Krivda, odgovornost in opravičevanje

Sredi prejšnjega tedna me je tajnica obvestila, da sem (skupaj še z nekaterimi sodelavkami in enim od izbrisanih prebivalcev Slovenije) na Mirovni inštitut dobila vabilo predsednika države na »obeležitev 30. obletnice izbrisa oseb iz Registra stalnega prebivalstva Slovenije«. Iz vabila je bilo razvidno, da bo govorec poleg predsednika države tudi Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih. Četudi ni bilo eksplicitno povedano, da se namerava predsednik izbrisanim tudi opravičiti, je to bilo mogoče domnevati in informacijo o tem sem dobila naknadno. Kljub temu in kljub dejstvu, da sem, tako kot nekateri drugi, že dlje časa pozivala k temu, da se vodilni politiki v imenu države Slovenije izbrisanim opravičijo in priznajo odgovornost, temu dogodku nisem prisostvovala. Zakaj?

Ni šlo. Nekaj se je zataknilo. Nekaj v meni se je uprlo temu, da bi bila tam, predsednika podprla s svojo prisotnostjo in mu olajšala delo pri njegovem soočenju z izbrisom in z izbrisanimi.

Prva misel je seveda, da bi morala biti zaradi pričakovanega opravičila vrhovnega predstavnika države izjemno zadovoljna. Zadovoljna kot ena od akterk, ki sem (čeprav tudi sama prepozno) v splošnem in po zaslugi Aleksandra Todorovića vendarle kmalu začenjala razumeti, za kaj je pri izbrisu šlo, ter iniciirala prvo akcijsko raziskavo o tem, kaj se je z izbrisanimi zgodilo. Številne kolegice z Mirovnega inštituta, Društvo izbrisanih in drugi posamezniki in organizacije – preveč jih je, da bi na tem mestu naštela vsa imena – so opravili izjemno delo pravnega, pravno-zgodovinskega, sociološkega in politološkega raziskovanja, zastopanja, zagovorništva, protestiranja itd. Količina njihovega dela šteje desettisoče ur. Nato je do sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice trajalo več kot deset let ter skoraj še enkrat toliko, da je predsednik države prevzel pobudo, da se opraviči.

Izbris 25.671 prebivalcev Slovenije se je zgodil kmalu po razpadu Jugoslavije in v času, ko so se krvave vojne na ozemlju njenih naslednic šele začele. Čeprav je vsekakor imel tudi razsežnosti negativnega stranskega produkta razpada SFRJ, pa izbrisa ni povzročil razpad države. Ni šlo le za eno od različnih oblik diskriminacije in številnih primerov, ki so bili povezani z vojnami in nasledstvom držav in so se pojavljali v procesih pridobivanja in podelitve slovenskega državljanstva. Čeprav to na samem začetku zaradi pomanjkanja podatkov ni bilo razvidno, pa je bilo pozneje dokazano, da ima izbris jasne elemente sistematičnega dejanja in da torej ni bil slučajen administrativni zdrs in birokratska zmota, ampak je ciljal na prepoznavno – čeprav ne homogeno – skupino etničnih Neslovencev.

Ozračje, ki je omogočilo izbris, je bila v veliki meri posebna vrsta pred- in poosamosvojitvene miselnosti političnih voditeljev, predvsem tistih, ki so zagovarjali izključevalni etnonacionalizem in ne le neodvisno državo Slovenijo. V preteklosti sem to označila za »organizirano nedolžnost«. S tem sem merila na določeno mentaliteto, ki se je uveljavila po republikah nekdanje Jugoslavije, ko so posamezne skupine trdile, da so bile nekoč ali da bodo žrtve dejanj drugih skupin in da imajo zato vnaprejšnjo pravico do preventivnega odgovora. Ta tehnika, ki se imenuje zrcalno obtoževanje, je pomemben element vsake rasistične ideologije in je zmeraj služila utemeljitvam kolektivnega nasilja in genocida. Sindrom »organizirane nedolžnosti« je v Sloveniji prispeval tako k ustvarjanju pogojev za izbris kot tudi ozračja, v katerem je bilo kaznivo dejanje zanikano vse do danes, izbrisani pa ožigosani ne samo kot izdajalci, ampak goljufivi pripadniki nevarne skupine, ki so jo kriminalizirali in jo zaznamovali s problematičnimi medijskimi sporočili itd.

Zame kot državljanko te države, ki sem si skupaj s številnimi drugimi prizadevala, da bi bila izbrisanim vrnjena pravica imeti pravice, opravičilo ne samo ni dovolj, ampak v njem vidim problem.

Ravno zato sem bila na začetku boja Izbrisanih za pravico pesimistična in skeptična glede uspeha. A sodbi Evropskega sodišča dokazujeta, da je z vztrajnim delovanjem in pogumom mogoče pravico tudi doseči. Obenem, kot je zapisal odvetnik Saccucci, ki je izbrisane zastopal na Evropskem sodišču za človekove pravice, si na začetku delovanja in pomoči izbrisanim nihče ni mogel niti predstavljati »obsežnosti trpljenja, ki ga je povzročil izbris, in njegovega zloveščega vpliva na življenje tisočih ljudi«. Dodal je, da so nas izbrisani borci in borke za pravico do pravice »naučili edinstvene lekcije dostojanstva in človečnosti, zaupanja in pravičnosti, neomajne odločnosti in dobrega duha«. Potem ko je primer že zdavnaj tudi mednarodno ne samo poznan, ampak tudi pravno razvozlan, ko je bilo izrečenih več sodb in ko so postale široko razvidne in javnosti znane tudi njegove nepredstavljive razsežnosti, je torej postalo edino logično in nujno, da se predstavniki države Slovenije Izbrisanim opravičijo.

A tukaj se moja zagata pravzaprav šele začne. Danes še vedno poznamo primere izbrisanih prebivalcev, ki jim po treh desetletjih ni bila priznana pravica do pravic. Tudi številke o tistih, ki so uspeli pridobiti status, so porazne – samo dobra polovica in še to največkrat po ovinkih. Poznamo primere ustvarjanja neverjetnih administrativnih preprek, ki so onemogočile, da bi posamezniki prišli do statusa. Tu torej nikakor ne gre le za sramotno majhne odškodnine, ki jih je dobila le peščica, gre predvsem za neznosen življenjski položaj, v katerem se nekateri še vedno nahajajo. Država in njene institucije so zatajile, o tem nam pričajo »preostale« zgodbe.

Predsednik v svojem nagovoru ni dejal, da prevzema politično odgovornost, opravičil se je »v imenu« države. In govoril v množini. Vendar država ni abstraktna entiteta.

Nekoč sem izrekla in zapisala, da gre pri izbrisu za zločin, ki bi ne smel zastarati. Zato moram zdaj pritegniti Matevžu Krivicu, najbolj vztrajnemu borcu za pravice izbrisanih, ki zgodbo znova in znova pripoveduje in se ukvarja s posamičnimi primeri, za kar si zasluži najvišje odlikovanje, a njemu za to očitno ni mar. Izbris in tisto, kar je sledilo, je poimenoval politični zločin, »ki ga je na začetku zagrešila Demosova vlada, od junija 1992 naprej pa tudi vsa tako imenovana levica«. Z izjemo dveh poslancev, tako pravi, so vse stranke preprečevale implementacijo sodb ustavnega sodišča. Tedanji minister Rado Bohinc in predsednik DZ Borut Pahor »sta naredila vse v svoji moči, da bi nas blokirala«.

Kako v tem kontekstu gledati na predsednikovo obeležitev obletnice in opravičilo?

Opravičilo kot nujen in logičen akt je gotovo pomembno za izbrisane same, za njihovo vidnost, za zavest o pomenu njihovega boja in lastno samozavest. Oni namreč niso trpeli samo nezaslišanih krivic, ampak so bili, potem ko so se začeli za svoje pravice bojevati, izpostavljeni nenehnim zasramovanjem in poniževanjem, zanikanju izbrisa in obtoževanju kot »krivcev« ne samo za lastno situacijo ampak tudi za številne druge tegobe države. Pomembno je, da so se pojavili v javnosti bok ob boku s predsednikom države v pomembni državni instituciji, da je bilo njihovo trpljenje priznano s strani institucije predsednika države, da jim je v prisotnosti medijev naklonil pozornost in se, kot je dejal, iskreno opravičil.

A zame kot državljanko te države, ki sem si skupaj s številnimi drugimi prizadevala, da bi bila izbrisanim vrnjena pravica imeti pravice, in ki sem se dolgo in se še sramujem tega, kar je storila in perpetuirala oblast, opravičilo ne samo ni dovolj, ampak v njem vidim problem. Tudi če na institucijo predsednika gledam kot na pomembno mesto politične avtoritete, moram pritegniti Krivicu, da gre za »leporečje«. Ali morda predsednik na koncu svojega mandata s tem »za zgodovino« popravlja svoje zdrse in dejanja, s katerimi je sicer spodmikal avtoriteto funkciji, ki jo zaseda?

Kot pričakovano, predsednik v svojem nagovoru ni dejal, da prevzema politično odgovornost, opravičil se je »v imenu« države. In govoril v množini. Vendar država ni abstraktna entiteta, v njej obstajajo politične in pravne institucije, tisti, ki v njih »sedijo« ter, nenazadnje, državljani. In za izbris so najpoprej krivi in/ali odgovorni nekdanji nosilci oblasti v državi, med njimi del sedanje politične garniture v vladi, nato pa tudi tisti, ki so blokirali popravo krivic, med katere spada tudi sedanji predsednik države. Nekdo, ki kot oseba in nekdanji funkcionar ni nedolžen glede poprave krivic, bi se najpoprej in predvsem moral opravičiti osebno. Ob vsem, kar je bilo v njegovih močeh, da bi naredil v preteklosti (kot politik, predsednik vlade in že skoraj 10 let predsednik republike), je to dejanje absolutno in nezaslišano prepozno. Nenazadnje, nismo slišali niti besede o tistih, ki so ta zločin povzročili, ravno tako kot ni prevzel lastne odgovornosti za blokiranje uresničitve pravic izbrisanih.

Notranji minister Hojs, vidni predstavnik vladajoče garniture, ki sicer doživlja vso predsednikovo podporo, je brez vsake moralne odgovornosti tvitnil svojo »resnico« o izbrisanih.

Naknadno sem v posnetku videla, da je predsednik v govoru – ne da bi se mu zatresel glas – navrgel tudi, da »zaključujemo obdobje zanikanja in nepriznavanja vsega trpljenja in vseh hudih tragičnih posledic izbrisa«, ki še trajajo, ter da »za neustavno dejanje izbrisa prevzemamo tudi moralno odgovornost in ga privzemamo v kolektivni zgodovinski spomin«. Sliši se prelepo, da bi bilo resnično. Skoraj v istem trenutku se je tam zunaj zgodilo nasprotno, zanikanje in zavajanje. Notranji minister Hojs, vidni predstavnik vladajoče garniture, ki sicer doživlja vso predsednikovo podporo, je brez vsake moralne odgovornosti tvitnil svojo »resnico« in žalitev Bečirevića, predsednika iniciative izbrisanih, slavnostnega govorca.

A kljub navedenim očitkom in nezadovoljstvu mi je notranji glas pred petkom prišepetaval, da bi se dogodka morala udeležiti. S tem podpreti izbrisane. To sem najprej tudi hotela storiti. Res je opravičilo pozno, a bolje pozno kot nikoli. Saj je predsednik svoje opravičilo najbrž mislil iskreno! Kljub temu ni šlo. Nekaj se je zataknilo. Nekaj v meni se je uprlo temu, da bi bila tam, predsednika podprla s svojo prisotnostjo in mu olajšala delo pri njegovem soočenju z izbrisom in z izbrisanimi. Dobesedno, v fizičnem smislu. Ne, nisem si zlomila noge, a vendar je bilo, kot da bi mi noge popustile. In glava – kot da ni hotela pokazati obraza javnosti ob predsedniku, ko se ta opravičuje. Zato se moram opravičiti izbrisanim, ki si zaslužijo vsa opravičila tega sveta, da so bili tam brez moje fizične podpore.

Bistvo moje zadrege je pozneje izrekla Aleksandra Todorović na trgu pred parlamentom, ko je pojasnila, zakaj njena mama ni prišla na predsednikov dogodek: dejala je, da se je Aco, njen oče, ob odločbah, ki jih je prejemal, počutil kot brez nog. Tudi meni so noge, ki bi me nesle na prireditev, čudno zatajile. Ne bi mogle prestopiti tistega praga. Ne bi me mogle dvigniti s stola, ko je to zahteval protokol. Predsednik bi moral – tako sem čutila, ostati v opravičevanju sam – neposredno soočen s 25.671 človeškimi življenji ali vsaj s tisto polovico od te številke, ki jim ni bil povrnjen status. Ali vsaj sam s tistimi nekaj desetimi, ki v Sloveniji še vedno prebivajo brez statusa. Naj pred njimi sam jeclja in naj se mu zatika v grlu.

—