Kratka meditacija o svobodi kot izničenju
Nedavno sem prebirala esej Tomaža Grušovnika Mrawle, iz zbirke Besede na strehi brez črk v roki, ki se ukvarja z vprašanjem nuje po ohranjanju ideje svobode, če že ne ravno prepričanja, da je posameznik_ca človeške vrste lahko svoboden_a. Grušovnik pri tem uporabi metaforo mravelj in otroka, ki se igra z mravljami (Czesław Miłosz): v tej metafori smo ljudje mravlje, ki nismo svobodni, saj se z nami igra otrok, a ideja svobode je ohranjena, saj predpostavljamo, da je otrok v svoji igri svoboden. V Grušovnikovem eseju se to vprašanje odpre na nekem predavanju, kjer ena od študentk nato vpraša »Kdo je tu otrok?«, torej kdo (in morda tudi kje) je ta subjekt, ki mu pripisujemo svobodo? Grušovnik izpeljuje – najbrž nekoliko prehitro, saj je spričo vsega, česar človek ne ve, še ni odkril in/ali ne more spoznati zaradi telesnih omejitev, torej omejitev lastnega aparata, ne more spoznati – da tak »otrok« (ki je lahko npr. bog ali neka višja misleča sila, metazavest, zavest univerzuma, izvenzemeljski znanstvenik, ki je svet ustvaril v laboratoriju kot eksperiment itd.) ne obstaja in je zato takšna predstava morda zgolj naš zadnji narcistični poskus verjetja, da svoboda lahko obstaja vsaj kot koncept, kot ideja, pri nekom drugem, ki pa ga je, tako Grušovnik, mogoče razkrinkati in si pridobiti gospostvo nad lastno usodo ter s tem postati svobodne_i.
Esej me je s to zastavitvijo napeljal na vprašanje, čemu je svoboda nekaj, k čemur težimo, in ali ne bi pravzaprav svoboda nujno pomenila izničenja subjekta kot takega – kar bi pomenilo, da se nam »ta, ki je svoboden_a« znova izmakne (oz. se izmakne zato,ker bi bil_a predvidoma v stiku z nami); morda bi bilo celo mogoče trditi, da je to, da bi tovrstna svoboda (svoboda kot možnost, da ravnamo iz neke od vseh kontekstov in vplivov odvezane »lastne« volje) pomenila izničenje, najboljši možni dokaz, da četudi morda obstaja nekdo, ki z nami manipulira, tudi ta ni svoboden_a.
Svobodna bi bila zares šele tista poteza, odločitev, želja, vedenje … ki se ne bi na nič pripenjala, ki ne bi bila z ničimer zaznamovana; določalo je ne bi niti telo, niti osebni, niti družbeni kontekst.
Nevroendokrinolog in profesor nevroloških znanosti Robert Sapolsky v svoji knjigi Obnašaj se!, ki sem jo pred časom prevajala, izpeljuje, da je vsako naše dejanje, vedenje, mišljenje … pogojeno z neštetimi dejavniki, ki jih ni mogoče za vsako situacijo razvrstiti v neko logično sosledje, a ki vsa prispevajo k vsemu, kar naredimo; epigenetika pokaže, da že okolje v maternici sooblikuje vedenje in organizem zarodka ter da že v tem prvem človekovem okolju potekajo procesi učenja; naš organizem je vse od svojega porajanja v nenehnem stiku z okoljem, v katerem se nahaja, obenem pa zavest poseljuje telo kot sistem, v katerega ne premore polnega uvida; številni procesi se zavestnim zaznavam izmikajo, a vendarle vplivajo na naše počutje, vedenje, čustvovanje, zaznave … in ne le to: človeško telo poseljujejo bakterijske kulture, človek pa kot telesno bitje nenehno stopa v stik tudi z raznoraznimi elementi v okolju – navsezadnje dihamo zrak, podvržene_i smo sili gravitacije itd. Nadalje smo v stiku z bližnjimi ljudmi in neljudmi ter družbo; vse to od posameznice_ka nekaj terja in nas na neki način določa, s tem pa tudi omejuje; omejuje nas naše telo (s potrebami, svojimi specifikami, boleznimi, motnjami, hormonalno sliko, značilnostmi, ki jih s seboj prinaša pripadnost vrst itd.), naš aparat, omejuje in na nas vpliva pa tudi naše okolje. Določajo in omejujejo nas, na kratko, vsi konteksti, v katere se umeščamo.
Svobodna bi bila zares šele tista poteza, odločitev, želja, vedenje … ki se ne bi na nič pripenjala, ki ne bi bila z ničimer zaznamovana; določalo je ne bi niti telo, niti osebni, niti družbeni kontekst. S tega vidika se zdi svoboda paradoksalen koncept – da bi lahko bile_i svobodne_i, bi morali prenehati obstajati (oziroma bi morale_i vsaj prenehati obstajati v telesu in v stiku s čimerkoli; jasno ne vemo, ali je tak obstoj mogoč).
Zdi se, da ima tak pogled lahko svoje posledice tudi za vprašanja družbenih in političnih bojev, ki so pogosto borijo za osvoboditev; pogosto gre pri teh bojih za težnjo po avtonomiji, odločanju neke skupine o sebi, za to, da nekdo drug ne odloča namesto nje.
Na področju psihologije, ki pa se lahko – in se – povezuje tudi s sociologijo, poznamo mehanizem disociacije; disociacija pomeni odtujitev, prekinitev stika, povezave z nečim (na polju psihološkega delovanja gre pogosto za odtujitev od lastne travmatične izkušnje, ki ustvari disociativno amnezijo; kar je boleče, pozabimo, raz-cepimo ali od-cepimo), a prevedena na polje sociologije lahko disociacija pomeni bivanje, odtujeno od skupnosti, od okolja (»narave«), od politične situacije, ki nas bistveno določa itd.
Družbena osvoboditev tako lahko podobno kot interes po svobodni volji oziroma svobodi razpolaganja s svojim bitjem pomeni odcepitev od nečesa; toda vprašanje je, ali je taka odcepitev dejansko mogoča in ali je želena; zato gredo družbeni boji pogosto z roko v roki z idejo participacije (npr. participacije v javni sferi, odločanju o družbenih zadevah itd.), ki pa terja stik, dialog – in torej onemogoča, da bi se družbena skupina odločala povsem svobodno ali avtonomno.
Zdi se, da tako na osebni kot na družbeni ravni vznika nekakšen strah ali odpor do vplivanja, do navezanosti na vplive drugih; paradoksalno se zdi, da se strah pred izgubo svobode pogosto povezuje z izgubo avtonomije, morda celo lastnega jaza; če ne svobodno odločam – ali sploh sem; kdo ali kaj je tisto, kar sprejema odločitve namesto mene? Toda če brez stika, brez vezi ne bi mogle_i obstajati, je morda mogoče odgovarjati, da se ta jaz, ta odločevalska entiteta, šele mrežno, v stiku z okoljem, naravo in nečloveškimi in človeškimi živalmi vzpostavlja kot nekakšen razmreženi, stalno vpenjajoči se zgošček; obstoj zavesti ali jaza se tako lahko kaže ravno kot seštevek vseh specifično zgoščenih vplivov. Ko jih spodrežemo vse do zadnjega – lahko sploh kaj ostane in kako to biva in/ali se česarkoli zaveda?
Svoboda se tako lahko kaže kot nekaj, kar je nedosegljivo tudi zato, ker lahko predpostavi izničenje subjekta, po drugi strani pa usmerja tak pomislek k nekemu drugemu; vprašati se zdi smiselno, kakšna je kvaliteta vezi, ki jih vzpostavljamo z okoljem, neljudmi in ljudmi; kakšni so tako v zasebnem kot tudi družbenem oziru ti stiki, kaj se dogaja, kjer smo disociirane_i (spet: kot posameznice_ki in kot družbene skupine) in kaj je tisto v naših vezeh, kar vzbuja nujo po odcepitvi – po svobodi, ki morda ni strah pred izničenjem, temveč, paradoksalno, želja po njem.
—
