Konec lastnine?

Pred nekaj časa sem na Amazonu kupoval digitalni izvod novega romana irske pisateljice Sally Rooney. Kliknil sem na okence za nakup, vnesel potrebne podatke in čez nekaj trenutkov se je e-knjiga prikazala na mojem Kindlu. Precej praktično. Nekje v procesu sem odkljukal tudi izjavo, da se strinjam z Amazonovimi pogoji uporabe. Seveda jih nisem prebral, kaj šele, da bi razmišljal o praktičnih in legalnih posledicah dokumenta. A te morda niso tako nedolžne, kot sem si mislil: če bi pogoje prebral, bi recimo izvedel, da mi »ponudnik vsebine«, Amazon, »Kindle vsebino«, se pravi digitalni izvod romana Sally Rooney, »licencira in ne proda«. Nadalje pogoji uporabe določajo, da »razen, če ni drugje konkretno specificirano, uporabnik Kindle vsebine ne sme prodati naprej, posoditi, dati v najem, distribuirati, oddajati« in tako naprej. Poleg tega lahko digitalni izvod berem samo na napravah, ki jih podpira Amazon. Podatke, ki nastajajo pri moji uporabi naprave – čas uporabe, hitrost branja, prebrane knjige in podobno – lahko naprava pošilja Amazonu, ta pa jih sme shranjevati na strežnikih v tujini. Amazon lahko kadarkoli brez predhodnega opozorila spremeni te pogoje ali pa preprosto ukine storitve, ki so povezane s Kindlom. Povedano drugače: ko sem kliknil na okence za nakup in plačal za elektronsko knjigo, sem od Amazona v resnici dobil zgolj dovoljenje, da jo lahko pod izjemno strogimi omejitvami berem na omejenem številu naprav, pri čemer jo lahko ta kadarkoli preprosto izbriše.

Me dejstvo, da lahko Amazon kadarkoli z mojega Kindla zbriše roman Sally Rooney, res dela manj svobodnega in avtonomnega?

Na tej stopnji korporativne monopolizacije interneta takšni pogoji uporabe niti ne presenečajo več. A v resnici niso samoumevni. Če bi namesto digitalne izdaje omenjenega romana na Amazonu kupil fizično kopijo, bi ta transakcija sicer izgledala zelo podobno – izpolnil bi zahtevane podatke, plačal znesek, nato pa počakal, da mi knjigo dostavijo – z vidika lastniških pravic pa bi se zgodilo nekaj precej drugačnega. V nasprotju z »lastništvom« e-knjige, mojih lastniških pravic do fizičnega izvoda ne bi določal nekakšen sporazum, ki bi ga bil primoran sprejeti, temveč veljavno lastninsko pravo. Ob nakupu fizičnega izvoda tako sicer še vedno ne bi imel pravice, da vsebino romana reproduciram, bi pa lahko svoj izvod prebral, ga prodal naprej, posodil prijateljici, ga počečkal, daroval domu za ostarele, ali pa ga preprosto pustil ležati na knjižni polici in razumno sklepal, da bo še vedno tam, ko se bom čez nekaj let spomnil nanj.

Od lastništva k licenciranju

Kot zapišeta ameriška profesorja prava A. Perzanowski in J. Schultz, avtorja knjige The End of Ownership: Personal Property in the Digital Economy(2018), »obstaja grozeč razkol med kupci analognega in digitalnega blaga, ki je rezultat številnih relativno nedavnih pravnih, tehnoloških in tržnih sprememb«. Po mnenju korporacij, ki prodajajo te digitalne dobrine, lastništva nad njihovimi produkti namreč ne določa veljavno lastninsko pravo, ampak licenčne pogodbe, te »nerazumljive gmote pravnega žargona, ki jih refleksno odslovimo s klikom na okence »Strinjam se«.« Nad tem pa avtorja nista ravno navdušena.

Kako pa je prišlo do tega? Perzanowski in Schultz ponudita precej preprost odgovor, da je trenutno stanje posledica prakse varovanja digitalnih dobrin z zakoni o intelektualni lastnini. V središču zakonodaje, ki varuje intelektualno lastnino, je razlika med delom in kopijo. Delo v grobem predstavlja abstraktno entiteto stvaritve umetnice, na primer besedilo romana, pesem, skladbo; kopija pa posamezno »opredmetenje« te entitete, torej knjigo, CD in podobno. Zakoni o intelektualni lastnini tako varujejo predvsem pravico lastnice avtorskih pravic, da samo ona proizvaja kopije svojega dela. Tako s tem, ko kupim izvod nekega romana, sicer dobim pravice, da ta konkreten izvod prodam naprej, podarim in tako dalje, ne dobim pa pravice, da ustvarjam nadaljnje kopije romana. Z drugimi besedami, dobim pravice nad kopijo, ne dobim pa pravic nad delom. Zato lahko v tako rekoč vseh knjigah, ki jih imamo, najdemo neko verzijo tega zapisa: »Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku […] v okviru Zakona o avtorskih pravicah.«

Če kot lastnik Kindla veliko knjig kupim prek Amazona in mi je v interesu, da jih ne izgubim, imam torej močno iniciativo, da tudi v prihodnosti kupujem naprave, na katerih mi Amazon omogoča brati te knjige.

Ta delitev med delom in kopijo je v dobi tiska delovala precej dobro, stvari pa se zapletejo z razširitvijo na digitalne tehnologije. Če je za to, da preberem neko knjigo, dovolj ena fizična kopija, je pri e-knjigah situacija bistveno drugačna. Ena digitalna kopija romana – torej tekst romana, skupaj z računalniško kodo, ki omogoča, da se ta pravilno prikaže na zaslonu izbrane naprave – je shranjena na trdem disku in se načeloma, če je ne zbrišem, kopiram, predstavim in podobno, ne spreminja. A računalniki ne morejo preprosto uporabljati te datoteke. Za prikaz besedila romana na zaslonu naprave se mora izvorna kopija iz trdega diska prekopirati v pomnilnik, do katerega lahko potem dostopa procesor in izvede to opravilo prikaza vsebine datoteke na zaslonu. Enostavneje povedano, da lahko na svojem Kindlu berem digitalni izvod romana, moram narediti dodatne kopije le-tega. Digitalni izvodi umetniških del, pa tudi ostale digitalne dobrine, kot so recimo programi, aplikacije in operacijski sistemi, se od fizičnih reprodukcij razlikujejo po tem, da pri njihovi uporabi nujno proizvajamo kopije. Če je dana e-knjiga zaščitena kot intelektualna lastnina, potem obstaja neka napetost med inherentno naravo uporabe te dobrine in njeno pravno zaščitno: pri uporabi nujno nastajajo nove kopije, hkrati pa pravica ustvarjanja novih kopij pripada zgolj nosilki avtorskih pravic.

Tlačani mednarodnih korporacij

To je sicer nekoliko groba posplošitev, ampak dovolj upravičeno lahko rečemo, da je trenutni sistem licenciranja način reševanja te napetosti med delovanjem digitalnih produktov in njihovo pravno zaščito. Podjetja z nakupom nekega programa ali digitalnega izvoda umetniškega dela na nas prenesejo pravico do ustvarjanja kopij, a to storijo pod izjemno omejujočimi pogoji. Ti so veliko bolj omejujoči kot siceršnje lastninsko pravo, hkrati pa podjetjem, ki si lastijo avtorske pravice, dajejo celo vrsto novih pravic.

Uporabnost naprav, ki jih kupimo, je neposredno odvisna od interesa podjetja, da vzdržuje njihovo programsko opremo. Obstoječ sistem podjetjem omogoča tudi množično zbiranje podatkov o svojih uporabnicah in uporabnikih.

Perzanowski in Schultz se pri kritiki tega stanja omejita na analizo problematičnih praks podjetij, ki so nastale kot posledica pravne prakse zaščite digitalnih dobrin kot intelektualne lastnine. Izpostavita recimo fenomen tako imenovanega consumer lock-ina oziroma zmožnosti podjetji, da potrošnike s tehničnimi ali pravnimi sredstvi bolj ali manj prisilijo, da še najprej kupujejo njihove izdelke. Kot smo videli, mi Amazon dovoli, da omenjeni roman berem samo na Kindlu. Če kot lastnik Kindla veliko knjig kupim prek Amazona in mi je v interesu, da jih ne izgubim, imam torej močno iniciativo, da tudi v prihodnosti kupujem naprave, na katerih mi Amazon omogoča brati te knjige. Na podoben način kot omenjena e-knjiga je licencirana tudi programska oprema, ki omogoča delovanje naših telefonov, računalnikov in ostalih pametnih naprav. Čeprav si te naprave kot fizične predmete še vedno lastimo v bolj tradicionalnem smislu, pa so brez programske opreme popolnoma neuporabni, kar podjetjem, ki si lastijo intelektualne pravice za te programe, daje neizmerno moč. Uporabnost naprav, ki jih kupimo, je tako neposredno odvisna od interesa podjetja, da vzdržuje njihovo programsko opremo. Hkrati pa obstoječ sistem podjetjem omogoča tudi množično zbiranje podatkov o svojih uporabnicah in uporabnikih. To je po eni strani problematično zaradi možnosti kršitev pravice do zasebnosti. Po drugi strani pa so ti podatki za podjetja izjemno koristni: z njimi si lahko pomagajo pri oblikovanju novih produktov in storitev, lahko jih prodajo oglaševalskim agencijam, ali pa na njihovi podlagi prilagajajo cene na spletnih trgovinah.

Dlje v svoji analizi pa gre J. A. T. Fairfield, prav tako profesor prava in avtor knjige z nič manj srhljivim naslovom Owned: Property, Privacy, and the New Digital Serfdom (2017). V knjigi predstavi zelo podobno zgodbo o tem, kako je prišlo razkola med digitalnim in fizičnim lastništvom, a v nasprotju s Perzanowskim in Schultzem ponudi tudi razmislek o širših družbenih posledicah te pravne prakse. Trdi, da načeloma obstajata dva lastninska modela, ki ju lahko prevzame neka družba. Na eni strani obstaja »fevdalni sistem«, v katerem »si nekaj ljudi lasti vse ter prek tega lastništva nadzoruje vse druge«. Na drugi strani pa obstaja »svobodni sistem«, v katerem lahko »posamezniki in posameznice pod določenimi razumnimi omejitvami prosto ravnajo s svojo lastnino«. Premik od lastništva digitalnih dobrin k licenciranju Fairfield tako razume kot premik od svobodnega k fevdalnemu sistemu lastništva. Ta pa ne pomeni nič manj kot zmanjševanje svobode, avtonomije, varnosti, zasebnosti ter zmožnosti oblikovanja in izražanja identitete posameznikov in posameznic. Povedano drugače, trenutna pravna praksa, ki ureja lastništvo nad digitalnimi dobrinami, nas iz svobodnih posameznikov in posameznic spreminja v tlačane mednarodnih korporacij. Rešitev za to pa Fairfield, podobno kot Perzanowski in Schultz, vidi v ponovni krepitvi individualnih lastninskih pravic.

Zadrega zasebne lastnine

Čeprav se zdi trenutno stanje res dokaj neugodno in teza o sodobnem fevdalizmu, o kateri pišejo tudi drugi avtorji, morda najbolj odmevno Janis Varufakis, do neke mere drži, se Fairfieldova analiza tega konkretnega pojava izkaže kot zgrešena takoj, ko izstopimo iz njegovega specifičnega pojmovanja zasebne lastnine. Govorimo namreč o pametnih telefonih, e-knjigah in hladilnikih. Me dejstvo, da lahko Amazon kadarkoli z mojega Kindla zbriše roman Sally Rooney, res dela manj svobodnega in avtonomnega? Z vidika prostega ravnanja s predmeti, ki jih posedujem, vsekakor me. V bolj bistvenem smislu, na primer z vidika ekonomske svobode kot možnosti izbire dostojanstvenih načinov preživetja, pa se zdi pozitiven odgovor bolj vprašljiv.

Mislim, da Fairfield tu pozablja na pomembno razliko med osebno in zasebno lastnino. Ta izvira iz marksistične tradicije in predstavlja razliko med dobrinami, ki so nujne za preživetje oziroma prinašajo neko življenjsko udobje, in lastnino, ki predstavlja specifičen način posedovanja produkcijskih sredstev v kapitalističnih družbah. Ena od Marxovih osnovnih poant v Kapitalu je namreč, da kapitalizem zaznamuje posebna oblika lastninskega razmerja, v katerem imamo na eni strani v rokah kapitalistov centralizirana produkcijska sredstva, na drugi pa delavce brez zasebne lastnine, ki morajo svoje delo prodajati v zameno za mezdo. Z mezdo pa si lahko kupijo osebno lastnino, ki jim omogoča, da sploh lahko preživijo in si občasno celo privoščijo kakšno razvado.

Digitalne dobrine, kot so e-knjige, računalniški programi in posledično tudi naprave, odvisne od delujoče programske opreme, tako vse spadajo pod osebno lastnino. Kategoriji se sicer lahko delno prekrivata: brez računalnika, na katerem pišem tudi ta esej, bi težko karkoli zaslužil. A vendar še ne morem reči, da je moj računalnik zato moja zasebna lastnina, saj sam ne zadostuje za proces produkcije. Ta zahteva tudi nek medij, tiskano revijo ali spletni portal, na katerem so članki lahko objavljeni in bodisi prek prodaje, oglaševanja ali pa državne podpore prinašajo denar. Tega medija pa si seveda ne lastim, zato težko rečem, da imam kakšno zasebno lastnino, s katero si lahko zagotavljam preživetje.

Fairfield, pa tudi Perzanowski in Schultz, pri opisovanju problematičnih vidikov obstoječih pravnih praks, ki veljajo za digitalno lastnino, na nek način opisujejo izgubo osebne lastnine. Tudi ta je seveda problematična: kot omenjeno, ta pravna praska zmanjšuje našo svobodo pri ravnanju s predmeti, ki jih posedujemo, hkrati pa do neke mere vpliva tudi na našo varnost (z internetom povezane naprave so inherentno ranljive za napade in vdore) in podjetjem omogoča, da precej korenito posegajo v našo zasebnost. V bolj temeljnem smislu pa našo svobodo in avtonomijo omejuje nedostopnost produkcijskih sredstev, torej zasebne lastnine. Kot pravi Marx: »Boljša oblačila, hrana, obravnava in večji peculium ne odpravijo razmerja odvisnosti in eksploatacije sužnjev in prav tako ne mezdnega delavca.«

A za poanto, da svobodo in avtonomijo omejuje predvsem nedostopnost zasebne lastnine in s tem nadzora nad produkcijskimi sredstvi, ni treba verjeti Marxu. Za njen prikaz lahko vzamemo kar zgled iz Fairfieldove knjige. Gre za primer Američanke Dane Lewis, diabetičarke, ki je sama nadgradila svojo digitalno inzulinsko črpalko, tako da ji je dodala glasnejši alarm in napisala algoritem, ki je na podlagi podatkov o uporabi črpalke predvidel njene potrebe po inzulinu. S tem je seveda kršila pogoje uporabe te naprave, torej je ravnala nezakonito. Fairfield zgodbo navaja kot dokaz, »česa vse so pacienti sposobni, ko so lastniki svojih naprav in nadzorujejo svojo oskrbo« oziroma kot primer »avtonomnega delovanja«, ki ga ogrožajo omejujoči pogoji uporabe. A se zdi primer skoraj absurdno specifičen: večina ljudi verjetno ni dovolj tehnološko spretnih, nimajo dovolj časa ali pa poguma, da bi sami spreminjali in nadgrajevali svoje digitalne naprave. Obsežnejše lastninske pravice, konkretno pravica do »hekanja« naprav, o kateri v tem kontekstu govori Fairfield, bi bile za njih tako brezpredmetne. V resnici je celo dobro, da za produkcijo in pravilno delovanje naprav še vedno skrbi nekdo drug z zadostnimi sredstvi in tehničnim znanjem. Bi pa uporabnikom in uporabnicam na drugi strani močno koristilo, če to ne bi bilo podjetje v zasebni lasti, ki skrbi predvsem za interese svojih lastnikov oziroma delničarjev.

—