Konec, ki zamuja

Nedavno je minilo 80 let od smrti Walterja Benjamina.

Ponoči, 25. septembra leta 1940, je Benjamin v sobi Hotela de Francia, v katalonskem mestu Portbou, sklenil, da je njegovo življenje prišlo do konca in je samomor edino, kar še mora opraviti na tem svetu.

Zaužil je usodno količino tablet morfija. Tako je končal eden največjih umov 20. stoletja – Jud, marksist, mislec, ta, ki je čakal Mesijo, da pride v zgodovino skozi majhna, komaj odškrnjena vrata.

Benjamin je umrl kot begunec. Iz rodne Nemčije je pred nacisti pobegnil v Pariz. Ker je bil Jud, mu je bilo odvzeto nemško državljanstvo. Ker je bil človek brez zemlje, so ga francoske oblasti leta 1939 aretirale in poslale v taborišče v Burgundiji. Izpuščen je bil po treh mesecih.

Čeprav je bil Benjamin Jud, ki je naredil samomor, je pokopan na katoliškem pokopališču v Portbou. Na njegovem grobu je vklesana misel iz Zgodovinsko-filozofskih tez:

»Ne obstaja dokument civilizacije, ki ne bi bil obenem tudi dokument barbarstva.«

In res, tudi sam Benjaminov grob je spomenik evropske kulture, enega njenih vrhuncev, kot tudi evropskega barbarstva, enega njenih najglobljih brezen.

Verjetno največja »skrivnost« v zvezi z Benjaminom je njegovo pismo Carlu Schmittu, ki ga je napisal in odposlal leta 1930. Schmitt mu, kolikor je znano, ni nikoli odpisal, čeprav je Benjamin izrazil globoko spoštovanje do njegovega dela.

Navkljub na videz jasnim okoliščinam, je Benjaminova smrt odeta v tančico skrivnosti. Ta se nanaša predvsem na poročila, da je Benjamin v Portbou seboj prinesel nedokončan rokopis – ki pa ga po njegovi smrti niso našli.

Brez nekaj skrivnosti ni niti hramba/najdba Benjaminovih rokopisov. Nekatere je leta 1981 v Francoski narodni knjižnici našel Giorgio Agamben. Po neki urbani legendi naj bi bil ravno Agamben tisti, ki je našel Zgodovinsko-filozofske teze. Ne: ta rokopis je Benjamin predal Hannah Arendt, ki ga je vročila Adornu, ko je prispela v Združene države Amerike.

No, če vprašate mene, je verjetno največja »skrivnost« (navednice, ker to ni) v zvezi z Benjaminom njegovo pismo Carlu Schmittu, ki ga je napisal in odposlal leta 1930. Schmitt mu, kolikor je znano, ni nikoli odpisal, čeprav je Benjamin izrazil globoko spoštovanje do njegovega dela.

Schmittovega nacizma ni mogoče zanikati, temu niso oporekali niti njegovi učenci.

Ne več kot štiri leta kasneje je Schmitt objavil grozljiv članek »Firer ščiti zakon« (Der Führer schützt das Rech), leta 1936 pa je vodil odurno konferenco »Nemško pravo v obrambi pred judovskim duhom« (Die deutsche Rechtswissenschaft im Kampf gegen den jüdischen Geist).

Carl Schmitt je bil seveda nacist. Schmitt ni bil nikoli v središču intelektualnih iger, ki so se jih šli okrog Heideggerja: ali je bil res nacist, je bil nacist iskreno, povsem predano ali samo postransko, prostovoljno ali pod prisilo? Schmittovega nacizma ni mogoče zanikati, temu niso oporekali niti njegovi učenci.

Nacist, torej. In to ne kakršenkoli. Imenovali so ga »Hitlerjev pravnik«. Kot so poudarili njegovi nasprotniki, je Schmitt z definicijo politike, ki jo je postavil v Pojmu političnega (1932) – pa tudi s trditvijo, da je treba vsakogar, ki dvomi o obstoju države nevtralizirati in da se ni mogoče skrivati za pravicami, ki jih zagotavljajo ustava in zakoni – sodeloval pri ustvarjanju pravno-teoretične podlage za holokavst.

Schmittovo delo je reaktualizirala radikalna levica šestdesetih let prejšnjega stoletja, zlasti njegovo teorijo izrednega stanja in partizanskega bojevanja. Danes, ko so liberalci razglasili konec zgodovine, pa so si premislili in priznali nov obstoj zgodovine, razglasili konec političnega in potem spet vrnitev političnega, je v središču pozornosti drug vidik Schmittove politične filozofije.

Katehon.

Kaj je to?

Schmitt pojem prevzame od Svetega Pavla iz »Drugega pisma Tesaloničanom«:

»Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas? Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje.«

Govorimo torej o sili, ki zadržuje prihod Antikrista in odlaša apokalipso; sila, ki preprečuje zlo in odlaša konec zgodovine. Za Schmitta je ta sila sama bistvo zgodovine. Na nekem mestu zapiše: »Verujem v katehon, za mene kot kristjana je to edina možnost razumeti zgodovino in spoznati njen smisel.«

V Politični teologiji, nadvse vplivni knjigi iz leta 1922, Schmitt piše, da so »vsi glavni pojmi modernega nauka o državi sekularizirani teološki pojmi«. Schmitta torej zanima, kako teološki pojem katehon prevesti v pravo in ustavo države, ki bo sila, ki zaustavlja zlo. To ga bo odpeljalo v nacizem.

Stvari s Pavlovim pismom Tesaloničanom in Schmittovim razlaganjem katehona seveda niso stripovske, črno-bele, good vs. evil … Pavlovo besedilo se upira razlagi. Svetnik ošteva krščansko skupnost v Solunu, ki kliče apokalipso. Počasi, jim sporoča Pavel – bodite potrpežljivi. To, kar odlaša konec zgodovine, je po Schmittovem razlaganju in razlaganju Cerkvenih očetov začuda – Rimsko cesarstvo. Paradoks je očiten: katehon je cesarstvo, ki je pogansko, cesarstvo, v katerem mučijo kristjane. Ali se ne bi morali kristjani potem veseliti padca tega cesarstva? Ne, kajti ravno to cesarstvo zadržuje prihod Antikrista. Pavlovo sporočilo je daljnosežno, Rim bo pokristjanjen, in res, v obdobjih, ki prihajajo, bo na njegovih temeljih zgrajena krščanska Evropa, ki bo na svoja pleča prevzela breme katehona.

Za te, ki so v to pripravljeni verovati, bi taka sila, ki odlaša konec vsega, lahko bila – recimo Združene države Amerike, kakor verujejo ameriški desničarji. Ali Putinova Rusija, kakor misli vse več evropskih desničarjev. Ali nacistična Nemčija, kot je mislil Schmitt.

Jasno je, da Tanzanija ali Urugvaj, kot tudi Slovenija, ne morejo biti katehon. To je lahko samo imperij: proti velikemu zlu se lahko uspešno bori samo velika državna sila. Zapeljivost Schmittove razlage katehona leži ravno v dejstvu, da ni nujno, da je katehon dober – navsezadnje ni dobre ali čiste države. Katehon je lahko zlo, ki se uspešno zoperstavlja zlu. Za te, ki so v to pripravljeni verovati, bi taka sila, ki odlaša konec vsega, lahko bila – recimo Združene države Amerike, kakor verujejo ameriški desničarji. Ali Putinova Rusija, kakor misli vse več evropskih desničarjev. Ali nacistična Nemčija, kot je mislil Schmitt.

In naposled, ko Schmitt vztraja pri verovanju v katehon, pravzaprav sporoča, da ne veruje v Janezovo Razodetje.

Kot vemo, Janez z otoka Patmos, kamor so ga pregnali in kjer doživi videnje, napove v tem besedilu (drugi) prihod mesije. To videnje, apokalipsa, je srž vsega krščanskega verovanja. Brez apokalipse je vse zaman, saj manjka eshatološki happy end, potrditev, da je nauk pravilen. Nova zaveza se zaključi z Janezovim videnjem apokalipse, z besedami: »Pridi!«.

Kdo pride, kaj pride? Pridi Kristus drugič, pridi apokalipsa! Janezova apokalipsa ni nikakršno nesrečno uničenje in tragedija, temveč čisti happy end – največji v zgodovini. Pravzaprav je happy end celotne zgodovine.

Katehon odlaša prihod Antikrista, toda odlaša tudi prihod Kristusa. Katehon odlaša eshaton. Schmitt je radikalno antiapokaliptičen mislec.

Za Benjamina je zgodovina neprekinjeno zaporedje katastrof, za katerimi ostajajo ruševine, ki se kopičijo ena na drugo, vse do nebes.

Benjaminova politična teologija je radikalno drugačna. Izbere stran poraženih in ne strani sile, kraljestva in katehona.

Za Benjamina je zgodovina neprekinjeno zaporedje katastrof, za katerimi ostajajo ruševine, ki se kopičijo ena na drugo, vse do nebes, kot piše v svoji znameniti IX. zgodovinsko-filozofski tezi. V zgodovini ni napredka. Zgodovini ni pomoči. Zaporedja katastrof, beremo pri Benjaminu, ne more prekiniti niti Angel zgodovine.

Benjamin vseeno ni nihilist. Nasprotno. V Teološko-političnem fragmentu kritizira svetovno politiko, ki si prizadeva vrniti k naravi, politiko, »katere metoda se imenuje nihilizem«.

Da ne bi potonil v nihilizem, Benjamin uvede »šibko mesijansko upanje«, uvede prihodnost, kjer »so vsaka sekunda mala vrata, skozi katera lahko vstopi mesija«.

Po Jacobu Taubesu je VIII. zgodovinsko-filozofska teza najpomembnejše besedilo v polemičnem dialogu med Benjaminom in Schmittom.

»To besedilo, neke vrste oporoka Walterja Benjamina, se zoperstavlja tezam Carla Schmitta. “Tradicija zatiranih nas uči, da je izredno stanje, v katerem živimo, pravzaprav pravilo. Moramo se dokopati do pojma zgodovine, ki bo temu ustrezal. Takrat bomo prepoznali, da je naša naloga, da uvedemo dejansko izredno stanje; in na ta način se bo izboljšal tudi naš položaj v boju proti fašizmu.”

Tukaj imamo spremenjeno temeljno besedišče Carla Schmitta, ki ga je Walter Benjamin sprejel in preobrnil v njegovo nasprotje. Izredno stanje, ki je pri Carlu Schmittu diktatorsko in diktirano od zgoraj, je pri Walterju Benjaminu postalo učenje o tradiciji zatiranih. Zdajšnjost, pošastna okrajšava mesijanske dobe, definira izkustvo zgodovine tako pri Benjaminu kot Schmittu; obema je skupno mistično pojmovanje zgodovine, osnove njunega nauka pa se nanašajo na odnos sakralnega reda do profanega. Toda reda profanega ni mogoče zgraditi na ideji Božjega kraljestva. Zato zanje, za Walterja Benjamina, Carla Schmitta in Ernsta Bloca teokracija nima političnega, temveč samo religiozen pomen,« piše Taubes v eseju Carl Schmitt; apokaliptični prerok protirevolucije.

Schmitt je na strani zakona, države in Cerkve, Benjamin je poganjek z dolgega stebla evropskih milenaristov, ki je rojstni kraj levice.

Za Schmitta prihodnost pomeni strah. Za Benjamina pomeni upanje. Naloga Schmittovega katehona je, da odloži prihodnost. Naloga Benjaminove revolucije je, da pospeši prihod prihodnjega. Schmitt je na strani zakona, države in Cerkve, Benjamin je poganjek z dolgega stebla evropskih milenaristov, ki je rojstni kraj levice.

Zanimivo: Schmitt svojo utemeljitev vladavine prava, (morda) zla, ki nas bo obvarovalo pred ultimativnim Zlom z veliko začetnico (v določenem smislu je Schmittov katehon variacija Hobbesovega Leviatana), izpeljuje iz Svetega Pavla in njegove besede katehon. Tudi milenaristi so svojo doktrino radikalnega zavračanja zakona – verovali so, da bo zavrnitev zakona pohitrila prihod mesije – utemeljili na (nekem drugem) navedku Svetega Pavla (iz Pisma Titu): »Čistim je vse čisto.« Zakon, so hoteli povedati, ne bo spremenil zla v dobro, prav tako pa ne bo nobeno kršenje zakona, vključno s seksualnimi transgresijami ali celo umorom, umazalo tistega, kar je čisto.

Benjaminova politična teologija je torej mesijanska.

Benjamin je trdil, da je »kapitalizem oblika religijskega kulta«, vendar je treba opozoriti, da je tudi religija sama postala kapitalizem, tako v obliki verskega fundamentalizma kot new age gnosticizma. Tako pridemo do ključne teze Benjaminovega razlagalca, protestantskega teologa Borisa Gunjevića: »Če je kapitalizem religija, potem moramo narediti še korak naprej in Benjaminovo tezo zaostriti. Če je kapitalizem religija, bi verjetno le religija lahko podala radikalno kritiko kapitalizma. Kako je to mogoče? Benjamin je trdil, da se je kapitalizem razvil kot parazit znotraj krščanstva, torej krščanskega Zahoda, zato je zgodovina krščanstva tudi zgodovina parazitov, ki so iz njega nastali.«

Naposled je kapitalizem v podobi nacizma (tako fašizem kot nacizem sta, tega ne smemo nikdar pozabiti, le vrsti reakcije kapitalizma v krizi) dobil Benjamina. Ki je Schmittu ponudil roko duhovne bližine. Schmitt je odgovoril tako, da je napisal zakone, na begu pred katerimi je Benjamin položil roko nadse.

Zgodbo o dveh mislecih, Nemcu in Judu, nacistu in levičarju, je mogoče razlagati tudi tako. Vera v Cerkev, državo in pravo je Schmitta popeljala v eno najznamenitejših moralnih katastrof 20. stoletja. Slabo mesijansko upanje, vera, da je prihodnost lahko boljša, skladno z Lacanovo pripombo, da vera v boljši jutri vodi v samomor, je Benjamina odpeljala v Portbou, kjer se je lastnoročno izpisal iz preteklosti in prihodnosti.

Če vprašate mene, sem na strani Benjamina in njegovega šibkega mesijanskega upanja: vsaka sekunda so lahko vrata, skozi katera bo, neopazno kot lopov ponoči, prišel mesija in prinesel konec zgodovine.

Kar se mene tiče, mi dajte konec. Ne vidim niti enega razloga za odlašanje, podaljševanje. Velikokrat sem podpiral tako imenovano »manjše zlo« v upanju, da bo to preprečilo prihod večjega zla. Verjetno bi jutri naredil isto: gre za vprašanje šibkega značaja. Delal sem tako, a obenem razumel in cenil razloge tistih, ki zavračajo izbirati med dvema zloma. Tako se s kompromisi, popuščanjem, polno strahu in malo upanja, odvija zgodovina.

Kako naj potem ne upamo na to, kar nas more rešiti zgodovine?

—

Prevedel: Rok Plavčak