Ob obletnici izbrisa: Ko se zatirani organizirajo sami

Februarsko sonce, klopca, na njej Irfan Beširević iz nosu spušča cigaretni dim. Zraven bi lahko sedeli še dve osebi, a sedeža ostajata prazna. To je prostor za Irfanova tovarišico in tovariša, za sopotnika v političnem boju in prijatelja v smehu in bolečini. Zraven bi morala sedeti Mirjana Učakar in Aleksandar (Aco) Todorović. A žal počivata nekaj sto metrov stran, Mirjana od leta 2022 na južni strani ptujskega pokopališča, Aco od leta 2014 na severni, oddaljena drug od drugega približno toliko, kot ko sta stanovala v istem naselju. Irfan je nekaj dni pred 32. obletnico izbrisa najprej pred Mirjaninim grobom prižgal cigareto in jo zasadil v zemljo, obdano z zvončki, zraven pa zlil šilce domače slivovice. Potem je nekaj sto metrov šepal proti grobu drugega prijatelja, tam ponovil gesto in si zadihan odpočil. Irfanovo telo je sporočalo, da so posledice izbrisa neizbrisljive.

***

Aleksandar Todorović je v politični boj izbrisanih vključil provokacijo. Kamorkoli je prišel, se je za njim kadilo. Razumel je, da uspešen boj zahteva odklon, nekaj, kar je proti normi, sicer statusa quo ne napada, ampak ga ohranja. S svojimi genialnimi političnimi idejami, neizprosnostjo in provokacijo je nosilce oblasti prisilil, da so morali reagirati, pa naj je šlo za rasistične desničarje ali licemerske liberalce – začel je na primer z gladovno stavko pred živalskim vrtom, ker je trdil, da ima manj pravic kot ameba, kasneje je s tovariši_cami nadaljeval z blokiranjem prehoda za pešce pred parlamentom, pa ležanjem na cesti in vpadom na predavanje Igorja Bavčarja … Mirjana Učakar in Irfan Beširević sta tak način nemudoma sprejela. Učakar je bila srčna feministka, ki je sodelovala tudi na ženskem sodišču v Sarajevu, kjer so ženske govorile o zločinih, ki so jih pretrpele po razpadu Jugoslavije. Topla oseba, ki jo je človek moral imeti rad, in nepopustljiva ter ostra, ko je šlo za kakršnokoli krivico. »Ne dam!« je zarobantila in dvignila pest, če so ji hoteli vzeti še kakšno pravico. Beširević je na neki način Todorovićevo nasprotje, vedno uglajen in vljuden, dober govorec, ki je bil med drugim zadolžen za stike z mediji. Ni je bilo akcije, ki bi jo v tistih časih zamudil, ne le za pravice izbrisanih, saj še vedno pogosto ponavlja, da so boji skupni. Podobe, na katerih na kolesu, ovešenem z zvočniki, vodi povorko po mestu, so postale nepozabne.

Preberite tudi: ob tridesetletnici izbrisa – Vlasta Jalušič: Krivda, odgovornost in opravičevanje.

Včasih nerazdružljiva trojica je danes simbol tovarištva in morda najuspešnejšega političnega boja v zgodovini samostojne države. Izbrisanih niso združile nevladne organizacije, da bi zadostile zahtevam kakšnega evropsko ali državno financiranega projekta, ampak so spremembe dosegli po zaslugi lastnega angažiranja. Delovali so dvotirno: organizirali so razne akcije, proteste, se povezovali s sindikati, protivojnimi, antifašističnimi in protiimperialističnimi gibanji iz različnih držav, obiskali francoski in evropski parlament, sodelovali v predstavah, govorili v medijih itd., zraven pa bíli še pravni boj na različnih sodiščih. Neizbrisani aktivisti in aktivistke niso govorili namesto njih, ampak so bili trdna opora, ki se je kazala na ulici, v medijih, organizaciji in znanstvenih člankih. Na Todorovićevo željo so našli tudi italijanske odvetnike, da so vložili zmagovito tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, saj ideje o tožbi ni podprl niti en slovenski pravnik (s tem so Todorovića prepričali, da je s soborci prenehal z gladovno stavko, ki je že ogrožala njihovo zdravje). Tako je prišlo do gibanja, ki je doseglo številne uspehe in za seboj pustilo tudi ogromno znanja o politični organizaciji.

Izbrisanih niso združile nevladne organizacije, da bi zadostile zahtevam kakšnega evropsko ali državno financiranega projekta, ampak so spremembe dosegli po zaslugi lastnega angažiranja.

Če se morda ob novi obletnici izbrisa zdi, da je bilo o izbrisu že vse povedano, se velja spomniti prav na zapuščino njihovih političnih bojev in iz nje črpati pri snovanju novih, ki jim včasih umanjka naslednji razmislek: Če želimo s političnimi boji rušiti fašizem in neoliberalni ekstremizem (lahko vstavite tudi poljubno sopomenko), morajo prihajati od zatiranih samih, biti kolektivni in odklonski od norme. Vse, kar je odmaknjeno od te linije, je obsojeno na hiter konec ali v najboljšem primeru apropriacijo. Oziroma če prevzamem todorovićevsko provokacijo: vse ostalo je liberalno sranje.

V isti sapi je treba pripomniti, da v resnici o izbrisu še ni bilo vse povedano in nikoli ne bo moglo biti vse povedano, saj so posledice prehude. Zločin je povzročil transgeneracijske travme, še vedno se kažejo v psihološkem, socialnem in ekonomskem smislu, in še posebej pomembno je, da na dan pridejo glasovi izbrisanih otrok in otrok izbrisnih. Krivice niso bile popravljene in približno polovica od 25.671 izbrisanih še vedno nima urejenega statusa. Nekaj med njimi je takih, ki že 32 let brez dokumentov živijo v Sloveniji, medtem ko se je večina izselila v druge države ali pa so bili tja izgnani. Zato zakonske spremembe, ki jih je vladi poslala predsednica države in ki bi sistemsko ter celovito uredile njihov položaj, morajo biti sprejete.

Številni krivci za izbris pa medtem še kar vedrijo in oblačijo na pomembnih položajih …

—

Prikazna fotografija: Amnesty.