Ljudje in njihovi prostori
Človek je bitje delovanja in vsakdanjega življenja in kot tak vedno pogojen s prostorom, v katerem biva. Da bi povečal svojo svobodo, posega vanj in ga prilagaja svoji rabi. Materialna eksistenca neke družbe oziroma skupnosti so odnosi, v katere stopajo posamezniki; posledično je tudi skupnost vedno uprostorjena; podružblja se v nekem prostoru, ki jo determinira, hkrati oblikuje svoj prostor in s tem samo sebe. Ko skupnost uporablja in oblikuje neki prostor, se ga polasti, vanj položi svojo identiteto, svoje počlovečenje, se v njem prepozna. Ob fizičnih sledeh je tak prostor tudi simbolno zaznamovan, pridobi mitološko globino in posvečenje; kako je ne bi, ko pa tvori metafizično osnovo človeških svetov. Najočitnejši primer bi bile denimo aboridžinske skupnosti, pri katerih so tehnike puščavske navigacije neločljivo prepletene s kozmologijo sanjskega časa, toda prostor je enako, četudi manj očitno, ključen za vsako skupnost.
Skupnosti uporabnikov včasih pridejo v konflikt, pogosto se isti ljudje prepoznajo v več rabah istega prostora; opravka imamo z difuznim in zamotanim sistemom odnosov – koliko humanističnega bogastva lahko skriva en sam park!
Oglejmo si klasično subkulturo, skejterje; obstoj neke specifične skejterske skupnosti je, če poenostavimo, vezan na prostore, kjer skejtajo. Ljubljanski skejterji se vsak dan (če je le suho) polaščajo stopnic na Trgu republike. Prostor postane prizorišče praks, ki jih združujejo (torej skejtanja), in jih na ta način določa, omejeni so z infrastrukturo, ki jo pač imajo. Po drugi strani v prostor posegajo, pri čemer so fizično omejeni na voskanje robnikov ali na premične rekvizite; upravljanje s prostorom je v sodobni družbi namreč v domeni birokracije, tehnike in oblasti. Toda poseg je tudi simbolen. Skejterji si svoje prostore predstavljajo, okoli njih spletejo specifično mitologijo, simbole in diskurz. Prostor sčasoma dobi svojo zgodovino in svoje legende. Na ta način pride do nekakšnega sopripadanja; kakor si skejterji prilastijo stopnice na Trgu republike, se stopnice polastijo njih. Če bi skejtanje na Trgu republike prepovedali, dela svoje identitete ne bi izgubili samo skejterji, pač pa tudi Trg republike sam.
Če bi skejtanje na Trgu republike prepovedali, dela svoje identitete ne bi izgubili samo skejterji, pač pa tudi Trg republike sam.
Polaščanje ni nujno izključujoče ali hegemonsko. Verjetno dejstvo, da nekdo z rolko skače preko stopnic, sicer onemogoča sočasno uporabo, načeloma pa je urbani prostor ves čas prizorišče različnih polastitev. Običajen park je denimo prizorišče športa, otroške igre, romantike in potencialno spolnosti, pa tudi popivanja – različnim ljudem in skupnostim predstavlja različne možnosti uporabe, nabit je z različnimi pomeni in simboli. Skupnosti uporabnikov včasih pridejo v konflikt, pogosto se isti ljudje prepoznajo v več rabah istega prostora; opravka imamo z difuznim in zamotanim sistemom odnosov – koliko humanističnega bogastva lahko skriva en sam park!
Mnogoterost različnih rab prostora je, kot rečeno, med drugim pogojena z njegovim fizičnim ustrojem. Park s premalo klopmi bo denimo za starejše in gibalno ovirane občane nedostopna puščava, prazen betonski trg bo precej manj obiskan od razgibane kombinacije instalacij in igral. V sodobni družbi, kjer je monopol nad urejanjem prostora v rokah oblasti, so občani v nemilosti tehnike. Opozorimo na konkreten primer arhitekta Alda van Eycka, ki je zasnoval nepreštevna amsterdamska igrišča in v zapuščene prazne prostore zopet privabil ljudi; njegova igrala so načrtno raznovrstna in posledično dopuščajo različne interpretacije in uporabe ter v nasprotju z gugalnicami ne silijo v eno specifično paradigmo igre. Prostor, ki ga lokalna skupnost prej ni mogla uporabiti (recimo prazno cestišče), je van Eyck spremenil v prostor številnih različnih rab: klopi za pomenke, zmenke, kramljanje ali le tiho kontemplacijo, abstraktna večdimenzionalna igrala. Ustvaril je prostore, primerne za človeško zadrževanje in vsakdanje življenje.
V moderni državi je načrtovanje prostora monopolizirano in vsaj na prvi pogled prepuščeno tehniki (krajinska arhitektura, urbanistika ipd.). Ker se mnoge odločitve vzajemno izključujejo (avtomobili ali otroško igrišče?) oziroma ker s prostorsko ureditvijo vedno odločamo o tem, katere prakse spodbujamo in katerih pač ne, je vsaka tehnika že v izhodišču politična. Že na ravni posameznih igral na otroškem igrišču sprejemamo pomembne paradigmatske odločitve o naravi igre, kaj šele ko načrtujemo celo igrišče, kjer v zakup jemljemo sinergijo različnih igral ter element staršev in drugih odraslih. Predvidevati (in na manj očiten način odločati) moramo, kdo bodo obiskovalci – dinamika vrtčevske skupine je verjetno povsem drugačna od dinamike posamičnih družin in manjših skupin. Tehnika upravljanja s prostorom neposredno oblikuje vsakdanje življenje; kako torej ne bi bila politična?
Preberite tudi: Matija Pušnik: Družbo je treba braniti – pred avtomobili.
Posege v prostor urejajo prostorski načrti, gradbena dovoljenja, cel kup institucij, skratka – toda v čigavem imenu in s kakšnimi nameni? V imenu hegemonskih interesov. Po eni strani neposredno, v obliki eksplicitnih zahtev političnih elit in kapitala (recimo zahteve po gradnji parkirnih hiš, izpraznitvi Roga ipd.), po drugi strani pa skozi ideologijo. Razmerja moči oblikujejo specifične ideološke predstave (med drugim tudi) o prostoru, ki nato določajo samo tehniko in birokracijo. Zakaj bi denimo vsako igrišče moralo imeti gugalnico, nemara najdolgočasnejše igralo vseh časov? Urejanje prostora oziroma prostorsko politiko v neoliberalnem mestu lahko analiziramo skozi instrumentalizacijo in apropriacijo.
Apropriacija je poseben interes, pri katerem ne gre toliko za željo neke privilegirane skupine, da bi prostor monopolizirala in namenila svoji uporabi, pač pa za interes kapitala, ki želi produkcijo prostora nasploh urediti na način, ki omogoča črpanje vrednosti in dobička.
Instrumentalizacija prostora je njegova podreditev specifičnim rabam. Po eni strani jo lahko razumemo kot zanemarjanje marginalnih praks v smislu zanemarjanja njihovih prostorskih potreb – izgradnja nedostopnih igrišč ali parkov, na primer, ker namen ni narediti dober park, pač pa preprosto lep park, ali kaj takšnega –, po drugi pa gre včasih za zavestno in eksplicitno izključevanje, utelešeno v sovražni arhitekturi, ki se najpogosteje uporablja v zvezi z brezdomci – lokalne oblasti uporabljajo različne tehnike, s katerimi želijo preprečiti zadrževanje brezdomcev na določenih mestih. Klasičen primer je prilagajanje klopi, da bi preprečili ležanje in spanje na njih, četudi s tem postanejo manj udobne za vse.
Urejanje prostora je lahko izkoriščevalsko zato, da opolnomoči specifične prakse, privilegirane skupnosti in njihove prostore, služi pa lahko tudi povsem nečloveškim rabam, kot čista estetika. Predvsem zgodnje meščanstvo – podobno se sicer dogaja še danes – je proizvajalo veličastno in maksimalistično arhitekturo obeležij in spomenikov, ki je imela eno samo nalogo: utelešati razmerja moči. Mogočna arhitektura velikih mest, pomembnih centrov oblasti, bolj ali manj zavestno proizvaja ne-človeški prostor veličine in strahu, odtujenost je včasih cilj, in ne samo obstranska posledica. Našteli bi lahko več primerov, morda najočitnejši primer prostora, ki uteleša birokratično nasilje moderne države, pa je Slavolok zmage v Parizu – prostor okoli slavoloka, ki za povrh stoji sredi gromozanskega krožišča, ni niti najmanj namenjen človeški rabi, pač pa je čista reprezentacija odtujenosti in vzvišenosti oblasti.
Mogočna arhitektura velikih mest, pomembnih centrov oblasti, bolj ali manj zavestno proizvaja ne-človeški prostor veličine in strahu, odtujenost je včasih cilj, in ne samo obstranska posledica.
Apropriacija je poseben interes, pri katerem ne gre toliko za željo neke privilegirane skupine, da bi prostor monopolizirala in namenila svoji uporabi, pač pa za interes kapitala, ki želi produkcijo prostora nasploh urediti na način, ki omogoča črpanje vrednosti in dobička. Dvig kapitalske produktivnosti ni enoznačen ukrep; terja različne ukrepe – če vzamemo primer gostincev v centru Ljubljane, se njihovi interesi konkretizirajo glede na trenutne trende v turistični industriji; njihova politična moč pomeni predvsem konstantno podrejanje prostorske produkcije njihovim potrebam, pri čemer je skupnost, ki živi v mestu, drugotnega pomena. Včasih interesi kapitala sovpadejo z interesi skupnosti – ali vsaj kakega njenega dela –, včasih so skupnosti zelo škodljivi.
Preberite tudi: Matija Pušnik: Razkroja urbanega prostora.
Morda se zdi, da se izrisuje jasna ločnica med avtentično prostorsko produkcijo in produkcijo, ki postane odtujena z nastankom države in kapitalizma – to moramo ostro zavrniti (in morda z Michelom Foucaultom reči, da ne smemo pristati na nikakršno vračanje v preteklost). Čeprav je zavestna tehnika nadzora prostora nedavna iznajdba, to ne pomeni, da prostor prej ni bil političen. Še kako je bil: pet tisoč let tega v mezopotamskih mestih in v vlogi ziguratov kot uprostorjenih simbolov politične moči, v dvignjenih platformah v olmeški Srednji Ameriki in predinkovskih Andih itd.; ni je civilizacije, ki v prostor ne bi projicirala razmerij moči in interesov elit. Verjetno bi lahko rekli, da odtujenost od prostora sovpade z družbeno delitvijo dela; četudi je res, da kapitalistična oblika produkcije pač iznajde nove in drugačne načine prostorske apropriacije.
Izvorna odtujenost prostorske produkcije ni totalna – prostor ni homogen, pač pa vseskozi brbota; skupnosti se polaščajo prostorov in bivajo v njih. Včasih se morajo krčevito braniti, včasih lahko, morda povsem naključno, uživajo relativen mir. Prostor sam je heterogen in razgiban, disciplinski prijemi in oblast se ne raztezajo vsepovsod. Podajmo dva primera otočkov alternativne prostorske produkcije. Prvi – to verjetno ni presenečenje – je Rog, ki je dolgo časa deloval kot skupni prostor različnih skupnosti, ki so se ga polaščale. Velik del svojega pomena je dobil zato, ker je nudil prostor številnim skupinam, ki so sicer marginalizirane. Pri tem sploh ne gre nujno za dejansko, fizično bivanje (čeprav tudi to), pač pa za možnost tvorjenja skupnosti in družbenih odnosov. Uničenje Roga je bilo nasilno ne toliko zaradi samih udarcev, pač pa zato, ker je ljudem in skupnostim odvzelo pogoj njihovega materialnega obstoja. Drugi primer se mi zdi potencialno bolj zanimiv, ker je precej manj očiten, in sicer so to knjižnice.
Obstoj knjižnic je svojevrsten čudež, ker gre za vključujoč in solidaren prostor, ki mnogim ljudem zagotavlja počlovečenje.
Knjižnica je nadvse nenavaden prostor, ki pogosto nima toliko opraviti s samimi knjigami (čeprav so te, tako v fizičnem kot tudi v digitalnem smislu, nujne), kolikor je važen sam prostor, ki ni poblagovljen; v knjižnici lahko pač si in ti svojega obstoja ni treba upravičevati s potrošnjo. S tem so knjižnice pribežališče in azil vseh tistih, ki nimajo drugih prostorov. Študentje se v njih učijo, kar je posebej pomembno za tiste, ki npr. nimajo svoje sobe in živijo v študentskem domu, brezdomci imajo v njih dostop do interneta, do čtiva in socializacije, pozimi pa tudi do toplote – vse to, sploh pa zadnje, pogosto velja tudi za starejše občane. Obstoj knjižnic je skratka svojevrsten čudež, ker gre za vključujoč in solidaren prostor, ki mnogim ljudem zagotavlja počlovečenje. Knjižnice so le redko stvar politične razprave; morda bo prišel čas, ko jih bo treba braniti. Že zdaj se je treba boriti za njihovo dostopnost, s stališča študentov to trenutno izvaja Študentska Iskra. No, tako mimogrede: novi Center Rog je absorbiral dve enoti Mestne knjižnice Ljubljana in ju združil v eno – toliko o dostopnosti.
Javni prostor je torej prizorišče političnega boja – toda občani so v šibkejšem položaju, ker je pomembnost skupnega prostora zakrita za tehničnimi in birokratskimi mistifikacijami (ki se pogosto skrivajo tudi same pred sabo) in ker je naš odnos s prostorom pogosto preddiskurziven in ga zato težko razumemo in cenimo, vsaj dokler ni prepozno. Na tem mestu se lahko spomnimo na Douglasa Adamsa in uvodni zaplet v Štoparskem vodniku po galaksiji: niste želeli, da vam zaradi izgradnje vesoljske obvoznice uničimo planet Zemljo? Imeli ste 50 let, da se pritožite v lokalnem uradu, ni naš problem, da se ne vključujete v lokalno skupnost. Pomembno je torej, da prepoznamo prostore, v katerih obstajamo, in to onkraj zagotavljanja osnovnih potreb, pač pa tudi kot pogoj našega socialnega in simbolnega obstoja – samo tako se lahko oblikujejo politične zahteve za obrambo skupnih prostorov, pa tudi za njihovo bolj razširjeno, bolj vključujočo in bolj interaktivno urejanje.
—
Prikazna fotografija: Jurij Turnšek. Grafična obdelava fotografije: Matija Pušnik.
