Lastna soba (odlomek)

Objavljamo del šestega poglavja oziroma zaključek znamenitega eseja Virginie Woolf, ki je v dopolnjeni in prenovljeni izdaji nedavno izšel pri Založbi /* cf.

Podlaga eseja, v katerem Woolf zagovarja tezo, da ženska za ustvarjanje potrebuje denar, lastno sobo in ključavnico, sta bila referata, namenjena srečanjema društev Arts Society v Newnhamu in Odtae v Girtonu, oktobra leta 1928. V občinstvu so sedele študentke.

Urednici nove izdaje – Tea Hvala in Amelia Kraigher – nista spreminjali generičnega moškega spola, za katerega sta se ob prvi slovenski izdaji leta 1998 odločili prevajalka Rapa Šuklje in urednica Zoja Skušek.

Mary Beton je pisateljičin alterego oziroma fikcijska oseba.

(…)

Tukaj torej Mary Beton umolkne. Povedala je, kako je prišla do sklepa – prozaičnega sklepa –, da je treba imeti petsto funtov na leto in sobo s ključavnico na vratih, če naj pišeš prozo ali poezijo. Poskušala je razkriti misli in vtise, ki so jo pripeljali do tega spoznanja. Pozvala vas je, da mi sledite, ko je priletela v roke oskrbniku, kosila tukaj, večerjala tam, porisavala papir v Britanskem muzeju, jemala knjige s polic, gledala skozi okno. Medtem ko je vse to počela, ste nedvomno opazili njene napake in slabosti in presodili, kakšen vpliv so imele na njeno mnenje. Ugovarjali ste ji in si privoščili vsake vrste dodajanja in odvzemanja, ki so se vam zdela ustrezna. To je, kakor mora biti, ker je pri takem vprašanju mogoče doseči resnico samo, če zložiš na kup veliko raznovrstnih zmot. In zdaj bom tudi jaz osebno umolknila in pričakovala dve kritiki, tako očitni, da se jima skoraj ne morete umakniti.

Intelektualna svoboda je odvisna od materialnih stvari. Poezija je odvisna od intelektualne svobode. In ženske so bile vselej revne, ne samo zadnjih dvesto let, temveč kar svet stoji.

Rekli boste, da nisem izrekla nobenega mnenja o relativnih prednostih enega ali drugega spola pri pisateljevanju. To sem storila namenoma, ker tudi če bi že napočil čas za tako vrednotenje – in ta trenutek je brez primere pomembnejše vedeti, s koliko denarja so ženske razpolagale in koliko lastnih sob so imele, kot teoretizirati o njihovih sposobnostih –, tudi če bi ta čas že napočil, ne verjamem, da je mogoče darove duha ali značaja tehtati kot maslo ali sladkor, niti v Cambridgeu, kjer znajo tako dobro razvrščati ljudi v razrede, jih pokrivati z ustreznimi pokrivali in opremljati njihova imena z doseženimi nazivi. Ne verjamem niti, da je na tabeli prioritet, ki jo boste našli v Whitakerjevem Almanahu, dokončna razvrstitev vrednosti, ali da obstaja kakršen koli pameten razlog za domnevo, da bo predstojnik viteškega reda nazadnje koračil na večerjo za izvedencem, ki ugotavlja obtoženčevo duševno stanje. Vse to zoperstavljanje spola spolu, kvalitete kvaliteti; vse to izjavljanje superiornosti in pripisovanje inferiornosti sodi v osnovnošolsko stanje človeškega obstoja, kjer obstajajo »stranke« in je potrebno, da ena »stranka« premaga drugo, in je strašno pomembno, da se vzpneš na ploščad in iz rok gospoda Nadučitelja prejmeš razkošno ornamentiran pokal. Ko ljudje dozorevajo, nehajo verjeti v »stranke« ali Nadučitelje ali razkošno ornamentirane pokale. Vsaj kar zadeva knjige, je skrajno težko lepiti nanje nalepke priznanja tako, da ne bodo odstopile. Kaj niso poročila o tekoči književnosti neprestana ilustracija težavnosti take presoje? »Ta velika knjiga«, »Ta ničvredna knjiga«, ista knjiga dobi obe oznaki. Hvala in graja skratka ne pomenita nič. Ne, naj je še tako zabavno meriti in ocenjevati, je to vendarle kar najbolj jalovo opravilo, in podrejati se ukazom teh merilcev je hlapčevsko ravnanje. Dokler pišeš tisto, kar želiš pisati, je to edino pomembno; in nihče ne more reči, ali je pomembno za stoletja ali samo za ure. Žrtvovati pa tudi samo las z glave svojega videnja, odtenek njegove barve, da bi ustregli nekakšnemu Nadučitelju s srebrnim pokalom v roki ali nekakšnemu profesorju z merilno šibo za hrbtom, je najbolj podla izdaja; žrtvovanje premoženja in devištva, ki so ju vendar šteli za najhujše človeške katastrofe, je v primeri z njo samo bolšji pik.

Kot naslednje, mislim, mi boste ugovarjali, da sem pri vsem povedanem preveč poudarjala pomembnost materialnih stvari. Tudi če dopustimo širok rob za simbolizem, češ da pomeni petsto funtov na leto možnost kontemplacije, da pomeni ključavnica na vratih možnost neoviranega razmišljanja, lahko še vedno rečete, da bi se morala duševnost povzdigniti nad take stvari; in da so bili veliki pesniki pogosto siromaki. Dovolite torej, da navedem besede prav vašega profesorja književnosti, ki vé bolje od mene, iz kakšnega gradiva nastane poet. Sir Arthur Quiller-Couch piše:

Katera so velika pesniška imena zadnjih sto let? Coleridge, Wordsworth, Byron, Shelley, Landor, Keats, Tennyson, Browning, Arnold, Morris, Rossetti, Swinburne – tukaj se lahko ustavimo. Vsi razen Keatsa, Browninga in Rossettija, so bili univerzitetno šolani; in med to trojico je bil Keats, ki je umrl zgodaj, se osul v cvetu let, edini, ki ni bil dokaj premožen. Slišati je nemara surovo in nedvomno je to žalostno reči: toda kruto dejstvo je, da je v teoriji o pesniškem geniju, ki zacveti, kjer si zaželi, enako med revnimi in bogatimi, kaj malo resnice. Kruto dejstvo je, da je bilo devet izmed dvanajsterice univerzitetno šolanih: se pravi, da so si tako ali drugače priskrbeli potrebna sredstva in si zagotovili najboljšo omiko, kar je more Anglija dati. Trdo dejstvo je, da je bil od preostale trojice, kot veste, Browning premožen, in stavim tole: če ne bi bil premožen, se mu ne bi nikoli posrečilo dokončati Savla ali Prstana in knjige, prav kot Ruskin ne bi mogel napisati Modernih slikarjev, če ne bi bil njegov oče uspešen podjetnik. Rossetti je imel skromno zasebno rento; in poleg tega je slikal. Ostane samo še Keats; tega je Atropa mladega pokončala, kot je pokončala Johna Clara v norišnici in Jamesa Thomsona z opijem, ki ga je vzel, da bi omamil razočaranje. To so grozna dejstva, ampak spoglejmo se z njimi. Naj je za nas kot nacijo to še tako nečastno, nedvomno reven pesnik zaradi neke napake v naši državi nima danes nikakršne možnosti in je ni imel zadnjih dvesto let. Verjemite mi – in uporabil sem velik del zadnjih desetih let za opazovanje kakšnih tristo dvajset osnovnih šol –, besedičimo lahko o demokraciji, v resnici pa nima reven otrok v Angliji nič več upanja, kot ga je imel sin sužnja v Atenah, da se bo povzpel do tiste intelektualne svobode, iz katere se porajajo velika literarna dela.

Jasneje ni mogoče povedati, za kaj gre. »Reven pesnik nima danes nikakršne možnosti in je ni imel zadnjih dvesto let … reven otrok nima v Angliji nič več upanja, kot ga je imel sin sužnja v Atenah, da se bo povzpel do tiste intelektualne svobode, iz katere se porajajo velika literarna dela.« To je to. Intelektualna svoboda je odvisna od materialnih stvari. Poezija je odvisna od intelektualne svobode. In ženske so bile vselej revne, ne samo zadnjih dvesto let, temveč kar svet stoji. Ženske so imele manj intelektualne svobode kot sinovi atenskih suženj. Ženske torej niso imele nikakršne možnosti pisati poezijo. Zato sem tako močno poudarjala denar in lastno sobo. Vendar se po garaškem prizadevanju neznanih žensk preteklosti, o katerih bi želela, da bi vedeli kaj več, po zaslugi, začuda, dveh vojn, krimske, ki je potegnila Florence Nightingale iz salona, in prve svetovne vojne, ki je nekako šestdeset let pozneje odprla vrata povprečni ženski, to zlo popravlja. Sicer vas nocoj ne bi bilo tukaj, in možnost zaslužiti petsto funtov na leto – ki je, se bojim, še vedno negotova – bi bila za vas skrajno majhna.

Prosim, pišite knjige vseh vrst. Ne obotavljajte se pri nobeni snovi, pa naj bo še tako trivialna ali razsežna.

Pa vendar, boste nemara ugovarjale, zakaj pripisuješ tolikšno pomembnost temu, da bi ženske pisale knjige, ko pa trdiš, da je to tako zelo naporno, da lahko pripelje do tega, da umoriš svojo teto, in skoraj zagotovo do tega, da zamujaš kosila, in te nemara zaplete v grozne spore z nekaterimi sijajnimi fanti? Moji razlogi, moram priznati, so deloma sebični. Kot večina neizobraženih Angležinj rada berem – rada berem knjige, cele kupe knjig. V zadnjem času je postala moja dieta malce monotona; zgodovina se preveč ukvarja z vojnami; biografije premočno z velikimi možmi; poezija je po mojem mnenju pokazala nagnjenje k sterilnosti; prozno leposlovje – pa saj sem dovolj razkrila svojo nesposobnost kot kritik modernega leposlovja in ne bom rekla o tem ničesar več. Zato vas prosim, pišite knjige vseh vrst. Ne obotavljajte se pri nobeni snovi, pa naj bo še tako trivialna ali razsežna. Zlepa ali zgrda se boste, upam, dokopale do dovolj denarja za potovanja in brezdelje, za premišljevanje o prihodnosti ali preteklosti sveta, za sanjarjenje nad knjigami in pohajkovanje po cestnih vogalih in dale ribiški vrvici svojega razmišljanja, da se potopi globoko v tok. Nikakor vas namreč ne mislim omejevati na romanopisje. Če bi hotele ustreči meni – in tisočem drugih, ki so mi podobni –, pišite knjige o potovanjih in pustolovščinah, o raziskovalnosti in učenosti in zgodovini in življenjepisih, kritiki, filozofiji in znanosti. Tako boste nedvomno obogatile tudi leposlovno prozo. Knjige namreč po svoje vplivajo druga na drugo. Romanopisje bo zelo ustrezno, če bo stalo z ramo ob rami s poezijo in filozofijo. Poleg tega, če pogledate katero koli veliko figuro preteklosti, Sapfo, gospo Murasaki ali Emily Brontë, lahko ugotovite, da je bila tako dedinja kot začetnica novega, in se je pojavila, ker je prišlo ženskam pisanje v naravo; tako da bi bila vaša tovrstna dejavnost neprecenljiva, tudi če bi bila samo predigra za poezijo.

Če pa pogledam nazaj v te zapiske in kritiziram svoj lastni miselni tok, kot mi je prihajal sproti, ugotavljam, da moji motivi niso bili povsem sebični. Skozi te pripombe in obravnave teče prepričanje – ali pa je to instinkt? –, da so dobre knjige zaželene in da so dobri pisatelji, celo če kažejo vse različice človeške izprijenosti, vendarle dobri ljudje. Če vas torej spodbujam, da pišite več knjig, vas naganjam, da storite nekaj, kar bo vam in vsemu svetu v prid. Kako naj ta nagon ali to verovanje opravičim, ne vem, ker te znajo filozofske besede izdati, če nisi univerzitetno izobražen. Kaj je, na primer, pomen besede »resničnost«? Videti je, da nekaj zelo negotovega, nekaj zelo nezanesljivega – najdeš jo zdaj na prašni cesti, zdaj v kosu časopisa na ulici, zdaj v rumeni narcisi na soncu. Osvetli skupino v sobi in označi priložnostni izrek. Preplavi te, ko si na poti domov pod zvezdami, in napravi molčeči svet resničnejši od sveta besed – in se spet prikaže v omnibusu sredi hrupa na Piccadillyju. Včasih je tudi videti, kot da biva v oblikah, ki so za nas preveč oddaljene, da bi mogli razpoznati njihovo naravo. Toda česar koli se dotakne, utrdi in mu podeli trajnost. Tisto je, kar ti ostane, ko si odvrgel kožo dneva v živo mejo; tisto, kar ostane od minulega časa in naših ljubezni in sovraštev. Pisatelj pa, bi rekla, je tako srečen, da živi več kot drugi ljudje v navzočnosti te realnosti. Njegov posel je poiskati jo in jo zbrati in jo sporočiti nam drugim. Tako vsaj sklepam po branju Leara ali Emme ali Iskanja izgubljenega časa. Zdi se namreč, kot bi branje teh knjig opravilo čudno očesno operacijo čutov. Človek vidi globlje in ostreje; svet je odvrgel pokrivalo in živi intenzivneje. Zavidanja vredni so ljudje, ki živijo v sovraštvu z neresničnostjo; in pomilovanja vredni tisti, ki jih trešči po glavi stvar, katero so storili nevede ali ne da bi jim bilo mar. Če vas torej pozivam, da prislužite denar in imejte lastno sobo, vas prosim, da živite v navzočnosti realnosti, poživljajoče življenje, bi rekla, pa če ga morete posredovati drugim ali ne.

Ne sanjajte o vplivanju na druge, bi rekla, če bi vedela, kako lahko izrečem to tako, da bo zvenelo visokodoneče. Mislite na stvari, kakršne so.

Tukaj bi se ustavila, toda pritisk konvencije ukazuje, da moraš govor končati z nekakšnim sklepom. In sklep, ki se obrača na ženske, bi moral imeti – s tem se gotovo strinjate – nekaj posebno navdušujočega in požlahtnjujočega. Morala bi vas rotiti, da se spominjajte svojih odgovornosti in postanite višja, bolj poduhovljena bitja; opomnila naj bi vas, kaj vse je od vas odvisno in kolikšen vpliv lahko imate na prihodnost. Pa se mi zdi, da te opomine lahko mirne duše prepustimo nasprotnemu spolu, ki jih bo izrekel in jih je dejansko že izrekel brez primere zgovorneje, kot zmorem jaz. Če brskam po svoji duševnosti, ne staknem v njej nobenih plemenitih čustev tovarištva in enakosti in vplivanja na svet v smeri višjih ciljev. Zalotim se pri kratki in prozaični misli, da je veliko pomembnejše biti to, kar si, kot kar koli drugega. Ne sanjajte o vplivanju na druge, bi rekla, če bi vedela, kako lahko izrečem to tako, da bo zvenelo visokodoneče. Mislite na stvari, kakršne so.

In pri tem se zavem, ko bežno pogledam časopisje, romane in biografije, da mora imeti ženska, kadar govori ženskam, nekaj zelo neprijetnega za bregom. Ženske so z ženskami trde. Ženske žensk ne marajo. Ženske – pa niste te besede že do grla site? Bodite prepričane, jaz sem je. Torej se strinjajmo v tem, da se mora referat, ki ga bere ženska ženskam, končati z nečim prav posebno neprijetnim.

Ampak s čim? Česa se lahko domislim? Po pravici rečeno, imam ženske velikokrat rada. Rada imam njihovo nekonvencionalnost. Rada njihovo kompletnost. Rada njihovo anonimnost. Rada – pa ne smem nadaljevati v tej smeri. Tukaj tale omara – pravite, da so v njej samo čisti prtiči; kaj pa, če se med njimi skriva sir Archibald Bodkin? Naj torej uporabim strožji ton. Sem vam v poprejšnjem besedovanju dovolj predočila svarila in graje človeštva? Povedala sem vam, kako nizko je bilo mnenje gospoda Oscarja Browninga o vas. Namignila sem, kaj je nekoč o vas mislil Napoleon in kaj danes misli Mussolini. Potem, če misli katera od vas na leposlovje, sem v vaše dobro prepisala kritikov nasvet, naj pogumno priznate omejitve svojega spola. Navedla sem profesorja X in poudarila njegovo ugotovitev, da smo ženske intelektualno, moralno in fizično manjvredne v primeri z moškimi. Predala sem vam vse, na kar sem naletela mimogrede, ne da bi posebej iskala. In tole je še zadnje svarilo – besede gospoda Johna Langdona Daviesa (v knjigi Kratka zgodovina žensk). Gospod John Langdon Davies svari ženske, da »ženske nehajo biti povsem potrebne, ko otroci nehajo biti povsem zaželeni«. Upam, da si boste to zapisale v spomin.

Kako naj vas še nadalje spodbujam, da se lotite posla življenja? Mlade ženske, bi rekla, in prosim, bodite pozorne, ker se sklepanje začenja, ste po mojem mnenju sramotno nevedne. Nikoli niste odkrile ničesar pomembnega. Nikoli omajale kakšnega cesarstva ali popeljale armade v bitko. Niste napisale Shakespearjevih del in nikoli niste vpeljale barbarskega rodu v blagoslov civilizacije. Kakšno je vaše opravičilo? Je že lepo in prav, če pravite, namigujoč na ulice in trge in gozdove tega sveta, na katerih mrgoli črnih in belih in kavnorjavih prebivalcev, ki se vsi vneto ukvarjajo s prometom in posli in ljubljenjem, da ste imele polne roke drugega dela. Brez vašega početja bi na teh morjih nihče ne plul in te rodovitne pokrajine bi bile puščava. Rodile in vzredile in umivale in učile nemara do šestega ali sedmega leta ste tisoč šeststo in triindvajset milijonov človeških bitij, ki so po statističnih podatkih zdaj na svetu, in to je zamudno delo, četudi ste morebiti nekatere pri tem imele nekaj pomoči.

Res je, kar pravite – ne zanikam tega. Toda hkrati naj vas spomnim, da obstajata v Angliji od leta 1866 dva kolidža za ženske; da ima od leta 1880 omožena ženska pravico do lastnega imetja; in da je dobila leta 1919 – tega je že polnih devet let – ženska volilno pravico. Vas smem spomniti še na to, da so vam že skoraj polnih deset let odprti skoraj vsi poklici? Če pomislite na te velikanske privilegije in na to, kako dolgo jih že uživate, in na dejstvo, da mora biti ta trenutek kakšnih dva tisoč žensk sposobnih, da tako ali drugače zaslužijo petsto funtov na leto, boste priznale, da izgovor o pomanjkanju priložnosti, šolanja, spodbude, brezdelja in denarja ne drži več. Razen tega nam ekonomisti pravijo, da je imela gospa Seton preveč otrok. Seveda morate še naprej porajati otroke, ampak, pravijo, po dva ali tri, ne po deset ali dvanajst.

Tako, če vam je na voljo nekaj časa in imate nekaj knjižnega znanja v glavi – druge vrste omike ste imele dovolj, in vsaj tako se mi zdi, da so vas v kolidž poslali deloma zato, da bi ostale neizobražene –, bi se prav gotovo morale vkrcati na drugo stopnjo svoje zelo dolge, zelo mučne in skrajno nepomembne kariere. Tisoč peres vam je voljno svetovati, kaj naj storite in kakšen bo učinek tega. Moj predlog je malo fantastičen, priznam; zato ga bom rajši povedala v obliki povestice.

Če se soočimo z dejstvom, ker gre za dejstvo, da je ni lakti, na katero bi se oprle, temveč da moramo hoditi same zase, in da je naš odnos odnos do sveta resničnosti in ne samo do sveta moških in žensk, tedaj bo nastopila priložnost in mrtva pesnica, ki je bila Shakespearjeva sestra, si bo nadela telo, ki ga je bila tako pogosto odložila.

V tem referatu sem že rekla, da je imel Shakespeare sestro; a ne iščite je v življenjepisu, ki ga je o poetu napisal sir Sidney Lee. Umrla je mlada – žal nikoli ni napisala niti besede. Pokopana je na mestu, kjer se zdaj ustavljajo omnibusi, nasproti postaje Elephant and Castle. No, jaz verjamem, da ta pesnica, ki ni nikoli napisala niti besedice in je zdaj pokopana na križišču, še vedno živi. Živi v vas in meni in številnih drugih ženskah, ki jih nocoj ni tukaj, ker pomivajo posodo in spravljajo otroke spat. Ampak živi; veliki pesniki ne umrejo; so neprestana navzočnost; potrebujejo samo priložnosti, da hodijo telesno med nami. Mislim, da prihaja čas, ko bo podeliti ji to priložnost v vaši moči. Verjamem namreč tole: če bomo živele še kakšno stoletje – govorim o skupnem življenju, ki je resnično življenje, ne o malih ločenih življenjih, ki jih živimo kot posameznice – in imele vsaka petsto funtov in sobo čisto samo zase; če bomo vajene svobode in imele pogum pisati natanko tisto, kar mislimo; če bomo vsaj malo pobegnile skupni sprejemnici in ne bomo gledale ljudi vselej v medsebojnih odnosih, temveč jih videle v odnosu z resničnostjo; in nebo tudi in drevesa ali kar koli drugega same po sebi; če bomo pogledale mimo Miltonovega strašila, ker naj ne bi zastiralo pogleda nobeno človeško bitje; če se soočimo z dejstvom, ker gre za dejstvo, da je ni lakti, na katero bi se oprle, temveč da moramo hoditi same zase, in da je naš odnos odnos do sveta resničnosti in ne samo do sveta moških in žensk, tedaj bo nastopila priložnost in mrtva pesnica, ki je bila Shakespearjeva sestra, si bo nadela telo, ki ga je bila tako pogosto odložila. Izgrebla bo svoje življenje iz življenj neznank, ki so bile njene predhodnice, kot je to pred njo storil njen brat, in bo rojena. Da pa bi prišla brez te priprave, brez našega napora, brez naše odločitve, da ji bo, ko se bo znova rodila, mogoče živeti in pisati svojo poezijo, tega ne moremo pričakovati, ker bi bilo nemogoče. Trdim pa, da bo prišla, če bomo zanjo delale, in da je tako delo, pa čeprav v revščini in zakotnosti, vredno truda.

—

Prevedla: Rapa Šuklje