič: Protislovja izjemne »zgodbe o uspehu«
Firme, ki so predstavljale gospodarski temelj celotnih regij, so lastniki drugo za drugo uničili. V najboljšem primeru so obrati postali sweatshopi tujih korporacij, v najslabšem pa so šli v stečaje – odpustili so delavce, razprodali dragoceno infrastrukturo, opremo in blagovne znamke ter preselili kapital v tujino. Tako so pokopali tekstilno, avtomobilsko, pivovarsko in še marsikatero panogo, na grobiščih pa je nastal slovenski kapitalistični razred – klapa možakarjev, med katerimi so nekateri še danes med najbogatejšimi Slovenci: Lah, Horvat, Bavčar, Šrot, Valant, Petan, Jamnikar, zakonca Južna … Morda ste zanje že kdaj slišali, morda ne. Ampak to so ljudje, ki so obogateli na nesreči drugih, to nesrečo pa nam prodali kot ekonomsko nujnost. Kot je zapisal Louis: »Zgodba tvojega življenja je zgodovina teh ljudi, ki so prihajali drug za drugim, da te potolčejo.«
Lah, Horvat, Bavčar, Šrot, Valant, Petan, Jamnikar, zakonca Južna … Morda ste zanje že kdaj slišali, morda ne. Ampak to so ljudje, ki so obogateli na nesreči drugih, to nesrečo pa nam prodali kot ekonomsko nujnost.
Privatizacijsko plenjenje se je v ciklih nadaljevalo tudi pod vladami Janeza Janše, Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in Mira Cerarja, ki so po vrsti razprodali in omogočili izčrpavanje še drugih ključnih podjetij. To pa jim ni bilo dovolj, privatizacijske ambicije so od tod začele pronicati tudi v polja šolstva, energetike, telekomunikacij in zdravstva, ki so prav danes pod enakim pritiskom, kot so bila nekoč javna podjetja. Janšev varčevalni zakon, ZUJF, je uničil še zadnje oporišče varnega zaposlovanja v javnem sektorju in okrnil dostop do socialne pomoči, stara delovna mesta pa so po reformi trga dela (vlada Boruta Pahorja je prva institucionalizirala večjo fleksibilnost odpuščanja in zaposlovanja) vse bolj nadomeščale kratkoročne in prekarne službe. Tako se je izvorni zločin prenesel na novo generacijo delavcev. Osamosvojitelji so jim dokončno odvzeli vse oblike stabilnosti in varnosti.
Kot opozarja Janez Krnc, je bilo oškodovanje družbenega premoženja ugotovljeno v sedmih od desetih podjetij, nekaj sto kazenskih ovadb pa je prineslo manj kot deset pravnomočnih obsodilnih sodb. Analitiki si še danes postavljajo vprašanje: zakaj je politika dopuščala te kriminalne goljufije? Vprašanje seveda narobe zastavlja potek tranzicije. Predpostavlja namreč čiste namene osamosvojiteljev, ki da jih je zanimala samo demokracija, nakar so bili zavedeni s strani pokvarjenih menedžerjev. Delavec, ki je vse to doživel na svoji koži, pa ne rabi dolgo, da razume, kako nizko na seznamu političnih prioritet je bila demokracija. Prav menedžerski prevzem družbene lastnine je bil smoter osamosvojitve, temeljni motiv, ki je poganjal vse ostale politične operacije. Morda je proces še najbolj nazorno opisal arhitekt Miloš Kosec, ko je tranzicijo označil kot »30 let trajajoč stečajni postopek«.
***
Ob tem spoznanju se mora detektivu zamajati perspektiva. Njegov primer dobi bistveno širše razsežnosti: izpostavljanje skupin ljudi prezgodnji smrti ni bilo le enkratno dejanje nekaj posameznikov – bilo je zarota, v katero je bil vpet tako rekoč ves politični razred. Vsi, ki so poganjali tranzicijske procese, imajo krvave roke. Celo na videz zapriseženi ideološki nasprotniki, ki nenehno kažejo s prstom drug na drugega, so si delili isti program razlastninjenja delavcev in revnih. Včasih je reforme zagnal Janša in jih je zaključil Pahor ali Cerar (reforma trga dela, prodaja Mercatorja …), drugič pa je bil Janša tisti, ki je zaključil delo liberalnih predhodnikov (ZUJF, Zakon o tujcih …).
Vsi, ki so poganjali tranzicijske procese, imajo krvave roke. Celo na videz zapriseženi ideološki nasprotniki, ki nenehno kažejo s prstom drug na drugega, so si delili isti program razlastninjenja delavcev in revnih.
Toda bolj ko se seznam osumljencev širi, bolj neverjeten postaja zločin. Nadrejeni se začenjajo spraševati, ali ni morda naš detektiv zabredel pregloboko v teorije zarote in izgubil stika z realnostjo. Da je bila osamosvojitev zarota menedžerskih in političnih elit, ki so si zavestno podjarmile določene skupine ljudi? Ah, dajte no, tega se vendarle ne da dokazati! Morda lahko rečete, da so imela njihova dejanja posreden vpliv na slabše življenjske izide nekaterih posameznikov, ne morete pa dokazati naklepa. In brez naklepa ni zločina. Raziskovalec slovenske tranzicije se takšnih očitkov seveda ne bo ustrašil. Ne le da ima dokaze naklepnega »izpostavljanja določenih skupin prebivalstva prezgodnji smrti«, ampak so takšno ravnanje v primeru nekaterih skupin potrdila celo sodišča.
»Ministrstvo za notranje zadeve meni, da so bile v fazi osamosvajanja Republike Slovenije upoštevane vse pravice državljanov republik bivše Jugoslavije … Zato menimo, da je v nadaljnjih postopkih potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno …« S temi besedami je Igor Bavčar, prvi notranji minister Republike Slovenije, vladi utemeljil odločitev za izbris. Ključna je beseda odločitev. Minister Bavčar in njegov pomočnik Slavko Debeljak sta vedela, da dolgoletnim prebivalcem Slovenije, večinoma delavcem, jemljeta pravico do dela, zdravstva, socialne in vsakršne druge pomoči. Vedela sta, kakšne bodo posledice, in sta nanje tudi pripravila državni aparat. Imela sta možnost (in tudi priporočila) pripraviti drugačen Zakon o tujcih, a sta vztrajala. Demosovi poslanci v času vlade Lojzeta Peterleta so imeli možnost zakon zavrniti, a se za to niso odločili. Enako možnost je imela vlada Janeza Drnovška, ki je zakon spravila v veljavo. Vsi so se odločili, da bodo več deset tisoč prebivalcev obsodili na taborišča in izgon, na revščino, bolezen in smrt. Za tem je stala računica, ki jo je najbolje artikuliral Jože Pučnik: »… pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo … Potrebno bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji.« Da se je torej lahko odpravilo strukture nekdanje države in izpeljalo plenjenje, je bilo treba žrtvovati del prebivalstva.
Danes več ne more biti dvoma, da je bil izbris dejanje načrtnega izpostavljanja skupin ljudi prezgodnji smrti. Zločin, ki ima žrtev, motiv, naklep. A namesto da izbris bere kot enkratno zgodovinsko anomalijo, slučajen etno-nacionalistični spodrsljaj naših borcev za demokracijo, bo detektiv v njem iskal model. V izbrisu bo našel nastavke za vse druge oblike podrejanja, ki so doletele delavce in revne. Na enak način, kot so nekateri lahko izgubili dovoljenje za prebivanje, so drugi lahko izgubili službe, tretji stanovanja, četrti pravico do pomoči, peti do zdravljenja.
Program razlastninjenja delavstva vedno poteka na enak način: najprej je zakon, ki naj bi odpravil »dediščino komunizma«. Zakon je pameten in plemenit, ljudje ga podpremo, ker naj bi tudi nam razdelil nekaj premoženja. Sčasoma se pokaže, da zakon dopušča anomalije, da premoženje odteka zgolj k eni skupini ljudi, drugi pa ostajajo brez pravic. Odločevalci se delajo nevedne in nemočne, anomalije dolgo dopuščajo. Ko se žrtve teh anomalij začnejo oglašati, politiki krivijo njih same – zakaj pa niso pravočasno oddali papirjev, zakaj niso bolje investirali certifikatov, zakaj niso kupili stanovanja, se prekvalificirali za boljšo službo? In šele ko so jim vse pobrali, se začnejo pogovarjati o »omejevanju spornih praks«. O tem se pogovarjajo desetletja. Morda se na koncu žrtvuje enega ali dva krivca. Premoženjsko ne odgovarja nihče, še najmanj tisti, ki so zakon napisali. Nam pa je izguba prikazana kot obžalovanja vredna napakica. Spodrsljaj, ki se ne bo nikoli več ponovil.
Krivci so arhitekti našega sistema – razred politikov, direktorjev in menedžerjev, ki so kolaborirali pri napadu na delavstvo in to počnejo še danes.
Učinek takšnega razrednega zatiranja je, da se težko s prstom pokaže na krivca. »Demokratizacija« za razlaščene delavce dejansko pomeni le to, da je odgovornost za zatiranje razpršena med različnimi sferami odločanja in med ideološkimi nasprotniki. A če razumemo izbris, nam postane jasen celoten modus operandi tranzicijskih razrednih zatiralcev. Krivca ne vidimo več zgolj v karikaturnem zlikovcu Janši niti v abstraktni kategoriji »kapitalizma«. Krivci so arhitekti našega sistema – razred politikov, direktorjev in menedžerjev, ki so kolaborirali pri napadu na delavstvo in to počnejo še danes.
Ti ljudje ves čas paradirajo pred našimi očmi, nam pridigajo o narodni enotnosti in slovenski zgodbi o uspehu. Na državnih slovesnostih se kitijo s priznanji in odlikovanji, univerze jim poklanjajo častne doktorate. Živijo v najbolj ekskluzivnih novogradnjah, v stanovanjih, kupljenih z gotovino. Zato naj naša jeza ne bo slepa. Ob izgubi osebnega zdravnika, po koncu 12-urnega šihta, ob izvršbi zaradi neplačane položnice se spomnimo nanje. »Zgodba tvojega trpljenja ima imena«. Poimenujmo jih kar z nazivom, ki ga zase uporabljajo sami: osamosvojitelji.
—
