Korpo bulšit Marine Abramović

Nekje na polovici oktobra, zvečer, skoraj ponoči, kolesarim domov iz Carre Teatra v Amsterdamu in razmišljam o ogledani predstavi. Prijateljica mi je podarila karto za nekakšen intenziven, neprekinjen 24-urni performans, ki ga izvaja in organizira Marina Abramović, pod imenom No Intermission. Enodnevna karta sicer stane 130 evrov. Marina zjutraj v glavni dvorani karizmatično predstavi »Abramović Metodo«, posebno metodo meditacije in pripravo na dolgotrajni performans. S tem nas gledalce pripravi na sodelovanje. Moramo vstati, se raztegniti, zadihati. Potem se ekstravaganca začne. Marina je povabila deset performativnih umetnikov, ki izvajajo svoje dolgotrajne perfomanse po celem teatru. Vsi so člani njenega inštituta za mentoriranje nove generacije performativnih umetnikov (MAI – Marina Abramović Institute).

Izvajaš dihalne in gibalne vaje ter šteješ kupe riža in fižola. Ne ješ, razen pred začetkom in po koncu petih dni. Marina ni prisotna.

Carla Adra se s performansom The office of tears, the employee sprehaja po gledališču in zbira pričevanja udeležencev o osebnih življenjskih travmah, ki jih potem v transu recitira na glas. Yiannis Pappis postavi pisalne stroje med občinstvo in prosi udeležence, da pišejo o svojih idejah na temo univerzalnih človekovih pravic, potem pa bere te tekste z megafonom in s kapuco čez obraz. Ker so meje med igralci in gledalci zabrisane, so udeleženci aktivni in osredotočeni, vzamejo si veliko časa za pisanje, imajo platformo. Na glavnem odru je ogromno instrumentov in naprav, in toliko ljudi sodeluje, v manjših žepkih kolektivnih soničnih kolaboracij, noise-like, da ni niti jasno, če obstaja uradni iniciator. Videti je, da imajo vsi skrito željo biti content producerji in umetniki. Meja performerja oz. umetnika ter obiskovalca, gledalca ni več jasna. Vsi navzoči se z lahkoto in zavzetostjo podajo v zameglitev teh kategorij, na drugačen način kot ponavadi v participatornih art inštalacijah, kjer je večinoma neudoben ambient, ljudje pa nočejo sodelovati in postanejo sramežljivi. Tukaj se ljudje slačijo in kričijo. Na glavnem odru postavijo dve vrsti stolov v multiplicirano obliko imitacije slavnega performansa, kjer Marina obiskovalcem neprekinjeno zre v oči. Ljudje pač sedijo v dveh vrstah, obrnjeni drug proti drugemu, in si strmijo v oči, vsakih par minut se pristavi nov par stolov.

Maria Stamenkovic Herranz zasnuje aktivnost, ki je meni najljubša, najbrž ker me fascinirajo opeke v umetnosti: brick art, pomenljivost grajenja modularne arhitekture, nek površinski simbol delavskega razreda, hkrati pa avtonomije in grajenja skupne prihodnosti (?). Torej, v gledališču so kupi opek in gledalci gradijo ceste, potke, skulpture in scena je v procesu nenehnega spreminjanja in razgradnje. Te strukture iz opek so na hodnikih in na glavnem odru teatra, hkrati vidim zgrajeno pot, ki vodi skozi vrata ter ven na cesto. Formacije se seveda spreminjajo in adaptirajo glede na energijo in želje občinstva. V bistvu je vse skupaj kaotično in vznemirljivo, čutim neko napetost, potim se, srce mi bije hitreje kot ponavadi.

Okej, dovolj, s kolegico greva na cigareto. Komaj nas spustijo ven, teater želi, da ostanemo blizu, dobiva številko na koščku papirja, brez katere ne moreva nazaj. Spoznava Rusinjo in Ukrajinko posh videza, ki nama razlagata, da sta šli na Cleaning the House, Marinin izobraževalni tabor, ki je osredotočen na širjenje Abramović Metode. Ljudje plačajo 2450 evrov za 5-dnevni umik, kjer trikrat dnevno meditiraš, izvajaš dihalne in gibalne vaje ter šteješ kupe riža in fižola. Ne ješ, razen pred začetkom in po koncu petih dni. Marina ni prisotna. Kamp je namenjen duhovnemu in fizičnemu čiščenju ter optimizaciji, načeloma za performativne umetnike, da se pripravijo na težo dolgotrajnih nastopov, ampak seveda je odprto za vse, ki so za intenziven tabor pripravljeni plačati. Ni jasno, čemu napihnjena cena čistke, razen tega, da so profiti namenjeni inštitutu MAI. Inštitutu, ki je leta 2017 pogoltnil 2 milijona dolarjev preko privatnih investicij in crowdfunding kampanje za progresivne arhitekturne načrte, ki pa se potem niso nikoli manifestirali. Ženskama, ki nama razlagata o Cleaning The House, je vseeno za to, zatrjujeta, da je tabor vreden denarja, totalno, da jima je pomagal pri procesiranju korone in življenja na splošno. S kolegico nisva prepričani, niti malo.

Marina uporablja svojo slavo in karizmo za ponujanje občutka skupnosti ter duhovnega očiščenja preko precenjene asociacije z njenimi performansi.

Izkušnje, kot so No Intermission in Cleaning The House, so namenjene zelo specifičnemu ekonomskemu razredu, ki si to lahko privošči. Obiskovalci so japiji (Young Working Professionals), bogatunski old-money Nizozemci ali pa snemalci in osebe, povezane z umetniško sceno, ki so pač dobili zastonj vstop. Čeprav je vzdušje v teatru zanimivo in je zbudilo nepričakovano plat občinstva, je celotna situacija neprijetna. Najbrž je to povezano z vonjem ‘korpo bulšita’. S ‘korpo bulšit’ mislim institucionalno manipulacijo in izrabo ljudi za profit; izrabo želja, interesov in pozornosti. Izkušnja naj bi ponujala brisanje meja med performerjem in gledalcem in posledično ‘razstavljanje hierarhij’. Marinina celotna praksa je zasnovana na tem, da je prisotna hierarhija med njo, umetnico (the artist is present), in gledalci, ki potem dobijo kratkoročen status sodelovalca, v precej vertikalno zasnovani strukturi, v smislu: izvolite priložnost čutiti to, kar umetnica živi. Hierarhije, ki si jih obiskovalci želijo razstavljati, so v neposredni zvezi z mejo med opazovalcem in odrom, ta želja pa je tesno povezana s kultom zvezdnikov in skrito potrebo po videnosti ter slavi.

Marina uporablja svojo slavo in karizmo za ponujanje občutka skupnosti ter duhovnega očiščenja preko precenjene asociacije z njenimi performansi, MAI inštitutom, Abramović metodo in Cleaning the House. Čeprav je v preteklosti veljala za subverzivno umetnico in matriarhinjo performativne umetnosti in avantgarde, sedaj deluje kot avtonomna, skoraj religiozna inštitucija, kjer njena sodobnejša umetniška praksa in povezane aktivnosti privlačijo sledilce, podobno kot se to dogaja v religioznih kultih. Marinin interes za psihofizična čiščenja, optimizacijo z dihalnimi vajami, meditacijo in povezovanje s skupnostjo precej sovpada z new age gibanji. V teh gibanjih, tako kot v Marinini umetniški praksi in projekciji, so globoke paradoksalnosti. New age gibanja ali zahodna ezoterika izvira iz potrebe po duhovnem zdravljenju, stiku z naravo in po narativu, alternativnem kapitalizmu, torej so se razvila kot posledica neoliberalnih ekonomskih realnosti v šestdesetih, v sentimentu zavračanja le-teh. Ta gibanja so zdaj zrasla v pet trilijonov vredno industrijo wellnessa, self-carea in prehranskih dopolnil, v dejansko manifestacijo kapitalizma in zlajnanih korporativnih sloganov. Marina sama ima neto vrednost deset milijonov evrov. Torej, paradoks ne leži samo v tem, da se avtentična gibanja prelevijo v prav to, proti čemur se borijo, kot obliž za psihofizične posledice obstoja pod digitaliziranim kapitalizmom, ampak tudi v tem, da so metode dejansko učinkovite, torej lahko funkcionirajo tudi kot preveza za oči, kjer izvirnega paradoksa ne zaznamo več.

Recimo: menim, da me lahko takšna izkušnja, kot je participatorni 24-urni teater Marine Abramović, dejansko spremeni, adaptira nevroplastičnost mojih možganov s formiranjem novih spominov. Menim, da mi prehranska dopolnila pomagajo z voljo in energijo, z ohranjanjem vitamina D v telesu pozimi. Menim, da mi joga pomaga z duhovnim in fizičnim dobrobitom, ki posledično optimizira mojo funkcionalnost v socialnem in profesionalnem življenju. Udejstvovanje v teh aktivnostih je torej vredno, če si želimo kulturne stimulacije ter psihofizične harmonije, ampak kontekstualizacija ali promoviranja teh aktivnosti kot način ‘razgrajanja hierarhij’ in bojevanja proti kapitalističnemu načinu življenja je najpogosteje globinsko disonantna pozicija.

Zavedanje te disonantne pozicije in posvečanje časa temu križanju interesov se mi zdi bistveno, kot prvi korak v procesu politične dekonstrukcije intuitivnih želja in internih potreb. Na primer vztrajna želja po donosnem razcvetu kariere v kulturnem sektorju, gibljivem in mladostnem telesu, ali pa po tem, da spoznaš in se pogovarjaš z Marino Abramović. V bistvu vse te želje spadajo pod ‘korpo bulšit’, produkt oglaševanja in subtilno vsiljenih življenjskih standardov in izkušenj. Poglabljanje v uravnoteženje kritične drže in skepse z obstojem v današnji ekonomski in socialni realnosti je eden od načinov, kako lahko navigiramo in razstavljamo disonance ‘korpo bulšita’. No Intermission performans ekstravaganca zlahka spada v to kategorijo, ki je torej zanimiv večer, kjer manjka bistvena in potrebna doza samozavedanja in meta-cinizma, kar je bil najbrž od vedno Marinin problem.

—

Prikazna fotografija: Klara Debeljak