Kronika nekega omalovaževanja

Umrla je Brigita Pavlič in Marko Crnkovič ji je napisal nekrolog. Ne pomnim, kdaj sem bil ob kakem članku nazadnje tako prizadet in besen.

Ne, Brigite nisem poznal ali sploh vedel zanjo, Crnkoviču pa je bila “najljubša sošolka” in ostal je njen vseživljenjski znanec. Po smrti ji je napisal gosto, celo bahavo, pisanje o sebi, skozi katero pronica odnos do nje in nekaj dejstev.

Crnkovič je na eni od obletnic mature Brigiti napisal v spominsko knjigo, da “bom imel govor na njenem pogrebu.” Zdaj je obljubo izpolnil.

Recimo to, da so jo v šoli klicali “Miss Piggy”, a ona “Pa ni zamerila. Brigita ni nikoli zamerila.”

Pa to, da mu je bila od vseh punc edina spolno neprivlačna, četudi je na morju gola ležala ob njem: “Za moj odnos do žensk je to v resnici unikum, ker prijateljstvo z nobeno ni ostalo pri platoničnem.”

In da si kasneje ni vzel časa zanjo, kadar pa sta se srečala, jo je zafrkaval že zaradi česa, recimo frizure, direktno in odkrito, “Zato sva se dobro razumela.”

(Preberemo lahko, da je Brigita dolgo prebolevala raka in zato so Crnkovičeve pripombe o pričeski še posebej neokusne. Sam pravi, da ni vedel za bolezen, a če ob tako spremenjenem videzu ne vprašate, če je sogovornica zdravstveno OK, kaže na to, koliko vas drugi človek zanima.)

Dvomi

Crnkovič je dvomil glede Brigite karierno in zasebno. Glede njene zmožnosti študiranja zmajuje z glavo: “Ko se je po maturi vpisala na germanistiko, sem bil skeptičen. Mislil sem, da ni dobro vedela, kaj bi študirala, in da je se je lotila nemščine zato, ker jo je dobro znala že od prej.”

Aha, s tem je torej njen študijski uspeh razložen.

Kaj pa zasebno?

“Enkrat vmes se je na moje presenečenje omožila.” A? Oprostite, od kod presenečenje? Mar jo avtor nekrologa ni gledal kot človeka, ki je sposoben razmerja in/ali odnosa? Tudi tokrat je bralec hitro potolažen, saj izve, da je zakon razpadel.

Crnkovič doda besedo “seveda”.

Seveda.

Kariera

Brigita postane napovedovalka na radiu in Crnkovič njen “fan”. Na tem mestu je paternalistična pokroviteljska pozicija že povsem jasna. Brigita ni ne za študij in ne za zakon, radijska napovedovalka pa je pač en tak poklic, ob katerem se intelektualni snobi počutijo varne.

A raček se prične spreminjati. Preberemo, da se prične Brigita karierno vzpenjati v Narodnem domu in nazadnje ustanovi Festival Maribor, četudi ni kazala nobenega “nagnjenja” (!) za kaj takega.

Pred bralcem se oblikujeta dve karierni poti: Brigitina, ki je začela v šoli kot obstranka in se vzpenja, ter Crnkovičeva, ki je začel kot čudežni deček in od tedaj desetletja stagnira in se opoteka vedno nižje.

Kar mora rojevati jezo, bes. Frustracijo, ki mora nekako izbruhniti.

Crnkovič nekrolog zaključi s tem, da je na eni od obletnic mature Brigiti napisal v spominsko knjigo, da “bom imel govor na njenem pogrebu.”

Zdaj je obljubo lahko izpolnil.

Mediji

Ker je bilo Crnkovičevo pisanje objavljeno v Večeru, lahko sklepamo, da ta časopis nima urednika ali pa se hodi v službo le štempljat. In ker smo te dni v Delu lahko brali, da smo nezemljani in v Dnevniku dolgoletno podpiranje kolumnista, ki je svoje mnenje gradil na očitno lažnih virih, lahko ugotovimo, da je uredniško delo šlo v maloro. Vsak lahko objavlja, kar hoče.

Tiskani mediji se pretvarjajo, da so internet. In če jih nič ne loči od spleta, zakaj bi jih potem kupovali?

Obstoj “uradnih” medijev je – in vedno bolj bo – odvisen od kvalitete uredniškega dela.

Zamera

Stavek, ki mi je sprožil odziv, je bil točno tisti, da Brigita ni nikoli zamerila, pa če so jo še tako maltretirali. In Crnkovičevo mnenje, da sta se dobro razumela zaradi njegove “odkritosti”.

Spomnilo me je na izpovedi fizičnih nasilnežev: res sem jo pretepal, ampak ona je to rabila, in rada sva se imela. Nič ni zamerila.

Dajmo se končno pogovoriti o tej zameri, s katero smo v tej deželi obsedeni.

Ko mučitelj ali mučiteljica reče, da mu žrtev ni zamerila, to pomeni, da misli samo nase. Aha, ni zamerila, torej ne bo maščevanja, varen sem.

Naslednjega, važnejšega vprašanja pa si ne upa zastaviti: pa so žrtev moja dejanja ali besede bolela?

Ker bi to pomenilo, da končno misli o drugem kot o človeku.

In človeka je težje mučiti kot nek objekt, ki pač ne zameri.

Udarci

In kako mučitelj ali mučiteljica vesta, da ne zameri in se torej ni treba niti vprašati, če boli?

Ker žrtev stisne zobe in se pretvarja.

Bil sem obstranec že v osnovni šoli in spomnim se, kako sem stiskal zobe, da ne bi zajokal, da ne bi pokazal, kako me boli. Kako sem se zaklinjal, da me ne bodo videli jokati, ko so se norčevali iz mene.

In ja, potem so rekli, Mazzini nič ne zameri.

Pol stoletja kasneje sem sredi Ljubljane zagledal enega svojih tedanjih mučiteljev, kako razcapan klošari. Neverjetno, kako zanimiva čustva so me oblila.

Šok

Šokiralo pa me je, da nekdo lahko doseže šestdeseto leto starosti in še vedno misli, da tisto, kar reče ali stori drugim, njih ne prizadene, ker mu pač tega ne pokažejo.

Kako? Razen kliničnih psihopatov imamo vsi čustva in če nekoga žalimo, se čustva aktivirajo.

Kako lahko nekdo celo življenje obdrži pogled na svet, ki ga polnijo šahovske figure, s katerimi lahko ravnamo kot svinja z mehom?

Moj problem je bil ravno nasproten, preveč sem se bal za čustva drugih in moral sem se trudoma naučiti reči ne. Zavrniti tuje želje in prekiniti slabe zveze, nekatere še preden so se dobro začele.

Z bulijem se ne smemo kosati, marveč ga moramo pogledati v oči in mu povedati, da nas njegovo zafrkavanje boli, in če se ne bo spremenil, nočemo več imeti stika z njim.

Žrtve

Kot otrok sem torej stiskal zobe in se nisem izdal, kako me boli. Takrat logična in pametna reakcija, ki verjetno velja tudi danes.

A ko odrastemo, se moramo naše krinke neobčutljivosti znebiti. Čim prej, tem bolje. Z bulijem se ne smemo kosati, marveč ga moramo pogledati v oči in mu povedati, da nas njegovo zafrkavanje boli, in če se ne bo spremenil, nočemo več imeti stika z njim.

Ker če tega ne bomo storili, nas bo od vseh pogoltnjenih bolečin pobralo, buliji pa nam bodo pisali take nekrologe.

—

Prikazna fotografija: Klemen Razinger