Mir v času okupacije
Vsaka doba ima svoje (anti)junake, prevladujoče označevalce, osrednje figure zgodovine, ki določajo naš imaginarij. Leto 1989 je za dolgo časa zaznamovalo naš, evropski pogled in proces »integracije«, ki je obljubljala vojaško varnost, ekonomsko prosperiteto in politično demokracijo. Obdobje konca zgodovine naj bi tako prinesel novi evropski mir, pax europeana. A padec Berlinskega zidu so na naših zaslonih hitro zamenjale podobe vojne: obstreljevanje starega mostu v Mostarju, obleganje Sarajeva, koncentracijska taborišča, genocid v Srebrenici in Natovo bombardiranje »zadnje« Jugoslavije. Začetni in precej trhli kozmopolitizem Evrope so zamenjale nacionalistične identitetne skupnosti. S pribežniki in vse več vojnami postaja civilizacijska in rasistična ločnica med nami in njimi vse očitnejša. Tj. med delavnimi Slovenci in južnjaki, med Evropo in Balkanom, med demokracijo in terorjem, med Zahodom in preostalimi barbari, ki vdirajo čez naše meje.
Evropi postane jasno, da gre za pravo vojno, šele ko ta pride na njene dveri. Ukrajina in Palestina/Izrael sta podala ključne poteze nove Evrope, ki je že dlje odkrito neoliberalna in varčevalna, zdaj pa je postala tudi odkrito provojna.
Nova Evropa je pravzaprav v vojni že od leta 2001, od »koalicije voljnih«, ko je vlada ZDA skupaj z zavezniki napadla Afganistan. A Evropi postane jasno, da gre za pravo vojno, šele ko ta pride na njene dveri. Ukrajina in Palestina/Izrael sta podala ključne poteze nove Evrope, ki je že dlje odkrito neoliberalna in varčevalna, zdaj pa je postala tudi odkrito provojna. Marca 2024 je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen potrdila nove zaveze za »močnejšo Evropo« in namesto »zelenega prehoda« napovedala prehod na »vojno ekonomijo«. Vsi tisti, ki v tem pogledu razpravljajo o miru, so – kot nedavno Papež Frančišek – tretirani kot nevarni elementi, ljudje brez občutka za realpolitiko, retorični pacifisti. A kaj, če se ta izključitev miru, tj. možnosti alternativne politike, ki bi se zavzemala za dolgoročni mir, socialno pravičnost in zeleni prehod, kaže kot rezultat dolgoletne normalizacije vojne?
V letih ko je Zahod vodil (socialno) vojno proti revnim in demontiral socialno državo, je obenem premeščal razredne antagonizme na zunanje sovražnike, sile zla, teroriste in ostale kulturno drugačne civilizacije. Militarizacija se dogaja vsepovprek: od jezika – kaj se sploh še sme reči in predlagati, da ne izpade preveč radikalno – do postavljanja bodečih žic na meji s Hrvaško. Včasih smo se z grozo spominjali fašistične žice in meje okoli Ljubljane, danes jo ambiciozno postavljamo sami. Stare zaveze k zelenemu prehodu, demokratizaciji, socialnemu in drugačnemu miru, odprti družbi, pretekli (vsaj simbolni) antifašistični tradiciji: vse to se je stalilo z gorami ledu.
Včasih smo se z grozo spominjali fašistične žice in meje okoli Ljubljane, danes jo ambiciozno postavljamo sami. Stare zaveze k zelenemu prehodu, demokratizaciji, socialnemu in drugačnemu miru, odprti družbi, pretekli (vsaj simbolni) antifašistični tradiciji: vse to se je stalilo z gorami ledu.
Stari leninistični pregovor – več ko bo kriz, slabše ko bo, tem boljše bo za revolucijo – ne drži vode. Vsaka resna analiza nas bo streznila, saj je etablirani eliti skrajna desnica ponekod postala konkurent oziroma kolaborator, medtem ko so leve stranke in družbena gibanja marginalizirani. Znotraj političnega razreda resda potekajo frakcijski boji okoli različnih nestrinjanj – na kakšen način organizirati vse bolj brutalni pohod kapitala, na katerega hegemona se nasloniti –, a politično dejstvo je, da je v tem zgodovinskem trenutku na Zahodu levica na izredno šibki točki.
Politika dolgoročnega miru
Ne glede na tesnobo, mantre o neobstoječih alternativah in praznem pacifizmu se bo upor dogajal povsod. Michel Foucault je na različnih mestih razmišljal o povezavi med oblastjo in znanjem, v Zgodovini seksualnosti pa je zapisal naslednjo vizionarsko tezo: »Kjer je oblast, je tudi upor, a vendarle oziroma prav zato ni upor nikoli v poziciji zunanjosti do same oblasti.« S tem je preprečil, da bi napravili lahkoten korak, to je, da bi mislili, da zavzetje oblasti lahko pride »od zunaj«, iz neke čiste nedolžne pozicije lepe duše, ki naj z oblastjo ne bi imela nič skupnega. Čistega začetka ne more biti pri nobeni menjavi oblasti. A obenem bi ta ontološki preplet oblasti in upora vendarle morali misliti korak dlje: na kateri točki namreč lahko govorimo o kvalitativni družbeni spremembi, ki bi segla onkraj individualističnih kalkulacij (»nam gre za zdaj še dobro«), teleologije kapitala (»ni alternative rasti«) in fašističnih skupnosti (»nostalgija in mitološki povratek«)? Če pogledamo na čedalje bolj nemogoče razmere tu, v t. i. liberalnih demokracijah razvitega Severa, je jasno, da distopij in nočnih mor ne moremo več prenašati in projicirati tja daleč na globalni in necivilizirani Jug. Na strani alternativnega upora in celostne politike miru ne najdemo zgolj organizacije, ampak tudi aleatoričnost in naključnost upora, ki prinese posledice, ki jih ne moremo napovedati.
Če se upremo in gremo na ulice za socialno in okoljsko pravičnost ali pa izpostavimo resnico o korupciji, to kakopak ne pomeni, da bo obstoječi sistem naenkrat boljši in bolj demokratičen. Kar pa ne zmanjšuje nujnosti upora proti obstoječemu sistemu.
Zato v tem zgodovinskem trenutku misliti in graditi politiko miru, nove zelene politike ter solidarnost med izkoriščanimi in izključenimi postaja teoretska in politična nujnost. Ali in kako zanetiti in prenesti upore? Morali bi se vprašati, ali je danes precizneje govoriti o zrnu upora, ki ga nosi veter in ki se pojavi nekje povsem drugje, kot bi pričakovali – ali pa raje misliti o semenkah upora, ki klijejo vedno močnejše korenine in ki hkrati prebijajo asfalt ter nudijo zatočišče pogumnim in zatiranim? Upor se lahko širi horizontalno in vertikalno ali pa, še pomembneje, ne-linearno. To med drugim pomeni – proti liberalni in pozitivistični logiki –, da pri uporu ne moremo takoj meriti učinka na način: če naredimo A, bo sledil B. Če se upremo in gremo na ulice za socialno in okoljsko pravičnost ali pa izpostavimo resnico o korupciji, to kakopak ne pomeni, da bo obstoječi sistem naenkrat boljši in bolj demokratičen. Kar pa ne zmanjšuje nujnosti upora proti obstoječemu sistemu.
Preberite tudi intervju z avtorjem: »Za dejanske družbene spremembe potrebujemo partizanske prelome«
Čas je, da zagovor miru neha biti le retorična gesta, temveč postane zaveza transformativni paradigmi in alternativni praksi v izobraževanju, gospodarstvu in politiki; zaveza, ki spodbuja medsebojno pomoč in solidarnost ter ukinja vsako izkoriščanje, nadvlado in vojne. Koncepcija miru, ki ni zgolj premirje kot premor pred novo vojno, temveč si lahko začnemo v njegovem imenu zamišljati nove razredne koalicije in solidarnosti. Pogum in sposobnost, ki sta potrebna za dosego trajnega miru, bosta daleč presegla vodenje katerekoli vojne. Čas je, da se odpovemo paradigmi vojne. Da govorimo in prakticiramo aktivno nevtralnost, ki vodi v razoroževanje držav in industrij. Aktivna nevtralnost ne pomeni indiferentnosti in branjenja izoliranega otoka, pač pa alternativno politiko, ki spreminja obstoječe stanje, ki je usmerjena proti globalnim asimetrijam. »Proxy« vojne večjih sil vedno bolj kristalizirajo v novo svetovno vojno.
Naši sedanji boji se poleg zaveze drugačni prihodnosti lahko naslonijo na različne, stare figure, politike in vizije, zlasti pa na tradicijo feminističnih, indigenih, delavskih in antifašističnih ter antikolonialnih bojev. Od akademikov za mir, ki so javno kritizirali Erdogana, do delavskih štrajkov v pristaniščih, ki niso dopustili tovorjenja orožja za izraelsko vojno. Od ukrajinskih in ruskih alternativnih skupin, ki protestirajo proti imperialistični vojni do »Žensk v črnem«, ki so v Beogradu protestirale proti vojni na Hrvaškem in v BiH. Od kurdskih, palestinskih in zapatističnih uporov do vzpostavitev lastne samoorganizacije. Od obujanja delavskega samoupravljanja in politike skupnega v Južni Ameriki do dolgoročne komunistične oblasti v indijski Kerali. Veliko porazov, a tudi nekaj pomembnih zmag. Čas je, da upori proti partikularni vojni in partikularni krivici postanejo del širšega upora in horizonta miru. Tovrstni poizkusi so šele v povojih: Progressive International ali pa mreža Internationalist People’s Assembly ter povezave med sindikati in gibanji, do katerih je že prišlo v alterglobalizacijskem gibanju. Če je naš bodoči in dolgoročni horizont mir, bo moral biti slednji nujno povezan s podnebno in socialno pravičnostjo. To pomeni, da mora biti vsaka politika v samem izhodišču intersekcionalna ter se stalno gibati med lokalnim in globalnim.
—
