Marginalci, ampak ne taki marginalci
Tudi po slovenski sceni krožijo trači o tem, da je visoko profilirani politik desničarske ideološke usmerjenosti na konzularnem obisku na Dunaju neko noč zataval v gejevski klub ter da se je vodstvo njegove stranke močno potrudilo, da je prikrilo prodor informacij v javnost. Ampak to ni članek o zaklozetiranih gejih. Primer nekdanjega madžarskega poslanca Józsefa Szájerja iz leta 2020 jasno kaže, da te bo sistem izpljunil takoj, ko informacije o nedopustnem vedenju uidejo izpod nadzora. Niti ni članek o povzpetnikih, ki so požrli svoja prepričanja, da bi se povzpeli po politični lestvici. Ne, to je članek o posebnem profilu stvarnih gejev z zaenkrat še ne povsem kodificiranim semantičnim označevalcem. To so pick me gays (»izberi mene!« geji), »gejevski konformisti«, neškodljivi in všečni geji, asimilacionisti, »netipični pedri« oziroma »geji vendar ne taki geji«. Gre za geje brez gejevstva. Geje oprane navlake, ki jo je priborilo več kot pol stoletja organiziranega osvobodilnega gibanja.
To je profil gejev, ki igra vlogo »prijatelja« v pogosto slišani floskuli: »nisem homofob, moj prijatelj je gej«. 27. septembra lani smo lahko prebrale_i sorodno floskulo, ki jo je v twittersfero v imenu gospoda Aleša Primca (Koalicija za otroke gre) poslala SDS: “Ali kdo izmed vas, ki je danes tukaj, sovraži homoseksualce? Odgovor je ne. Pa nas vedno znova obtožujejo tega. Mi ne sovražimo nikogar. Mi smo ljudje ljubezni.”
V tovrstnih protestih proti odločitvi ustavnega sodišča RS in podobnih akcijah nasprotovanja enakopravnosti seveda ni govora o sovraštvu, nestrpnosti ali pa homofobiji. Ne, diskurz že nekaj časa poteka o »razvrednotenju družine« ali pa, kot je konec lanskega leta na Twitterju zapisal anonimni uporabnik: »Naj počno kar hočejo in naj živijo kakor hočejo. In ker jim jaz ne vsiljujem svojega načina življenja pričakujem, da tudi oni meni ne bodo svojega.« Skratka, reakcionarnost in konservativizem v preobleki krotkih jagenjčkov.
Geji brez gejevstva pa predstavljajo trši oreh. Ad hoc bi jih lahko definirale_i kot javno izpostavljene osebnosti, ki so slučajno geji, vendar zaradi tega ali onega namena nočejo biti asociirani z osvobodilnim gibanjem, ter njegovimi derivati (znači: drugimi bolj nenormativnimi geji, da o spolno nekonformnih osebah sploh ne govorimo). Namen je običajno želja po všečnosti dominantni družbi za doseganje partikularnih ciljev. Zato so običajno – vendar ne izključno – tudi bolj klasično možat, nevpadljivi in heteronormativni, kar s seboj potegne tudi njihovo implicitno homofobičnost in heteroseksizem.
Netipični geji še zdaleč niso nova pogruntavščina. Prastarši osvobodilnega gibanja so na svoj način bili prvi, ki so manifestativno javno nastopali kot povsem neškodljivi, všečni in heteronormativni. Nemara najbolj emblematične podobe takšne javne drže so fotografije washingtonskih protestov zgodnjih homofilnih aktivistk_ov iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, kjer družbenospolnokonformno spedenane_i protestnice_ki v nebo vihtijo transparente z napisi kakršen je: »Seksualna preferenca je nebistvena pri zaposlovanju.« Fundaciji Mattachine in One, Incorporated sta spodbujali podobo homoseksualk_cev kot produktivnih članic_ov družbe, ki se ne razlikujejo toliko od heteroseksualnih Američank_ov in si zato zaslužijo enake pravice. Asimilacionizem pa nosi visoko ceno, saj predvideva podreditev dominantnim normam, ne glede na njihovo krivičnost in zatiralskost. Kasnejša identitetna in še zlasti kvirovska politika je v tovrstni asimilacionizem zarezala z drznostjo, ki je marsikje še danes preveč radikalna za širšo implementacijo, kaj šele posvojitev. Najbolj ilustrativni odraz tega pa so geji, zadovoljni s privilegiji, ki jih imajo kot moški ter pravicami, ki jim jih je priborilo osvobodilno gibanje, neobremenjeni s tem, da si ostale družbene skupine takšnih privilegijev ne zaslužijo.
Ker je zavračanje progresivnosti osvobodilnega gibanja po definiciji reakcionarno, pomirjenost z aktualno – še ne za vse enako – družbeno ureditvijo pa po definiciji konservativno, takšne geje ameriški novinar in esejist Richard Goldstein imenuje homo konzerve. Homo konzerve so zanj visoko profilirani ameriški liberalni demokrati, ki želijo, da bi se geji združili z večinskim prebivalstvom in sprejeli tradicionalno družbenospolno vedenje, pri tem pa zagovorništvo istospolnih porok uporabljajo kot paradnega konja svoje samooklicane progresivnosti. Kaj je bolj konservativnega od poroke? Problem, ki ga v homo konzervah prepozna Goldstein, pa ne leži v konzervah samih, temveč v protigejevskem liberalnem odzivu nanje: mediji so kot prednostne in najbolj zaželene predstavnike gejevske manjšine namreč posvojili prav njih.
Vsakič ko homoseksualno vprašanje prodre v javni diskurz, mediji pograbijo eno homo konzervo, ki bo popihala na dušo tistim, ki jih strašijo ideje kvirovskih aktivistk_ov.
Najljubše homo konzerve slovenskih medijev
Vsako tele ima svoje vesele, ampak vsako tele ni tako privilegirano, da ga konservativni mediji posvojijo kot najbolj zaželenega predstavnika celotnega tropa. Vprašanja, ali se kot »skupnost« od tovrstnih gejev distancirati ali jih vključiti v »skupni boj«, niso nova. Po Nataši Velikonji so zaenkrat ostala zgolj znotraj internih zapiskov delavnih aktivističnih sestankov. Nevidnost teh znotrajscenskih razhajanj pa je pognala veter v jadra vzponu homo konzerv tudi v Sloveniji. Vsakič ko homoseksualno vprašanje prodre v javni diskurz, mediji pograbijo eno homo konzervo, ki bo popihala na dušo tistim, ki jih strašijo ideje kvirovskih aktivistk_ov. Nato se kitijo z legitimnostjo konservativnejše alternative, ki jo strahu – ki je v bistvu njihov – dajejo homo konzerve.
Če se sprehodimo po recentni zgodovini njihovega pojavljanja v slovenskih medijih, bo hitro postalo jasno, da jih druži bore malo.
Spreobrnjenec, konservativca, republikanec in podjetnik, ojoj
Prvi primer nas ponese v leto 2012, ko je po časopisju zaokrožila novica, da je koprska škofija v goste povabila »legendarnega Luco Di Tolveta, nekdanjega geja iz Milana«, kot je v članku z naslovom [EKSKLUZIVNO] Recept za zdravljenje homoseksualnosti zapisal portal metinalista.si.
Drugi primer je video, ki ga je Zavod Iskreni – ki svojim uporabnicam_kom nudi znanja »za samozavestno in mirno hojo v dvoje ter starševstvo« 9. decembra 2015 objavil na svojem YouTube kanalu: Sem gej in bom glasoval PROTI. Tukaj so moji razlogi. Z objavo videa z zavajajočim naslovom pet dni pred referendumom o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C) je upravljalec kanala tako apropriiral politično kampanijo dveh Ircev, ki sta se izrazila kot nasprotnika 34. amandmaju irske ustave na referendumu, ki je potekal 22. maja istega leta. Na dan irskega referenduma pa je njuni kampaniji pod naslovom Homoseksualca pozivata Irce naj volijo proti že delil portal 24kul.si.
Še en primer je posvojitev famoznega britanskega desničarja Mila Yiannopoulosa s strani Nova24TV. Leta 2021 je »novinar« Domen Mezeg z užitkom zapisal, da tepta vsa načela levičarjem tako ljube zblojene identitetne politike s tem, ko svoji homoseksualnosti navkljub podpira Republikance.
A pravi nosilec naslova poster childa pick me gejev v Sloveniji je Marko Podgornik Verdev, direktor podjetja Mikro+Polo iz Maribora, ki si je na portalu lokalec.si prislužil akolade rušitelja številnih stereotipov. Če si je slovenska aktivistična scena, kot je zapisala Velikonja za Terminal Radia Študent (prispevek je bil umaknjen iz spletnega arhiva, vendar je še vedno dostopen v esejistični zbirki Fragmenti svobode, pp. 51–53), si je že od začetkov parade ponosa zastavljala vprašanje interpretacije dogodka v slogu protest ali homo karneval.si je po mariborski povorki ponosa leta 2021 Podgornik Verdev zastavljal vprašanje: »Parada ponosa ali pustna povorka?« Na svojem osebnem Facebook profilu je med drugim zapisal: »Ker spadam v skupino ljudi, zaradi katere je nastala parada ponosa, si o tem upam zapisati svoje misli,« ki ji seveda niso bile nič kaj naklonjene. »Zakaj je potrebno ravno parado ponosa spremeniti v parado posmehovanja javnosti?« se je spraševal Podgornik Verdev. Srž njegovega nelagodja in motivacije za izliv misli pojasni naslednji odlomek: »Se kdaj vprašate, če morda vi postavljate stereotipe o gejih? Ste kdaj pomislili, koliko škode naredite s tem mladim fantom? Ki so šele ugotovili, da jih privlačijo moški? In si ne upajo nikomur povedati? Ker so geji poženščeni in se oblačijo v roza. Ker tako vsi mislijo o nas (vas). In bodo tarča posmeha? Zakaj to vem? KER MI VSI LJUDJE GOVORIJO DA NE IZGLEDAM KOT PEDER.«
Objava je bila do danes že umaknjena s podjetnikovega Facebook profila, še vedno pa je dostopna na več medijskih platformah, ki so svoje bralstvo preprosto morale obvestiti o mnenju, ki ga ima en gej o paradi ponosa, četudi nobena od teh platform ni nikoli prej ali slej objavila nobenega drugega mnenja drugih gejev o taistem dogodku. Podgornik Verdev je s tem zapisom zapolnil medijsko luknjo, ki so jo v kleni slovenski zavesti ustvarile že prve manifestacije predrznih kvirovskih aktivistk_ov. Če Podgornik Verdev ne bi obstajal, bi si ga homofobni slovenski mediji morali izmisliti ali pa njegov profil uvoziti iz tujine, kakor se je v prejšnjih desetih letih zgodilo z Italijanom, Ircema in Američanom. Zdaj pa so končno dobili avtohtonega, doma vzrejenega geja. Ampak to še ni vse! Podgornik Verdev je postaven, butch, svetle polti, uspešen podjetnik in najpomembneje: že s tremi sinovi. Da pa situacija deluje še bolj popolno, v zapis ni pozabil vstaviti stavka: »Spolna usmerjenost nima nikakršne veze s sposobnostjo posameznika in z njegovim delom v podjetju.«
Gospod direktor je seveda imel vso pravico zapisati svoje mnenje na svojem Facebook profilu, za svoje Facebook prijateljice_je. Do problema je prišlo, ko so njegov zapis pograbili in delili mediji v ogromnem številu. Enako se je zgodilo z njegovim zahvalnim govorom na podelitvi menedžerskega priznanja leta 2022. Senzacionalistični naslovi so se kar vrstili: Govor mariborskega direktorja, ki ga morate slišati, Ekstravagantno življenje lastnika Mikro+Polo, Slovenski direktor ob prejemu nagrade: »Imam 19 let mlajšega moža Gašperja« …
Po svoje tovrstna medijska retorika ni presenetljiva. Odraža vse problematične strategije medijskega poročanja, ki jih je sociolog Roman Kuhar prepoznal v analizi slovenskega medijskega poročanja o homoseksualnosti. V zadnjem času pa velja poudariti en, pred leti še ne tako akuten izgovor: uravnoteženost, ki je v svojem bistvu v službi konservativizma in reakcionarnosti. Medijska tehtnica seveda nikoli ni bila v ravnovesju. O tovrstnih tematikah se javno ne razpravlja kaj dosti. Razumljivo. Zadnja stvar, ki bi si jo manjšina želela, je, da bi zunanji sovražnik prepoznal njeno notranjo neenotnost, ki bi jo lahko izrabil njej v škodo. A iluzija o notranji enotnosti »skupnosti« se je že davno začela razblinjati. Nad koncem enotne lezbične in gejevske fronte se je denimo že leta 2006 (v odzivu na Velikonjin članek) v Mladini naslajal Sebastijan Ozmec.
Delati scene izven scene
V Sloveniji se homo scena – kot jo je v Terminalih Radia Študent imenovala Velikonja – oziroma njena aktivistična ustreznica korenini v povezavi z novimi družbenimi gibanji in alternativo. Scena je daleč najuporabnejša kategorija za obravnavo gejevskih življenj, kljub temu da je tudi sama fragmentirana na različne institucije in grupacije. Tako na ravni vprašanja v kateri nočni klub zahajaš kot tudi kateri – ekonomsko gledano – konkurenčni nevladni organizaciji na tem področju pripadaš. To je v svojem bistvu rezultat napredka osvobodilnega gibanja. V času vznika scene v osemdesetih se je je še držal močan politični in subkulturni naboj, hkrati pa občutek složnosti z drugimi marginaliziranimi skupinami v monolitnem partijskem sistemu. Kot pa je že po drugi ljubljanski paradi ponosa leta 2002 opazila Velikonja »alter-civilne scene« med homo sceno ni bilo več. Ameriška antropologinja Esther Newton je v svojih intervjujih iz konca šestdesetih razbrala, da gejevski svet ne pozna razrednega sistema. Razred, starost in rasa – sicer pomembni distinktorji – naj ne bi bili relevantni znotraj gejevskega sveta, saj naj bi že od začetkov scene vladalo prepričanje, da »si tega ne smemo privoščiti«. Kljub we should know better preteklosti pa smo danes tu, kjer smo.
Prav pogosto na plesiščih naletiš na desničarje, seksiste in mače, ki ti preprosto morajo povedati, da ne marajo ‘femme gejev‘, ker mečejo slabo luč na skupnost, ki ji pripadajo tudi sami.
Gejevska scena (denimo žurerska), ki sestoji iz posameznikov, ki dandanes uživamo veliko več pravic, svoboščin in privilegijev kot v časih nastajanja raziskave Newton, predstavlja daljni klic sentimenta, da bi morali biti boljši od nestrpne dominantne družbe. Prav pogosto na plesiščih naletiš na desničarje, seksiste in mače, ki ti preprosto morajo povedati, da ne marajo femme gejev, ker mečejo slabo luč na skupnost, ki ji pripadajo tudi sami. Nekateri s sceno sploh nočejo imeti opravka, tretji pa uživajo v pestri ponudbi nočnega življenja, ki jo klubska scena nudi vsem brez vprašanja. »Skupnost« in njena realna ustreznica scena zaradi svojih vrednot želita biti vključujoči, dobrodošle_i so vse_i. Scena pa je pač majhna, klube lahko preštejemo na prste ene roke, parad pa je še manj, zato takšne konzerve v Sloveniji ne bodo preprosto kar izginile v svoj konservativni becirk.
Aktivistke niso umirale za konformizem
Sam termin gej je imel v Sloveniji izvorno politične konotacije, kot nekakšen upor pred medikalizacijo tega vprašanja, ki ga je predstavljal termin homoseksualnost, kot je v zborniku Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi zapisal Roman Kuhar. Označiti se za geja, ne homoseksualca ali preprosto moškega, ki spi z moškimi, je apriori politična gesta. Ni naključje, da je svoj zapis na Facebooku tudi omenjeni THE pick me gej Slovenije začel z: »Lahko mi rečete gej ali biseksualec. Tudi peder, če hočete. Meni je vseeno.« Razkritje je bilo za geje v najhujšem obdobju zatiranja celo politično dejanje par excellence, saj so splošni javnosti sporočili nekaj, česar še ni vedela oziroma pred čimer si je zatiskala oči: da smo geji povsod, od nekdaj. Vselej smo bili in vedno bomo. Vse prepogosto, tudi na naših koncih in dandanašnjih časih, geji po razkritju morajo pridodati, da niso taki geji. Oziroma, kot je zapisal gospod direktor: »Sam rečem, da nisem tipičen peder.«
Osvobodilno gibanje po preobratu od asimilacionizma k identiteti in še zlasti po preobratu v kvir pa se ni zavzemalo za konformizem, tradicionalne oblike zasebnega življenja in za ples na glasbo, ki jo bodo strejti piskali. Mitske opeke, ki naj bi bila vržena v Stonewall Innu, ki se je v popularno zavest vpisala kot objekt, ki je sprožil organizirano osvobodilno gibanje, ni vrgel beli cis gej (kot je denimo prikazano v filmu Stonewall : where pride began iz leta 2015). Zgodovinarke_ji in prvoosebne priče si niso enotne, vendar vsa pričevanja potrjujejo, da je bila to ali Marsha P. Johnson – temnopolta spolna delavka, brezdomka, kraljica preobleke in aktivistka – ali portoriško-venezuelska-ameriška transspolna aktivistka Sylvia Rivera – ali pa afriško-ameriška butch lezbična umetnica Stormé DeLarverie. Skratka, marginalke_ci, ki niso imele_i nič izgubiti, saj so živele_i na samem družbenem dnu. Za svoje pravice do dostojnega življenja sebe in drugih, pa niso bile_i pripravljene_i žrtvovati ne svoje etnične, ne profesionalne, ne spolne identitete. Brezkompromisnost nas je pripeljala do pravic, ki jih imamo danes in aktivistke_i so se predolgo borile_i za to, da bi homo konzerve selektivno koristili zgolj ene svoboščine in obsojale druge.
Tudi v Sloveniji se imamo za pravice zahvaliti celi vrsti aktivistk_ov, ki neumorno v političnih bitkah vztrajajo že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izvzemanje heteronormativnih gejev iz vrst družbenospolnofluidnega izraza, možačastih tet, jebispola, kraljic preobleke, BDSMovk_cev in drugih je zato eklatanten pokazatelj privilegijev, ki jih cismoški uživajo v androcentrični družbi po eni strani in naiven sredinec v faco sočlanom margine. Niso zgolj marginalci, ampak ne taki kot drugi po svojem izrazu, temveč tudi marginalci, vendar ne taki kot drugi po svoji privilegiranosti, da si lahko taki privoščijo biti.
Poročanje o gejevski politiki, kulturi, življenjskem slogu in vsem ostalem je pomembno tako za večinsko populacijo, da razvije razumevanje gejevske populacije, kot tudi za gejevsko populacijo, da lahko razvije razumevanje svoje identitete.
Primer sprejemanja gejev brez gejevstva na sprevržen način kaže na napredek, ki smo ga kot družba dosegle_i. Tudi geji, ki niso cis, beli bogataši, se dandanes lahko počutijo tako privilegirane, da vrednosti političnega aktivizma in njegove nedovršenosti ne vidijo. Mi, ki smo drobne_i in umazane_i, ki se nam odpovedujejo politika, religija, kapital, mediji, srednji sloji, nižji sloji, starši in mnogi drugi kot je zapisala Velikonja, smo pač skupnost. Ampak če nočete verjeti tečni lezbijki ali pa do mere cinizma nad gejevskimi rojaki razočaranem pedru, ki je spisal pričujoči esej, verjemite Larryju Kramerju, katerega ljubezni do gejev ni uničila niti njihova apatičnost v času AIDS-a: »Nočete biti del skupnosti. A če nimate skupnosti, nimate politične misli. Preveč ste zaposleni z zanikanjem in izmikanjem, da bi to vedeli […]. Bi radi ostali, kjer ste? Če je tako, je to zelo slabo, kajti vsak hip bomo vstopili v prostor, ki je še bolj pošasten. To lahko zanikate, kot zanikate nas, ki smo bili tu pred vami, a zavedajte se, da na tej poti vaših neštetih zanikanj leži vaše uničenje.« Naj to služi v poduk pick me gejem.
Kljub didaktičnemu ekskurzu pa sam vztrajam na stališču, da problem ni v neodgovornih gejih. Tako kot ni problem v Evi Irgl, ki je v marčevski Areni ponosno povedala, da se nima za feministko. Tako kot ni problem v predstavnicah_kih trans skupnosti, ki zagovarjajo trans medikalizem. Ali pa v temnopoltih politikih, ki zavračajo gibanje Black Lives Matter. Problem je v neodgovornih medijih, ki posvojijo in trobijo njihova stališča ter si z njihovim javnim kapitalom pridobivajo brownie points deklarativne vključujočnosti. Poročanje o tematikah, ki zadevajo spolne manjšine, pa bi še zlasti moralo razviti strožjo uredniško politiko. Glede na to, da nas o teh tematikah ne učijo v šolah, jih ne mora zapopasti kar vsak novinar, kar pa je sicer tudi razlog, da je tega poročanja celokupno gledano tako malo. Poročanje o gejevski politiki, kulturi, življenjskem slogu in vsem ostalem je pomembno tako za večinsko populacijo, da razvije razumevanje gejevske populacije, kot tudi za gejevsko populacijo, da lahko razvije razumevanje svoje identitete, v katero žal nismo bili vzgojeni. Morda nekoliko naivno verjamem, da pick-me geji strejtom ne bi vpili »IZBERITE MENE!«, če bi se zavedali zgodovine osvobodilnega gibanja in razlogov, zaradi katerih to še ni končano.
—
