• English
  • Hrvatski

Minuli teden sem na Valu 202 ujela Šaleharjevo oddajo »o popularizaciji raznovrstnih spolnih identitet« Prebujeni marec tretjič: Spol kot identiteta. Zanimivo, klicatelji so bili sami cis moški, žio, žio, Mihi, buddyji in dobri ljudje, nimajo nič proti, ampak kje je meja? Prisluh toplo priporočam za uvid v realnost. Ni hudega, ne prizadene, je blaga slika dejanske miselnosti, prav nič ekstremne, in prav zanima me, ali je voditelj z oddajo zadovoljen. (Mimogrede, »Mihi«, majketi, nikoli ti ne odpustim, da si imel pred leti v studiu Primca, pa te je direkt peljal scat s svojim fenovstvom do Queenov in retorično spretnostjo – kaj si razmišljal, preden si mu dal prostor? Si se samo precenil in to veš, ali pa si dejansko zadovoljen tudi s tisto oddajo?)

Končno se govori o tem. Končno ima vsak Slovincel (hvala uporabnici X-a za ta izraz) plac, da javno izreče sloviti »pa res nimam nič proti, ampak«, in končno lahko tisti, ki jih »to niti slučajno ne zanima«, zastavljajo prisrčno naivna vprašanja tistemu človeku, čigar življenje je odvisno od dobrohotnosti prvega. Saj za to gre, kajne? Za življenja, v množini. Nikakor ne zgolj življenja tistih oseb, ki se ne morejo umestiti v predal, temveč za življenje in sobivanje v družbi kot kurirani gmoti, da bo ja vedela, kam in kako.

Kdo je slehernik in zakaj se počuti utesnjenega? Mihi takoj pove, da ima malone slabo vest, ker ni nikoli eksperimentiral niti preizpraševal svoje identitete. Mihi je skratka nekompliciran cis moški, strejt, tudi belec, ki so ga te »opcije organsko zaobšle«. Je Mihi slehernik?

Večina strejt cis posameznikov, ki jim sledim prek spleta, meni, da so bitke za pravice in enakopravnost stvar manjšin, da jih morajo manjšine izboriti zase in da v tej borbi profitirajo njihovi pripadniki. Najbolje je to v oddaji ubesedil simpatičen nežen moški (po lastnih besedah), ki je izrekel »jaz sem pač, kar sem, ostalo me ne zanima« – in nadaljeval s čisto res krasnimi in fer in pronicljivimi uvidi. Ampak ravno za to gre: že samo po tej izjavi brez posebnega truda uganemo, da je cis moški. Nič, prav nič ni narobe s tem, le nihče drug si ne bi mogel špogati luksuza »ostalo me ne zanima«.

Tukaj je srž, da so namreč LGBTQ+ identitete odvisne od tistih nosilcev identitet, ki jih »ostalo« ne zanima. Ker srž boja za enakopravnost je ravno to mitično družbeno »ostalo«. Pod točko razno. Niti pod razno nismo še vsi pripoznani, ker se sploh ne moremo zmeniti, kam z ostalimi identitetami, v kateri predal. L je že en tak predal. G je že predal. B je predal. T je še komaj predal. Kam na primer z nebinarnostjo? Skratka, LGBTQ+ je očitno cela rumplkamra nepospravljenih predalov, in kje je tukaj prostor za slehernika?

Kdo je slehernik in zakaj se počuti utesnjenega? Mihi takoj pove, da ima malone slabo vest, ker ni nikoli eksperimentiral niti preizpraševal svoje identitete. Mihi je skratka nekompliciran cis moški, strejt, tudi belec, ki so ga te »opcije organsko zaobšle«. Je Mihi slehernik? Sprašuje se, ali je v svoji nazorski identiteti osamljen, in rad bi bil deležen enake spoštljivosti okolice, kakor so je v njegovih očeh pripadniki zatiranih manjšin, ali vsaj za kakršno se borijo. Mogoče se mu zdi, da bi bilo v družbi fajn, če bi lahko pustili drugim, da te vidijo, kakor te sami hočejo. Če ljudje ne bi komplicirali in omahovali, ko bi morali izbrati zaimek, s katerim bi ga ogovorili, ker bi vedeli, da mu je vseeno, da on je neobremenjen.

Ja, na neki točki Mihija sama vidim kot slehernika in sprašujem se, ali tudi sam nase gleda tako. Vidim ga kot dobronamernega, to gotovo. Všečen je in duhovit. Mislim, da ga ljudje pristno zanimajo. Mihi se z vsemi šteka, je vselej zvedav in odprtega duha, ampak res se mi zastavlja vprašanje, kakšen bi bil Mihi na robu družbe – več kot to, ali bi bil Mihi kot slehernik sploh kdaj lahko na robu družbe? In nadalje, ali bi bila družba do Mihija še tako prizanesljiva, če bi bil Mihi nebinarna trans ženska? Ali bi bil Mihi še Mihi, še tisti slehernik, za katerega je vseeno, kako se identificira, ker ga vidimo s srcem in ker ga imamo radi zaradi ljubeznive naivnosti in neobsojajočega esprita? Ali bi se Mihija sploh lahko dognalo kot benignega, če bi bil trans oseba? Nekako ga za zabavo kar vidim kot zagrenjeno in sarkastično kosmatinko srednjih let, ki kadi drugega za drugim in ki je obupala nad človeštvom, zato pizdaka, ker ji na Mladinski nočejo izdati knjige, v kateri opisuje svojo izkušnjo s hormoni. Ne bi se prodajala. Skratka, moj Mihi bi bil daleč od slehernika. Ampak: saj identiteta ni pomembna, ne? To nas vendar ne določa, ne? NE? It’s all good, it’s all love, dokler si fejst cis poba. Tuhtam, kako zlahka (nam) gre slehernikom od rok debatirati o stvareh, ki so za nas mentalna igračka ali fračka, nekomu pa pomenijo sidrišče.

Zanimiv nabor tipov, precej svobodomiselnih, ki so pograbili za debato v oddaji, je zagovarjal in omenjal mejo, meje. Kje je meja, ko vcepljamo svojo miselnost otrokom. Kje so meje, meje vendarle morajo bit. Eden od klicateljev je rekel, navajam po spominu, da ko se začne »seksualizirat otroke«, je to prekoračitev teh bajeslovnih meja. Ampak potem je to ponazoril s poukom o spolnih identitetah. In postalo mi je jasno, kaj misli, kaj naj bi pomenilo »seksualizirati otroke«. Dikcija tipa resda nimam nič proti, če obstajate, ampak otroci ne smejo ne videti ne slišati ničesar o vas se mi zdi simptomatična zabloda, pri kateri mi bilo nikoli ni povsem jasno, od kod izhaja. Bom poskusila razložit.

Zakaj se v naših zaostalih glavah spolno identiteto povezuje, kakor se je imenitno izrazil eden od Mihijevih klicateljev, »z iskanjem ljubezni v hlačah namesto v srcu«?

Kajpada se strinjamo, da imamo starši pri otrocih le omejen vpliv na spolno usmerjenost, da če sem jaz lezbična mama in živim v lezbičnem partnerstvu, to še nič ne pove o mojem otroku. Vemo tudi, da ni genetsko – in najbrž bi bila v tem primeru, če sem hudo cinična, pravica vsake ženske do brezplačnega splava že zdavnaj uzakonjena širom sveta – in še kako dobro vemo, da ni nalezljivo, ker jasno, to bi pomenilo, da smo istospolno usmerjeni otroci očitno edini imuni na kužni virus svojih staršev. Ampak kaj nas žene, da ves čas vlečemo mejo ravno tam, ko gre za otroke, za njihovo pravico do seznanitve s tem, kar smo odrasli medtem sploh znali dognati o spolni usmerjenosti in identiteti? Kaj nam tukaj vzbuja tolikšen stud – identiteta ali njene implikacije? Zakaj se v naših zaostalih glavah spolno identiteto povezuje, kakor se je imenitno izrazil eden od Mihijevih klicateljev, »z iskanjem ljubezni v hlačah namesto v srcu«?

Pravzaprav menim, da spolna identiteta nima kaj dosti opraviti s spolno usmerjenostjo. Niti ne s seksualnostjo. Kako bi lahko recimo »seksualizirali otroke«, kar tako skrbi nekatere nazadnjake in slehernike hkrati, če jim med odraščanjem zgolj nudimo oporo v identitarnem smislu, v odkrivanju, kdo in kako hudimana sploh so? In če že, a strejt razmerja, s katerimi so obdani, jih pa ne seksualizirajo? Skozi oči klozetirane lezbe, kakršna sem bila v mladosti, povem, da z vseh strani letijo izkazi prave, klene, strejt (tudi cis) identitete, v kateri se ne prepoznaš, in trdim, da je to lahko travmatično, če se ne zavedaš, da obstajajo druge opcije. Ne sprašujem, temveč povem. Najbolj od vseh vprašanj neznancev v mojem življenju (A potem pecaš prijateljice? A ne maraš penetracije? A tvoj sin ve, da ni tvoj? Kdo je oče? A ti ni nič bad, ker ga bojo v šoli zajebavali?) me je pri enaindvajsetih v živo meso ruknilo vprašanje, ki sem ga dobila po esemesu z neznane številke. Glasilo se je (citiram) Kdo si? (konec citata). Zaprepadeno sem namreč ugotovila, da ne znam odgovoriti. Kakopak je šlo za tedanje načine spoznavanja, še pred FB in IG in X in Tinderjem in Her in kaj vem katerih omrežij. Ampak pretreslo me je tako globoko, da sem naposled – po nekaj kočljivih situacijah – zablodila vse do psihiatrije.

Bila sem tako rekoč še otrok. Koristila bi mi vsakršna pomoč na to temo. Čim prej, čim bolj raznoliko, čim bolj odkrito in brez meja se moramo ukvarjati s tem, ko še obstaja možnost, da nam bodo otroci prisluhnili. (Preden nas šišnejo ali ugotovijo, da smo jim vse zafurali.) Ali pa morda svojim otrokom ne privoščimo, da bi si nekoč znali vsaj zasilno odgovoriti na taisto vprašanje?

»Stvari so šle predaleč in čez mejo,« je rekel naslednji klicatelj, »LGBT skupnost je dobila preveliko moč, visoke položaje v podjetjih ipd. … Ni se jim treba skrivat, ampak vse mora imet meje.« Mhm. Naivni slehernik je hotel biti prijazen in fer in je odprl svojo skromno kolibo drugače spolno usmerjenim. Pustimo dejstvo, da še nimamo na primer (razkrite) trans ali interspolne osebe nikjer blizu korporativnega direktorskega položaja. Bla bla. Ko se je družba odprla opciji in je lahko vsakdo dobil možnost napredovanja v karieri, se je, surprise surprise, pokazalo, da se tudi med nenormiranimi spolnimi identitetami lahko znajdejo posamezniki, ki so v prvi vrsti popolni skorumpiranci! Ojej, ma dajte no, saj to je že skoraj, kot da bi bili tudi oni … ljudje?! Hkrati s to logiko zaznavam skoraj militanten diskurz o meji, na katerega bi bil ponosen vsak vrl desničar – kar naj bodo ti ljudje za svojimi štirimi stenami. Kar naj gredo nazaj tja, od koder so prišli. Zanimivo, »štiri stene« so tukaj sestrična in ekvivalent tistega razvpitega »od koder so prišli«. Ne bomo rešili danes.

Če imaš posebne nazorske potrebe, je povečini na voljo nebroj organizacij, ki nagovarjajo tvoje intimne in politične bojazni, medtem ko je parada slehernikov vsak dan najmanj na Prešercu, če ti že nakupovalna središča ne dišijo.

»Zakaj bi morala biti spolna identiteta pomembnejša od nazorske? Včasih sem v svojih nazorih osamljen, nimamo parad, nimamo klubov« – ampak Mihi, imaš pa somišljenike! Skoraj se mi ne zdi vredno komentirati. Skoraj. Ne glede na to, kaj razumem pod osamljen, bi rekla, da so zdaj in za mojega življenja vsi klubi, kar jih ni ekskluzivno označenih z LGBTQ+, nazorsko namenjeni slehernikom. Če imaš posebne nazorske potrebe, je povečini na voljo nebroj organizacij, ki nagovarjajo tvoje intimne in politične bojazni, medtem ko je parada slehernikov vsak dan najmanj na Prešercu, če ti že nakupovalna središča ne dišijo. Nazorskih združenj je dobesedno na milijone, dobesedno. Pusti nam vsaj ta en ušivi LGBT+ klub, da poskusimo pogruntat, ali ni mogoče spolna identiteta celo prekrivna množica z življenjskimi nazori. Zakaj se delimo ravno po spolnih identitetah, je zame trapasto vprašanje. Ker se ne!

Tudi LGBTQ+ gibanje je zame nazorska množica, kot pravim, rumplkamra več identitet, ki jim je skupna marginalnost. Nismo seksualno prepleteni, temveč nas združuje to, da smo dobesedno tarča nazorov večine, med sabo pa smo prepleteni v bolj ali manj heterogeno gibanje, ki je še kako razpršeno. Z marsikaterim gejem v korporativni službi in brez potomcev imam veliko manj skupnega kot s tabo. Z marsikatero lezbično športnico bi stežka našla tri besede, ki bi jih lahko spregovorila. Kaj si pa mislil, Mihi? Da gre za seksualno združevanje? Ne, trdim, da smo nazorsko povezani, ampak približno toliko, kolikor si ti s svojimi pivskimi pajdaši. Resda imamo skupnega to, da smo od slehernikov včasih dokaj podobno zatirani, pa še tu se najdejo v nebo vpijoče razlike.

In še nekaj me pesti, povezanega ravno s tem, kar so izpostavili prav vsi klicatelji, le v drugem kontekstu. »Tisti s pištolo je svobodnejši od tistega brez.« To je izjavil (domnevam, da cis, ker ni bilo izpostavljeno) moški o Ameriki, ki da »pozna vse mogoče spole, pri nas pa da bi jih težko naštel več kot tri«. Preplet delavskih bojev ali bojev proti rasizmu z bojem za pravice LGBTQ+ oseb je na podoben način neločljivo povezan z nazorskimi težnjami, kakor je spolna identiteta povezana s spolno usmerjenostjo, zato niti ni čudno, da marsikdo meša ta dva pojma. Če sem lezbijka, nisem nujno ženska, ali kot je rekla Monique Wittig, celo sploh nisem ženska.

In tako, bi rekla, tudi za te naše vrle otroke – v katerih očitno vidimo ranljivo skupino, strašansko ogroženo, strah pred »ostalimi« spolnimi identitetami, sam obstoj katerih naj bi seksualiziral njihova mlada telesca – ni nujno, da so od samega začetka podrobno seznanjeni s spolnimi praksami odraslih oseb, najsi isto- najsi raznospolno usmerjenih. Menim pa, da je nujno, da jim pomagamo s tistim, kar vemo o gradnikih identitete (zgovorno je, da ji je zelo soroden izraz tudi istovetnost), o iskanju sebe, o možnostih, ki jih ponuja … hja, tista »ljubezen, ki ni v hlačah, ampak v srcu«. In slehernik ve, da ljubezen pride že davno pred puberteto. Pride včasih tudi pred rojstvom. Pravzaprav meje ni.

Prikazna fotografija: zajem zaslona; MMC.