Štiriinosemdeset oseb v štirinajstih kontejnerjih, dva kontejnerja pa namenjena tušem in straniščem. Kako to poimenujemo?

Pred dvanajstimi leti je francoski plesalec v Ljubljani govoril o Evropi kot obljubi in obetu boljšega. Ni ga motilo, da so politični voditelji že tedaj čohljali predvsem lastne namišljene korenine v loncu krščanstva. Pogled se mu je raztezal prek mest Evrope in videl je lepoto življenja, upanje ljudi, prizadevanja ter ustvarjanje. Sam je iz kontejnerjev, viličarjev, človeških gibov in glasov ustvaril dih jemajočo ulično predstavo. »Skupaj, a samostojni. Samosvoji, a skupaj,« je opisoval, da je v raznolikosti vselej zabavneje in lepše.

Štiri leta kasneje je na drugi strani Sredozemlja ameriški Jud v Palestini ponudil drugačen pogled na kontejnerje. Jeffa Halperja je bilo groza. Desetletja je že spremljal izraelsko rušenje palestinskih hiš in zasedanje palestinskih domov, ki so si jih s silo in v imenu božje knjige prilaščali judovski naseljenci. Pred njegovimi očmi je izraelski bager ameriške izdelave zdrobil telo aktivistke Rachel Corrie, ki je želela zaščititi dom palestinske družine. O kontejnerjih je govoril kot o modelu zatiranja in pakiranja ljudi, obleganja in omejevanja, ki gre korak dlje v razčlovečenju in okrutnosti, kot je šel južnoafriški model apartheidskih bantustanov. Izrael, je bil prepričan, gradi sistem nadzora in nadoblasti nad Palestinkami in Palestinci, ki je racionalen in učinkovit, omogočen z zakoni in ustvarjen za normalizacijo družbe vrednih in nevrednih.

Danes so kontejnerji povečevalno steklo za razumevanje slovenske oblasti. Odstirajo skupnega sovražnika upokojencev in migrantov – oblast.

Osem let kasneje, leto 2020.

»Nismo drugorazredni državljani … Nihče nas ne vpraša po dejanskem počutju … Če boste na nas pogledali kot na enakovredne člane družbe, ki smo tej družbi že marsikaj dali, boste morali priznati, da ste se zelo zmotili, ko ste nas mislili oropati pravice do zdravljenja, ki je ustavna pravica …«, je pisalo v pismu enega od stanovalcev doma starejših v Poljčanah.

»Ni jim mar za nas … obljubili so nam lažne obljube. Nič nisem naredil, kar bi pojasnilo, da sem zaprt že tako dolgo, ne razumem več ničesar,« so bila sporočila devetnajstletnika, ki je prišel, da bi našel varnost, a je končal zaprt v centru za odstranjevanje tujcev v Postojni.

Danes so kontejnerji povečevalno steklo za razumevanje slovenske oblasti. Odstirajo skupnega sovražnika upokojencev in migrantov – oblast. Kontejnersko presečišče razkriva ne-vrednost sistema, ki hoče vrednost ljudi zvesti na gospodarsko vnovčljivost. Migranti lahko svojo vrednost, če imajo srečo, dokazujejo. Pripravljeni morajo biti tiho in ubogljivi, z upognjenim dostojanstvom opravljati najnižje plačana in najbolj uničujoča dela, da lahko sistem teče naprej in ustvarja privid normalnosti. Ko tega ne počno več, se vedno najde papir, zaradi katerega se jih razglasi za ilegalne, njihov obstoj pa za nezakonit. Zapre se jih v kontejnerje. Oblast jih neuporabne deportira, od koder presodi, da so prišli. Samovoljno branje zakonov in zanikanje temeljnih ustavnih pravic, ki si jih vlada upa privoščiti pri obravnavi migrantk in migrantov, tlakuje pravni kaos, v katerem bo zakon v rokah gole, preračunljive moči.

Nacisti so, da bi bilo učinkoviteje, kontejnerje dajali na vlake in jih gnali po tirih. Če je bilo uporabno, so na tistih, ki so jih strpali v kontejnerje, izvajali poskuse in jih izkoriščali za znanstvena dognanja.

Po gospodarsko-ekonomističnih merilih tudi starejše prebivalke in prebivalci niso več koristni in ne prispevajo v sistem. Skrb za vnuke, pomoč otrokom, ki poskušajo pri življenju ohraniti družine, izkušnje in desetletja garanja ne štejejo nič v ne(o)liberalnih sistemih, ki priznavajo le sedanjo vnovčljivost in momentalno statusno potrditev. Skrb, čas, zgodbe, zanimanje, medgeneracijska ljubezen in prenosi znanj so luksuzi, ki si jih ne bi smel ne želeti ne privoščiti nihče. Niso v skladu z vrednotami sistema. Skrbstvena dela so instrumentalizirana in spremenjena v dodatno orodje za podrejanje in utrjevanje družbene segregacije med obubožanimi in privilegiranimi. Starostnice in starostniki predstavljajo strošek že, ko so zdravi, ko zbolijo, pa cena njihovega obstoja zleti iz vseh ekonomistično razumnih okvirov sistema individualiziranega bogatenja. Racionalnost, ki korenini v tej sistemski logiki, vodi v cinično ljudomržnjo. In v sistematično uničevanje življenj. To je lekcija, ki je ne poznamo zgolj iz teorij, ampak smo jo občutili v zgodbah starih mam in dedkov, če smo le imeli potrpljenje in čas, da smo poslušali. Nacisti so, da bi bilo učinkoviteje, kontejnerje dajali na vlake in jih gnali po tirih. Če je bilo uporabno, so na tistih, ki so jih strpali v kontejnerje, izvajali poskuse in jih izkoriščali za znanstvena dognanja – koliko bolečine prenese človek, kaj vse lahko nastane iz človeškega loja.

Ko se ljudi enkrat začne tlačiti v kontejnerje in kot družba na to pristanemo, se površina zabojnikov le še krči. Čas, ko lahko ljudje obstanemo v njih, pa krajša. Srhljivo cinično je, da je skupina ljudi, ki jih je oblast prepoznala za najbolj dojemljive prejemnike sporočil o »zlih in nevarnih« migrantih, postala družbena skupina, ki jo želi taista oblast omejiti, izolirati, zapakirati in zapreti v kontejnerje – kot to počne z migranti. Svarila varuha človekovih pravic Petra Svetine poudarjajo isto načelo, ko opisuje kršitve pravic starostnic ali prišlekov, ki so pribežali v iskanju boljšega jutri – treba je upoštevati vsakega posameznika, njegove okoliščine in njene potrebe. Poskrbeti moramo za človeka. In ta skrb ni običajna dobrina. Več kot je ljudi, ki jim skrb namenimo, več je je in bolj neuničljiva je. Ko jo odrečemo prvemu, se začne krhati za vse.

Ko bodo politiki začeli pojasnjevati, da je bivanje v kontejnerjih ukrep, ki zagotavlja varnost najprej tistih, ki so vanje zaprti, nato pa še vseh ostalih, bi se morali začeti smejati. Na glas. Bruhniti v krohot. In na njegovih krilih odpreti kontejnerje ter jih spremeniti, kot jih je pred dvanajstimi leti spremenil Ali Salmi v lepoto. V plesno predstavo Alhambra Container sredi Slovenije pod milim nebom v okviru festivala Ana Desetnica. Plesali so viličarji, pot v boljši jutri so iskali Vita, Frederic in Sylvain, z melodijami so zgodbe pripovedovali Bea, Eva in Diego. Zbrani z vseh vetrov so ustvarjali lepoto, ki je presegala obup vsakdana in žalost smrti. Prestavljali so meje fizičnega in širili horizonte domišljije. Ves čas pozorni drug na drugega so ustvarjali skupno kulturo, ki je poudarjala človečnost in zavračala golo računico.

V 21. stoletju ne more biti prostora za politično propagandiranje golega preživetja. To je preteklost. Prostor mora biti za pogovore in sanje o boljšem svetu. Za vsakega in za vse. Skupaj z našimi babicami, onemoglimi, a še vedno radoživimi sosedi, z ljudmi z vseh koncev sveta, ki so bili pripravljeni tvegati življenja in so jih pripravljeni nameniti temu, da bi skupaj gradili boljši in varnejši jutri za vse. Zabojniki so lahko le izhodišče za boj. Za boljše. Kontejnersko življenje ne bo nikoli dovolj.