Liberalizem – politika moralne ogorčenosti

Ko so rušili Rog, smo bili ogorčeni. Ko so iz države izganjali begunce, smo bili ogorčeni. Ko so janšisti začeli z demontiranjem liberalne države, smo bili ogorčeni.

Moralna ogorčenost, zgražanje, razburjenje, čustvena razgretost, jeza zaradi kršitve nekega za nas temeljnega etičnega načela ali vrednote, ni vselej slaba. Ogorčene lahko požene v akcijo, kakor miroljubnega in krotkega Jezusa, ki je iz svetega templja z bičem pregnal pogoltne trgovce. Ogorčenje je netivo nemirov in uporov. Ogorčenje množic zaradi carističnega pokola mirnih demonstrantov leta 1905 v Sankt Peterburgu je privedlo do revolucije istega leta, do »velike generalke« (Lenin), brez katere bi bila revolucija 1917 nemogoča.

Toda moralno ogorčenje ni dovolj.

Zgražanje neliberalcev

Moralno ogorčenje ni bilo nikdar omejeno samo na liberalizem. Predvojni slovenski katoliški klerikalci so pogosto izražali stud nad svojimi političnimi nasprotniki in pisali, da se liberalna politika katoličanom »in vsakemu poštenemu človeku gnusi in […] nas na upor sili«. Nasprotnik krščanskega konservatizma »ni omikan in tudi prave omike ne širi, marveč je neotesanec«, se zgražajo, medtem ko je »ločenje cerkve in šole začetek brezbožnosti in spačenosti!«

V nasprotju s fašizmom, ki je politika fobije, je progresivni liberalizem politika ogorčenosti.

Moralna zgroženost pa je bila zasidrana tudi na drugem polu političnega spektra. Kritika fevdalnega reda in zgodnjega kapitalističnega sistema, ki so jo izvajali komunitarni utopisti iz 18. stoletja, je bila predvsem moralična. Tako je ateistični župnik Jean Meslier zatrjeval, da »prilaščanje zemlje, ki ga ljudje izvajajo na različne načine, […] pospešuje pokvarjenost, preprečuje čednost«, utopični socialist Dom Dechamps pa, da je »zlo lastnine […] porodilo vsa druga moralna zla«. Morelly, eden prvih teoretikov komunizma, je podal moralično-psihološko analizo družbenega zla: »prevzetnost, nespametnost, ponos, ambicioznost, pretvarjanje, hinavščina, nepoštenost; razčlenite večino naših sofisticiranih vrlin v njihove sestavne dele in dobili boste ta subtilen in poguben element: željo po imeti.« Tudi zanje velja, kot pravi Marx za kasnejše utopiste, Saint-Simona, Owena, Fourierja – velikane, na ramah katerih stoji znanstveni socializem –, da »morajo apelirati na človekoljubje meščanskih src in mošnjičkov«.

Politične emocije

Velike politike, liberalizem, fašizem in komunizem, so običajno razumevali kot borbo političnih teorij, politiko pa kot človeško delovanje, ki ga organizirajo ideje. Fašizem organizirajo fašistične ideje, liberalizem liberalne, socializem socialistične in tako naprej. Toda pri organizaciji političnega delovanja sodelujejo tvorno tudi emocije; evropska civilizacija, opominja Sloterdijk, katere ustanovni mit je trojanska vojna, se rodi s srdom. Uvodna verza Iliade se v prevodu Antona Sovreta glasita: »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila, srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel je Ahajcem.« Čustva določajo delovanje teles, ali kot pravi Spinoza v Etiki, emocije so »afekcije telesa, ki večajo ali manjšajo, krepijo ali slabijo njega zmožnost delovanja«. Politična čustva pa ne le krepijo ali slabijo zmožnosti delovanja nekega političnega kolektivnega subjekta, temveč njegovo delovanje tudi usmerjajo in določajo. Če konkretneje ponazorimo s primerom, je ne le politična idejnost, pač pa (dvojno) čustvo strahu in sovraštva tisto, ki usmerja politiko fobije k odpravi oziroma k eliminaciji dozdevne grožnje: narodne ali verske manjšine, prišlekov, priseljencev, drugih in drugačnih.

V nasprotju s fašizmom, ki je politika fobije, je progresivni liberalizem politika ogorčenosti. Moralno ogorčenje je vodilno politično čustvo progresivnega (ali levega) liberalizma in kot tako organizira in usmerja delovanje levoliberalnih skupin in posameznikov.

»Make liberalism great again!«

Med predlaganimi etiologijami, zakaj je progresivno gibanje zašlo iz konkretnega političnega delovanja v slepo ulico moralnega zgražanja, prednjačijo te, ki najdevajo vzroke v revoluciji 1968 in sočasnih teoretskih paradigmatskih premikih: od ekonomske h kulturni sferi (frankfurtska šola); od makro-oblasti k mikro-oblasti (Foucault); od zavednega k nezavednemu (freudomarksizem); od binarnih struktur k jeziku (poststrukturalizem), od fizičnorealne k sociokonstruktivistični teoriji družbe (Berger & Luckmann), od razredne nad-identitete k mnoštvu identitet (identitetne politike). Eden večjih sodobnih ameriških filozofov Richard Rorty piše v Achieving our Country o »zatonu reformistične levice« in vzponu akademske »kulturne levice«, medtem ko liberalni zgodovinar Mark Lilla v odmevnem esejuThe End of Identity Liberalism precej popreproščeno ugotavlja, da se je »v zadnjih letih […] ameriški liberalizem prelevil v vrsto moralne panike o rasni, spolni in seksualni identiteti, ki je izkrivila sporočilo liberalizma in preprečila, da bi postal združevalna sila, zmožna vladanja«. Levi liberalizem je bil nekoč velik, danes pa je nemočen, zato je čas za nov bojni klic: Opustite politične emocije in »Make liberalism great again!«

Toda prevladujoče mnenje, da je praksa moralnega zgražanja, ki je značilna za sodobni progresivni liberalizem, nedaven pojav, da je torej patološka izrastlina pravega liberalizma in ne nekaj liberalizmu inherentnega, ne drži. Moralno zgražanje je namreč njegovo temeljno politično čustvo od samih začetkov, ogorčenost nad neprimernim obnašanjem drugih je sestavni del liberalizma in mu je bila tako rekoč položena že v zibelko.

Ne gre zanikati, da so nekateri teoretski premiki, ki jih je prevzela sodobna zahodna liberalna levica, naredili moralno ogorčenje vidnejše in bolj izrazljivo. Stapljanje perspektiv, denimo socializma in feminizma, ter teoretsko pomikanje v smeri intersekcionalnosti je razvilo jezik, s katerim je bilo šele mogoče prepoznati, opredeliti in pokazati družbene nepravičnosti, ki so prej delovale skrito in zamolčevano. Emancipatornim gibanjem je uspelo preseči omejenost njihovih predhodnikov; črnski feminizem je presegel belski feminizem in abolicionizem, ko je boju za emancipacijo žensk pridružil boj proti rasnemu zatiranju, črnski socializem pa je razrednemu boju priključil protirasizem. Toda šele temnopolte feministične socialistke, kot sta Claudia Jones in Angela Davis, so prepoznale simultano »trojno zatiranje« na podlagi razreda, spola in rase. Zatiranje, ki mu je treba nasprotovati in ga odpravljati vsega hkrati.

K večji izrazljivosti nepravičnosti je bistveno pripomogel tako imenovani »kulturni obrat«, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doživelo družboslovje. Kulturni obrat, po katerem je kultura ključni dejavnik konstrukcije družbenih razmerij in identitet, je premestil fokus s političnih (pravo, institucije) in ekonomskih (produkcijska, lastninska razmerja) aspektov zatiranja na kulturne: na govor, jezik, podobe, manire in druge sisteme pomen(janj)a. Ker kultura, jezik ter podoba ustvarjajo družbeno resničnost in niso zgolj njen simptom (tako kot je v vulgarnem marksizmu kultura oziroma nadstavba simptom političnoekonomske ureditve, baze), postane odprava slabih kulturnih vzorcev ključna za odpravo zatiranja. Rasistične, mizogine, protidemokratične podobe, vici, predsodki, izjave itd. tako niso simptomi in indici zatiranja, katerega bi ga bilo mogoče odpraviti zgolj politično s spremembo zakonodaje (klasični liberalizem) ali zgolj ekonomsko s spremembo lastninskih odnosov (vulgarni marksizem), marveč so del zatiranja samega in eden od vzrokov za njegovo ohranjanje. A medtem ko je uvid, ki izhaja iz kulturnega obrata, da je zatiranje kulturno, dragocen, če se obenem zavedamo tudi političnoekonomskih aspektov zatiranja, pa se progresivni liberalizem pretirano osredotoča na kulturo.

Ogorčeni liberalizem

Sodobna osredotočenost progresivnega liberalizma na kulturo ni zgolj posledica kulturnega obrata, ki je v marsičem obogatil naše razumevanje družbenega delovanja, temveč jo najdemo tudi v starejših virih progresivnega liberalizma.

Po razsvetljenski antropologiji liberalnega Condorceta družbene nepravičnosti ne bodo odpravljene samo z zamenjavo slabih zakonov in pokvarjenih institucij (torej politično in deloma ekonomsko), marveč šele, ko bodo »načela stroge in čiste pravičnosti, spontani nagibi dejavne in razsvetljene dobrohotnosti ter velikodušne rahločutnosti, katerih klice je narava posadila v vsa srca in ki čakajo zgolj blagodejen vpliv razsvetljenja in svobode, postali skoraj vsem ljudem skupni zato, ker se bodo zavedali dostojanstva, ki pripada svobodnemu človeku, in [ker] bodo deležni vzgoje, osnovane na poznavanju naše moralne naravnanosti«. Povedano na kratko, pravičnost na svetu je po Condorcetovem antropološkem nazoru dosežena šele s pravilno moralno vzgojo. Se pravi na področju kulture.

Še jasnejši je John Stuart Mill v svojem delu O svobodi, ko razlikuje med dvema tipoma moralnih kršitev zoper sočloveka. Najhujše kršitve so tiste, ko posameznik krati ustavne pravice drugih, in te kaznuje družba (oziroma država kot instrument družbe) z zakoni. Toda ko posameznik »s svojimi dejanji drugim škoduje ali pa kaže vsaj pomanjkanje potrebne skrbi za njihovo dobrobit, ne da bi na ta način že tudi kratil katero od njihovih ustavnih pravic«, pa sme krivca »v takem primeru pravično kaznovati le javno mnenje, ne pa tudi zakon«. Javno mnenje, ki graja, dopolni zakon, kjer ta trči ob svoje meje.

Takšna dejanja so predvsem transgresije občega moralnega reda, »nagnjenost h grobosti, zlonamernost in zlovoljnost, zavist« – za liberalca Milla je zavist, katere poglavitni aspekt je ekonomske narave, »najbolj nedružbena in odvratna med vsemi strastmi« –, »licemerstvo in neiskrenost, razdražljivost«; pretirana »zamerljivost«; »hlepenje po nadvladi nad drugimi«; »ošabnost, ki išče užitek v ponižanju drugih, zagledanost vase, ko so nam jaz in njegovi oziri pomembnejši od vsega drugega«; vse to, pravi Mill, so »moralna zla«, ki se neposredno tičejo drugih in so kot taka upravičeno predmet kritike javnega mnenja. Čeprav onkraj dosega države in zakona, so te transgresije liberalnega moralnega reda »primerni objekti moralne graje, v grobih primerih pa celo moralnega maščevanja in kazni«. Javno mnenje, ki se v tovrstnih primerih manifestira v moralno ogorčenje, v zgražanje zaradi moralnih prestopkov posameznika, ki ne zadevajo le njega samega, pač pa tudi druge ljudi, je v liberalizmu »dopolnilo neizogibni pomanjkljivosti zakona«.

Mobilizacija brez akcije

V liberalnem svetu nominalne, ne pa stvarne politične enakosti, je moralno ogorčenje poglavitni, če ne kar edini instrument odpravljanja nepravičnosti. Vendar pa je ta instrument impotenten. Čeprav je javno ogorčenje zmožno na družbenih medijih doseči in vase pritegniti milijonske množice, gre največkrat za politično čustvo brez političnega programa. Je potencialna mobilizacija brez potentne akcije. Le redki javni izbruhi moralne indignacije so zmožni koagulirati v organizirane kampanje, še redkejšim pa uspe uresničiti zastavljene cilje in uveljaviti dejanske družbene spremembe (takšen primer je vsaj deloma gibanje #jaztudi).

Katarza odpravi politično frustracijo, toda vzrok frustracije ostaja in sčasoma poraja nove frustracije.

Javno izražanje moralnega ogorčenja, ki političnih akterjev ne organizira v družbeno gibanje s konkretnimi cilji, zgolj sprosti in odpravi napetosti, ki jih je porodila določena nepravičnost, namesto da bi odpravilo sam vzrok teh napetosti. Politika moralnega ogorčenja je politika odpiranja ventilov in odpravljanja frustracij: ko se zjezim, ko zlijem svoj liberalni gnev na pravo ali virtualno tarčo, ko mirno demonstriram, napišem protestno pismo, ko simboliziram svoje nestrinjanje, nastopi katarza. Katarza odpravi politično frustracijo, toda vzrok frustracije ostaja in sčasoma poraja nove frustracije. Takšna politika je tako ujeta v začaran krog ponavljanj frustracij in katarzičnega ogorčenja.

Drugi razlog politične impotence progresivne liberalne levice je zamenjevanje moralnega ogorčenja za analizo. K(j)er umanjka analiza, ne preostane drugega kot začudenost in zgražanje. Tako se progresivni levičarji zgražajo nad nacionalizmom in rasizmom, v katerih vidijo zgolj nerazumljivo ostalino časa. »Nič ni laže kot kakor to, da se s splošnimi frazami spravimo na suženjstvo in podobne stvari ter da z visokim nravnim srdom prekolnemo to sramoto,« zapiše Engels v Anti-Dühringu, toda »[s] tem […] ne izvemo niti besedice o tem, kako so te ustanove nastale, zakaj so obstajale in kakšno vlogo so imele v zgodovini.« Dejstvo, da imajo nacionalizem, rasizem, (post)fašizem in podobni pojavi na desnici še vedno pomembno vlogo v družbenopolitičnem vsakdanjiku 21. stoletja, priča o tem, da jih ne gre frivolno odpisati za na smetišče zgodovine, ko pa so s svojo prepričevalno močjo še danes neizmerno privlačni za množice. Kot vsi družbeni pojavi so tudi ti povezani z materialno osnovo družbe in imajo posebno mesto znotraj kapitalizma, specifičnosti česar pa je mogoče ugotoviti le z analizo. Te samo moralno ogorčenje ne daje.

—

Photo: Metaweb / CC-BY