Mia, Miša in Neznana
Hej, v dogajanju okoli te oddaje je mogoče zaslediti kup dobrih družbenih premikov! Tako sem pomislila včeraj, za tem, ko sem si ogledala oddajo Z Mišo. Za tem, ko sem predelala sočustvovanje z obema vpletenima in odrinila potrebo po moraliziranju. Za tem, ko sem o zadevi debatirala s kolegicami in kolegi na uredništvu. Ta oddaja sploh ne govori o družbeni degradaciji, temveč o napredku, sem si rekla.
Potrpite z mano, bom skušala razložit.
Za začetek pomislimo na kakšnega izmed – skoraj kateregakoli – intervjujev z igralkami ali pevkami v ameriških mainstreamovskih televizijskih oddajah, ki je bil predvajan pred zgolj petimi, desetimi leti (ni nam treba dlje v preteklost, ženske se nasploh raje ne pomikamo predaleč nazaj, saj je naš položaj z vsakim bolj oddaljenim letom slabši). Takrat se je pevke in igralke v večernih oddajah, vsemu talentu navkljub, reduciralo na spolne objekte. Bile so kurbe ali svetnice, sveže ali odslužene (slednje se v oddajah sploh niso pojavljale) – in nihče ni niti trznil. Še sama sem kot ustvarjalka doživela, če hočete domačijski primer, da je novinarka pred samo osmimi leti ob moji knjigi komentirala odtenek moje šminke in kroj oblačil – i nikome ništa. Verjamem, da bi bilo danes drugače. Toda seksizem je bil v medijih še pred nekaj leti mandatoren del obravnave ustvarjalk. O zlorabah, travmi in spolni usmerjenosti žensk pa se je komajda govorilo.
Recimo leta 2004 so sodelavke festivala Vilenica opozorile na verbalno spolno nadlegovanje predsednika DSP Vlada Žabota, kar je bil prvi takšen javno zabeležen primer pri nas. A se je tedaj vse skupaj pometlo pod preprogo, žrtve pa razglasilo za psihično neuravnovešene. In tu je bila zgodba končana. Vsekakor se jih ni pozivalo – kot v primeru Mie Skrbinac –, da se o zlorabah moči pogovarjajo s študentkami in študenti. Potreba po tovrstnemu osveščanju ni bila prepoznana, ker njihovo trpljenje sploh ni bilo legitimirano. Kaj šele, da bi bile povabljene v prime time oddajo na nacionalki. Enostavno jih nihče ni upošteval. Potem je leta 2016 Anja Radaljac javno opozorila na zlorabo pozicije moči urednika Evalda Flisarja ob njunem sodelovanju, na kar so se mediji, vsaj tiskani, že precej bolj številčno odzvali. Sicer še vedno ne z občutljivostjo do tematike, povečini so zgolj nudili platformo, da se izreče, kdor se hoče in kakor hoče. A vendar, zadeve niso odpisali kot nepomembne.
Delo Miše Molk je v primeru dotičnega intervjuja produkt časa in okolja, kjer je potreba po debatah o zlorabi moči sicer že prepoznana, splošna (novinarska) javnost pa še ne ve natanko, kako se je ustrezno lotiti.
Oddaja Z Mišo vendarle dokazuje, da smo kot družba doumeli, da si (travmatizirane) ustvarjalke zaslužijo osrednjo javno obravnavo. O zlorabah ustvarjalk se ne govori zgolj po tihem, v kulturnih rubrikah, na družbeni margini ali sploh ne. Prav tako smo se očitno naučili prepoznati napačno obravnavanje žrtev, kot smo mu bili priča v oddaji, kjer se je morala Mia za svojo izkušnjo spolnega nadlegovanja skorajda zagovarjati. Oddaja je bila boleč prikaz dejstva, da javna RTV v zadnjem desetletju – v skladu s spremenjeno družbeno senzibilnostjo – očitno ni uvedla nikakršnih tečajev, delavnic, seminarjev in predavanj, kjer bi bili zaposleni poučeni, kako intervjuvati travmatizirano osebo, da ob tem ne bi povzročali retravmatizacije, kar je vse bolj pogosta praksa v odgovornejših medijskih organizacijah v tujini. Problema avtiranja in novinarske etike na tem mestu ne bom obravnavala detajlno, ker je ob dejstvu, da je Mia pred tremi leti sodelovala na javni debati z naslovom Lezbijke v uprizoritvenih umetnostih v Pritličju, preveč kompleksen. Raje bi izpostavila občudovanje, ki ga gojim do Mie. Do njene izjemne moči in lucidnosti, ki sta bili posebej vidni, ko se je zmogla v trenutku neprostovoljne soočenosti s tematiko lezbištva zbrati in podati tehten odgovor, ki nas pomika v družbo 21. stoletja: spolna usmerjenost je nepomembna in ne potrebuje zakoličevanja. To je misel, ki jo velja podčrtati.
Miša Molk ni »slaba oseba«; ko govorimo o njenem delu, ga na nobeni ravni ne smemo ocenjevati glede na osebne lastnosti. Njeno delo je v primeru dotičnega intervjuja produkt časa in okolja, kjer je potreba po tovrstnih debatah sicer že prepoznana, splošna (novinarska) javnost pa še ne ve natanko, kako se je ustrezno lotiti. Ker RTV ni nič vložila v boljšo osveščenost svojih zaposlenih, so se tudi v tem intervjuju reproducirali stari patriarhalni vzorci. Ugibam, da Miša ni pomislila, da bi se morala informirati o tem, kako govoriti o travmi ali spolni identiteti, ker se ji nikoli prej ni bilo treba. O takšnih temah se, kot pravim, prej tudi ni javno govorilo. Toda odgovornost je tu komajda individualna. To poudarjam zlasti zaradi nesorazmernega pogroma nad Mišo: za izobrazbo zaposlenih bi morala, ponavljam, poskrbeti ustanova. Toda RTV ni zgolj zastarela, ampak tudi konservativna: za zdaj si je na njenem sporedu nemogoče predstavljati oddajo, kot je recimo BBC-jev Graham Norton Show, katere voditelj je javno avtiran, kar je osnova za razrast nepomembnosti vprašanja o spolni usmerjenosti. Na naši nacionalki si je za zdaj tudi nemogoče predstavljati oddajo, kot je Rupaul’s Drag Race UK, ki osvetljuje življenja kraljic preobleke.
Želim si, da lahko drug drugemu nudimo tudi prostor za zdrs, ki naj ne pomeni ničesar totalnega, ki mu ne sledi osebno blatenje in z njim poklicno in osebno onesposabljanje še ene osebe, najpogosteje ženske.
Toda recimo, da RTV ob tem zdrsu opazi vsaj svoj primanjkljaj na področju izobraženosti – že zaradi pritiska javnosti ga mora – in bo naslednja žrtev takšne ali drugačne zlorabe, ki bo sedela na stolu pred kamero, že deležna drugačne obravnave. In tudi če RTV ne uvede nikakršnega izobraževanja, se kot družba in posamezniki vendarle osveščamo in, upam, postajamo boljši, strpnejši. Želim si, da lahko drug drugemu nudimo tudi prostor za zdrs, ki naj ne pomeni ničesar totalnega, ki mu ne sledi osebno blatenje in z njim poklicno in osebno onesposabljanje še ene osebe, najpogosteje ženske, saj je naš cilj – namesto župniškega moraliziranja in obsojanja – pravičnejša družba za vse.
Oddaja Z Mišo je bila daleč od dopustnega (nič manj številni odzivi nanjo), a travmatizirane ženske, pa tudi nekatere manjšine, uživajo več privilegija javnega prostora, kot so ga kdajkoli v zgodovini. Vendarle je vzpodbudno, da opazimo, kadar je kakšna oseba obravnavana pomanjkljivo, žaljivo ali kako drugače nesprejemljivo. Morda se bomo kmalu lahko še vprašali, katere so tiste skupine, ki so deležne zlorab in zatiranja, a še vedno nimajo dostopa do javnosti, saj se v njej pojavljajo zgolj v črni kroniki. Recimo, zakaj se medijske obravnave in debate na družbenih omrežjih ne zganejo niti s približno primerljivo intenziteto, ko v našo smer naplavi še eno novico o femicidu? Zakaj nas bolj prizadene napačna raba besed kot umor? Morda zato, ker umorjene ženske, pogosto iz ruralnih, delavskih okolij, praviloma niso pevke, pisateljice, voditeljice in igralke?
—
