• English
  • Hrvatski

Udejstvovanje sociologa, politologa, aktivista in teoretika Tončija Kuzmanića je imelo silovit vpliv na razvoj tega, kar je Habermas idealno poimenoval javna sfera – diskurzivni prostor, ki ga »tvorijo zasebniki, zbrani kot javnost in ki artikulirajo potrebe družbe z državo«. Kuzmanić je bil namreč med ustanovitelji Mirovnega inštituta, eden prvih članov Odbora za človekove pravice, urednik Časopisa za kritiko znanosti in ustanovitelj Delavsko-punkerske univerze, projekta, ki je s številnimi javnimi predavanji, študijskimi bralnimi seminarji in okroglimi mizami spravil politično teorijo iz univerzitetnih učilnic med ljudi. Enako je tudi Kuzmanić, sam univerzitetni predavatelj, toda kritičen do sodobnega izobraževanja in posedovanja Vednosti, skušal svoje razmišljanje širiti onkraj meja akademije.

Bil je neizprosen kritik, ne le vsakršnih »desničarjenj«, pač pa tudi sodobnega levičarskega mišljenja, o katerem je sodil, da je zapadlo v »kapital-jezikanje«, v vsesplošno kričanje in govoričenje o kapitalizmu. Da levičarska misel postaja čedalje bolj nemišljenje. »Čvekanje o Kapitalu,« je pred desetletjem povedal v intervjuju za Tribuno, »je danes radikalni odvod od resnega političnega mišljenja, razumevanja in delovanja, je strel v svoje lastno koleno.« Po njegovem so namreč bolj kakor produkcijski način, delo in področje ekonomije, na kar se je fokusiral marksizem in vključeval pod pojmom baza, pomembnejši »načini življenja«, ki zaobsegajo ne le ekonomske, pač pa tudi družbene, kulturne in politične aspekte človeškega življenja.

Za izhodišče premišljevanja o različnih načinih življenja se je Kuzmanić obračal k starim Grkom, predvsem k Aristotelovemu pojmovanju človeka kot zoon politikon, politične živali.

Za izhodišče premišljevanja o različnih načinih življenja se je Kuzmanić obračal k starim Grkom, predvsem k Aristotelovemu pojmovanju človeka kot zoon politikon, politične živali. Politika oziroma politično delovanje je v starogrškem svetu bistvena razlika, ki ločuje človeka od živali, pomeni pa svobodno dejavnost ukvarjanja s skupnimi zadevami, ločeno od nujnosti hišnih opravil in zasebnih zadev oikosa (gospodarstva), ki služijo ohranjanju življenja. To pojmovanje se je izgubilo z rimskimi prevodi, ko so zoon politikon prevajali kot animal socialis in človeka dojemali kot družbeno žival – družbenost pa je v nasprotju s političnostjo skupna vsem nesamotarskim živalskim vrstam. Nato v moderni dobi dokončno nastopi prevlada družbenega nad političnim, mesto političnega ukvarjanja s skupnimi zadevami pa prevzame politična tehnika, katere glasnik je Machiavelli. Za postgrško in moderno dobo so tako značilni nepolitični, religijski, juridični, družbeni, tehnokratski načini življenja, ki so celo antipolitični in onemogočajo politično delovanje.

Z vidika načinov življenja – ta v več konturah spominja na situacionistično perspektivo revolucioniranja vsakdanjega življenja – je Kuzmaniću uspelo prepoznati novo paradigmo 21. stoletja. Obstoječa globalna zahodna civilizacija po produkcijskem načinu nemara še ustreza temu, da se jo označuje kot kapitalizem, po načinu življenja pa pomeni radikalno novost, s čimer se je avtor ukvarjal v zadnjem delu svojega opusa, ki je zadobil veliko bolj ominozne poteze.

Kot pronicljiv mislec tranzicije iz jugoslovanskega realsocializma v postsocializem je Kuzmanić že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotavljal, da »medtem ko so na Zahodu za časa Reagana, Thatcherjeve in podobnih rešiteljev zahodnega sveta “morale in svobode” hudovali in vseskozi vsaj nergali ter štrajkali ali pa vsaj demonstrirali zoper pobudnike “novega svetovnega (ekonomskega, socialnega in političnega) reda”, so na Vzhodu s frenetičnim ploskanjem dočakali zrušenje ponekod dokaj korektno urejenih socialnih odnosov. Posebej intenzivno je to bilo v deželah nekdanje Jugoslavije, kjer se je na grmadi sežigal dokazljivo socialno najuspešnejši sistem nekdanjih “vzhodnjaških totalitarnih social(istič)nih sistemov”, sistem, ki je na številnih točkah socialnega prekašal celo posamezne zahodne različice države blaginje« (Sindikati in tripartizem, 1994).

Kuzmanić je v tranziciji prepoznal sledove nečesa »neskončno bolj nevarnega in globljega«, to pa je povezal z novim načinom organiziranja družbe, managementom.

Kasneje je v tranziciji prepoznal sledove nečesa »neskončno bolj nevarnega in globljega«, to pa je povezal z novim načinom organiziranja družbe, managementom. Tako v članku Management kot destrukcija prava in države (ČKZ, 35, 2007) zapisal, da »cenena akcijska razprodaja vsega (vključno s samim seboj)«, ki je nastopila v tem obdobju, »ni samo in predvsem to, kar je mogoče dojeti kot ceneno (raz)prodajo gozdov, voda in zemlje, hiš in avtomobilov, hrane in pijače, kot bi nam to utegnila sugerirati antipolitična družboslovna paradigma,« temveč je to predvsem razprodaja države, prava in demokracije.

Po razpadu realsocializmov konec dvajsetega stoletja, smo stopili v – odvisno od kod gledamo – čas postsocializma oziroma postkapitalizma. Za ta naš čas in prostor je prevladujoče gledanje, da obstajata zgolj dve alternativi: ali kapitalizem ali socializem – samo dve možnosti, ki »sta v bistvu le Eno, seveda Kapitalizem«. Kuzmanić v uvodu Prispevkov h kritiki managerske paradigme zavrne to lažno dihotomijo in postavi »Tretje«: posttotalitarizem, ki je »nenehna prisotnost fašizma/nacizma kot relevantna notranja sestavina tistega (post)modernega The West & The Rest«. Kapitalizem in socializem sta se oba skupaj (zavezniki) borila »proti fašizmu in nacizmu kot proti tisti predpostavki, katere izničenje je pogoj njunega lastnega obstoja«. To Tretje pa ni zgolj neudejanjena možnost, ki smo jo leta 1945 enkrat in za vselej premagali in onemogočili, temveč je vselej aktualna prisotna in preteča dejanskost. »Naravnost srhljivo in zastrašujoče pri tem, kar smo nakazali v zvezi s kapitalizmom in socializmom, je, da so na tisto Tretje (fašizem, nacizem…), ki je neskončno bolj realno od realnosti same (bolj realno od kapitalizma in/ali socializma, ki ju je potrebno brati skupaj), in na to radikalno realnost Tretjega dandanašnji pozabili skorajda vsi.«

Ko je Kuzmanić razmišljal o izvorih nevarnosti Tretjega, torej povsem realno obstoječega posttotalitarizma, ga je povezal s potrošniškim načinom življenja, za katerega je značilna »paradigma kupca, ki nadomesti državljana«. Čeprav so že misleci pred njim pisali kritično o vplivu potrošništva na posameznika in ne le na okolje, denimo Marcuse, da ga spreminja v enodimenzionalnega človeka, v pasiviziranega potrošnika brez sposobnosti kritičnega mišljenja in mišljenja negativitete (kritike, nestrinjanja, neprilagajanja, nasprotovanja, upora, revolucije), pa je za »arendtovca in aristotelovca« Kuzmanića ključno, da potrošniški način življenja uničuje samo možnost politike in političnega delovanja. »Produkcijski procesi, procesi nakupovanja in porabništva niso destruktivni predvsem do narave,« zapiše, »pač pa najbolj neposredno segajo in ničijo “človeški Svet”,« saj »izničujejo same “human condition/s”«, torej same možnosti za človeško svobodo in enakost.

Tranzicija v postsocializem je nastopila z vrsto »managersko revolucionarnih procesov in sprememb, ki merijo na nič več in na nič manj kot na “izstopanje iz vse dosedanje zgodovine” in na … graditev (poiesis) »nove«, »svobodne«, “odprte” … Družbe«. Post-totalitarizem je v »Uvodu« na kratko definiral kot: »managerska “demokracija” (beri republikanstvo) brez enakosti«.

Če je liberalna ideologija verjela, da družba sestoji iz posameznikov, in konservativna, da sestoji iz družin, pa managerski posttotalitarizem uči, da je osnovna celica družbe podjetje. Managerska revolucija tako vzpostavi novo paradigmo businessa, po kateri se vse družbene in politične institucije ter prakse, od vrtca do države, zdravstvenih storitev do prostega časa, preoblikuje v podjetja. Tudi posameznik postaja zgolj še »človek podjetja«, starega Kapitalista pa je na vrhu organizacijske družbe zamenjal novi Manager. »Zdaj gre le še za posel in poslovnost, za produciranje, za poslovanje in – to je cilj tega par excellence poiesis sistema makromanagiranja – za izdelke, za proizvode! Ti izdelki, produkti, proizvodi, so lahko otroci (ki jih nenehno – kot redko dobrino par excellence – “primanjkuje”), to so lahko dijaki, študentje (ki jih »proizvajata« Univerza in šola, dojeti kot podjetje), to so lahko “športni dosežki naših” ali pa “vrhunski rezultati” Gorenja ali kakega drugega posamičnega podjetja.« Managerska revolucija pomeni prevlado nove ekonomske meta-znanosti, vendar to ni več stara ekonomija kot znanost, ki je pomenila »ekonomiziranje s stvarmi«, pač pa nova Ekonomija kot »ekonomiziranje z ljudmi«. V Ekonomiji in v Managementu (Kuzmanić je z veliko začetnico »izbranih« besed namenoma poudarjal, da so njuni ideologi potopljeni v teološkem diskurzu) je prepoznal neke vrste udejanjeno »civilno religijo«, ki deluje mehko in perverzno »na način Ljubezni, Svobode, Vednosti in Znanja«. Tudi zato je aktualna realnost posttotalitarizma subtilnejša, bolj latentna in bolj perfidna grožnja kakor stari totalitarizem orwellovskega tipa.

Tonči Kuzmanić je na svojih predavanjih večkrat poudaril, da ne podaja dokončnih odgovorov in da ne išče poslednjih vzrokov ter razlogov, temveč zgolj poskuša misliti sedanjost in pomagati drugim, da bodo o njej lahko mislili sami. S svojim nadvse izvirnim, eruditskim in plodonosnim opusom nam je vsem, ki se bomo tega podviga lotevali, zapustil velikega pomočnika.

Foto: arhiv Mirovnega inštituta