Misliti prehod – koronavirus in liminalnost

»Opraviti imamo »z absolutnim dogodkom, z izvornim dogodkom, ki povzroči še druge, s čistim dogodkom, združujočim v sebi vse dogodke, ki se niso nikoli zgodili«, je pred osemnajstimi leti slovesno izjavil teoretik simulakra Jean Baudrillard o terorističnih napadih enajstega septembra. »Vse karte igre zgodovine in moči so s tem ponovno premešane, hkrati pa so se postavili na glavo pogoji za njihovo analizo.« Je bil izbruh herezije v osrčju svetovnega sistema tak dogodek? Oziroma naše vprašanje: Je pandemija koronavirusa SARS-CoV-2 ta Dogodek?

Konec prihodnosti

Misleci vzdolž in počez celotnega političnega spektra soglašajo o pravilnosti točke Komunističnega manifesta, in sicer tiste slavne ugotovitve, da je za moderno dobo značilno, da vse, kar se je nekdaj zdelo trdno, stalno in nespremenljivo, izpuhteva. »Modernost,« je z mislijo na slikarsko umetnost zapisal Baudelaire, »je prehodno, minljivo, negotovo«; modernost, prevedeno na družbeno stvarnost, je nenehno prenavljanje obstoječih struktur, »večna negotovost in večno gibanje«. Ameriški konservativni sociolog Daniel Bell je kot najpomembnejši dejavnik 20. stoletja prepoznal »nasprotovalno kulturo« modernizma, ki »ni v vojni le z buržoazijo, temveč s “civilizacijo”, “represivno toleranco” ali s kakim drugim delovanjem, ki ovira “svobodo”«. Ideje in vrednote nasprotovalne kulture, ki je bila konec 19. in v začetku 20. stoletju omejena na umetniška dela in družabne kroge modernističnih umetnikov, so počasi pronicale v družbo in postale »vladajoča ideologija«, ki spodjeda »tradicionalno buržoazno organizacijo življenja«.

Napetost, prebivajoča v samem jedru modernosti in močneje izražena v pozni oziroma refleksivni moderni, se na kulturni površini kaže kot spopadanje tradicionalnih in modernih oblik življenja, v osnovi pa je to potekanje družbene realnosti skozi konflikt med obstoječim in nastajajočim. Gosto poseljena, proletarizirana in kapitalistično organizirana poznomoderna sedanjost, ki jo opredeljuje pomnožena konfliktnost – najvidnejša kot tekmovalnost na področju dela in trga –, je zato temeljno določena z nenehnim prenavljanjem in spreminjanjem, s pretakanjem novega v staro, preoblikovanjem, presnavljanjem in iznajdevanjem, z eno besedo, s prehodnostjo.

Drugo polovico dvajsetega stoletja zaznamuje zgodovinski neuspeh levice. Disidentski samizdati in Hruščovova otoplitev razkrijeta pobeljene kosti Stalinove strahovlade, ki so ležale pod težko, debelo odejo prikrivanj in cenzure. Zahodna napredna inteligenca se odmakne od marksistično-leninističnega revolucionarnega modela, stara nesoglasja med levico in desnico pa začne izpodrivati nov politični konsenz o zaželenosti liberalnega kapitalizma – kapitalizma s človeško obrazno masko. Kontrakultura šestdesetih in sedemdesetih se razočarano izteče v prazno in nekdanji aktivistični teoretiki, kot sta Jacques Camatte in André Gorz, pišejo o nezmožnosti revolucije in slovesu od delavskega razreda. Nastopi paraliza politične imaginacije. Kritična vizija druge polovice dvajsetega stoletja, ki se je začelo s futuristično utopijo, je distopična, zamišljanje prihodnosti uokvirjata dva totalitaristična arhetipa, subjektu eksogen (Orwellov) in subjektu endogen (Huxleyev). Ko pade realna matrica orwellovske totalitarne družbe, Sovjetska zveza, razglasi služabniška misel konec zgodovine – a ta čas vztrajanja v odpovedani prihodnosti je zgolj zgodovinska upočasnitev, za katero je značilen »razširjen občutek, ne le, da je kapitalizem edini delujoč politični in ekonomski sistem, pač pa tudi, da si je sedaj nemogoče celo zamisliti koherentno alternativo«, kar je teoretik Mark Fisher imenoval kapitalistični realizem.

Pot iz kapitalističnega realizma

Ena možnih razlag je, da ta občutek ne vara, da je kapitalistična svetovna civilizacija kot celota nezmožna premišljeno, hoteno ustvarjati prihodnost in da to pravzaprav izhaja iz naše nesposobnosti upravljanja s sedanjostjo. Prihodnost je potemtakem nekaj, kar se nam zgodi spontano, mimo naše volje ali celo proti njej. Anthony Giddens je v zvezi s tem podal pomenljivo prispodobo prenavljajoče se kapitalistične moderne kot mogočnega, skozi prostor in čas drvečega juggernauta. Tega podivjanega stroja pa nikakor ni mogoče zaustaviti, zato so konservativni in, rečeno z Baumanom, retrotopični poskusi vračanja v preteklost preživeti in neučinkoviti, ne pa tudi nenevarni. Juggernauta, ki čedalje hitreje drvi v prepad antropogene podnebne kataklizme, lahko morda usmerjamo, toda ne z mehanizmi modernih megainstitucij (Peter Berger), ki so same sestavni del »gospodarja sveta«, kot je pomenski prevod sanskrtske besede »Jagannath«.

Železni zakon spontanosti zgodovine zaškripa vsakič, ko se zgodi Dogodek, kar nas pripelje do naslovne teme, pandemije koronavirusa SARS-CoV-2. Dogodek ni vsak dogodek, temveč ta, za katerega se predpostavlja, da je že zgodovinska prelomnica, ki bo bistveno preoblikovala človeški svet, čeprav so zgodovinski prelomi vidni šele za nazaj, v kronografski retrospektivi kakor Benjaminov angel zgodovine z obrazom, zazrtim v preteklost.

Običajen pogled na Dogodek je milenarističen, saj vidi Dogodek kot gotovost, kot nosilca drugačnega »prihodnjega sveta«, ki namesto nas razreši vprašanja condition sociale, razrednega boja, eksploatacije, kapitalizma, sociotransformativne nemoči in politične nevolje. Dogodek se ex machina zgodovine spusti na dramski oder človeške civilizacije in čudežno razplete, kar je bilo po vseh pravilih kolektivne imaginacije še do včeraj nerazvozljivo. Ohromelost politične imaginacije pojenja in na risalne mize arhitektov družbene prihodnosti se vtihotapijo upapolne, celo utopistične nianse barv. Čez noč se v kolektivno načrtovanje naselijo podobe socialistične, komunistične, keynesovske, solidarnostne družbe, ki da jo prinaša pandemični Dogodek – a tudi če je smer prihodnosti zamišljena, je prehod do nje samo predpostavljen, ni pa pojasnjen.

Opraviti imamo »z absolutnim dogodkom, z izvornim dogodkom, ki povzroči še druge, s čistim dogodkom, združujočim v sebi vse dogodke, ki se niso nikoli zgodili«, je pred osemnajstimi leti slovesno izjavil teoretik simulakra Jean Baudrillard o terorističnih napadih enajstega septembra. »Vse karte igre zgodovine in moči so s tem ponovno premešane, hkrati pa so se postavili na glavo pogoji za njihovo analizo.« Je bil izbruh herezije v osrčju svetovnega sistema tak dogodek? Oziroma naše vprašanje: Je pandemija koronavirusa SARS-CoV-2 ta Dogodek?

Prehod in liminalnost

Pri odgovoru na to si bomo pomagali s konceptom, ki ga je kulturni antropolog Victor Turner odtegnil pozabi, ko ga je prevzel od Arnolda Van Gennepa – s konceptom liminalnosti. Liminalnost označuje fazo, ki v obredu iniciacije predstavlja stopnjo med predhodno in prihodnjo družbeno vlogo iniciiranega – prehod. Uspešno opravljena iniciacija je most med dvema pomembnima obdobjema človekovega življenja, prehod med dvema posameznikovima identitetama, pot od mladostnika do odraslega. Turner je pojmovanje liminalnosti razširil iz manjših plemenskih skupnosti na večje družbene formacije in ga opredelil na horizontu »burnih šestdesetih«, takratnih obetov velike družbene transformacije, ki so jo napovedale revolucijske zahteve množic, politični nemiri ter aktivizem civilno-družbenih in študentskih gibanj. Tako je liminalnost razumel v predvsem pozitivnem smislu grajenja skupnosti (communitas), karnevalskosti in igre, porajanja nesebičnosti, krepitve skupnega smisla, enotenja posameznikov, brisanja nestrinjanj, raztapljanja Jaza ter razkrajanja družbenega statusa, spolnih in ekonomskih razlik med posamezniki, ki se z iniciacijo polnopravno vključijo v določeno družbeno skupino. Liminalnost, kot jo lahko prepoznamo denimo v vaškem pustnem karnevalu, je globoka zareza v tkivu običajne vsakdanjosti, izhod iz tukaj-in-zdaj v kakor mistično neobremenjenost; liminalno sprevrača in premošča uveljavljene načine mišljenja, bitja in delovanja ter začasno ukinja družbene norme, zaradi česar ima skoraj neomejen kreativni potencial porajanja novega.

Kasnejši teoretiki so domet apliciranja koncepta liminalnosti razširili iz ritualov prehoda posameznika in (manjših) skupin na tranzicije družb in civilizacij, med katerimi je bil madžarski politični antropolog madžarskega rodu Arpad Szakolczai eden prvih, ki je izpostavil tveganje, inherentno družbeni liminalnosti. V obredih prehoda so namreč »vse norme, vsa pravila, navade in institucije ali »limite« družbenega življenja suspendirane, da omogočijo iniciirancem prehod iz ene stopnje njihovega življenja na drugo: toda takšna ukinitev limit je še posebej preteča, saj se v njihovi odsotnosti lahko zgodi karkoli; ukinitev limit je celo povabilo k delovanju na neprecedenčne in nepredvidljive načine«. Ilustracijo tega, če ostanemo pri karnevalu, lahko najdemo v letošnjem dogajanju v dalmatinskem kraju Imotski, kjer je pustna povorka kulminirala v zlovešč zažig lutk gejevskega para z otrokom, nekaj, kar je v normalnih okoliščinah nepredstavljivo.

V liminalni coni se lahko družbena hierarhija premeša ali razpusti, brezimneži iz množice postanejo junaki, svetniki in generali popadajo s šahovnic, samoumevnosti se zazdijo sumljive in glasovi disenza klijejo iz podtalne domišljije ali pa vstajajo iz grobelj zgodovine. Nekdaj trden red se mehča, to pa pripravi plodna tla za vznik in rast novih grupacij, institucij, kolektivnih drž in »življenjskih oblik«. Liminalno dogajanje med obstoječim in novim družbenim redom ima kreativni potencial prihodnosti v nastajanju, a tudi destruktivno moč ukinjanja preteklosti; to je labilen proces, naelektren z razpetostjo med starim in nastajajočim, pa tudi nepredvidljivo področje negotovosti z nejasnimi ciljnimi koordinacijami. Negativna plat družbene liminalnosti se manifestira v kakšnosti prehoda, kajti ti so bili neredko zelo nasilni, nekonsenzualni, travmatični. Družbeni prehodi so lahko izvedeni z volitvami ali z državnimi udari, z mirnimi ali krvavimi revolucijami, z ljudskimi vstajami ali državljanskimi vojnami, z abdikacijami z ediktom ali z giljotino.

Nemišljenje prehoda

Največja grožnja izhaja iz politično-teleološke (v splošni rabi bi temu netočno rekli makiavelistične, webrovska šola pa instrumentalno-racionalistične) perspektive, ki pojmuje prehod kot sredstvo, ki je že vnaprej upravičeno s še ne doseženim ciljem, z vizijo še ne realiziranega družbenega reda. To je komplementarna nevarnost nezmožnosti zamišljanja alternative, v kakšnem svetu hočemo živeti, namreč nevarnost nemišljenja prehoda, kako moremo tja priti: kaj smemo, česa ne smemo in kaj moramo storiti, da udejanjimo alternativo in ne nečesa drugega, česar si nismo zamislili. Pred tem so svarili nekateri levi kritiki blankistično-leninistične ruske revolucije, ki je nedvomno eden največjih političnih Dogodkov prve polovice 20. stoletja, po proliferaciji iz nje izhajajočih dogodkov nemara celo večji od druge svetovne vojne. Prehod, ki uničuje staro, da postavi novo, mora biti v skladu z zamislijo novega, kajti hierarhije ni mogoče odpraviti s hierarhičnim modelom revolucije, v takem primeru bo stara hierarhična razmerja, ki smo jih zrušili, zgolj nadomestil nov model hierarhičnosti, s katerim smo rušili. Problematično prepričanje, da se bodo nedemokratični sistemi na neki točki razpustili sami od sebe, je Arthur Koestler upravičeno zavrnil kot »zmoto neomajnih osnov«, zato moramo brezrazredno in demokratično družbo graditi demokratično, participatorno in egalitarno. Marksistično-leninistično prepričanje, »da bo državno-kapitalistična ekonomija nujno privedla do socialistične družbene ureditve« in odprave razredov, je na primeru jugoslovanskega socializma ovrgel Milovan Đilas in pokazal, da se je zgodilo nekaj povsem drugega: politična birokracija«, ki ima »zaradi monopola nad upravljanjem posebne privilegije in materialne prednosti«, je postala nov vladajoči razred. Prehod in stanje po prehodu sta notranje povezana, saj liminalnost kot mejnost zareže diskontinuiteto med starim in novim, a obenem je kot vmesnost sama tisto, kar napolnjuje vrzel v njuni kontinuiteti. Pot iz kapitalističnega realizma bo determinirala način družbenosti po kapitalizmu.

Pandemija koronovirusa SARS-CoV-2 se med vsemi Dogodki enaindvajsetega stoletja trenutno kaže kot najbolj liminalno dogajanje. Nobena katastrofa po drugi svetovni vojni ni ukinila vsakdanjosti v tolikšni meri in tolikšnem (tudi geografskem) obsegu, kot so to storili ukrepi za boj proti pandemiji. Navade in družbene norme družabnosti, higiene, srečevanja, nakupovanja, potovanja, preživljanja prostega časa, šolanja in opravljanja dela so suspendirane, produkcija in konzum sta omejena in v številnih segmentih zaustavljena. Zdi se, da je pandemično seizmično delovanje v nekaj dneh narušilo temelje kapitalističnega režima globalne homogenizacije in sploščevanja sveta, za katere se je verjelo, da so neuničljivi. Načrtovanje dogledne osebne prihodnosti je prestavljeno v nedogledno prihodnost, po drugi strani pa se na ravni kolektivne mentalitete jermeni kapitalističnega realizma sproščajo, saj je de facto globalno izredno stanje z ukrepi jasno pokazalo, da juggernaut ni neustavljiva in še manj nevodljiva mašina in da je mogoča drugačna prihodnost.

Ne moremo reči, ali je zdajšnja pandemija prehod med dvema stanjema družbe ali ne, ta sodba bo namreč možna šele z vidika časa po dokončanem prehodu ali vrnitvi v vsakdanjost, zagotovo pa je današnji čas liminalno razdobje, v katerem je prehajanje bolj možno in predvidoma verjetnejše kot v stadiju vsakdanjosti. Ker to velja tako za prehajanja v neavtoritarne social(istič)ne oblike družbenosti, kar bi lahko indiciral narast medkrizne solidarnosti, kot tudi za prehajanja v oblike avtoritarno vladane družbe, kar napoveduje sprejetje nesorazmernih in protiustavnih izjemnih ukrepov, ki jih je mogoče avtokratsko zlorabiti, sta optimizem in zatiskanje oči pred lokalnimi fašistoidnimi politikami nezdravo tolažilo.

Turner je o obredih prehoda pomenljivo ugotovil, da ti vedno potekajo pod avtoriteto »gospodarjev ceremonij«, ki jim je za čas obreda zaupana absolutna oblast. Negotovosti zaradi zdravstvene in finančne grožnje pandemije se pridružuje negotovost zaradi grožnje odločevalcev, ki jim je izjemno stanje omogočilo neprecedenčno koncentracijo politične moči v svojih rokah, grožnja, ki je toliko večja, ko so to politične figure z izpričanimi avtoritarnimi in nedemokratičnimi težnjami. V tem smislu bi morali razumeti tudi Agambenovo svarilo ob italijanskih ukrepih, da »izjemno stanje« ne sme postati »paradigma običajnega vladanja«. Če nepripravljenost zamišljati alternativo pomeni tičati in pogrezati se na mestu, pa ne misliti prehoda (in izjemnega stanja, ki je suspenz pravnega reda) kot liminalnosti predstavlja aktualno in potentno grožnjo, da se namesto v boljši jutrišnjosti, ali vsaj vrnjeni vsakdanjosti, zbudimo v avtoritarni distopiji. Tendencam izjemnega stanja po prepovedi kritične presoje in poročanja o izjemnem stanju, se mora nasprotovati.

Trenutne liminalne razmere, na katere iz pristne skrbi za sočloveka odgovarjamo s fizičnim distanciranjem, ne smejo izterjati od nas našega socialnega distanciranja. Vzdrževanje (varnih) stikov s prijatelji, družinskimi člani in znanci, psihološka in moralna podpora, pomoč starejšim, ranljivim in ogroženim, medmrežno povezovanje, formiranje tako imenovanih pripadnostnih skupin, vzpostavljanje (začasnih) avtonomnih (karantenskih) con in druge demokratične prakse solidarizacije ter vzajemne pomoči so najboljši protiukrep zoper družbeno-kolateralne reperkusije izjemnih ukrepov države. Odgovor na vprašanje, ali je pandemija koronavirusa Dogodek, bo zato odvisen predvsem od našega sedanjega delovanja in sodelovanja.

—