»In so se smejale/ko so bežale/u kanale.

V mestu/pa sta zavladala/red in mir.«

Pankrti, Podgane iz Ljubljane, album Dolgcajt (1980)

Oni res mislijo, da smo odpisani. Da je minil naš čas. Da so minili časi naših pravic, naše svobode, naših pomislekov, našega nestrinjanja in kljubovanja. Mislijo, da imajo končno mir pred nami in da, na drugi strani, mi nimamo več pravice, da nas pustijo pri miru. Da nas je dovolj strah za naše golo preživetje, da bi nam bilo še vedno mar za vse te preživete koncepte. Da nas preveč skrbi za tiste najbolj ogrožene, stare in bolne, še posebej tiste naše bližnje, ki jih imamo radi, da bi si drznili v istem stavku, v katerem govorimo o možnostih njihovega preživetja, govoriti tudi o sebi, tudi o nas, odpisanih iz javnosti v zasebnost naših domov, iz katerih lahko, bolj kot ne, gledamo ven in komuniciramo eden z drugim samo skozi virtualna okna družbenih omrežij, spletnih forumov in klepetalnic. Oni očitno čisto zares verjamejo, da je prišel čas Reda in uboganja ukazov in da smo se mi, ne tako davno nazaj, tam nekje po trinajstem marcu, z vsem tem tudi že sami strinjali. Tako so očitno razumeli našo plebiscitarno odločitev, da zapremo svoje pisarne, salone, podjetja, delavnice in knjigarne ter spraznimo ulice in trge. Tako so očitno razumeli našo odločitev, da ostanemo doma.

Narobe so nas razumeli.

Nismo mi, čeprav se njim to tako idealno vklaplja v njihovo razumevanje sveta in lastne vloge v njem, ostali doma ne po ukazu oblastnikov ne zaradi njihovih groženj s kaznimi za kršitelje, še najmanj pa zaradi pokroviteljskega tona, s katerim nas, kot neke nezrele nedoletnike, zviška naslavljajo. Mi smo ostali doma zaradi–matematike. Samo zaradi matematike.

Oblast mora pri določanju ukrepov in omejitev naših pravic ves čas paziti, da ne izgubi njihove utemeljitve v epidemiološki stroki in dejanskem stanju epidemije, da se ji naše voljno upoštevanje teh v trenutku ne bi spremenilo v upor.

Potem ko smo se, iz generacije v generacijo, vsa dolga šolska leta, med katerimi so nam z njo neskončno težili, zaman spraševali o njeni uporabnosti in nje pomenu v naših resničnih življenjih, se nam je, pred slabim mesecem, posvetilo, da je od razlike med linearno in eksponentno funkcijo odvisno nič manj kot preživetje marsikoga izmed nas. Videli smo Bergamo. Živi prikaz delovanja eksponentne funkcije. Polne bolnice, medicinsko osebje v skafandrih, nemočna telesa priklopljena na ventilatorje in krste v vojaškem konvoju. Ostali smo doma, da ne bi postali slaba kopija originala. Pri tem je šlo in še vedno gre veliko bolj za dejanje solidarnosti kot pa za skrivanje, saj z ustavitvijo našega gibanja in medsebojnih stikov v živo naredimo mnogo več za varnost nedoločeno velikega števila nam neznanih ljudi (števila, ki ga določa strmost grafa matematične funkcije) kot pa za lastno varnost pred okužbo. Slednja je v veliki meri stvar naključja, katerega stopnja verjetnosti pa je spet bolj kot od nas samih odvisna od ravnanja drugih. In spet: ne od ravnanja nekih posameznikov, pač pa od ravnanja individualno nedoločene večine ljudi. Posameznik kot dejavnik je postal irelevanten. Njegovo ravnanje, tudi tisto najbolj neodgovorno, neumno, idiotsko, če hočete, z vidika širitve oziroma zajezitve epidemije ne šteje skoraj nič, vračunano je, je zgolj vhodni podatek, del(ček) spremenljivke za izračun matematične funkcije. Tisto, kar šteje, je masa. Šteje velika večina. Šteje samo – družba. Tista Družba, ki je najprej prenehala obstajati v samoizpolnjujoči se prerokbi Margaret Thatcher, da bi se odtlej, pod škornji neoliberalnega individualizma in atomiziranega potrošništva, pod težo paradoksa izbire, več kot trideset let drobila, krhala in sesipala, prav ta Družba se (samo zato ker je na neki tržnici v Wuhanu nek čuden virus preskočil z nekega netopirja na nekega človeka) sedaj vrača na velika vrata. V luči te ugotovitve dobi uvodni citat romana Steklina Borislava Pekića »Virus je najpopolnejši stvor v vesolju« neko čisto novo, preroško moč, ki mi, v osami štirih sten stanovanja ter na sprehodih, ki poskušajo upoštevati dva metra družbene distance, na novo vrta tudi po vseh drugih že opravljenih premislekih in me za trenutek celo odnese v omamo nekakšnega iracionalnega optimizma, da se bomo, ko bo vsega tega sranja konec, vrnili celo v boljši svet od tistega, ki smo ga pustili zunaj, za razkuženimi vhodnimi vrati in hodniki, svet v katerem so reke lepše barve in v njih spet plavajo ribe, zrak je čistejši in centri mest so spet prijetni kraji srečevanja ljudi, ki v teh mestih živijo in delajo, ljudi, ki spet tvorijo skupnost. Utopija kot da se že vidi kot luč na koncu tunela, treba je le zdržati čas omejitev, ki jih je kot potrebne določila stroka, epidemiologi in infektologi, ki so nas s televizijskih ekranov in časopisnih strani kot voljne partnerje pred dobrim mesecem pospremili v osamo. Sodelovali smo, nismo komplicirali, nismo po nepotrebnem iskali dlake v jajcu, saj smo razumeli razlike med eksponentno in linearno funkcijo.

In ko sem bil že skoraj popolnoma zaziban v sladkobno podreditev stroki in v pasivnost čakanja na utopijo na koncu tunela, me je iz nje spet cuknil Pekić s pasusom na stoprvi strani knjige – »krize in vojne izpopolnjujejo, sta govorila Klausewitz in njegov oče, dokler se nista v taborišču naučila, kakšne so prednosti miru« zaradi katerega sem s knjige dvignil pogled na televizijski ekran, na katerem je bila scena vladne tiskovne konference sicer ista kot prej, ko so nam strokovnjaki razlagali smrtnost eksponentne krivulje, le da so z nje bolj kot ne izginili epidemiologi in infektologi, tudi matematiki, ki so nam kot Pekićev knjižni junak, virolog dr. John Hamilton, razlagali podrobnosti zato, da bi mi »jasno razumeli zdravstvene ukrepe, ki so nujni, pa tudi zato, da bi vedeli, zakaj nekaterih ukrepov niso in ne bodo uvedli, čeprav bi nevedni mislili, da so nujni«. Zdaj sta jih vladni govorec in premier že naslavljala s #takoimenovanistrokovnjaki, jih krivila za prepozno načrtovanje in ukrepanje, sama pa snovala in nam napovedovala ne novih ukrepov za zajezitev epidemije (krivulja je bila namreč že dolgo linearna, zlobno eksponentno smo bili, vsaj v tistem trenutku, pregnali iz dežele) niti ne nekih zares učinkovitih ukrepov za odpravo njenih posledic na ekonomskem in socialnem področju, pač pa očitno prekomerne dodatne represivne ukrepe za treniranje strogosti in nulte tolerance do tistih nekaj posameznikov, ki jim matematika še vedno ni šla v glavo, s katerimi pa sta pošiljala neko čudno sporočilo tudi vsem nam, ki lahko v četrtem in petem tednu osame in izolacije razliko med eksponentno in linearno funkcijo zdrdramo tudi sredi noči, še preden se do konca zdrznemo iz spanca. Medtem ko se mi je, iz njunih smrtno resnih nagovorov, vedno večkrat v ušesu in grlu zatikala beseda Ljubljana, sem doživel močan déja vu trenutka izpred več kot dvajsetih let, ko sem obrite glave in v maskirni vojaški uniformi kot eden izmed tridesetih kandidatov šole za častnike vojnih enot v učilnici vojašnice v Šentvidu zabodeno gledal v poveljnika našega voda, stotnika z močno ambicijo po napredovanju, ki nam je ravnokar namesto lepega vikenda doma v civilu razglasil – karanteno.

V šoli za častnike vojnih enot Slovenske vojske (slovenska varianta ŠRO – šole rezervnih oficirjev bivše JLA) sem se med letoma 1997 in 1998 znašel, potem ko me je po poteku enega leta absolventskega statusa, ki mi ni zadostovalo, da počistim preostale izpite in povrh še spišem diplomsko nalogo, popolnoma nepripravljenega za vrat zgrabil poziv naborne komisije, da se zglasim pri njih zaradi sedemmesečnega služenja vojaškega roka. Stari je rekel »eto ti sad, kdaj boš šele zdaj diplomiral?«, uradnica na oddelku za obrambo bežigrajske občine pa mi je ponudila tolažilno kupčijo zame in druge absolvente ter sveže diplomante fakultet – namesto služenja z osemnajstletnimi smrkavci možnost »prostovoljnega« vpisa v šolo za rezervne častnike in za nagrado – pazi zdaj to – vsi vikendi prosto. Obstajala je sicer še varianta z ugovorom vesti in civilnim služenjem, ampak to se mi je zdelo kot nekaj rezerviranega za vegetarijance in jehovce, pa tudi vojske, dokler jo še imamo, jebi ga, ni ravno pametno v celoti prepustiti rdečeličnim mahničem. Na prvem postroju, po črednem striženju in kocka-belo triurnem postiljanju pogradov, nam je ambiciozni stotnik z očali rekel, da nam bo lažje, če sprejmemo pravila igre in se potem igramo, da je on zdaj kao naš poveljnik, mi pa kao njegovi vojaki in mi smo rekli ajd važi, od nedelje zvečer do petka popoldan we are your bitches. In smo vstajali in tekli in delali poskoke in se plazili in pretekali in prdeli in smrčali v spalnicah in v razredih poslušali taktiko napada in obrambe in po krogu vojašnice salutirali vsem možnim modelom s čini – skratka popolni odklop pameti in totalna submisija avtoriteti, ampak zgolj v dogovorjenem nedelja-petek časovnem okvirju. Do tistega petka in zgodbe z epidemijo gripe.

Kva? Kaka gripa? Gripa razsaja, je rekel ambiciozni stotnik, razglašena je karantena, ta vikend ni odhoda domov. Čaki mal model, tko se pa nismo zmenil … Kaj pa vi stotnik? Kaj pa ostali poveljniki? Ne, ne, za nas to ne velja, je rekel malo v zadregi. Kaj pa kuharice? Tudi za njih ne. Punce iz kantine? Itak, da ne. Zdaj je že zavpil. Na tej točki, na čaki mal model točki (kakšna je to karantena, če samo nas zaprejo?), se je v hipu, v vseh tridesetih obritih glavah v učilnici, stikalo iz nevtralne 0, ki pomeni popolno voljno podreditev, prestavilo na aktivno 1 – na upor. V petnajstih minutah je imel ambiciozni stotnik na mizi trideset zahtev za premestitev iz šole, v kateri smo le bili na prostovoljni bazi, v redne vojaške enote in popolnoma enako se je zgodilo še v drugih dveh enotah šole. Devetdeset izstopnih izjav. Poveljniki so za pol ure izginili in se vrnili s poveljnikom šole, polkovnikom Milanom Gorjancem, ki nas je postrojil, nam opral ušesa, nam naštel vse po spisku in z nevihtnim oblakom nad glavo izginil nazaj v svojo pisarno. Potem je politi ambiciozni stotnik preklical karanteno in nas spustil domov na vikend.

Čemu zdaj ta vojaška prigoda?

Ko poslušam oblastnike, ki nas želijo (kljub temu, da smo bolj ali manj vsi voljno ostali doma in ne da bi za to obstajali strokovni, torej epidemiološki razlogi) še dodatno in nesorazmerno omejevati in zganjati nad nami dodatno represijo, katere cilj pa ni več preprečevanje širjenja epidemije, pač pa očitno bolj kaznovanje nekaj neposlušnih in tipanje kako daleč lahko z omejitvami še pritiskajo na nas, ki dosedanje spoštujemo (kar je oboje morda bolj prvi korak vzpostavitve neke drugačne, še manj svobodne družbe kot pa boj proti epidemiji), se mi zdi, da smo tudi v aktualni zgodbi prišli do čaki mal momenta, ki si ga, tako kot našo prvotno odločitev, da ostanemo doma, razlagam z matematiko, mojo novo odkrito simpatijo, natančneje z binarnim sistemom. Kar se dopustnosti omejitev gibanja in ostalih naših pravic in svoboščin tiče, je jasno, da so te v času epidemije, za zaščito našega in predvsem zdravja vseh drugih, lahko omejene. Lahko so celo zelo omejene (meja njihove omejitve ni vnaprej določena, določa jo narava bolezni in razvoj epidemije), toliko, kolikor je pač potrebno, da se epidemija ustavi oziroma upočasni, da krivulja novih okužb (p)ostane linearna. In s temi omejitvami, ki pa jih mora določati izključno epidemiološka stroka, razumni ljudje soglašamo. Te omejitve, če smo seveda razumni, če nismo popolni kreteni, bomo ne le spoštovali, od oblasti jih bomo celo zahtevali. To je vrednost 0, položaj voljne podreditve, v moji, jasno, hudo poenostavljeni matematični razlagi, našega na prvi pogled shizofrenega položaja, ko po eni strani ukrepe zahtevamo in prizivamo, po drugi strani pa kar naenkrat, od čaki mal momenta dalje, čutimo potrebo, da se jim upremo. Trik je namreč v tem, da so nujni in dopustni prav vsi ukrepi oziroma omejitve naših pravic, ne glede na njihovo težo oziroma stopnjo omejitev naših pravic in svoboščin, če so prav ti ukrepi (nujno) potrebni in strokovno utemeljeni za zajezitev epidemije. Če so torej sorazmerni. Po drugi strani pa so, glede na ustavno naravo pravic, ki se z njimi omejujejo, takoj in v celoti nedopustni ukrepi in omejitve, katerih namen je karkoli drugega kot zajezitev epidemije, pa naj bo to kaznovanje neposlušnih ali pa dodajanje represije zato, da se zakrije lastna impotentnost za odpravo posledic epidemije na ekonomskem in socialnem področju ter čudne posle z zaščitno opremo, sklenjene s komolčkanjem na letališčih ali pa celo vlivanje neliberalnih temeljev novega družbenega reda. Vpeljava takšnih ukrepov in omejitev pravic nas v trenutku (saj vmesno, prehodno polje v binarnem sistemu ne obstaja) prestavi na vrednost 1, ki naš sistem napolni z voljo in energijo do upora. Zato mora oblast pri določanju ukrepov in omejitev naših pravic ves čas paziti, da ne izgubi njihove utemeljitve v epidemiološki stroki in dejanskem stanju epidemije, da se ji naše voljno upoštevanje teh v trenutku ne bi spremenilo v upor, državljani pa moramo na drugi strani paziti, da nam v času voljne podreditve ukrepom ne popusti pozornost na ravnanja oblastnikov, da ne bi zamudili tistega čaki mal momenta in prehoda z 0 na 1, iz podreditve v upor (ni nam treba prostovoljno v kanale, čeravno nas oni vidijo kot podgane iz Ljubljane). To ni shizofrena situacija, to je preprosta matematika. Matematika upora.