Mark Fisher proti prikazni kapitalizma

Pri določenih bendih, ki besedila za svoje pesmi ustvarjajo izključno iz pregovorov, fraz in gnom, opažam fenomen. Najprej jih vpeljejo kot nekaj, kar nam je semantično blizu in kar zlahka prepoznavamo iz vsakodnevnega diskurza, potem pa jih s ponavljanjem onesmišljajo vse do nivoja popolne pomenske izpraznjenosti, nakar šele začne vznikati njihov novi smisel (ki jim ga, seveda, podelimo mi sami). Do naslednjega cikla ne bi moglo nikoli priti brez faze izničenja smisla. Tovrstna besedila sem poimenoval »gnomski minimalizem«. Morda so ti procesi namišljene tirnice našega upora proti poznemu kapitalizmu – med iskanjem novih pomenov fenomenov, ki jih doživljamo, moramo najprej obračunati s tistimi, ki so podedovani iz preteklosti in jim refleksno verjamemo, potem pa lahko odkrivamo tudi vse te famozne nove pomene. Dokazano je, da je minuli čas sklerotičen pri ontoloških vprašanjih sodobnega človeka, ko imamo namesto moralnih vertikal, h katerim bi lahko privezovali hrbtenico naše duhovne vzgoje, zgolj še ideološke nuklearne sence. S hrepenenjem utopljenca, ki troši zadnje delce svoje mišične moči, da bi ne potonil v morju nesmisla, upiramo pogled k tistemu, ki bi lahko generiral pomen, in zastavljamo vprašanje: »Ali ima kapitalizem sploh alternativo?« Ob polni zavesti o popolnem krahu socialističnih državnih projektov 20. stoletja in neobstoju kakršnih koli dolgoročnejših primerov iz spektra eksperimentalnega anarho-sindikalizma vsa koncipiranja konkretnejšega odgovora pogosto zdrsnejo v intelektualno jecljanje.

Pomembno je priznati, da za globlje razumevanje našega časa in sveta, v katerem živimo, že zdavnaj ni več nikakršne koristi od politično-ideoloških analiz, temveč izključno od tržno-ekonomskih … Začetna ideja v znanem dokumentarcu Adama Curtisa Hypernormalisation signalizira neizogibnost spremembe te optike, saj je dejstvo, da so – kot zatrjuje – finančne institucije (ki stavijo zgolj na logiko trga) »odvzele moč politikom in začele same upravljati z družbo«. Posledično je podrejeno logiki trga tudi vse, kar se proizvaja, sem pa spadajo tudi proizvodi intelektualnega in umetniškega dela, ki so skozi to konstelacijo obsojeni, da postanejo blago. Kulturno blago, a kljub temu zgolj blago.

Zakaj naš miselni aparat lažje predela kataklizmično razrešitev krize, v katero vse globlje tonemo, kot pa idejo transformacije družbenopolitične ureditve, ki je utemeljena na (in podrejena) omenjeni logiki trga?

Mark Fisher v svoji pred več kot desetletjem objavljeni kultni knjigi Kapitalistični realizem med drugim začne analizo ravno s tega konca, pri čemer skozi svoje teoretično delo išče odgovor med fenomeni pop kulture, MTV glasbe, hollywoodskih filmov, serij, samopredstavitve na družbenih omrežjih, kulture selfijev ipd. Poleg tega se naslanja tudi na ideje Foucaulta, Deleuza, Badiouja, Guattarija ter vseprisotnega, neizogibnega superzvezdnika filozofije Slavoja Žižka, ki o Fisherju napiše, da »s primeri iz vsakdanjega življenja in popularne kulture, a z ohranjanjem teoretske strogosti, izrisuje brezobzirni portret naše ideološke bede«. Vprašanje, ki je Fisherja ves čas obsedalo, je znana paradoksalna misel Fredrica Jamesona – lažje si je predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma. Zakaj naš miselni aparat lažje predela kataklizmično razrešitev krize, v katero vse globlje tonemo, kot pa idejo transformacije družbenopolitične ureditve, ki je utemeljena na (in podrejena) omenjeni logiki trga?

* * *

Mark Fisher se je rodil 11. julija famoznega in uporniškega leta 1968. Osnovni študij angleškega jezika in filozofije je končal na Univerzi v Hullu v vzhodnem Yorkshiru, nato pa doktoriral na Univerzi v Warwicku z disertacijo naslovljeno Flatline Constructs: Gothic Materialism and Cybernetic Theory-Fiction. V tem delu Fisher preučuje potencial cyberspace-a za nastanek najširšega polja kontrakulture, v katerem bi se negovala neka nova emancipatorna in anarhistična praksa, razumljena kot zadnja linija upora internetnega podzemlja.

K-punk je začel pisati blog leta 2003, britanski glasbeni kritik Simon Reynolds pa je o njem povedal, da gre za »one-man magazin, superiornejši od vseh drugih magazinov v Britaniji«.

V polje spletnega javnega mišljenja vstopi na pričetku novega tisočletja, ko je kultura bloganja v enem izmed svojih razmahov. Takrat začne s pisanjem svojega bloga pod psevdonimom k-punk, ki zaradi lucidnega pristopa k analizi glasbene scene hitro pritegne pozornost najširšega občinstva. Njegove recenzije albumov, singlov, stilskih in izraznih novitet glasbene industrije so lucidno povezovale specifike popularne kulture in kapitalistične realnosti, kjer je Fisher z lahkoto dokazoval, kako se ti ideologiji medsebojno napajata, nepovratno stopljeni preko svojih interakcij. K-punk je začel pisati blog leta 2003, britanski glasbeni kritik Simon Reynolds pa je o njem povedal, da gre za »one-man magazin, superiornejši od vseh drugih magazinov v Britaniji«. Reynolds izpostavi tudi Fisherjevo obsesivno vračanje k temi duševnih bolezni, zlasti k depresiji, o kateri je pisal tudi v Kapitalističnem realizmu, pa tudi v poznejši knjigi Duhovi mojega življenja: spisi o depresiji, hauntologiji in izgubljenih prihodnostih (Ghosts of My Life: Writings on Depression, Hauntology and Lost Futures). Vprašanje tovrstnih duševnih tegob ni in ne sme biti problematika, ki je omejena na posameznike in predstavljena kot zgolj seštevek individualnih zdravstvenih težav. Pandemija depresije je za Fisherja simptom globalnega sesedanja duševnega zdravja, ki ga vzbujata kapitalistična brezčutnost in dehumanizacija. Oziroma, kot pravi Reynolds, »prekarne oblike zaposlitve in fleksibilne oblike dela, erozija razredne solidarnosti in njenih institucij, kot so sindikati, ter združeno, slaboumno ponavljanje parol mainstreamovskih političnih strank in medijev, da „ni alternative“ menedžerskemu neoliberalizmu«. Na žalost je imel Fisher obilo neposrednih izkušenj z vsem tem, saj se je tudi sam več let spopadal z depresijo. Zdi se mu pomembno, da se med odkrivanjem vzrokov za naglo širjenje depresije pripisuje enaka teža kemičnemu neravnovesju v možganih in travmam iz najzgodnejšega otroštva na eni strani ter ekonomsko-političnim faktorjem na drugi. V eseju Privatizacija stresa poudari, kako neumestno je čudenje, da delavci in delavke, ki živijo z negotovimi zaposlitvami, minimalnimi delavskimi pravicami in brez eksistenčne stabilnosti, nenehno čutijo intenzivno anksioznost, depresijo in brezup. »Depresija je senčna plat podjetniške kulture,« Fisher jedrnato zaključi.

»Tradicija ni vredna nič, če se več ne preizprašuje ali ne modificira. Kultura, ki se samo ohranja, sploh ni kultura,« poudari ter neizogibno izzove polemiko z znanim esejem T.S. Eliota Tradicija in individualni talent.

»Kapitalistični realizem,« piše v svojem retoričnem obračunu z vsiljeno vizijo materialne realnosti, s katere domnevno brezalternativnostjo nas politične elite usodno pasivizirajo, »kakor ga sam razumem, ni zamejen na umetnost ali kvazipropagandni običaj, po katerem deluje oglaševanje. Bolj spominja na vseprežemajoče ozračje, ki ne pogojuje le proizvodnje kulture, temveč tudi regulacijo dela in izobraževanja, obnaša pa se kot nekakšna nevidna ovira, ki omejuje misel in delovanje.« Knjiga, ki jo omenjamo, že na samem začetku spoznava bralca s pristopom in konceptom: Fisher na primeru filma Children of Men (Alfonso Cuarón, 2006) odpira vprašanje suma, da smo do konca – zgodovine, ideologije, politike – že prišli, da je prihodnost za vedno ukinjena in da nam zdaj preostaja le to, da dneve potrošimo za življenje v svetu, ki je zaradi nezmožnosti, da ustvari karkoli novega, obsojen na neskončno ponavljanje fragmentov preteklosti. Ne obstaja the next big thing, zgolj the last big thing, pravi Fisher. Zato sem pričujoče besedilo tudi začel z omembo »gnomskega minimalizma«, saj verjamem, da bi v njegovi repetitivnosti Fisher prepoznal duha našega časa. »Tradicija ni vredna nič, če se več ne preizprašuje ali ne modificira. Kultura, ki se samo ohranja, sploh ni kultura,« poudari ter neizogibno izzove polemiko z znanim esejem T.S. Eliota Tradicija in individualni talent. Kasneje v besedilu Fisherju zopet uspe izpeljati zanimivo primerjavo med kapitalizmom in nezemeljsko entiteto iz znane ZF/horor klasike Johna Carpenterja The Thing iz leta 1982 – skupna značilnost obeh je, da lahko presnovita in absorbirata vse, s čimer prideta v stik. Fisher torej oblikuje predpostavko, ki nekoliko spreobrne Marxovo vizijo sesutja kapitalizma, izzvanega z notranjimi protislovji in nezmožnostjo obvladovanja lastnih kriz. Fisher verjame, da bo sesutje prišlo od zunaj, ko kapitalizem ne bo imel več česa absorbirati, saj se zdi, kot da se tudi te, njemu lastne krize, na nek paradoksalen način vedno znova spremenijo v vir njegove energije, kar pa traja že zaskrbljujoče dlje časa, kot je predvidel Marx. A da bi do tega prišlo, moramo medtem ozavestiti dejstvo, da smo ravno mi tisti, ki ga redno hranimo z novimi vsebinami.

Fisher sklene, da se je pevec Nirvane zavedal, da je sam le delček spektakla, v katerem se na MTV-ju nič ne prodaja bolje od upora proti MTV-ju.

Na tem mestu neizogibno prispe tudi do kritike MTV-ja, v kateri Fisher kot enega najbolj tragičnih poražencev glasbene industrije vidi Kurta Cobaina. Ves njegov upor in vsa njegova borba s statusom quo sta odmrla v tistem trenutku, ko je MTV-ju uspelo absorbirati »alternativno« in »neodvisno«, primera terminov, ki sta postala izpraznjeni in okosteneli frazi. »Zdi se, da je Cobain s svojo grozno pobitostjo in brezciljnim besom izražal izčrpanost in malodušje generacije, ki je prišla po koncu zgodovine, katere vsaka kretnja je bila predvidena, zasledovana, kupljena in prodana, še preden se je sploh zgodila,« piše Fisher ter sklene, da se je pevec Nirvane zavedal, da je sam le delček spektakla, v katerem se na MTV-ju nič ne prodaja bolje od upora proti MTV-ju. To je blizu tistemu Žižkovemu uvidu, da je Hollywoodu, ki pogosto kot največje negativce v filmih prikazuje velike, zlobne korporacije, v ideologijo kapitalizma uspelo vključiti tudi antikapitalizem.

To mrzlično snemanje in proizvajanje slik – poimenovanje slik, ki se pojavljajo izključno na družbenih omrežjih, »fotografije« je arhaizem, ki nas vodi v zablodo – briše sámo sedanjost, ki jo želi ujeti.

Mark Fisher je imel med predavanji na Oddelku za vizualno kulturo Univerze Goldsmith v Londonu priložnost neposredno opazovati generacijo mladih ljudi, ki se je krčevito borila z dolgčasom kot največjim sovražnikom univerzitetnih predavanj. Sklenil je, da se poskušajo s kratkoročnimi injekcijami dopaminske zadovoljitve preko sms-ov, Youtube posnetkov, emotikonov in memov spopasti z občutkom dolgčasa, pri čemer pa se ne zavedajo, da v tem procesu resno atrofirajo njihove sposobnosti koncentracije in osredotočanja. Preko družbenih omrežij in internetne komunikacije mladi nepovratno krnijo svoje mnemonične sposobnosti, zato v situaciji, v kateri vedno pripravljeni in dostopni stroji opravljajo skladiščenje spominov namesto nas, začenjajo doživljati sesedanje linearne časovnosti. To pomeni, da preteklost in prihodnost ne obstajata več, posameznik pa znova in znova podoživlja neskončen niz sedanjih trenutkov. Fisher tu izhaja iz ideje, ki jo je formuliral Fredric Jameson v osemdesetih letih 20. stoletja, in nemudoma potegne eno svojih pop-art paralel – film Memento. Lenny, glavni junak stvaritve Christopherja Nolana, trpi za anterogradno amnezijo, nesposobnostjo ustvarjanja novih spominov, medtem ko stari ostajajo nedotaknjeni. To smo mi, mi smo Lenny, spominsko pohabljeni postmoderni subjekti, ki se krčevito bojimo izgube informacij, zato panično ustvarjamo nepregledna skladišča podatkov. Fisher opaža absurd v tem, da to počnemo za neko prihodnjo publiko, ki je to ne bo zanimalo, ti podatki pa nas bodo za vedno lahko preganjali z neke internetne platforme, nas sramotili ali nam kako drugače zagrenili, morda celo uničili življenje. »Naš čas določa neizmerna arhivarska anksioznost. Toda tu ne gre zgolj za prelahko dostopnost do preteklosti. Gre ravno tako za delo na arhiviranju sedanjosti. To mrzlično snemanje in proizvajanje slik – poimenovanje slik, ki se pojavljajo izključno na družbenih omrežjih, »fotografije« je arhaizem, ki nas vodi v zablodo – briše sámo sedanjost, ki jo želi ujeti. Postajamo arhivarji lastnih življenj, ki nad glavami ob vsakem dogodku v življenju nevrotično držimo svoje kameratelefone, da le ne bi stroji česa zamudili, čeprav bomo mi zamudili vse,« pravi Fisher v svojem kratkem eseju Je še vedno mogoče pozabiti?.

Hauntology je zasnovan na premisah, ki jim je Fisher posvetil velik del svojega teoretskega dela – dekonstruktivistični koncept, po katerem bitje, razdruženo od svojih časovnih, zgodovinskih in ontoloških okoliščin, prevzema značilnosti ne prisotnega ne odsotnega, ne živega ne mrtvega – duha.

Druga knjiga, ki smo jo omenili, Duhovi mojega življenja, se osredotoča na osebne izkušnje v boju z depresijo, pa tudi na termin hauntology – Derridajevo zloženko iz besed haunting in ontology, ki jo je predstavil v svoji knjigi Marxovi duhovi. Hauntology je zasnovan na premisah, ki jim je Fisher posvetil velik del svojega teoretskega dela – dekonstruktivistični koncept, po katerem bitje, razdruženo od svojih časovnih, zgodovinskih in ontoloških okoliščin, prevzema značilnosti ne prisotnega ne odsotnega, ne živega ne mrtvega – duha. Kajti duh je po svoji naravi večno ukleščen nekje med preteklostjo, v kateri je obstajal, in sedanjostjo, kjer ga več ni. Portrete te odsotnosti je Fisher v svoji knjigi, v glavnem sestavljeni iz izbora besedil z bloga k-punk, našel v umetnosti Williama Emmanuela Bevana, ki je bolj znan kot skrivnostni elektro producent Burial. V njegovem glasbenem izrazu Fisher prepoznava hauntološke značilnosti Londona, po katerem krožijo utvare post-rejverske skupnosti, razočaranih žrtev kulture, ki jih je pustila v derridajevskem identitetnem limbu in ki poskušajo v Burialovem melanholičnem objokovanju, z ozadjem »dubstepovskega čustvenega avtizma in odtujenosti«, konstituirati nekaj, kar nikoli ne bo identiteta, jih bo pa »to nekaj« nekako držalo skupaj.

Kot velik ljubitelj Tarkovskega, še zlasti pa Stanleyja Kubricka, je Fisher potrebne vzporednice pogosto našel v Izžarevanju. Veliki Drugi oziroma patriarhalni nadzornik obstoja se poskuša vmešati v naše načrte za emancipacijo in nas preganja s svojo vzgojo in vsiljivim pokroviteljstvom. Ko pride v njem do okvare, ko si kakor lupus v človeškem telesu začne domišljati, da mora tisto, kar je do pred kratkim ščitil in negoval, zdaj odstraniti in/ali uničiti, nastane kolaps, ki spremeni očetovsko figuro v nekaj neobičajnega. Ravno to je Jack iz Izžarevanja, ki po snegu lovi svojega sina Dannyja v labirintu, da bi ga ubil. Jack poskuša predvideti Dannyjevo smer gibanja, prihodnost njegovega gibanja, poskuša ga dohiteti in na ta način nadaljevati z morbidno tradicijo iz preteklosti prikazni, ki oblegajo hotel Overlook in s katerimi Jack komunicira v vznemirjujočih ogromnih dvoranah. Fisher ubesedi strahove gledalcev: »Izžarevanje nas pušča z grozljivo slutnjo, da je Danny postal tak kot njegov oče, da je narejena nepopravljiva škoda, da je fotografija že posneta, da je posnetek ustvarjen, da je vse, kar preostane, to, da se film razvije, da se posnetek reproducira. (…) Kako pa Danny uide Jacku? Tako, da hodi vzvratno po očetovih stopinjah.«

Še en dragocen Fisherjev doprinos sodobni misli je njegova udeležba v projektu neuradne organizacije Univerze v Warwicku, poimenovanem »Raziskovalna enota kibernetske kulture«, iz katerega se je porodila ideja akceleracionizma. Na kratko gre pri tem za trditev, da do bolj dramatičnih družbenih sprememb lahko pride tudi, če se kapitalizmu inherentni procesi, kot je masovna proizvodnja, pospešijo in okrepijo vse do trenutka, ko bo prišlo do neizogibnega kolapsa takšne ureditve, saj ne bo več mogla servisirati muhastih potreb velikega kapitala. Fisher v akceleracionizmu zaznava izjemno plodna tla za svoje misli, predvsemker se tudi sam naslanja na Marxa ter Deleuzovo in Guattarijevo teorijo deteritorializacije.

* * *

Mark Fisher je z besedili in družbeno-političnim angažmajem vodil svoje boje, za katere je verjel, da lahko spremenijo paradigme sveta, na katerega smo obsojeni. Pronicljiv, izzivalen, inteligenten, luciden in nenavadno vsestranski – je za seboj pustil študije in knjige, ki si zaslužijo, da jih še naprej preučujemo, njihove ideje pa poglabljamo in uporabljamo. Mark Fisher na koncu ni uspel zmagati v svojem boju z depresijo – življenje si je vzel 13. januarja leta 2017. Za njim so ostale skice za novo knjigo Acid Communism, soproga in sin ter vojska zvestih bralcev in bralk. Leta 2018 je založba Repeater Books objavila obsežen izbor (824 strani) njegovih besedil z bloga z naslovom k-punk: The Collected and Unpublished Writings of Mark Fisher (2004-2016). Verjamem, da se danes Fisherjevi somišljeniki še vedno zavedajo naloge, ki je ostala kot zapuščina njegovega dela – ne smemo dovoliti, da idejo o humani in empatični alternativi absorbira kapitalistična prikazen.

—

Iz srbščine prevedel: Mišo Mićić