Marketing vojnih zločinov
Junija 2009 so se uglajeni možje zbrali na letališču v Parizu. Bili so predvsem tisti, ki so se kot fantje igrali z malimi helikopterčki in aviončki, kasneje pa z večjimi. Iz 48 držav so prišli na veliko aviatorsko ekspozicijo in menda jih je bilo rekordnih dva tisoč, čeprav so zaradi zaskrbljujočih izgub v letalski industriji najbrž spili manj šampanjca kot dve leti prej (celo po poročanju New York Times). Ko se niso sprehajali po pistah med najnovejšimi modeli letal, so se mrežili in vsesplošno konferenčevali v luksuznih hotelskih dvoranah. V eni takšnih dvoran je svojo aviatorsko tehnologijo predstavilo največje izraelsko »obrambno« podjetje Elbit Systems: elitnemu občinstvu mednarodnih kupcev so v promocijskem videu prikazali delovanje svojih najnovejših vojnih dronov, med drugim namesto simulacije dejanski posnetek s »terena«, v katerem dron »usmrti tarčo« ali z drugimi besedami – ubije osebo. Množica uglajenih mož je, kljub grotesknosti situacije, zaploskala. Po kasnejši raziskavi južnoafriškega novinarja Andrewa Feinsteina se je izkazalo, da je množica ploskala napadu z dronom, v katerem je umrlo več civilistov, tudi otrok.
Izraelsko gospodarstvo se v vojno-tehnološki industriji lahko pohvali z več kot 300 multinacionalkami in več kot 6000 start-upi, hkrati pa je dvanajsta največja izvoznica orožja na svetu.
Droni izraelskih podjetij so popularni po vsem svetu. Represivni režimi jih kupujejo za »obrambne« namene, cvet zahodnih liberalnih demokracij pa menda za čisto druge, na primer naravovarstvene, kot je zagotovil Justin Trudeau ob nakupu 28 milijonov dolarjev vrednih Hermes 900 dronov Elbit Systems. Izjemoma tudi manj naravovarstvene, na primer za nadzorovanje gibanja migrantov v državah EU. Izraelsko gospodarstvo se v vojno-tehnološki industriji (oziroma takozvanem »obrambnem sektorju«) lahko pohvali z več kot 300 multinacionalkami in več kot 6000 start-upi, hkrati pa je dvanajsta največja izvoznica orožja na svetu. Leta 2021 so ga prodali za 11,3 milijarde dolarjev, od tega največ prav k nam, v Evropo. In kdo ne bi želel orožja in vojnih tehnologij, ki so, kot se pohvali izraelski izvoznik, testirani na terenu?
Kot popisuje Anthony Loewenstein v monografiji The Palestine Laboratory, je okupacija Palestincev tesno povezana z razvojem izraelskega gospodarstva. Testirano na terenu, torej na Palestincih, ni le orožje, temveč tudi smetana visokotehnoloških iznajdb, s katerimi se ponašajo izraelska podjetja: na primer algoritmi za prepoznavanje obrazov, tehnološke rešitve za vdiranje v mobilne telefone (še pomnite Pegasusa) in stotine zasebnih »varnostnih« in »obveščevalnih« družb, ki so, fun fact, pogosto odgovorne za varnost na Olimpijskih igrah.
Polovica nadzornih točk na mejah Izraela z Zahodnim bregom in Gazo je privatiziranih. Tehnologija apartheida lahko tako prikladno postane gospodarski sektor ter zagotavlja delovna mesta. Capitalism, baby!
Med najnovejšimi tehnološkimi dosežki so celo »sistemi za nadziranje množic na daljavo«, a.k.a. kamere in droni, ki lahko prek daljinskega upravljanja streljajo solzivec ali pa kar naboje. Tudi celotne infrastrukture za omejevanje gibanja okupirane populacije, kot je skoraj 600 nadzornih točk na Zahodnem bregu, niso zgolj stvar represivnih aparatov države, ampak tudi privatnega sektorja. Pravzaprav je polovica nadzornih točk na mejah Izraela z Zahodnim bregom in Gazo privatiziranih: upravljajo jih podjetja, kot so G1 Secure Solutions, Malam Team, T&M Israel in druga. V dogovoru z državo nadzirajo, snemajo, beležijo, pridržujejo in po potrebi ubijajo. Tehnologija apartheida lahko tako prikladno postane gospodarski sektor ter zagotavlja delovna mesta in s tem dodatno gospodarsko rast. Capitalism, baby!
Dvojni spin vojnega marketinga
Prvo marketinško pravilo podjetja, katerega posel je izključno vojna, je da nikoli ne omenja besede »vojna«. Če je tvoj posel vojna, mora biti tvoj brand »obramba«. Če je tvoje zagotovilo kakovosti udeleženost v okupaciji in vojnih zločinih, je tvoj brand »testirano v bitki«. Če je tvoj posel masovni nadzor nad populacijo manjšine, so tvoj brand »tehnološke rešitve za preprečevanje terorizma«. In če dovolj dolgo ponavljaš te besede, jim morda začnejo verjeti.
Z enakimi metodami deluje tudi marketing izraelske vojske, ki pravzaprav sploh ni vojska, temveč so »izraelske obrambne sile« (IDF). Obrambne sile se, kot pove ime, zgolj branijo, in to ne pred komerkoli, ampak izključno samo pred teroristi. To sporočilo se včasih izgubi, sploh ob vojnih zločinih, ki jim je trenutno priča svet, ravno zato pa marketinški sekciji IDF nikoli ne zmanjka dela. Ogromno ga izhaja že iz nenehne cenzure, saj morajo v Izraelu vsi mediji, kot tudi publicisti in pisatelji, vso vsebino, povezano z »varnostjo« (vojsko in vojno) in »zunanjimi zadevami« (politiko), pred objavo predložiti v pregled glavnemu cenzorju IDF, ki lahko vsebino prilagodi ali enostavno zavrne. Poleg tega IDF propagandna mašinerija neumorno gara za pravi spin dogajanja mednarodni javnosti.
Če je tvoj posel vojna, mora biti tvoj brand »obramba«. Če je tvoje zagotovilo kakovosti udeleženost v okupaciji in vojnih zločinih, je tvoj brand »testirano v bitki«.
Pri tem pa nastaja huda zagata: spin mora delovati v dve diametralno nasprotni smeri, saj IDF-ov marketing (kot tudi marketing neštetih »obrambnih podjetij«) cilja na dve zelo različni skupini kupcev. Ena skupina so represivni režimi, ki si želijo izraelskega modela okupacije: ti pošiljajo svoje vojaške in policijske enote v Izrael na posebne treninge z IDF, kupujejo njihovo orožje in tehnologijo. Druga skupina so zahodne liberalne demokracije, ki so finančno, gospodarsko in politično prepletene z izraelskimi interesi: in tudi ti pošiljajo svoje vojaške in policijske enote v Izrael na treninge, kupujejo njihovo orožje in tehnologijo. Kaj je razlika med obema skupinama? Kupca sta pravzaprav enaka, a v prvi skupini je tarča marketinga sam režim, v drugi pa je tarča tako imenovana javnost, volivci, ali skratka skrajno občutljivo liberalno ljudstvo, ki načeloma ne podpira genocidov.
Spin za zahodno javnost
Glavni spin, ki kar najbolje pomiri občutljive volivce zahodnih partnerjev (kot tudi izraelske državljane), je nenehna »obramba pred terorizmom,« zraven pa ščepec nasilja v imenu pravic žensk in manjšin: »Obveščevalska velesila sveta ni vedela, da Hamas načrtuje napad, v katerem bo umoril preko tisoč izraelskih civilistov. Vse, kar zdaj stori Izrael, je izključno obramba. Vsaka bolnišnica je Hamasov glavni poveljni center in vsaka šola strateško skladišče raket.« Ta spin se reproducira tudi v dehumanizacijskem jeziku zahodnih (sploh ameriških) medijev. Tako ima Hamas »talce«, Izrael le »zapornike« (četudi zaprte brez sojenja). V Izraelu so »umorjeni otroci,« v Gazi pa »mladoletne osebe izgubijo življenje« ali pa se celo »njihova življenja znajdejo na koncu«.
Zahodni spin je začinjen tudi z obljubami liberalne progresivnosti, saj se Izrael promovira kot samooklicani »branik zahodnih demokratičnih vrednot« na Bližnjem vzhodu. Ta spin po en strani ustreza ksenofobnim konservaticem, saj implicitno pomeni, da je Izrael obkrožen z nazadnjaki, podobnimi tistim, ki migrirajo v Evropo. Ustreza pa tudi nekritičnim liberalcem, saj se na perverzen način sklicuje na enakopravnost. Tako ima IDF ženski bataljon, Izraelska vlada pa je na svojem Instagramovem profilu nedavno objavila mavrično zastavo, ki jo je (predvidoma kvir) vojak ponosno posadil na vrh ruševin, ki so ostale od uničene soseske v Gazi. V liberalnem raju ljudskih svoboščin, ki je Izrael, so vsi enakopravni, kar pomeni, da ne le moški, temveč tudi ženske in kvir osebe lahko svobodno in enakopravno sodelujejo pri genocidu nad okupirano populacijo. Hkrati pa lahko trdijo, kot so to počele vse kolonialne sile, da na okupirano ozemlje širijo svobodo. Izrael skratka blazno skrbi za ženske in kvir osebe v Palestini, pri čemer je logika očitno sledeča: če porušimo vse stavbe, ki jih imajo, gejev ne bodo več »metali s streh«. In če pobijemo vse ženske, jim nihče ne more kršiti pravic.
Spin za represivne režime
Neutrudni marketinški oddelki pa ob vsem tem ne smejo pozabiti na Izraelovo profitabilno zgodovino sodelovanja z najbolj represivnimi (in pogosto genocidnimi) režimi po svetu. Da je bilo skrajno plodno gojiti diplomatske odnose s Ceausescujem (kljub njegovemu odkritemu antisemitizmu), oboroževati Pinocheta, Hutuje v Ruandi, diktaturi obeh Duvalierjev na Haitiju, brutalne šrilanške policijske sile v času zatiranja Tamilskih tigrov, Riosa Montta v Gvatemali v času genocida nad Maji. Nič manj profitabilno ni bilo bolj nedavno sodelovanje z Rusijo, tako ob vojni v Siriji z izraelskimi droni in treniranjem pilotov, kot tudi ob domačih preglavicah s tehnologijo za vdiranje v telefone disidentov, ki jo je priskrbelo podjetje Cellebrite. Zato ni čudno, da delnice izraelskih »obrambnih« podjetij poskočijo takoj po tem, ko nekje na svetu izbruhne nasilje. Pri Elbit Systems so po začetku vojne v Ukrajini beležili 70 % višjo rast delnic, izraelska ministrica za notranje zadeve pa je v izjavi za Haaretz naznanila, da je potencial za gospodarsko rast naravnost nor.
O marketinškem spinu za režime, ki se ne ukvarjajo z občutljivimi volivci, ampak jih bolj odkrito zanima izraelski model okupacije, ne vemo veliko, saj se odvija daleč od oči javnosti in ga zaznamo le po koščkih, kadar kaj na dan prikaplja prek deklasificiranih dokumentov ali žvižgačev. V njem vsekakor ni govora o obrambi. Sklepamo lahko, da obveščevalna velesila v tem kontekstu nikogar ne poskuša prepričati, da ni že pred enim letom točno vedela, kakšen napad načrtuje Hamas. Da je propagandna mašinerija, ki ne neha govoriti o poveljnih centrih v bolnišnicah, pravzaprav del paketa za preprečevanje mednarodnega pritiska. In da so Palestinski geji naenkrat relevantni le kot odlične tarče za izsiljevanje z grožnjo razkritja.
Vsake toliko časa se zgodi, da dva marketinška spina trčita in se vsebina drugega po nesreči ali naključju znajde med publiko prvega. En tak glitch je bilo tudi samozavestno predvajanje vojne med množico uglajenih mož v luksuznem hotelu v Parizu. Feinstein je Loewensteinu povedal, da je bil ob posnetku šokiran: da si ni predstavljal, da bi si katero drugo »obrambno« podjetje dovolilo pokazati dejanski posnetek »usmrtitve tarče« ali pač »uboja osebe«. Delček zahodne publike, ki je bila takrat prisotna, pa je tistega dne pokazal, kaj stori, ko mu je sicer nerodno, a meni, da se ga stvar ne tiče: vljudno zaploska.
Vsak dan poslušamo, da si Izrael eksplicitno ne želi nadaljevanja »konflikta« v Gazi, ali, še bolje, neomajnega »branjenja«. Je pa res, da je »obramba« biznis. Tak, ki najbolj cveti, kadar je vojna.
Naslovna fotografija: Po izraelskem bombardiranju bolnišnice Nasser v Khan Younisu 17. decembra 2023 (Stringer/AFP).