Misliti domoljubje = misliti s svojo glavo
Tudi sam menim – podobno kot Peter Vodopivec, sicer strokovnjak za evropsko zgodovino zadnjih dveh stoletij –, da se je tu in tam modro sklicati na preverjena spoznanja in na nesporne avtoritete. Na primer na Voltaira, ki je med drugim trdil, da je domovina tam, »kjer je mogoče živeti varno in brez večjih težav«. Še bolj pa se je mogoče z Vodopivcem strinjati, ko pravi, da mora biti »(d)omovina […] najprej takšna, da jo je mogoče imeti rad«. Da pa bo takšna, »potrebuje državljane, ki razmišljajo s svojo glavo, avtonomno in kritično«.
Pravega domoljubja so sposobni tisti, ki pogumno mislijo s svojo glavo. Tisti, ki ne mislijo samo nase, ki se jim ni strah izpostaviti, in ki svarijo pred strahom in servilnostjo.
Od 2010, ko je o tem razglabljal v pogovoru za Mladino, je minilo dobrih deset let. Naslednje desetletje pa je prineslo samo še glasnejše pozivanje k apriornemu, nekritičnemu domoljubju. Pozivanje, ki ni samo neproduktivno, temveč je tudi zelo nevarno!
In to kljub temu, da je že takrat postalo jasno, da je treba slovenski »nacionalni« razvoj premišljevati predvsem s stališča družbene in politične modernizacije in ne s tako imenovanega nacionalnega vidika. Nenazadnje tudi zato, ker so slovenske politične elite od druge polovice 19. stoletja naprej, torej od začetka slovenskega narodnega gibanja, posvečale več pozornosti in energije vprašanjem nacionalne emancipacije in enakopravnosti, kot pa vprašanjem družbene in politične modernizacije ter demokratizacije.
To velja celo za slovenske komuniste predzadnje in zadnje generacije, ki so kljub previdnemu internacionalizmu o sebi razmišljali predvsem v narodnojezikovnih kategorijah. Tudi v njihovih predstavah sta bila rod in jezik ključni, če ne edini bistveni lastnosti Slovencev. To je namreč veljalo tudi v času socialistične Jugoslavije, saj smo Slovence od Neslovencev ločevali na podlagi jezika in izvora.
Ali kot je, prav tako v pogovoru za Mladino, dejal pesnik, esejist in družboslovec Aleš Debeljak: »tudi Slovenci nismo bili izvzeti iz (…) splošnega modela zmagovitega nacionalizma, čeprav danes v Evropi ni niti ene nacionalne države, v kateri bi živeli izključno pripadniki enega naroda«.
V imenu naroda in domovine
Na etničnosti utemeljen princip pripadanja, ki se je v slovenskem prostoru dokončno uveljavil na prehodu iz 19. v 20. stoletje, se je nato obdržal še naslednjih sto let. Med Slovenci (in na začetku so bili resnično merodajni samo moški člani skupnosti) je prevladalo občutje, da »dom in svet« nista »dve polovici celote«, temveč dva različna univerzuma. Ali kot bi dejal Debeljak, dobili smo nacionalno državo, ki je, ne glede na svoj demokratični ustroj, še vedno nekoga izključevala.
Nenazadnje tudi zato, ker je bila utemeljena na tradiciji omejevanja in izključevanja, ki je prve resnejše kritike doživela že pred, med in po prvi svetovni vojni. Takrat so nasprotniki vojne in z njo povezanega imperializma ugotavljali, »da je govorjenje o nacionalni ekonomiji ena najbolj čudnih znanosti«, saj da so njene razlage vedno podrejene vsakokratnim sebičnim ciljem, podobno kot v diplomaciji in politiki.
Večina kritičnih duhov, med katerimi je bil tudi zgoraj citirani avstrijski zgodovinar in filozof Egon Friedell, namreč ni in ni mogla razumeti, »čemu služijo dejanja, za katera se govori, da so bila storjena za domovino«.
Mednje sodi tudi avstrijski filozof Theodor Lessing, ki je dejal, da »za ljubezen do domovine ne najde nobenega izraza«, oziroma je nanjo gledal kot na herojsko slabost, ki jo je zlahka mogoče pogrešati. Podobno je tudi nemški pesnik Johann Goethe menil, da bi nam moral zadostovati že prostor pod soncem, polje, ki nas prehranjuje, in bivališče, ki nam nudi streho nad glavo:
»Ali to ni domovina! Ali nimajo tega tisoči in tisoči v vsaki državi? Ali niso srečni ne glede na omejitve, ki jih to dejstvo nosi s seboj? Zakaj bi se zaman pehali za občutenjem, ki ga niti ne moremo niti želimo imeti… ?«
Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj pa je bil prepričan, da so zaradi militantnega patriotizma vsi »narodi krščanskega sveta poživinili do te mere, da ne zmorejo misliti na nič drugega, kot na bodoče množične pomore«:
»Patriotizem je surov občutek ljudi najnižje nravstvene stopnje, to je škodljiv občutek, ki preprečuje mirne odnose do drugih; občutek, ki človeka spreminja v razčeperjenega petelina, bika, gladiatorja, to je nemoralni občutek, zaradi katerega se vsak človek spremeni v sina domovine (in) sužnja svoje vlade …. «
Tolstoj nas poleg tega poskuša prepričati, da moramo, ne glede na to, ali smo se rodili kot »Francozi, Rusi, Poljaki, Angleži, Irci, Nemci [ali] Čehi […], spoznati, da so naši interesi pravzaprav interesi poljedelstva, industrije, trgovine, umetnosti in znanosti […], da se naša življenja ne bodo prav nič spremenila, če bo Alzacija nemška ali francoska … «.
S tem se je Tolstoj po mnenju Egona Friedella najbolj približal tisti najbolj številčni skupini, ki na vprašanje, kakšen smisel vidi preprost, pameten in pošten državljan v tem, da je njegova domovina velika, vplivna in mogočna, odgovarja z eno besedico: »Nobenega!«.
Ta optimistična napoved enega največjih avstrijskih kulturnih zgodovinarjev vseh časov je seveda zelo naivna. Mnogi, med njimi tudi mnogi pisatelji in znanstveniki, so bili namreč na začetku vojn vzhičeni in zelo dovzetni za patriotske izlive čustev.
Avtorjev, v katerih lahko vidimo tudi predhodnike modernega pacifizma, je bilo zato zelo malo. Le redki znani ljudje tedanjega časa bi si – razen že navedenih – lahko pripisovali vpliv na generacije »oporečnikov« iz prve svetovne vojne. Malo je bilo takih, ki so se sklicevali na zdrav razum, in še manj takšnih, ki so dejansko botrovali poznejšim ustvarjalcem besedil in platen s pacifistično vsebino.
Poleg Tolstoja lahko izpostavimo kvečjemu še Bertranda Russella, britanskega matematika, filozofa in pisatelja, ki je s svojim doslednim pacifizmom vplival na del angleške kulturniške in akademske javnosti.
Njegove moralne podpore so bili deležni tudi nekateri proti vojni nastrojeni vojaki, ki so hoteli po letu 1917 tudi javno izraziti svoje dvome in kritike. Najbolj znan Russellov varovanec je postal oficir in pesnik Siegfried Sassoon, ki je napisal odmevni protest proti nadaljevanju vojne. V njem je med drugim »razglasil«, da tisti, ki bi lahko vojno končali, le-to namenoma podaljšujejo. Bil je prepričan, da govori v imenu večine vojakov na fronti, ko je hotel v omenjenem protestu poudariti, da se je začetna borba za obrambo svobode spremenila v agresivno in osvajalno vojno. Zahteval je, da je treba vojakom jasno povedati, zakaj se borijo. Oziroma doseči, da se s hitrim zaključkom vojne preneha njihovo trpljenje.
V svoji izjavi, ki jo je objavil v Londonskem Timesu je med drugim napisal, da protestira »proti političnim napakam in nepoštenosti, zaradi katere so bili vojaki žrtvovani«, da bi cilje za katere je s »tovariši stopil v vojno, sedaj mogoče doseči s pogajanji«. In da želi s svojim nastopom prispevati, »k uničenju (…) onih, ki si zaradi pomanjkanja domišljije niti ne znajo predstavljati agonije« in »trpljenja čet« na bojišču.
Še bolj zgovoren in neposreden protest pa je izražala njegova poezija, s katero se je zapisal med najodmevnejše avtorje tega obdobja:
Če bil bi senilen, plešast in ves trd, z majorji bi na varnem sredi baze pošiljal mladež v hitro, slavno smrt.-“
Namesto solidarnosti je prevladala arhaična samoidentifikacija, ki temelji na izključevanju drugih.
Za Sassoona se je bilo nesprejemljivo, da bi o vojni nekoč poročale samo kronike regimentov s svojimi visokoletečimi opisi junaštev. Zato je, podobno kot Guillaume Apollinaire, Rudyard Kipling, Marc Civrieux, Stefan Zweig, Henri Barbusse, Ernst Friedrich in drugi poskušal razkrinkati »križarski pohod […] krvoželjnih politikov in časnikarjev«. To in podobne misli najdemo v njegovi knjigi Memories of Infantry Officer, delu, ki bi ga bilo pametno vključiti v vsak resen kurikulum državljanske vzgoje.
Podobno kritiko nagovarjanja k ubijanju v imenu domovine je mogoče srečati tudi v knjigi Ernsta Friedricha Krieg gegen Krieg (Vojna proti vojni). Friedrich velja tudi za prvega avtorja obširnejšega programskega protivojnega besedila, pri čemer je grozote iz strelskih jarkov razgaljal z nadvse zgovornimi fotografijami raztelešenih trupel. Takšne fotografije je rad opremljal z visokoletečimi nacionalističnimi izjavami vojskovodij in politikov.
Nacionalizem, ki ga zaradi zgoraj opisane tradicije nekateri zmotno enačijo s patriotizmom, oziroma ločijo med dobrim in slabim nacionalizmom, je potemtakem res »skupinska utvara v okviru katere določen narod dojema državo kot svoje lastno orodje«.
Če se o tem z Alešem Debeljakom lahko brez pomisleka strinjamo, pa v nadaljevanju njegove misli, ki govori o tem, da »demokracija spreminja državo v orodje vseh državljanov«, sproži kar nekaj pomislekov. Nenazadnje smo bili in smo vedno znova priča procesom, ki govorijo nasprotno. Vsak dan posebej se lahko prepričamo, da si večina izvornih Slovencev, Francozov, Nemcev, Avstrijcev, Hrvatov … državo še vedno lasti izključno zase.
Domoljubje po slovensko
Nastanek samostojne slovenske države zato ne dokazuje samo tega, da lahko ljudje postanejo domoljubi, če se jim za to ponudi priložnost. Izkazalo se je tudi to, da nereflektirana strankarska politika iz njih naredi tudi zelo toge nacionaliste.
Namesto solidarnosti je prevladala arhaična samoidentifikacija, ki temelji na izključevanju drugih. K temu je nenazadnje pripomogla tudi odločitev avtorjev slovenske ustave, strank in parlamentarcev, ki so državljanstvo določili po tako imenovanem narodnem načelu, to je po načelu jezika in etnične pripadnosti.
To načelo sicer priseljencem v ničemer ne odreka slovenskega državljanstva, brez dvoma pa izjemno oteži njegovo pridobitev. Mnogi zato še vedno obžalujemo, da sestavljalci ustave, kakor tudi poslanici v Državnem zboru, niso sledili teritorialnemu načelu, ki je med drugim značilno za ZDA in Francijo. To formalno ne priznava etnične skupnosti, temveč le državljane, ki državljanstvo pridobijo z rojstvom na ozemlju države, oziroma s postopki za pridobitev državljanstva.
Vsem, ki so bili v obdobju fetišizacije nacionalnega izključeni ali celo izbrisani (to obdobje še vedno traja), ni preostalo drugega, kot da na to pristanejo.
Kot kaže je tudi v Sloveniji, podobno kot v večini postsocialističnih držav po 1989, nastopila inflacija v tematizaciji nacionalne identitete, zaradi katere je proces diferenciacije (odmik od vsega kar je predstavljalo bivšo skupno državo) preglasil vse dotedanje integrativne prakse (mešani zakoni, prijateljstva …)
Vsem, ki so bili v tem obdobju fetišizacije nacionalnega izključeni ali celo izbrisani (to obdobje še vedno traja), ni preostalo drugega, kot da na to pristanejo in svoj patriotizem izražajo na isti način kot večinsko prebivalstvo , ali pa se zatečejo k nacionalizmu skupnosti, iz katere izvirajo.
V primeru, da se odločijo za drugo možnost, se generacija otrok nekdanjih priseljencev iz bivše Jugoslavije znajde v izrazito shizofrenem položaju, saj z narodi, iz katerih izvirajo, nimajo skoraj nobene skupne izkušnje. Še največje probleme pri nacionalni samoidentifikaciji imajo potomci ljudi, ki pripadajo narodom, ki so se po razpadu skupne države znašli v vojni. Namesto da bi jim izostali emancipirani slovenski patriotizem ponudil rešilno zatočišče, se morajo boriti na dveh frontah. Na eni se soočajo z nestrpnostjo večinskega naroda, na drugi jih čaka razdvojenost njihovih staršev. Oboje je še najlepše opisal Goran Vojnović v svojem romanu Čefurji raus:
»Slovenci ful pizdijo, če kdo ne zna slovensko govorit, ampak ne vem, kaj bi jim pomagalo, če bi vsi Pešići znali slovensko. A bi se radi z njimi pogovarjali? To so meni čisto brezvezne fore. Mislim to, da bi kao morali ti Pešići govoriti slovensko iz spoštovanja do Slovenije pa to. Pešići delajo na gradbiščih, celo Slovenijo so zgradili, spoštujejo pa v življenju samo Miroslava Ilića pa mrzlo pivo. Če bi vsi ti Pešići govorili samo tunguzijsko, pa tega noben ne bi opazil. Boli te kurac. Samo Slovenci trpijo zaradi tega pa nekaj težijo pa ne vem kaj. To so ti njihovi kompleksi, ker nikoli niso znali fuzbala igrat.«
V Sloveniji (a ne izključno v Sloveniji) zato ne gre samo za pomanjkanje resnične demokratične tradicije, oziroma za demokratični primanjkljaj, temveč gre predvsem za nespoštovanje načel pravne države in pomanjkanje solidarnosti. V primeru drugega lahko govorimo za spregled načela solidarnosti kot enega temeljnih pogojev za uspešno sobivanje v večkulturni družbi, pa tudi za njeno degradacijo na raven bontona. S tem, ko je solidarnost kar naenkrat postala razkošje, potem medčloveška, predvsem pa medkulturna in medetnična solidarnost ne more v polni meri prispevati k oblikovanju odprte, politično pluralne in socialno pravične družbe. In prav v tej točki se začne kazati demokratični deficit.
Problema torej ne predstavlja samo »zelo počasno spreminjanje političnih predstav« ali zaostajanje za »standardi zrele demokracije« (Vodopivec), temveč nezmožnost, predvsem pa nepripravljenost za preseganje nacionalnega ekskluzivizma. Vodopivec ima namreč še kako prav, ko ugotavlja, da bi z nastankom slovenske države moralo priti do preseganja delitve na Slovence in Neslovence, če ne zaradi drugega že zato, ker priznavanje osnovnih pravic neetničnim Slovencem v ničemer ne ogroža pravic »izvornih« prebivalcev Slovenije.
Zakaj se to še ni zgodilo? Razlogov je veliko, vendar se bomo na tem mestu dotaknili samo tistega, na katerega je posredno opozarjala že dr. Zdenka Čebašek Travnik, nekdanja varuhinja človekovih pravic. Ta je že pred desetletjem zapisala, da Slovenke in Slovence še vedno najbolj preganja občutek, da so spregledani in neupoštevani. Z epidemijo Twitter politike se je tovrstno občutenje še bolj razpaslo in še močneje vpliva na razmišljanje in ravnanje precejšnjega dela državljank in državljanov Republike Slovenije.
Konkretno: z aktualnimi načrti o posebnem pouku domovinske vzgoje skuša taista nacionalistična politika pluralistično državljansko in domovinsko znova skrčiti v ločen kurikulum. Namesto da bi jo poskušali umestiti v širši mednarodni civilizacijski okvir (tako evropski kot svetovni) in jo še naprej »učili« z zgledom ter v tesni navezi z drugimi vsebinami, denimo v okviru družboslovnih predmetov in pouka zgodovine, se dogaja ravno nasprotno. Tudi tretja vlada Janeza Janše jo namreč izkorišča za dodatno razpihovanje nacionalistične ekskluzivnosti.
Vse kaže, da bomo v tem smislu znova obsojeni na tako imenovane »vrelce slovenstva«: na naravno in kulturno dediščino, ki se osredotoča na čas po letu 1991. Zaradi tega lahko Vodopivčevo razmišljanje proglasimo že kar za preroško. Tu mislim predvsem na tisti del, v katerem je opozarjal, da bomo z odmikom od domoljubja, ki se zavzema za socialno pravično, solidarno in v svet odprto kulturno ustvarjalnost, vsaj eni generaciji privzgojili »domoljubje«, ki ne temelji samo na izključevanju vsakokratnih Neslovencev, temveč tudi tistih, ki se s takšnim učenjem domoljubja ne strinjamo. Obenem bomo izključeni tudi vsi, ki vsakodnevno apriorno pozivanje k nekritičnemu domoljubju razumemo kot eno največjih nevarnosti za razvoj slovenske družbe.
Če se bo takšno početje nadaljevalo, bomo izključeni vsi, ki verjamemo, da ekskluzivna domovinska vzgoja vodi k slepemu sledenju protokolom, ki ne upošteva razlik in posebnosti. Podobna ekskluzivnost in togost je značilna za vsako drugo kolektivno čustvovanje do česarkoli, nenazadnje tudi do domovine, ki je zato vedno čustvovanje drugih. Razlika med takšnim in med emancipiranim domoljubjem je potemtakem predvsem v možnosti različnega, oziroma drugačnega izražanja tovrstne naklonjenosti. Ali kot smo ugotovili že na začetku; pravega domoljubja so sposobni samo tisti, ki razmišljajo s svojo glavo.
V letu, ko se spominjamo stoletnice rojstva Sophie Scholl, članice nemške študentske protinacistične organizacije Bela vrtnica, bi lahko dodali, da so pravega domoljubja sposobni tisti, ki pogumno mislijo s svojo glavo. Tisti, ki ne mislijo samo nase, ki se jim ni strah izpostaviti, in ki tako kot Sophie svarijo pred strahom in servilnostjo.
Ne glede na to »kako močno gorijo«, na koncu umrejo vsi. Le da tisti, ki večino svojega življenja preživijo v strahu, tako tudi umrejo. Za konec zato predlagam – sledeč zgledu Sophie in Hansa Scholla, Christopha Probsta in Aleksandra Schmorella –, da se upremo vsem tistim, ki skušajo domoljubje zožiti na sledenje in podrejanje skupnosti isto govorečih in mislečih ter se zavzamemo za vzgojo za neodvisno, samostojno in kritično mišljenje. Prepričanje, da nam bo zaradi sledenja glasnim patriotom prizaneseno, je čista iluzija.
Morda je to lažje spoznati na podlagi primerov, kot je utopični upor skupine Bela vrtnica. S tem, ko so s protivojnimi letaki opozarjali na zločine nemške vojske na Vzhodni fronti, so tvegali in zvečine tudi izgubili svoja življenja. In se, sodeč po njihovih pismih, tudi zavedali, kaj jih čaka.
Pravo domoljubje ni nikoli vezano na etnično in nacionalno, temveč na državljansko.
Kot taki so postali in ostali verodostojna referenca in hkrati zgled za kritično razmišljanje in ravnanje za vse vrstnike – tudi tiste zunaj Nemčije in »za vse čase«. Nenazadnje tudi izkušnje iz Slovenije kažejo, da zgledi od daleč in iz drugega okolja vlečejo precej bolj kot ravnanje ljudi ali skupin iz neposredne okolice. O tem pričajo tudi začetki sodobnega evropskega gibanja za razorožitev, ki jih pedantni zgodovinarke in zgodovinarji postavljajo v leto 1980. Pri tem mislim na gibanje, ki je v Nemčiji in Avstriji nastopalo s sloganom Zu viel Panzer zu wenig Hirn/Preveč tankov premalo razuma. Za ponazoritev je protestnikom služila usoda dinozavrov, ki so po njihovem mnenju izumrli tudi zaradi neposrečenega razmerja med telesno in možgansko maso.
Sklic na druge evropske zglede je obenem tudi zaključna misel pričujočega razmisleka. Pravo domoljubje ni nikoli vezano na etnično in nacionalno, temveč na državljansko. In prav zato ne moremo govoriti o domovinski, temveč o državljanski vzgoji. Zglede za takšno domoljubje pa lahko črpamo od vsepovsod – že v nekaterih drugih predelih Združene Evrope. Vse drugo je alibi za ekskluzivistično avtoritarno politiko. Ali kot bi dejal Mitja Sardoč v junijski (2021) kolumni za Mladino: vse drugo je vzporedna resničnost političnega uprizarjanja domoljubja.
—
Prikazna fotografija: Jernej Furman, Flickr
