Materinski nagon

»Kakor da bi sral bučo« se glasi slaven opis rojevanja radikalne feministke Shulamith Firestone, čeprav ni govorila iz svoje izkušnje; šlo je za prijateljičino poročilo o tem, kako je videti porod, podano kmalu po srečnem dogodku. To je le potrdilo mnenje Firestone, da je rojevanje barbarsko in da bi morali nosečnost odpraviti. Ni opozarjala le na telesno nelagodje, temveč zlasti na to, da ženske ne bomo dosegle družbene enakosti, dokler ne bo izumljena neka tehnološka alternativa, ki nas bo rešila tega, da smo edini spol, od katerega se pričakuje, da mora to prestajati. Če bi bili moški prisiljeni prestajati to muko, bi seveda tako tehnološko rešitev že zdavnaj zasnovali.

Firestone očitno ni bila nikakršna ljubiteljica Narave. Tudi sama čutim velik odpor vsakič, ko slišim ljudi, še posebej ženske, zagovarjati domnevno »naravne« resnice, kot sta materinski nagon in vez med materjo in otrokom. Ne pravim, da gre za izmišljotine, ti pojavi gotovo obstajajo. Obstajajo kot družbene konvencije ženskosti v tem zgodovinskem trenutku, ne pa kot večno stanje, kajti, kar je družbeno, je tudi spremenljivo.

Vsakdo, ki se je soočil s pravo krutostjo narave, ne more biti dobrohoten do njene tiranije.

Toda za kaj naj bi pravzaprav šlo pri vsej tej sentimentalnosti do narave in klečeplazenju pred njo, kot bi bilo podrejanje »naravnemu« nekakšna vrlina? Kot bi bila narava prijateljica žensk in kot da narava ne bi brezbrižno in naključno ubijala žensk med porodom. Vsakdo, ki se je soočil s pravo krutostjo narave, ne more biti dobrohoten do njene tiranije. Seveda imamo radi naravo, kadar je sončen dan na plaži, malo manj pa, ko cunami ubije našo družino ali ko nam morski pes odgrizne roko. Če bi bilo po volji narave, bi se ženske predale razmnoževanju vrste, voljno bi služile kot pasivno sredstvo reprodukcije, zahteve po družbenih spremembah pa bi potihnile. Šele zaradi vloge sodobne tehnologije pri prevladi nad naravo – znižanje stopnje umrljivosti mater, izum spodobnih metod nadzora rojstva – je bil ženskam omogočen kanček samoodločanja. Če moram izbirati, dam svoj glas tehnologiji in modernosti, ki sta ženske osvobodila bolj kakor pridobitev volilne pravice ali katerakoli druga feministična pobuda (čeprav so bile pomembne), prav zato, ker sta nas rešili iz krempljev narave.

Vendar moje nestrinjanje z idejo o materinskem nagonu ni tisto, zaradi česar sama nisem imela otrok. Nikdar nisem zares nasprotovala ideji starševstva – naj nihče ne reče, da nimam rada otrok! Starševstvo sem vedno dojemala kot zanimivo možnost za prihodnost, podobno kot se mi je nekdaj zdela zanimiva možnost vstop v Mirovni korpus. In čeprav se nobena izmed teh možnosti ni udejanjila, se mi še vedno zdi, da sem pri ohranjanju prihodnosti človeštva opravila svoj delež. Nihče ne more reči, da nisem porabila zneska enakovrednega enemu letu šolnine, ko sem v njihovih najbolj občutljivih letih v kinodvorane vlekla svoje preljube nečakinjo in oba nečaka ter jih z dragimi vedri pokovke in hektolitri gaziranih pijač podkupovala, da bi se lepo obnašali. Nihče ne more reči, da se nisem potrudila po svojih najboljših močeh, da bi jih spodbujala k sprejemanju mojih vrednot (družbeni upor, kritično razmišljanje) in jih pretanjeno oblikovala po svoji podobi. Ta projekt je še vedno v teku – med prazniki jim rada skrivaj v roko potisnem bankovce za sto dolarjev, na katerih je čez Franklinovo prelepljena moja slika. Ko staršev ni v bližini, se jim dobrikam: »Kdo je tvoja najljubša odrasla oseba?« Pod mojim skrbnim vodstvom so se razvili v elokventne, ironične in zabavne male pametnjakoviče, ki tolerirajo moje kampanje za njihovo izboljšanje in se jim posmehujejo; ki pospravijo denar in se pretvarjajo, da poslušajo moje življenjske lekcije in si beležijo bralne predloge. Mislim, da razumemo drug drugega.

Ko otroci niso več le nujen prirastek k delovni sili gospodinjstva, ti postanejo neprecenljivi mali sončki, kot jih poznamo danes.

Ne, kljub mojim dokazanim talentom pri vzgoji, ne verjamem v materinski nagon, kajti vsakdo, ki je podrobno preučil literaturo o tej temi, ve, da gre za koncept, ki so ga iznašli v določenem zgodovinskem obdobju (tu govorim o zgodovini zahodnega sveta) – v času okrog industrijske revolucije, prav takrat ko se je odločalo o novi spolni delitvi dela v industrijski dobi, o tisti, kjer gredo moški na delo, ženske pa ostanejo doma in vzgajajo otroke. (Pred tem so praktično vsi delali doma.) Nova utemeljitev je bila, da je tako ureditev zapovedovala narava. Kot povedo zgodovinarji družinskega življenja, je to tudi doba, ko se začne romantizacija otroka – ironično je, da šele takrat, ko se ekonomska vrednost otroka zmanjša, ker niso več le nujen prirastek k delovni sili gospodinjstva, ti postanejo neprecenljivi mali sončki, kot jih poznamo danes. Ko je vzgoja otrok postala dražja od njihovega doprinosa h gospodinjstvu, je moral obstajati nekakšen razlog za to, da jih imamo in takrat se je uveljavila zgodba, da je starševstvo čustveno izpolnjujoče.

Prav tako so matere šele z upadom smrtnosti dojenčkov začele svoje potomstvo obravnavati z naklonjenostjo. Ko je bila smrtnost dojenčkov visoka (v Angliji je bila pred letom 1800 smrtnost v prvem letu življenja 15-30 odstotna), je bila materinska navezanost, razumljivo, nizka. Kot je izpostavil zgodovinar Lawrence Stone, je bila ustaljena praksa, da so novorojenemu otroku dali enako ime kot umrlemu pred njim; z drugimi besedami, otroci so komaj veljali za edinstvene posameznike. Navadno so jih po rojstvu predali dojilji – toliko o vezi med materjo in otrokom – in kadar so bile gospodarske razmere težke, so jih poslali v sirotišnice ali delovne domove (ki so bili »malo boljši kot uradna taborišča smrti,« pravi Stone). Toda takrat, kot je zapisal Philippe Aries, otroštvo kot tako ni zares obstajalo, vsaj ne kot prepoznaven koncept; tudi to je družben konstrukt. Otroke so dojemali kot majhne odrasle; vajence, pripravljene za delo pri petih letih. Šele, ko so družine postajale manjše – število rojstev se je v devetnajstem stoletju drastično zmanjšalo – se je čustvena vrednost vsakega otroka povečala. In tu najdemo izvor večine naših sodobnih predstav o materinski izpolnitvi.

Ne pozabimo, da ima zgodba človeškega materinstva precej razgibano zgodovino, vključno s takimi materinskimi običaji kot so detomor, zapuščanje otrok, krutost in zlorabo.

Vse, kar pravim, je, da je to, čemur pravimo biološki nagon, zgodovinski konstrukt – specifičen proizvod kulture in ne naravno dejstvo. Izumljen nagon lahko občutimo popolnoma pristno (prepričana sem, da je lahko zelo intenziven), vendar preden postanemo preveč sentimentalni, ne pozabimo, da ima zgodba človeškega materinstva precej razgibano zgodovino, vključno s takimi materinskimi običaji kot so detomor, zapuščanje otrok, krutost in zlorabo.

Pravi razlog, da nasprotujem romantiziranju materinskega nagona je v tem, da se ob vsem izkazovanju naklonjenosti naravi izgubi to, da narava sama ni posebno prijazna do žensk in menim, da ji v zameno ne dolgujemo nobenih uslug. Če smo ženske »ujete v zanko narave« kot pravi Simone de Beauvoir (tudi ona ni bila ljubiteljica materinstva), če je bil do zdaj naš biološki položaj ujetost v vlogo matere, potem bi morale za to neenakost dobiti veliko več družbenega povračila in nadomestila, kot smo ga deležne. Razlog, zakaj to traja tako dolgo? Ker ženske to pozabljamo zahtevati. Tako prepričane smo, da so te družbene ureditve »naravno« stanje. Pripravljenost, da nepravične situacije dojemamo kot »naravne«, iz nas dela voljne tepke.

Čeprav se nikdar nisem dokončno odločila, da ne bom imela otrok, domnevam, da se hkrati tudi nisem dovolj močno identificirala z idejo materinstva, kar je pripeljalo do tega, da sem bila vedno nekoliko bolj sproščena glede kontracepcije, kot bi se za odraslo anatomsko žensko spodobilo. Nikdar nisem povsem povezovala seksa in prokreacije – k temu ni pripomoglo, da sem povečini uporabljala metode, s katerimi se mi ni bilo treba ukvarjati, kot so maternični vložki – kar je imelo skozi leta za posledico nekaj nosečnosti, kadar sem si vzela mesec ali dva odmora med starim tipom in njegovim naslednikom. Nosečnost je seveda uporabna za spoznavanje življenjskih prioritet, hkrati pa ob odločanju ali si se ji pripravljen resnično zavezati, prevladujoče stanje materinstva postane veliko bolj jasno.

Ko sem predzadnjič zanosila, sem bila v dolgotrajnem razmerju, kar je iz praktičnega vidika za tiste, ki razmišljajo o materinstvu, običajno pomembno. S fantom sva takrat živela skupaj pet let – na koncu sva jih skupaj preživela dvanajst in navsezadnje celo skupaj kupila hišo – kar je pomenilo, da sva bila dovolj stabilna in finančno neodvisna. Razen tega, da je bil on basist v znanem jazzovskem bendu in tako približno polovico leta na poti, jaz pa sem ravno prejela triletno štipendijo na Univerzi v Michiganu in sem, ko je bil moj fant v mestu, nameravala med Ann Arborjem in Čikagom potovati z vlakom (čeprav je obljubil, da me bo, ko bo možno, med vikendi obiskal). Ko sem razmišljala o rezultatu testa nosečnosti, sem se videla, kako na vlaku tovorim otroka, računalnik (v tistih časih so bili še veliko težji), knjige in tono nujne opreme za dojenčke, in nikakor si nisem mogla predstavljati, kako bi zmogla vse to prenašati s seboj. Pomislila sem, da bi se odpovedala štipendiji (približno za nanosekundo), vendar se mi to ni zdela najpametnejša življenjska odločitev, saj sem imela neverjetno srečo, da sem jo sploh dobila. Tudi moj fant je imel sanjsko službo, ki se ji ni bil pripravljen odpovedati (kako pa bi v nasprotnem primeru služil denar, bi igral na praznovanjih Bar micve?). Vzelo mi je kakih deset sekund – mnogo manj časa kot pisanje tega odstavka – da sem zaključila, da bi bilo imeti otroka neizvedljivo, oziroma vsaj neizvedljivo v takratnih pogojih izoliranega naredi-najbolje-kar-zmoreš starševstva. Naredila sem splav.

Pripravljena sem bila razmišljati o otrocih, vendar če sem iskrena, je bila med razlogi proti tudi groza pred tem, da bi postala ena izmed drugih mater – druženja na igriščih in v vrtcih ter pri neskončnih dejavnostih in učnih urah, ki so de rigueur današnjega kodeksa starševstva višjega srednjega sloja.

Če se ozrem nazaj, se zavedam, da je bila podoba same sebe, ki se na vlaku mučim s preveč prtljage, analogna moji slutnji, kako bi se počutila kot mama: obtežena in ohromljena, čeprav sta pri moji ambivalentnosti najbrž enako vlogo igrali moje dojemanje družbene vloge “matere” kot vreče za plenice. (Za potovanja bi si najbrž lahko kupila avto, namesto da bi se mučila z vožnjo na vlaku – kasneje sem storila prav to.) Toda eden izmed užitkov življenja z jazz glasbenikom je bil, da sem na hitro spakirala in se dobila z njim v daljnih krajih, ali pa sem kot njegova punca z bendom potovala za daljši čas, na turnejah po Japonski, Evropi, Omahi. Naučila sem se živeti z malo prtljage in brez tarnanja zaradi zamud. (In tudi, da se moram za varnostni pregled na letališču postaviti v drugo vrsto kot bend, razen če bi želela, da odprejo in povohajo vsako stekleničko toaletnih potrebščin, ki sem jih prinesla s sabo.) Všeč mi je bilo življenje, v katerem nisem vedela, kaj me čaka za vogalom; nasprotno od življenja, ki bi ga živela kot mama, vsaj tako sem domnevala.

Lahko bi trdili, da dejstvo, da sem (več kot enkrat) zanosila, kaže na to, da sem bila bolj pripravljena stopiti na pot materinstva kot želim priznati. To morda drži, vendar mislim, da ne – zaradi splavov se nisem trpinčila in jih nisem kasneje obžalovala. Pripravljena sem bila razmišljati o otrocih, vendar če sem iskrena, je bila med razlogi proti tudi groza pred tem, da bi postala ena izmed drugih mater – druženja na igriščih in v vrtcih ter pri neskončnih dejavnostih in učnih urah, ki so de rigueur današnjega kodeksa starševstva višjega srednjega sloja. Prežemala me je groza. Kot prvo, nikdar nisem bila posebej dobra v klepetanju ali v upoštevanju ženskih navad. Prav tako pa so se mi matere zdele kot nenavadna in nezavidljiva vrsta: razrvane, obremenjene in zagrenjene. Nisem želela nenamerno postati ena izmed njih. Vem, da otroci prinašajo edinstveno srečo – popolno ljubezen do drugega bitja; povezanost z globljim človeškim bistvom. Toda ob tem obstaja realnost vsakodnevnega življenja. Priznajmo si: intelektualne sposobnosti in pogovorna bistroumnost nista najboljši lastnosti otrok. Dolgčas in intelektualna atrofija sta običajni stanji vsakdana starševskega razreda. Vse to sem še preveč jasno videla na obrazih drugih žensk okoli gugalnic, ko sem skozi leta svojo preljubo nečakinjo in oba preljuba nečaka vlačila po raznih igriščih ali pa jih sprehajala po otroških muzejih. Da ne omenjam (kako naj to povem čim bolj vljudno?), da vzgoja otrok ni to, čemur bi rekli družbeno cenjena dejavnost, navkljub neskončnim svetohlinskim pridigam o tem, kako pomembna je, kar tiste, ki dejansko opravljajo to delo, spravlja v bes – tihi bes nad tem, da so na lestvici socialne pravičnosti naenkrat pristali mnogo nižje. Treba se je vprašati: ali je res najbolj pametno zaupati največji del vzgoje tistemu spolu, ki je zaradi tega najbolj prizadet, tistim, katerih čustvene potrebe so najbolj socialno omadeževane in katerih prizadevanja so najbolj podcenjena, tistim, ki so zaradi tega lahko malo … razdražene?

Od prijateljic in znank, ki imajo otroke, lahko slišimo, da jih skupnost drugih mater obsoja za to, da ne kuhajo same svojih organskih kašic in ne izpolnjujejo zahtev, ki jih postavljajo nekdanje karieristke, ki so službo zamenjale za materinstvo.

Nedavno sem od prijateljic in znank večkrat slišala, da se počutijo, kot da jih skupnost drugih žensk obsoja, ker same nimajo otrok, kot da s tem, da jih nimajo, izdajajo vse ženske, ki so se žrtvovale v dobro drugih. Ne morem reči, da sem sama kdaj občutila tako neodobravanje (morda se ga samo nisem zavedala) ali pritisk s strani družine, a očitno to ne velja za vse. (Pred kratkim sem vprašala mamo: »Kako to, da nisi nikoli pritiskala name, naj imam otroke?«. Zavila je z očmi in odgovorila: »Kaj pa bi s tem dosegla?«) Hkrati pa od prijateljic in znank, ki imajo otroke, lahko slišimo, da jih skupnost drugih mater obsoja za to, da ne kuhajo same svojih organskih kašic in ne izpolnjujejo zahtev, ki jih postavljajo nekdanje karieristke, ki so službo zamenjale za materinstvo.

Očitno je, da bolj »progresivna« kot je skupnost, močnejša je potreba po tem, da sledimo »naravi« – ponovno sta narava in ženska ukleščeni v nekakšno dialektiko med gospodarjem in hlapcem. Poslušam, razmišljam in v najbolj temnem delu svojega srca premišljujem, da materinstvo danes ni nič manj škodljivo kot tedaj, ko je Betty Friedan leta 1960 popisala Materinsko nelagodje; le da se ta danes kaže v novih oblikah. Ženske so še vedno jezne, ker se počutijo izigrane in podcenjene, toda namesto da bi ignorirale svoje otroke in cele dneve pile koktejle kot v času Betty Friedan, imamo zdaj jezno-pretiran slog vzgoje otrok: materinstvo kot tekmovalni šport.

Med drugimi šalami narave na naš račun je postavitev klitorisa, primarnega prizorišča ženskega spolnega užitka, malo stran od vagine, primarnega prizorišča človeškega spolnega odnosa.

Nazaj k ženski in naravi. V upanju, da bom pojasnila nekaj drugega bom zdaj povedala nekaj potencialno kontroverznega. Če vzamemo žensko anatomijo, tu ne gre samo za to, da je obtežena s celotnim neznosnim hromečim bremenom (pardon, »privilegijem«) rojevanja (privilegijem, ki te lahko ubije, hvala). Je še huje. Med drugimi šalami narave na naš račun je postavitev klitorisa, primarnega prizorišča ženskega spolnega užitka, malo stran od vagine, primarnega prizorišča človeškega spolnega odnosa. Morda to v glavnem zadeva ženske, ki imajo spolne odnose z moškimi, vendar to še vedno predstavlja večino, saj očitno določen odstotek moških teh anatomskih kompleksnosti ne razume samih po sebi, vsaj tako pravijo raziskovalci, ki zbirajo podatke o številu ženskih orgazmov v primerjavi z moškimi. V tem smislu ženske močno zaostajajo. (Razumem, da orgazmi niso edini indikator spolnega užitka, ampak menda so nekaj.)

Lahko bi sicer enostavno zaključili, da vrzel med ženskimi in moškimi orgazmi obstaja zato, ker so ženske anatomsko ustvarjene na način, ki jim onemogoča doseganje popolne seksualne zadovoljitve. Vendar tega ne trdimo predvsem zato, ker kljub temu, da se lahko sklicujemo na anatomijo, v tem trenutku to ni družbeno priljubljena razlaga. Trenutna razlaga je, da so moški in ženske upravičeni do spolne enakosti; užitek pri spolnosti je prav tako ženska kot moška pravica – še moške revije trdijo tako! Dejansko je to mnenje tako prevladujoče, da se iz tega norčujejo humoristične nanizanke. Danes se skoraj vsi zavedajo, da lahko z malo šolanja in potrpežljive komunikacije moški postanejo boljši ljubimci. Veliko moških je te dni celo ponosnih na svoje spretnosti – videla sem majice, ki to razglašajo.

Čeprav moški pri vzgoji igrajo večjo vlogo kot kdajkoli prej, je večina žensk še vedno soočena z dihotomijo med kariero in materinstvom. Vendar tu ni dihotomije, tu je le družbeno zrežirana izbira, zamaskirana kot naravna.

Kar želim povedati je, da so ženske veliko bolj iznajdljivo zahtevale užitek v spolnosti kot materinske reforme. Ko gre za užitek v spolnosti, lahko premostimo vse neenakosti, ki jih je narava naložila ženskam; kultura premaga anatomijo. Ko pa gre za materinstvo pa smo naenkrat vsi siloviti biološki deterministi. Ne le, da je ženskam po tej interpretaciji naloženo, naj rojevajo otroke, to pomeni, da nase večinoma prevzemajo tudi družbeno vlogo njihove vzgoje. Čeprav moški pri vzgoji igrajo večjo vlogo kot kdajkoli prej, je večina žensk še vedno soočena z dihotomijo med kariero in materinstvom. Vendar tu ni dihotomije, tu je le družbeno zrežirana izbira, zamaskirana kot naravna. Obstaja na tisoče načinov za organizacijo družbe in spolnosti, s katerimi ne bi ustvarjali lažnih izbir, če bi le bili dovolj iznajdljivi – kot smo bili iznajdljivi pri vzpostavljanju enakosti pri užitkih pri seksu – ampak najprej mora za to obstajati politična volja. Iznajti moramo pravo razlago.

Treba je poudariti, da ženske same tu niso bile v veliko pomoč, predvsem ne tiste, ki opevajo mistično povezavo z naravo – materinski nagon, vez med otrokom in materjo in tako dalje. V svoji knjigi Vez med materjo in dojenčkom Diane Eyer razkrije, da je predpostavka, da ima vez med materjo in otrokom biološko podlago »znanstvena izmišljotina«.

Eyer zatrjuje, da večina znanstvene skupnosti zavrača idejo vezi med materjo in otrokom, saj ne gre za znanstveno dejstvo, temveč za ideološko predpostavko, ki temelji na poljudnih konceptih naravne ženskosti in na tem, da je mesto ženske doma. Pred vzponom industrializacije, ko so bile ženskam prvič ponujene plačane službe, nihče ne omenja teh vezi. Upoštevati je treba, da so zgodbo o vezi med materjo in otrokom v zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so ženske začele zavzemati svoje mesto na trgu dela (in s tem uničevale tradicionalne predstave o naravni vlogi ženske), znova obudili in popularizirali strokovnjaki za otroški razvoj, kot je bil pediater T. Berry Brazelton, ki je izjavil, da matere, ki ne ostanejo doma s svojimi otroki v njihovem prvem letu, ustvarjajo delinkvente in teroriste.

Vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je: Kaj je najbolj koristna zgodba o ženski biologiji in naravi, ki jo lahko sprejmemo? Kaj se zgodi, če kar naprej ponavljamo, da narava ženski govori preko neposredne povezave maternice z možgani? To zgodbo prenesemo v razpravo o tem, kdo naj bi bil odgovoren za socialne storitve vzgoje otrok in pod kakšnimi pogoji. Moški bodo imeli manj razlogov, da se strinjajo s pravičnejšo razdelitvijo vzgoje (ob predpostavki, da je moški sploh prisoten), vrtci nikdar ne bodo socialna pravica kot je to javna izobrazba, in vprašanje kako uskladiti službo in materinstvo bo še naprej individualna dilema posamezne ženske, četudi je ta služba eksistenčna nujnost, kot danes zagotovo velja za večino mater.

…..

V nekem trenutku v mojih poznih tridesetih sem razmišljala, da bi imela otroka sama. Takrat nisem bila več z glasbenikom. Z mojim naslednjim fantom sva občasno sanjarila o otroku – med enim takim sanjarjenjem, na romantičnem izletu z ladjo, me je celo zaprosil, da bi se poročila z njim, vendar se kljub temu, da sva bila skupaj že leta, nisva nikdar dovolj dolgo tako dobro razumela, da bi se poročila ali zanosila. Ko sva se razšla, nekaj časa nisem bila v nobeni resni zvezi, čeprav sem imela moškega, s katerim sem se priložnostno dobivala. Ko sem mu povedala, da premišljujem o tem, da bi imela otroka, je rekel, da bi mi z veseljem pomagal zanositi, če bi to želela, čeprav ni želel biti vpleten v otrokovo življenje. S tem je bilo poskrbljeno za vsaj en praktičen vidik. Na sestro, tisto, ki je rodila mojo preljubo nečakinjo in preljuba nečaka, sem se obrnila z vprašanjem, ali bi otroka, če bi ga imela, lahko namestila k njej, ko bi delala oziroma morala iz mesta – sama je imela toliko otrok, da še eden ne bi naredil posebne razlike. Žal moram reči, da se mi je smejala v obraz (mi je pa naročila, naj povem, da se mi je smejala prijazno). Ko se je nehala smejati, mi je razložila, da je dobro znano dejstvo, da nobena varuška ne bo delala v hiši s štirimi otroki, tri so zgornja meja. Poskušala sem ji vzbuditi občutek krivde, vendar se ni dala. Želja po samostojnemu materinstvu je kmalu za tem zbledela.

Ko so ženske v vedno večjem številu začele vstopati v visokošolske zavode in so se jim odprla vrata na trg dela (četudi ne do enakopravnega zaslužka), je rodnost še bolj upadla.

Ko dandanes slišim strokovnjake, ki govorijo o upadu rodnosti in staranju populacije, vem da sem za vse kriva jaz. Če še niste slišali, rodnost v industrializiranem svetu strmo upada vse od prihoda Tabletke. (Medtem ko v državah v razvoju prihaja do prenaseljenosti, na tem delu sveta prebivalstvo upada.) To sicer ni zgolj posledica tabletke: ko so ženske v vedno večjem številu začele vstopati v visokošolske zavode in so se jim odprla vrata na trg dela (četudi ne do enakopravnega zaslužka), je rodnost še bolj upadla. Čeprav mnogo žensk govori o materinskih nagonih, se jih vedno manj odloča za otroke: najhitreje rastoči del ženske populacije trenutno nima otrok, ali pa ima enega otroka do štiridesetega leta starosti. Posledice tega bodo po mnenju demografov uničujoče: starajoča družba, ki bo gospodarsko nevzdržna (nekateri so izračunali, da je socialna varnost v bistvu že nacionalna ponzijeva shema).

Čeprav tega nihče ne reče na glas, ženske volijo s svojimi jajčniki in razlog za to je preprost. Socialna podpora je nezadostna, še posebej če upoštevamo dejstvo, da večina žensk ni več samo mater, temveč so matere-delavke. A tega ne upošteva praktično nobena socialna politika. Zanimivo je, da so ženske z najvišjo izobrazbo tiste, ki imajo najmanj otrok, že osnovna pismenost ima negativen učinek na rodnost v razvijajočem svetu – višja kot je pismenost, nižja je rodnost. Z drugimi besedami, ko ženske pridobijo bistvene spretnosti in začnejo tehtati svoje možnosti, kmalu spoznajo, da za svoje delo niso dovolj plačane. V sindikalni terminologiji bi temu rekli upočasnjevanje proizvodnje, čeprav se je na krajih, kot je Japonska, stopnja rodnosti tako drastično znižala, da bi lahko rekli, da gre za pravo stavko. To je na Japonskem postalo iztočnica za temeljit premislek na državni ravni, ustanavljanje odborov in celo za nekaj razprav o prej nezaslišani možnosti: večji porabi denarja za socialno pomoč materam in otrokom.

Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem se, ker nisem imela otrok, izognila katastrofi.

Kaj pa tukaj? Ohranjanje vrste bi moralo biti pomembno tudi za Združene države. Toda dokler ne bo boljšega socialnega dogovora za ženske – ne samo, da bi očetje več skrbeli za otroke, temveč veliko več socialnih virov, usmerjenih k reševanju situacije, vključno z dobro plačanimi poklicnimi strokovnjaki v pripravljenosti (ne z ženskami z nizkimi dohodki, ki imajo doma svoje otroke) – bo rodnost še naprej padala.

Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem se, ker nisem imela otrok, izognila katastrofi. Mislim, da bi se mi način življenja zdel preveč omejujoč, preveč rutinski, čeprav vsake toliko srečam ženske, ki tako življenje sijajno obvladujejo. (Običajno so to ženske z dovolj sredstvi za varstvo.) Kljub temu pa priznam, da včasih občutim nespodobno zadovoljstvo, ko pomislim, da se mi je uspelo izogniti pastem narave in ji reči »jebi se«, čeprav nas bo na koncu narava seveda vse ugonobila. S tem pravim »jebi se« tudi družbi, ki romantizira otroke, razen ko je treba dodeliti dovolj sredstev za njihovo vzgojo in za zagotovitev dostojnega življenjskega standarda tudi 22 odstotkom otrok, ki trenutno živijo v revščini.

Če je »materinski nagon« sinonim za željo, da svoje življenje nečemu posvetiš, da se popolnoma predaš nekomu drugemu kot sebi, v redu. Toda dejstvo, da smo ta nagon ustvarili, pomeni, da ni razloga, da ne bi mogli ustvariti drugačnega nagona, takega, ki bi se lahko vzbudil tudi v moških. Moški morda še niso sposobni biološko roditi otrok (toda kako daleč je lahko ta dan ali pa sanje Firestone o otrocih iz epruvete?) in ko s temi stvarmi ne bodo več povezane izključno ženske, bo vzgoja otrok brez dvoma postala bolj družbeno cenjena in vsi bodo neprimerno srečnejši.

Vendar to ni »naravno« pravite? Ko že priznavam stvari, moram priznati tudi to, da vsakič, ko slišim koga uporabiti besedo naravno v povezavi z žensko in materinstvom, želim potrgati njihove ude, enega za drugim. Se vam to zdi dovolj »naravno«?, bi jim rada rekla. Taka je narava – brutalna, boleča in muhasta. Tako da prosim, utihnite že o naravi.

—

Iz angleščine prevedla: Maja Predalič