Minulo leto in prihajajoče 2024 skozi oči Disenza
Z nekaj našimi avtoricami in avtorji ter urednicama Disenza smo pogledali v minulo leto in se – s pokrižanjem, za vsak slučaj – zazrli v prihajajoče 2024.
O najboljših, najslabših, zamujenih, najbolj spodletelih in drugih dogodkih v Sloveniji in po svetu premišljujejo Svetlana Slapšak, Roman Kuhar, Linn Julian Koletnik, Andraž Rožman, Matija Pušnik, Neja Berger in Dijana Matković.
Dogodek leta, ki bo najbolj vplival na 2024
Dijana Matković: Povprečna letna zemeljska temperatura je bila najvišja v zadnjih 125.000 letih. Genocid nad Palestinci in z njim postopna rušitev predstave o vzdržnosti liberalne demokracije kot političnega sistema.
Neja Berger: Napredki v generativni umetni inteligenci in žal spet – vojna.
Preberite tudi: Neja Berger: Marketing vojnih zločinov.
Svetlana Slapšak: Dve vojni, ki bosta opredelili prihodnost sveta, ukrajinska in palestinska.
Roman Kuhar: Gaza. Klavnica sveta, otroško pokopališče … z vsemi temi izrazi je bilo opisano dogajanje v Gazi, a predstavnik ZDA je v varnostnem svetu OZN vseeno mirno dvignil roko proti prekinitvi spopadov, češ da bo prekinitev vojne vodila zgolj v še več vojne. Boljše kot prekinitev ognja je torej nadaljevanje vojne?
Najboljši dogodek leta
Dijana Matković: Res ne vem. Morda filozofinje, intelektualci, literatinje itd., ki so ob svojih knjižnih prevodih obiskali Slovenijo. Recimo koncerti v Slovenijo pogosto prihajajo z večdesetletno zamudo oziroma nas številni glasbeniki sploh ne obiščejo. Pri knjigah ni tako in k nam z avtoricami in avtorji včasih pridejo tudi dobrodošle nove ideje.
Preberite tudi: Laurent de Sutter: »Ne zanimajo me človeška bitja. Res me ne.«
Linn Julian Koletnik: Najboljši dogodek leta je bil sklep ustavnega sodišča o nedopustnosti razpisa referenduma o spremembah družinskega zakonika, saj te niso v neskladju z ustavo republike Slovenije. Masiven flop za Primca in pajdaše.
Andraž Rožman: Otvoritev Centra Rog. A le zato, ker je istočasno pred steklenim monstrumom potekal protest. Tisti grafiti so bili utrinki preteklosti in sanje prihodnosti, solzivec pa trk ob ljudomrzno sedanjost. Za en večer nas je oplazila iluzija svobode.
Matija Pušnik: Najboljši dogodek so bile poljske volitve (sorry, ful sem pesimist, ne spomnim se veliko dobrih reči).
Roman Kuhar: Zame – čiščenje smeti v zbirnem centru Suhadole v Kamniku po poplavah. Ne zgolj zaradi solidarnosti, pač pa zaradi uvida, kako smetarji dan za dnem za sramotnih nekaj sto evrov brskajo po naših smeteh in za nami čistijo – naš drek. No, morda to ni dogodek leta – bolj je streznitev leta.
Medijsko najbolj spregledan pomemben dogodek
Roman Kuhar: Vprašajte politike. Baje so ti seznami dolgi.
Neja Berger: Kozmični dež v parlamentu.
Svetlana Slapšak: Od 23. oktobra do danes ni bilo nobenega javnega, institucionalnega ukrepanja (pravnega, policijskega, medicinskega) proti Janezu Janši po njegovem pozivu k nabavi in uporabi orožja: zdaj vem, da ne živim v pravni državi. Sploh ne gre za svobodo izražanja, kot je razvidno iz dejanj policije: če molitev Alahu pozno zvečer na ulici v predmestju (en glas s posnetka) lahko povzroči protiteroristično akcijo policije, a molitev stotih ljudi k Materi božji zgodaj zjutraj v centru mesta niti opozorila zaradi oviranja prometa pešcev in zavzemanja javnih površin, potem je situacija resna in jasno kaže na nova merila, ki niso povezana s katerimkoli zakonom: nasprotno, so v nasprotju z ustavo. V pravni državi je poziv k nabavi in uporabi orožja s strani poslanca in vodje opozicije poziv k rušenju parlamentarnega sistema in nikakor ne sodi več v domeno svobode govora.
Preberite tudi: Svetlana Slapšak: Okoliščine in tehnike razširjanja sovraštva.
Andraž Rožman: Stanovanjska kriza. Ta tako vpije v nebo, da bi morali o njej poslušati vsak dan. Ljudje živijo v štiri kvadratne metre velikih sobah, v predelanih garažah in kleteh.
Matija Pušnik: Ozadje klimatskih OZN konferenc in spinov.
Krindž/spodletelost leta
Neja Berger: Podkast Na tekočem s Karin in Zalo. In nasploh odkrivanje in uvažanje reakcionarne ameriške transfobne in homofobne retorike v lokalne faši kroge.
Linn Julian Koletnik: Kampanja 2 spola 1 resnica podmladka SDS in njihove krokodilje solze, češ da so bili na paradi ponosa v Ljubljani »napadeni« (beri: posuti z bleščicami).
Svetlana Slapšak: Neverjetna izjava evropske poslanke Romane Tomc o tem, da bo Evropa propadla zaradi priliva migrantov: v tej izjavi je totalna ignoranca do zgodovine Evrope, njenega kolonializma, njene mešanice kultur, krivde, odgovornosti in sreče. Če migranti z druge obale Jadrana ne bi v čolnih prinesli rokopisov in ikon z bizantinskega Vzhoda, ne bi bilo renesanse v Italiji – samo en primer. Gre za zlobo, neznanje, laži.
Matija Pušnik: Frizura novega argentinskega neoliberalnega buraza.
Roman Kuhar: Zanikanje feminizma in potem – po osnovnošolski lekciji iz osnov feminizma – sprejetje feminizma v vrhu slovenske politike.
In pravkar: hrvaška pošta je izdala poseben žig v spomin na deseto obletnico referenduma o zakonski zvezi, na katerem so na Hrvaškem zavrnili možnost istospolnih porok. S tem žigom bo pošta v Zagrebu do konca leta žigosala božične in novoletne voščilnice. Kako ljubko. #bruh
In še tale spodletelost: na okrogli mizi sociološkega društva, na katerem je sodelovala tudi Dijana Matković, sem pred zbranim občinstvom rekel, da mi je bila všeč njena knjiga »Zakaj ne berem«.
Najboljše trolanje leta
Neja Berger: Da je bil COP28 v Dubaju.
Dijana Matković: Številna pisanja intelektualk, filmskih kritikov, feministk itd. – totalno zalitje medijev z mnenji – ki so pri filmu Barbie, narejenem za najstnice in njihove nostalgične milenijske matere, izpostavljali dobrodošlo kritiko patriarhalne družbe. Čakajte … Ni šlo za trolanje? Sem mislila, da smo se zmenile, da naporov feminizma ni mogoče ločiti od kritike kapitalizma. In da že desetletja vemo, da nič ne pomaga pri prodaji – v tem primeru plastike, večinoma izdelane na Tajskem in v Indoneziji – kot upor proti družbeni ureditvi ali sistemu.
Linn Julian Koletnik: Smemetnjak na instagramu si zaslužijo posebno omembo, njihovo trolanje je pogosto kar iconic.
Matija Pušnik: Ustavno sodišče in RTVS, sočasno triggeranje celotnega slovenskega bumerjata, končni razplet (in posebej reakcije Bojana Požarja) so predstavljali imenitno zabavo.
Roman Kuhar: Doma: atipična pljučnica Branka Grimsa, ki naj bi jo dobil prek pljunka nepodpornika SDS.
Tujina: George Santos, ameriški republikanski senator, razkriti gej, ki mu je bilo odvzeto mesto senatorja zaradi v celoti izmišljene biografije in dejstva, da je denar, ki ga je dobil za politično kampanjo, uporabljal za botoks in onlyfans. Poglejte si ga v upodobitvi SNL.
Preberite tudi: Roman Kuhar: Vpis na fakultete: namesto kakovosti diskriminacija.
Kateri boji nas čakajo v 2024?
Svetlana Slapšak: Vseljudski upor proti kapitalizmu, a za mir, enakost in ohranjanje naravnega blaga (tudi živali), državni, globalni, vseljudski boj zoper nacifašizem.
Andraž Rožman: Isti kot do zdaj. Toliko jih je, da jih je težko vse našteti, a bistveno je, da so skupni in da nas ne preslepi taktika vladajočega razreda, ki nas skuša trgati na fragmente. Torej ne gre za več bojev, ampak za enega, vedno po principu radikalne enakosti. Vse drugo je liberalizem ali fašizem, od nekdaj sta šla dobro skupaj in tudi zdaj jima gre odlično: to je libero-faši pošast.
Preberite tudi: Andraž Rožman: Kdaj pričnemo s psihiatrično revolucijo?
Roman Kuhar: Boji proti trampizmu v vseh ameriških, evropskih in svetovnih pojavnih oblikah. Kakopak tudi v »avtentičnih« domačih odtenkih.
Dijana Matković: Na kratko. Raziskovanje, razumevanje in krepitev avtonomnih načinov in oblik ustvarjanja, intimnega in političnega povezovanja, delovanja. Avtonomno: nastopanje znotraj lastne domene, ne znotraj dinamik, ki jih določajo tisti, proti katerim smo že izgubili.
Najboljši obrat s slabega na dobro
Linn Julian Koletnik: Frizura Roberta Goloba. Kr bed, če je to vse, na kar se spomnim, a ne?
Svetlana Slapšak: Poljska.
Andraž Rožman: Prav veliko jih verjetno ni bilo … Mogoče poraz skrajno desne opcije na Poljskem, čeprav dvomim, da bo tisto, kar sledi, zelo dobro, verjetno je bil to le obrat od najslabšega.
Roman Kuhar: Presaditev pljuč pri prijatelju.
Neja Berger: Končno ukinitev privatiziranega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Zamujena priložnost leta
Neja Berger: Ob tej ukinitvi privatiziranega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nismo uvedli tudi progresivne prispevne stopnje.
Svetlana Slapšak: Da bi se RTVS in STA reševala po poljskem primeru.
Matija Pušnik: Ljubljanski novi potniški center bi lahko Ljubljano naredil javni-promet-dostopno, pa so morali en kup enih parkingov dat v načrt, smh.
Preberite tudi: Matija Pušnik: Razkroj urbanega prostora.
Andraž Rožman: RTVS. Tisti, ki so reševali javni servis, ga zdaj režejo – vzorec, ki se tej vladi rad ponavlja. Upam, da ne bodo rešitelji postali stečajni upravitelji. Kaj je deset milijonov v primerjavi z milijardami, ki so šle za reševanje bank (ki smo jih potem še prodali)? Vse se da, če se hoče. A očitno se noče.
Roman Kuhar: Vsaka ura sekiranja pred računalnikom.
Najboljša knjiga / film / album / predstava / razstava … leta
Neja Berger: Tatovi podob <3.
Dijana Matković: Tatovi podob. To je moja Ljubljana. Neapologetsko subverzivni, mnogoteri, smart. Njihov obstoj me pomirja. Pred dnevi ogledan film Leave the World Behind (Sam Esmail) o koncu sveta je krasno nenavaden in logičen obenem.
Svetlana Slapšak: Ana Jug, Od prepasnika do zapasnika, knjiga 105 petkov, razstava Vedno na voljo, MG+MSUM, več razstav Varuhinje rek.
Linn Julian Koletnik: Predstava: Angeli v Ameriki v Slovenskem mladinskem gledališču in Tatovi podob, vedno znova. Album: Masayah: Zavedno. Masayah pooseblja vse, kar nas je ogromno LGBTIQ+ oseb želelo in potrebovalo v popularni kulturi, ko smo odraščale_i.
Matija Pušnik: Film Poor Things. (Yorgos Lanthimos)
Roman Kuhar: Naj umetnost ne tekmuje. Nazadnje sem si pogledal osemdelno serijo Fellow Travelers, ki prikazuje usodo dveh gejev v štiridesetletnem obdobju – od McCarthyjevega preganjanja homoseksualcev iz ameriških vladnih služb do neodzivanja Reaganove administracije na epidemijo virusa HIV v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pretresljiva zgodba, ki znova pokaže, kako pomembno je, da nismo tiho. Priporočam.
Kakšno leto nas čaka?
Neja Berger: Po možnosti spet volilno.
Svetlana Slapšak: Zadnje? Če ne bo zadnje, je smiselno globalno mirovno gibanje, pomoč žrtvam in migrantom, razširjanje neposredne demokracije.
Andraž Rožman: V letu 2024 bo le še več mrtvih, politične in ekonomske razmere se bodo zaostrovale, zemljevid se bo spremenil, na Bližnjem vzhodu zagotovo, verjetno pa še kje drugje.
Preberite tudi: Dijana Matković: Žižkov monolog.
Česa se v zvezi z 2024 veselite? Česa se bojite?
Neja Berger: Posledic revizije računskega sodišča o poslovanju ŠOUL. (Odgovor na oboje).
Matija Pušnik: Veselim se gužve na cesti, upam, da bo to več ljudi spravilo na kolesa. Bojim se klimatskih sprememb in vnovičnega porasta evropske desnice.
Roman Kuhar: Bojim se še več obljub v politiki. Veselim se pomladi, ko bom videl, če bo tisto, kar sem zasadil jeseni, zraslo.
Andraž Rožman: Veselim se branja in pisanja, bojim se, da še nismo videli najhujšega.
Linn Julian Koletnik: Veselim se obeležitve 40. obletnice LGBTIQ+ gibanja v Sloveniji. Bojim se vsebnosti greznice obstoječe vlade in slovenske politike, ki se vedno bolj razkriva.
Preberite tudi: Linn Julian Koletnik: Nevarne šole.
Dijana Matković: Veselim se ustvarjanja, ne samo besedil. Ustvarjanja z drugimi. Naveličana sem samotnega dela. Bojim se, da do ustvarjanja zaradi različnih stisk ne bi imela dostopa. Veliko se sprašujem, kako se spopasti – intelektualno, ustvarjalno, čustveno, v smislu osebnega preživetja – s prihajajočimi družbenimi prelomi, nasiljem, katastrofami. Bojim se nazadovanja, osebnega in družbenega. Skušam se pomiriti ob mislih svojih pametnih kolegov, h katerim se zatekam po uvide: razpad starega, čeprav ga spremlja težavno obdobje, je tudi dober, po razpadu pa sledi obdobje obnove in ponovne izgradnje. Toda nismo še tam. Naj obrnem komunistično maksimo: nema odmora dok traje raspad.
Svetlana Slapšak: Veselim se 2025. Bojim se 2024.
—
