Ljubezen v času stanovanjske krize
»Razmišljala sm, da bi blo lažje, če bi skupaj iskale plac.«
Strašljivo vprašanje. Partnerka je bila tista, ki ga je prva položila na mizo in ga po moji kategorični zavrnitvi tudi brez pritoževanja takoj umaknila (pavza za aplavz). A nekaj let kasneje, po tem, ko nam je prvi val kovida premetal življenja, ga je spet dala na mizo in tokrat je bilo težje reči ne. Potrebovali bi kvadraturo, primerno za dve konkretni zbirki knjig, obsežni garderobi ter dva ekstravagantna karakterja, in to nekje, kjer bi nama še dovolili imeti nekaj mačjih otrok. Takšni čudežni kraji pa komajda še obstajajo v Ljubljani pod Zokijem – kaj šele, da bi bili cenovno dostopni dvema ne-več-čisto-študentkama, napol-prekarkama. Sicer s privilegijem manjše finančne podpore staršev, ampak ravno toliko, da lahko živiva v Ljubljani, špežo pa delava v Lidlu.
Pa dejva iskat skupi plac, sem rekla, in … dve leti kasneje nama gre kar dobro. Še posebej, odkar sva se preselili v že drugo skupno stanovanje, kjer imava lahko ločeni spalnici. Smrt za romantiko? Niti ne.
Moji pomisleki so bili (in še vedno so, tudi po skoraj dveh letih skupnega življenja) bolj ideološki kot eksistenčni, predvsem pa osnovani na lastnih preferencah. V življenju sem doslej ali živela sama (velik privilegij, vem) ali pa doma s starši in si želela, da bi živela sama. Bivalni prostor, ki je samo moj in kjer mi ni treba upoštevati tujih standardov higiene (ali nehigiene), kjer ni v nedogled zahtevan performans socializiranja (kje je prepoved oglasov, ki iščejo »družabno« cimro?) in kjer je človek dejansko lahko sam (da lahko v miru prdiš sredi sobe, v miru bereš in pišeš in kar je še drugih takih osnovnih življenjskih aktivnosti, za katere je potreben miren kotiček), bi moral biti resnično zagotavljana ustavna pravica, ne pa zgolj deklarativna točka na papirju … Namesto tega imamo ustavno zagotovljen koncept zasebne lastnine in najemodajalce, ki neobrzdano postavljajo vedno nove in nove pogoje za srečneže_ice, ki bodo lahko za dve tretjini plače (ali več) živeli v razpadajočih prostorih, ki si komajda zaslužijo ime »stanovanje«, pri tem pa se od nas še pričakuje, da ne bomo imeli domačih živali, otrok, kadili (menda še na balkonu ni več okej), dihali, kuhali, imeli obiskov ali prihajali domov po deseti zvečer. Idealni subjekt za najem je samska nekadilska oseba brez otrok in živali, ki ne je in ne kuha, ne diha, ne seksa ali preglasno masturbira, ne žura in nima socialnega življenja – skratka, ki ne živi – in cele dneve raje preživlja na delovnem mestu, da se jebeni antični laminat v petnajst kvadratov veliki garsonjeri slučajno ne bi preveč obrabil. Kakršnokoli kritiko takšnih najemnih pogojev in odnosa pa najemodajalci in njihovi politični podporniki srdito zavračajo, ker menda pa ima svoboden človek v svobodni kapitalistični dolini Šentflorjanski že pravico do tega, da bo sam odločal, kako se bo ravnalo z njegovo lastnino. In potem je na vrsti epska pesnitev o mitološki pošasti umazanega, nesramnega, glasnega, skratka vse graje vrednega najemnika – predvsem pa neplačnika, da ne rečemo … južnjaka – ki jim je menda naredil za par taužent jurjev škode v njihovem dragocenem stanovanju. Da je dragoceno stanovanje nujno potrebno vložka par deset taužent jurjev, preden bo spet primerno za bivanje človeških oseb, in da se dragoceno stanovanje oddaja na črno, pa se je izgubilo v uredniškem procesu.
Sama sem imela srečo (in jo še vedno imam, da sem v osmih letih v Ljubljani večinoma uspela locirati korektne najemodajalce_ke, ki so se do mene vedli kot do enakopravne osebe, primerno skrbeli za stanovanja in najemnin niso nategovali nekam v vesolje. Ampak take je treba dandanes z lučjo iskati, bi rekla moja mama. Vsako iskanje novega stanovanja je bilo večmesečna križeva pot, posejana s ponižujočimi interakcijami (»A si bojo pri vas kljuko podajali?«, »Joj, vesta, z veseljem imamo take kot vedve [tj. lezbe], kot pa tiste velike balkanske družine, ki jih ne moreš deložirat!«, »Če hočete imet pogodbo, bo najemnina višja, saj me razumete.«) in prežeta z vedno hujšim občutkom manjvrednosti. Ker nekaj mora biti resno narobe z vsemi nami, ki najemamo stanovanja, da nas ljudje tako sovražijo, ne? Nek razlog mora biti. A je res lahko tako pošastno preprosto – zgolj in samo kapitalistična indoktrinacija, da je človek z manj osebne lastnine avtomatično gnoj?
Skratka – eksistenčnega dela očitno ne moremo dati vstran, me je pa njega dni bolj skrbela izguba neodvisnosti v odnosu, ki jo zagotavljajo ločena stanovanja. Na srečo s partnerko nisva tiste vrste, da bi hoteli nenehno tičati skupaj in strinjali sva se tudi glede tega, da bi raje živeli vsaka po svoje. A to je bilo čedalje dražje, v času kovidnih lockdownov pa tudi čustveno izčrpavajoče, saj se ne bi smeli videti po več mesecev skupaj. Lockdowne sva tako preživeli stisnjeni na tridesetih kvadratih moje tedanje garsonjere in ko tudi to ni šlo več, je bil en mesec ločene izolacije dovolj, da so moji ideološki pomisleki in osebne preference letele ven skozi zaprto okno. »Pa dejva iskat skupi plac,« sem rekla, in … dve leti kasneje nama gre kar dobro. Še posebej, odkar sva se preselili v že drugo skupno stanovanje, kjer imava lahko ločeni spalnici. Smrt za romantiko? Niti ne – po najinih izkušnjah romantika začne prej umirati, ko si vsako noč posteljo delita dve osebi z divje različnimi urniki spanja in vstajanja, medtem ko imata obe težave s spanjem, ena vedno smrči, druga pa v spanju brca okrog sebe, eno vedno zebe in drugi je vedno vroče. Kako presenetljivo, da imajo ljudje, ki se lahko bolje naspijo in imajo tudi prostor zase, v katerega se lahko umaknejo, posledično tudi več energije in potrpljenja za svoje življenjske sopotnike_ce. (Žal moram tu dodati zvezdico – preden bomo res imeli čas drug za drugega, bo najbrž potrebno obvezno skrajšanje polnega delovnega časa in še kak dvig plač.)
Kakšna bi bila naša razmerja, če bi bila dostojna streha nad glavo resnično zagotovljena pravica vseh?
Zanimivo je, da skupno življenje s partnerko_jem še vedno romantiziramo, tudi sredi stanovanjske krize in vsesplošne inflacije. Splošen odziv, ko objavimo, da se bomo vselili skupaj s punco, fantom ali nebinarno oziroma queer ljubljeno pojavo, je še vedno – »Oooooh kko lepo!« In je. Zelo lepo. Lena nedeljska jutra in zaspani večeri na kavču med tednom, pa ko prideš domov iz službe in je kosilo že skuhano, naslednji dan pa ti premišljeno skuhaš kosilo tako, da ga boš lahko pogrela za partnerko, ki pride ob desetih zvečer domov iz popoldanske izmene. Predvsem pa občutek, da nisi več sama v neskončni bitki z vsakdanom – zdaj sva dve in grozote gospodinjenja, naraščajočih cen vsega in osamljenosti odraslosti (kar naenkrat rabimo Doodle za usklajevanje vseh urnikov, pa še tako se s prijatelji vidimo vedno manj in manj) imajo manj moči nad nama. Vse to je zelo lepo. Manj lepo je, da patriarhalno navlako o naravnosti sobivanja v romantičnih razmerjih še vedno vlečemo za seboj in z njo prikrivamo ekonomsko prisilo, ki se navadno skriva za skupnim življenjem. (Za neposvečene – v časih, ko ženske niso smele dedovati ali si kakorkoli drugače lastiti svojih domovanj, je bil poročeni status pogoj, da so sploh lahko nekje prebivale, četudi je bilo domovanje v lasti moža. Sicer jim je preostal samo ponižujoč status večne gostje v rojstnem domovanju, ko ga je po smrti staršev podedoval najbližji moški sorodnik, ali pa različne vrste služabništva, ki so kot plačilo nudile domovanje in/ali skromno plačilo.)
Vredno se je vprašati, kakšna bi bila naša razmerja, če ne bi živele_i pod kapitalističnim škornjem. A ker je to preobsežno vprašanje za en prispevek, se vprašajmo vsaj, kakšna bi bila naša razmerja, če bi bila dostojna streha nad glavo resnično zagotovljena pravica vseh. Skupna vselitev bi bila prav gotovo nekaj bolj iskreno premišljenega in poznejšega. Mlada razmerja ne bi bila prezgodaj in po sili razmer obremenjena s stresom skupnega življenja. Tako kot je dandanes tudi nezaželena nosečnost vse redkeje razlog za poroko bi tudi stanovanjska neodvisnost pomenila, da več ljudi skupaj živi zato, ker želi živeti skupaj, in ne zato, ker jim drugega ne preostane. Vsakršno vprašanje razhoda pa bi bilo bolj vprašanje ljubezni in ne tako neznosno finančno pogojeno. Z drugimi besedami, koliko ljudi bi se že zdavnaj razšlo, pa si tega enostavno ne morejo privoščiti? Vemo, da je ekonomski položaj mnogokrat eden izmed večjih razlogov, zakaj ženske ne zapustijo nasilnih in zlorabljajočih partnerjev (poleg otrok, ki menda morajo imeti očeta – četudi jih ta več pretepa kot pa objema – in prepričanja, da so si itak za vse same krive, ker ne znajo biti tiho). Na manj uničevalnem koncu spektra sistemskega ekonomskega nasilja pa je tiha, bleda zlovoljnost razmerij, ki obstajajo samo še zaradi svoje prikladnosti. Prisilna selitev v pregovorne rovte, ker si samska oseba na minimalcu ne more privoščiti dostojnega bivanja v Ljubljani, z njo pogojena izguba delovnega mesta (ali pa vsakodnevno večurno bivakiranje na javnem prevozu), ali pa v najboljšem primeru selitev nazaj v času v cimrska stanovanja – hja, je pa že lažje, če se še malo pretvarjamo, da je z našim razmerjem vse v najlepšem redu. Sicer se lahko zelo hitro znajdemo v ne tako redki situaciji, ko se dva znervirana, pred kratkim razšla človeka še mesece in mesece nejevoljno svaljkata drug okoli drugega v enem stanovanju, ker enostavno ne najdeta novih cimrov, stanovanj ali sob po primerni ceni.
Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Kaj je bilo prej: heteronormativne stopničke resnosti razmerja, ki mora po določenih časovnih intervalih biti potrjeno najprej z deklaracijo ekskluzivnosti (po domače monogamije), vselitvijo v skupno bivališče, nato zakonsko zvezano s poroko, nekje vmes pa mora še opravičiti svoj obstoj s prokreiranjem in proizvodnjo novih državljančkov – ali ekonomski sistem, ki zgolj deklarativno dovoljuje obstoj drugačnih življenj, v praksi pa jih nenehno in zagrizeno onemogoča? Žal ne vemo in ne moremo vedeti, kakšna bi bila naša življenja in naše ljubezni brez vse te navlake, dokler se je ne naučimo locirati, a nobena količina teoretskega znanja ne spremeni realnih razmer. In ravno te so tiste, ki ne pustijo drugače dihati.
—
