• English
  • Hrvatski

Zahodna levica, ki je svoje zgodovinsko poslanstvo od razsvetljenstva dalje utemeljevala na principih upanja in utopičnega mišljenja, je po sesutju sovjetskega in jugoslovanskega realsocializma dokončno zapadla v »načelen, teoretiziran filozofski brezup« (Rorty). Tako kot glavnina svetovne »napredne« inteligence je tudi domača mnenjska avantgarda pograbila ideologem Fukuyame o koncu zgodovine: vrhunec zgodovine se dovrši v liberalnih demokracijah in vse, kar nam sedaj še preostane storiti (da postanemo »druga Švica«), je uspešno (neo)liberalizirati družbo. Ena redkih, ki je med tektonskim pomikanjem ekonomske družbene strukture na desno mislila proti toku časa in razvijala utopično zavest, ki je pogoj za izboljšanje družbe, je bila profesorica Cvetka Hedžet Toth.

Mnogi njeni učenci smo odraščali v coni prehoda in tranzicijske indoktrinacije, naši junaki so bili disidenti, individualisti in intimisti. In čeravno njihovi nauki zopet postajajo aktualni v boju proti oblasti nove, v jedru mnogo grozljivejše sovražnostne ideologije, so sovjetski in jugoslovanski disidenti s svojim antikolektivističnim distopijanizmom vnaprej sabotirali vsakršen poskus zamišljanja pravičnejše alternative »kapitalo-parlamentarizma« (Badiou). Zamišljanje sveta onkraj kapitalizma je z zdravorazumskega stališča pesimistične antropologije distopikov s celotnega političnega spektra (Orwell, Burgess, Golding, Zamjatin, Jančar) denuncirano kot utopično in ovrženo. Za družbeni konsenz na kapitalističnem Zahodu kot tudi tranzicijskem Vzhodu je veljalo, da se vsakršna leva alternativa kapitalističnemu političnoekonomskemu sistemu po redu nujnosti izteče v prosluli »totalitarizem«. Namesto tega je liberalna družbena doktrina ponujala ideala liberalizma: svobodo in toleranco. In mi smo verjeli.

Kritična do opevane nove stvarnosti je sprevidela, da je liberalni kapitalistični sistem, ki se ga prezentira kot edinega možnega varuha univerzalnih človekovih pravic, svobode in pravičnosti, takšen zgolj na deklarativni ravni, v resnici pa je globoko nepravičen.

Nisem še prebral tiste slavne Popperjeve opombe v delu Odprta družba in njeni sovražniki, kjer definira paradoks tolerance, ko sem slišal profesor Tothovo govoriti, da je toleranca vase sesedajoč pojem, saj se »zakoni ekonomije nikdar ne obnašajo tolerantno«. Namesto tolerance (ki vključuje tudi toleranco do netolerantnega ekonomskega izkoriščanja in ukinjanja svobode) kot cilja na sebi je raje poudarjala pomen solidarnosti: že od Aristotela dalje je osnova etike namreč pravičnost, te pa ne more biti brez solidarnosti, ki je zgolj druga plat pravičnosti, »to-drugo pravičnosti«. Zato je tudi zagovarjala humanistično idejo »svetovne solidarnosti in univerzalizma«, kar pa kapitalizem, dasiravno v še tako liberalni preobliki in s še tako počlovečenim obrazom »in pobeljenimi zobmi«, aktivno onemogoča:

»Tisto, kar v solidarnosti še posebej prepriča, je to, čemur pravimo sočutje − ne v kaki patetični sopomenskosti in zlorabi − zato, da kaj etičnega zares učinkuje. Za našo razvito zmožnost vživljanja, so-čutja in doživljanja so-človeka, drugega človeka gre, za solidarnega človeka in še bolj solidarno človeštvo, ki ga povezuje ideal preseganja egoizma. Zato solidarnost zahteva univerzalno razsežnost in levičarstvo generacije 68.«

Cvetka Toth se ni nikdar odpovedala emancipacijskemu projektu oseminšestdesetega. Kritična do opevane nove stvarnosti je sprevidela, da je liberalni kapitalistični sistem, ki se ga prezentira kot edinega možnega varuha univerzalnih človekovih pravic, svobode in pravičnosti, takšen zgolj na deklarativni ravni, v resnici pa je globoko nepravičen. »Če so včerajšnji do onemoglosti zagreti demokrati videli enačaj med kapitalizmom in demokracijo in celo nekakšen zgodovinski napredek, nas je zdajšnja doba pripeljala do uvida, da tega bratstva ni in da tudi ni mogoče. Demokracija in kapitalizem nista kompatibilna, kraja in kapitalizem − in na tej podlagi je kapitalizem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pri nas začel nastajati − pa sta enojajčna dvojčka.« V novi privatizacijski kapitalistični realnosti je filozofinja prepoznala »proces desolidarizacije«, ki pomeni »izgubo čuta za pravičnost«. In čeprav je izhajala iz predpostavke, da »nič, kar nima v sebi nekaj etično trdnega, ne more obstati«, je odločno nasprotovala popularni tezi o »duhovno-moralni krizi« oziroma o »krizi vrednot«. V tej moralistični tezi je namreč razbrala demagoški poskus prikrivanja pravih vzrokov, ki so političnoekonomske narave: kriza vrednot je le »izgovor politike za njene napačne politične, ekonomske in bančno-finančne odločitve«.

V nasprotju s protikomunističnimi disidenti s polnimi usti svobode, a kot se je izkazalo pozneje, mnogih s konservativno, nacionalistično in avtoritarno figo v žepu in prizadevajočih si zgolj za drugačno obliko »represivne družbe«, je profesorica Toth utelešala možnost drugačnega disidentstva. V študentskih letih si je skupaj z vrstniki generacije 68 prizadevala za etizacijo in estetizacijo medčloveških odnosov in nasprotovala avtoritativni hierarhičnosti jugoslovanskega realsocializma. Njihova zahteva je terjala več demokracije, toda, in to je vsakič znova poudarila, »ne za malo manj, ampak za malo več socializma«. Bila je ena redkih, ki se je proti toku javno imenovala za levičarko, ateistko in marksistko in izpostavila dilemo: »Človekove pravice ali potrebe? Liberalec bo seveda govoril o pravicah, marksist ne, ker bo izhajal najprej iz človekovih potreb.«

Ko so konec devetdesetih celo levičarski kritiki liberalizma, kakršen je Alain Touraine, zmotno učili, da je socializem ‘when the government does stuff‘, je Toth proti toku pojmovala socializem kot »idejo organizirane solidarnosti«.

Medtem ko je nova levica prešla v tako imenovano »kulturno levico«, katere temeljno gonilo je »življenjska estetika« osebnega sloga (kot je to pokazal Robert Kurz v delu Svet kot volja in dizajn), si je profesorica Toth prizadevala delovati predvsem v smeri etizacije sveta. Čeprav je od »sesutja socializma boljševiškega izvora« koncept etizacije primarno nastopal ravno kot del (neo)liberalizacije političnega in državnega delovanja (spomnimo se samo programa Stranke Mira Cerarja), ga je sama interpretirala skozi prizmo socializma. Ko so konec devetdesetih celo levičarski kritiki liberalizma, kakršen je Alain Touraine, zmotno učili, da je socializem when the government does stuff, je Toth proti toku pojmovala socializem kot »idejo organizirane solidarnosti«, brez katere ne more biti pravične in svobodne družbe:

»Kadar smo skupaj ljudje kot družba, se organizirana, množična dobrota imenuje solidarnost, ali kot pravimo: Eden za vse in vsi za enega. Biti solidaren zato pomeni delati dobro za vse na najširši družbeni ravni in če družbene ustanove ne premorejo solidarnosti, potem niso dobre, niso za ljudi, so proti njim. Družba kot organizirana skupnost mora zato imeti solidarnost vdelano v sam temelj prav vseh ustanov, da so te smiselne in da se ljudje v njih prepoznamo. Tako sta tudi demokracija in solidarnost eno in neločljivo dejstvo. Solidarnost kot utelešeno dobro nam pomaga, da tudi mi delujemo v tej smeri in da tako domujemo v tem kratkem življenju, ki nam ga je dano živeti med rojstvom in smrtjo.«

V zadnjih nekaj letih je levici doma in po svetu uspelo premagati depresijo pesimistične antropologije in se je, tudi zaradi za marsikoga transformirajočega poziva k razvijanju utopične zavesti Cvetke Toth, znova »naučila upati«. Za vse to, kot je to mnogim rada izrazila sama, smo ji nadvse hvaležni.