Namesto participacije vseh pri redistribuciji zmanjšanja gospodarske rasti in trošenja, smo spet priča brezobzirnemu uresničevanju nekih partikularnih, sebičnih interesov minornega dela družbe.

Konec je. Videti je srečen. Ljudje so zunaj in skupaj. Bolj kot ne brez distance. Celo protestirajo že nekaj časa, v tisočih. Maske so sicer še vedno tu, vendar bolj kot modna novota oziroma v nekih določenih situacijah obvezna oprema, še bolj pa kot nova prispodoba korupcije. Vrste pred trgovinami in gneča v njih dokazujejo, da smo iz karantene prišli z bolj ali manj nepoškodovanim nakupovalnim nagonom, kot tudi nepotešeno željo po počitnikovanju in turizmu, ki smo jo, že takoj naslednji dan po razglasitvi konca epidemije, tako plebiscitarno demonstrirali z masovnim naskokom na mejne prehode s Hrvaško. Dobre novice za planerje gospodarske rasti, ki jo kmalu, že naslednje leto, spet vidijo rekordno visoko. Vse je videti kot dan po dnevu zmage. Dnevu zmage nad virusom, ki je za dva meseca omejil naše gibanje in stike ter ohromil našo gospodarsko dejavnost. Dnevu zmage po katerem smo se zbudili v dan po porazu in kapitulaciji.

Finta je namreč v tem, da prejšnji četrtek zvečer, ko je presenetljivo in kar naenkrat premier razglasil konec epidemije, v resnici ni, kot se nam je presenečenim tisti dan morda celo zazdelo, razglasil svoje absolutne zmage in prevlade v boju s koronavirusom in njegovimi ekonomskimi in socialnimi posledicami. Prav nasprotno. Premier je razglasil svojo brezpogojno vdajo. Za razliko od razglasitve začetka epidemije, pri kateri je šlo v pretežni meri za zdravstveno epidemiološko vprašanje, predstavlja namreč razglasitev njenega konca izključno politično-ekonomsko odločitev. Ta odločitev v svojem bistvu pomeni dokončno opustitev žal povsem ponesrečenega in niti še dobro začetega družbenega eksperimenta organizacije življenja z virusom kot nekim novim dejstvom, novo realnostjo, s katero smo se morali soočiti v začetku letošnjega marca. Takrat smo vsaj po tihem upali, da bomo morda sposobni družbenih sprememb in ekonomskih odnosov v njej, ki bi po eni strani z začasno zaustavitvijo družabnega življenja in gospodarstva zagotovile zajezitev širitve epidemije, po drugi strani pa najprej pravično delitev bremena takšne zaustavitve. V naslednji fazi, t.i. fazi »plesa z virusom«, pa bi spremembe z redistribucijo zagotovile preživetje in dostojno življenje vseh članov družbe. Tudi tistih, katerih poklici, poslanstva in dejavnosti bodo v interesu lovljenja nepredvidljivih plesnih korakov korona virusa v prihodnjem obdobju močno omejeni ali celo v celoti onemogočeni. Izkazalo se je, da bi bila za takšno transformacijo družbe potrebna nič manj kot sprememba njene izvorne kode, saj bi sedanjo, neoliberalno, izkoriščevalsko, nepravično in okoljsko nevzdržno, morali zamenjati z neko novo, socialno, vključujočo, ekološko in pravično, ki pa je sedanja oblastna struktura žal ni sposobna pa tudi ne zares voljna namestiti. In ne gre samo za nevoljnost oziroma nesposobnost te naše robate in domačijske oblastne garniture na nacionalni ravni, pač pa tudi (ali pa še bolj) za nevoljnost in nesposobnost tiste liberalno omikane, na ravni celotne Unije. Oblasti pa, ki ni sposobna niti misliti, kaj šele vzpostaviti družbe, ki bi zares znala »plesati z virusom«, pač ne preostane drugega kot da odmisli oziroma eliminira – virus. In to z dekretom o koncu epidemije. Ki je v resnici kapitulacija plesnega učitelja.

Da se bo vse skupaj končalo natančno tako, kot se je, se je pokazalo v že zelo zgodnji fazi korona krize, recimo takrat, ko je vlada v predlog prvega protikoronskega zakona zapisala določbo, da v času moratorija za vračanje kreditov obresti ne tečejo in je bil posledično finančni minister poklican k bančnikom na zagovor in šolanje. Predstavljam si, da so mu bančniki, v svojih oblekah za vsaj tisoč evrov in z letnimi plačami višine letnega prometa marsikaterega mikro podjetja z nekaj zaposlenimi, povedali, da se ta igra z moratoriji na odplačevanje kreditov, med katerimi naj ne bi tekle obresti, »bankam pač ne izide«. Predvidevam, da so mu ob tem dali še kratko lekcijo iz bančništva za telebane in ga, z izrecnim povratkom na ideje po katerih bi tudi banke prevzele svoj del bremena te krize, poslali nazaj na Gregorčičevo. Od tam pa naj se on, premier in vladni govorec skupaj, raje za(je)bavajo z nesorazmernimi in nelogičnimi posegi v pravice in svoboščine ljudi, z zmerjanjem medijev in še kakšnim nepotrebnim jebanjem naroda v glavo, naj se magari z ljudstvom igrajo tisto svojo najljubšo igro »Janša kao hoče bit Orbán, a mi mu kao ne damo« ali pa naj nekaj (kaj pa vem kaj, recimo zaščitne maske, rokavice in respiratorje) na veliko kupujejo in se v takšne posle, namesto da bi se od njih ograjevali, vgrajujejo. Njih bankirje pa naj lepo pustijo pri miru, da še naprej služijo in čuvajo (kao) svoj denar. Pri čemer bi/bo šlo, ko govorimo o teku obresti med moratoriji, za njihov oziroma bančni ekstra in dodaten zaslužek, utemeljen izključno na stiski njihovih komitentov, ki pa so se svojim dejavnostim in svojim zaslužkom, za razliko od bank, odpovedali oziroma morali odpovedati v javno oziroma skupno družbeno korist. Skratka: »Spizdite stran od našega denarja in se nam ne vračajte pred oči brez državnih poroštev za kredite gospodarstvu, s katerimi bomo mi kakopak spet malo, a ne, profitirali, ob tem pa, tako za zraven, še priročno zategnili nove dolžniške zanke okrog vratov realnega gospodarstva in prebivalstva. Da se nam izide.«. Finančni minister pa nič. Namesto, da bi vsaj poskusil in rekel magari tisto, kar je oni dan rekel recimo Orbánov minister Zoltán Kovács v intervjuju za BBC, nekaj v stilu »fantje, vsi vemo, da bo cena tele karantene enormna, zato morajo pri njenem plačilu participirati vsi, tudi vi«. Da »morajo participirati vsi« bi bil tisti osnovni plesni korak, nujno potreben za učenje vseh iz njega izpeljanih nadaljnjih korakov in figur za ples, ne le s tem virusom, pač pa tudi z vsemi njegovimi morebitnimi nasledniki in kar je še pomembneje, za ples z nepovratno spreminjajočim se podnebjem, ki bi se ga sicer morali naučiti že zdavnaj.

Namesto participacije vseh pri redistribuciji zmanjšanja gospodarske rasti in trošenja, s katero smo debelo zamujali že dolgo pred izbruhom te epidemije, smo spet priča brezobzirnemu uresničevanju nekih partikularnih, sebičnih interesov minornega dela družbe. Tokrat niti ne več na podlagi utvare o kao večji konkurenčnosti ali pa inovativnosti, ampak odkrito in brez sramu na račun dejstva, da s(m)o se drugi v večini svojim partikularnim in zasebnim interesom, presenetljivo voljno in brez večjega upora, odpovedali oziroma morali odpovedati v splošno korist, natančneje v korist javnega zdravja. To pomeni dvoje: da smo kot družba v večini očitno zmožni in pripravljeni sprejeti še kako drugačno alternativno realnost, pa vendar smo na korona zgodovinskem razcepu spet zaradi partikularnih sebičnih interesov manjšine, zamudili odcep v smeri bolj solidarne, vključujoče in okoljsko vzdržne družbe (če je odcep sploh kje bil in ni šlo samo za neuresničljivo pobožno željo) in s turbo pospeškom odbrzeli naprej po isti neoliberalni trajektoriji. In ta nas je zelo verjetno tudi pripeljala do pandemije novega korona virusa, ki pa je zgolj vmesna postaja do apokalipse, tiste podnebne namreč.

Banke, finančne inštitucije in velike korporacije so se kmalu po začetnem šoku začele vesti kot da je epidemija neka začasna motnja, po koncu katere bo treba zgolj nadaljevati tam, kjer smo pred izbruhom ostali. Kot zdravilo za iz epidemije izhajajočo krizo ponujajo čimprejšnjo vrnitev na business as usual, ko je važno imeti več, da bi se (spet) čim več trošilo in hranilo večno gospodarsko rast. Po njihovem zgledu so se kmalu začeli tako vesti še oblastniki in za njimi še vsi mi, končni potrošniki, ki sicer na tisti načelni ravni pametovanja še vedno govorimo kako nič več ne bo, kot je bilo, v resnici pa intimno verjamemo, da bo točno tako, kot je bilo že jutri.

Zato nam je tudi tako na kožo pisana najširše sprejeta teorija o izvoru korona virusa, po kateri naj bi se preskok na človeka zgodil na neki tržnici z živimi divjimi živalmi v kitajskem Wuhanu, kjer Kitajci pač še vedno jedo netopirje. Mi zahodnjaki oziroma Evropejci nismo torej k epidemiji z ničemer prispevali in rešitev je na dlani: v kultiviranju teh neciviliziranih Kitajcev, ki naj prenehajo s svojimi divjaškimi običaji in nehajo jesti neke čudne in redke sesalce. Naj preprosto postanejo bolj podobni nam, omikanim zahodnjaškim potrošnikom na lovu za večno gospodarsko rastjo in vse bo v redu.

Razen, če ne bo.

Ob robu te prevladujoče teorije o izvoru epidemije, se da namreč občasno in sramežljivo, v krajših noticah dnevnih časopisov ter v resnih znanstvenih člankih in intervjujih, ki se ne vrtijo v prajmtajmu, slišati in prebrati o tem, kako so izbruhi nevarnih novih nalezljivih bolezni tesno povezani s prekomerno deforestacijo oziroma poseganjem in prodiranjem človeka v doslej še nedotaknjene pragozdove, v katerih mora iskati surovine in gorivo za večno gospodarsko rast, kjer pa ga čakajo tudi tisoči in tisoči novih in neznanih virusov, ki tam krožijo med divjimi živalmi in čakajoda se prvič v zgodovini srečajo s človekom. In zaženejo kaos na svetovni ravni, kot smo mu bili priča od začetka tega leta. Problem torej ni necivilizirani Kitajec, ki jé netopirje, ampak prav tisti kultivirani, ki je že del globalne mašine in za potrebe njenega delovanja krči gozdove, ko prodira globoko v njih iščoč surovine za njeno neprekinjeno ekspanzivno delovanje.

Resni znanstveniki nas torej resno opozarjajo, da vrnitev na business as usual v tem trenutku ne pomeni le povečanja možnosti za drugi val epidemije virusa COVID-19, ampak dolgoročno močno povečuje možnosti za izbruhe novih virusnih epidemij, naslednja se denimo pričakuje v Braziliji zaradi pospešene deforestacije amazonskega pragozda. Seveda jih ne slišimo, ker smo že zagnali tiste iste stroje, ki vedno znova preglasijo njihova opozorila o podnebni krizi. Nič novega torej. Business as usual. Kriza je očitno mimo. Konec je.