Mit o oblaku

Obstaja veliko slabih primerjav. Zgleden delež so jih seveda prispevali pesniki, zagledani v lasten genij, recimo ko so primerjali ženske prsi z jatami gazel. Ena izmed slabših metafor, ki se je uspela v zadnjem času ugnezditi v kolektivni zavesti, pa je najbrž ta o internetu kot oblaku.

Obstoj tovrstne predstave ni naključje, temveč želena posledica številnih PR kampanj različnih tehnoloških podjetij. “Oblačne” tehnologije niso nič drugega kot že desetletja obstoječe tehnologije za distribuirano rabo datotek, rebrandane z novim seksi imenom. Poimenovanje teh tehnologij kot “oblačnih” in ne kot na primer “oddaljenih” pa poleg mistifikacije dejanskih tehnologij pripomore tudi h krepljenju predstave o virtualnosti, o lebdeči odcepljenosti spleta od vsega materialnega – in s tem tudi ločenosti od umazanega in onesnaženega sveta tam zunaj. Lebdeč oblak, do katerega vsi dostopamo, postaja tudi izven “cloud” tehnologij prevladujoča predstava o spletu nasploh, internetni giganti pa nimajo posebne želje demistificirati njegovega delovanja. Zavestna je samohvala Googla ali Appla z domnevno ogljično nevtralnostjo in zamolčane vsote, ki jih je bilo za nevtralnost treba vložiti v ogromne količine ogljičnih “izravnav”, kot je načrtno grajenje večine podatkovnih centrov zunaj vidnega polja. Pravljica o oblaku, v katerega vstopamo kot v drugo, nadnaravno plast sveta, je genialna marketinška uspešnica današnjega časa.

Spletne prostore, v katere vstopamo, naseljujemo resnični ljudje in izkušnje, ki nas v njih oblikujejo, imajo resničen vpliv na družbene, kulturne in politične premike.

Predstava o spletnih prostorih kot lebdečih v zraku in odcepljenih od preostanka življenja je škodljiva iz številnih razlogov. Kar nekaj esejev bi lahko napolnili s svarilnimi zgodbami o spletnih mehurčkih kot gojiščih radikaliziranih nacijev, o masovni dezinformiranosti, o incel blogih, ki jih dojemamo kot mem, dokler se njihovi člani ne odpravijo na strelske pohode. Spletne prostore, v katere vstopamo, naseljujemo resnični ljudje in izkušnje, ki nas v njih oblikujejo, imajo resničen vpliv na družbene, kulturne in politične premike. A to je le ena plat zamegljenega pogleda na splet in z njim povezanih tehnologij. Tokrat se osredotočamo na fizično infrastrukturo interneta in izzivamo mit o njeni “zelenosti”.

Beseda internet v tehnološkem smislu označuje le obilico med seboj povezanih računalnikov. Svetovno medmrežje je obilo manjših računalniških omrežij, ki med seboj komunicirajo z IP protokolom. Vsak stik s spletom lahko reduciramo na pošiljanje in prejemanje paketkov ničel in enk (takozvanih bitov) med računalniki. Če želi en računalnik drugemu poslati črko, načeloma potrebuje 8 ničel in enk, torej 8 bitov oziroma en bajt. To in ono o bajtih pa smo gotovo kdaj slišali, vsaj ob nabavi svojih univerzalnih delovnih orodij: prenosnih računalnikov in pametnih telefonov. Besede, ki jih berete, so ničle in enke, abstrahirane v črke znotraj html datoteke, začasno shranjene na vaši napravi. Kako pa je datoteka pripotovala do nje?

Ko iz svojega prenosnika v Trbovljah na primer poskušam dostopati do spletne strani aljazeera.com, se ta povezava ne odvije v univerzalnem oblaku, temveč potuje po konkretni infrastrukturi v lasti nacionalnih držav in zasebnih podjetij.

Datoteko, ki se je znašla na vaši napravi, je po kosih, strokovno prikupno poimenovanih paketkih, poslal nek drug računalnik, ki ga najbrž kličejo strežnik in se nahaja v tako imenovanem podatkovnem centru: prav nič oblaku podobni stavbi, v kateri je pač veliko računalnikov. Podjetje, ki ima podatkovni center v lasti, je najverjetneje eno izmed tistih, ki ponujajo “oblačne” storitve. Disenz jim plača, da so datoteke, ki sestavljajo spletno stran, spravljene na njihovih strežnikih. Paketki podatkov pa od njih do vas ne potujejo po oblakih, ampak večinoma po starih dobrih kablih. Strežnik z želeno vsebino paketke pripelje do usmerjevalnika v lastnem omrežju, ki je povezan z modemom. Modem pretvori ničle in enke v jezik štroma ali svetlobe, da lahko potujejo po bakrenih žičkah ali optičnih vlaknih do modema drugega omrežja, kjer jih novi usmerjevalniki in stikala napotijo do tretjega in tako postopoma do omrežja, s katerim je (verjetno preko radijskih valov “wifi”) povezan vaš računalnik ali telefon.

Ko iz svojega prenosnika v Trbovljah na primer poskušam dostopati do spletne strani aljazeera.com, se ta povezava ne odvije v univerzalnem oblaku, temveč potuje po konkretni infrastrukturi v lasti nacionalnih držav in zasebnih podjetij. Če v pozivnem oknu sledim potovanju paketka, poslanega na IP naslov aljazeere.com, ugotovim, da ta potuje skozi nekaj Telemachovih stikal in usmerjevalnikov, preskoči na omrežje Serbia Broadband in nato potuje po Cogentco omrežjih: prek Budimpešte, Bratislave, Dunaja, Münchna, Frankfurta, Amsterdama, Londona. Tam se vkrca na podmorski optični kabel in izkrca v New Yorku, od kjer pot nadaljuje v Boston. Od Bostona do končne destinacije potuje še prek Amazonovih podatkovnih centrov do Seattla in nazadnje do želenega strežnika, ki se ne odzove dovolj hitro na mojo zahtevo po njegovem IP naslovu, da bi ga lahko jasno umestila.

Oblak v vodi

Vsak stik s spletom je takšno potovanje paketkov po konkretni fizični infrastrukturi od računalnika do računalnika. Možnost pretvorbe binarne kode 0-1 v električne ali svetlobne signale (po principu off-on) je pri grajenju internetne strukture omogočilo vzpostaviti povezave med omrežji na že obstoječi telekomunikacijski infrastrukturi, po kateri je tudi moj paketek prepotoval dobršen del poti. Skoraj ves medcelinski internetni promet poteka po več kot milijonu kilometrov podmorskih optičnih kablov. Internet je tako veliko bolj svetloba pod vodo kot oblak na nebu. Zemljevid povezav, ki jih vzpostavljajo podmorski kabli, je zanimiv throwback na nekdanje kolonialne režime v kombinaciji z današnjim imperializmom Združenih držav. Pod vodo je namreč ohranjenih ogromno (prej telefonskih in še pred tem telegrafskih) poti, ki so jih v 19. stoletju in kasneje zasnovali evropski režimi za komunikacijo z (in kontrolo nad) kolonijami. V zadnjih tridesetih letih pridružene poti pa nesorazmerno delujejo po principu “vse poti vodijo v ZDA”. Te postajajo stičišče mnogih medcelinskih povezav, ameriški internetni giganti, kot sta Google in Facebook, pa polagajo tudi svoje podmorske kable.

Oblak v zemlji

Internet je le kup povezanih računalnikov, kar pomeni, da so internet tudi kremen, predelan v silikon, baker, svinec, železo in aluminij, so disprozij, neodim in terbij, je rutenij, redkejši od zlata in platine, je hafnij, ki ga bo kmalu zmanjkalo. Skratka, internet so tudi milijarde let stari minerali, ključni za izdelovanje računalnikov, optičnih kablov, satelitov in ostale internetne infrastrukture: nekaj, kar Kate Crawford v delu Atlas of AI imenuje mineralna plast umetne inteligence. Internet je radioaktivno črno jezero, napolnjeno s 180 tonami odpadnega prahu, ki nastaja ob predelovanju rudnin iz rudnika Bayan Obo v osrednji Mongoliji. Kitajska svetu namreč dobavlja veliko večino redkih zemeljskih kovin, ključnih za “tech sector”, skoraj polovica jih izhaja iz Bayan Oboja. Štos niti ni v tem, da bi bile “redke” zemeljske kovine dejansko redke v drugih koncih sveta, temveč v tem, da je njihova ekstrakcija draga in katastrofalna za okolje. Neodim in cerij morajo podplačani delavci v Bayan Oboju raztapljati v kopelih žveplene in dušikove kisline, ostanki katerih končajo v že omenjenem “jezeru”. Še en velik rudnik redkih zemeljskih kovin je v Jianxiju, kjer le 0.2% izkopane gline vsebuje elemente, kot sta disprozij in terbij, medtem ko se preostanek s kislino prepojene gline odvrže v okolje, kjer lokalno prebivalstvo poroča o uničenem kmetijskem pridelku in še bolj uničenem zdravju.

Internet so tudi smetišča odsluženih litijevih baterij v Gani, Pakistanu in drugih koncih sveta, dovolj oddaljenih od našega pogleda.

Internet sta opustošena otoka Banka in Belitung, od koder izhaja večina indonezijskega kositra. Podjetja, kot so Samsung, Sony, LG in Foxconn (posrednik za Apple, Teslo in Amazon), kupujejo kositer od nacionalnega indonezijskega dobavitelja PT Timah. Podjetje z milijonskimi profiti kositer nabavlja od posrednikov, zanje pa ga izkopavajo lokalni prebivalci otokov, ki zaslužijo nekaj evrov za dan dela, v katerem tvegajo življenja: vsako leto okoli sto delavcev umre v plazovih, ki jih povzroča izkopavanje na obmorskih območjih.

Internet so tudi smetišča odsluženih litijevih baterij v Gani, Pakistanu in drugih koncih sveta, dovolj oddaljenih od našega pogleda. Izkopavanje litija, ključnega za polnilne baterije naših elektronskih naprav in “zeleno” prihodnost električnih avtomobilov (polovico celotne letne planetarne porabe litijevega hidroksida odkupi Tesla), terja hude okoljske davke. Medtem ko so lokalne skupnosti v Srbiji uspele preprečiti multinacionalki Rio Tinto uničenje njihovih vasi, je za mnoge po svetu že prepozno. Domorodna ljudstva območij puščave Atacama v Čilu neuspešno bijejo pravne boje z multinacionalko SQM, ki z izkopavanjem litija porabi 65% vode v že sicer najbolj suhi puščavi na svetu in posledično tamkajšnje skupnosti dobesedno izseljuje. Medtem lokalno prebivalstvo z vzhoda tibetanske planote, ki svoje naravno okolje dojema kot sveto, že skoraj deset let zaman protestira proti največjemu proizvajalcu litijevih baterij BYD in podjetju Rongda Lithium. Leta 2016 so protestniki mesto Tagong zasuli z mrtvimi ribami kontaminirane reke Li ču, v katero se občasno zliva klorovodikova kislina in ostali stranski produkti litijevega rudnika Jiajika. In ko že govorimo o internetu v zemlji, ne pozabimo na premog, zemeljski plin in nafto, ki v veliki meri skrbijo za ključ do delovanja internetne infrastrukture: štrom.

Oblak v zraku

Internet kot oblak v zraku obstaja kvečjemu kot oblak toplogrednih plinov. Internetna infrastruktura in predvsem raznorazne spletne in podatkovne tehnologije, ki brez nje ne bi mogle obstajati, požrejo ogromno količino električne energije – velik del katere seveda ne izhaja iz obnovljivih primarnih virov. Med najbolj očitnimi onesnaževalci so večji podatkovni centri, ki poleg enormnih količin elektrike potrebujejo tudi ogromne količine vode za hlajenje strežnikov. Pri Microsoftu se igrajo z idejo, da bi problem pregrevanja rešili s podvodnimi podatkovnimi centri: enega so že potopili na morsko dno leta 2018 v projektu Natick. Možno je, da se bodo podatkovni centri v prihodnosti selili pod vodo, v vsakem primeru pa smo lahko precej gotovi, da jih bo čedalje več, da bodo računalniki v njih čedalje zmogljivejši in da bodo za delovanje potrebovali čedalje več elektrike in (dokler se vanjo ne preselijo) tudi vode. Precej pomembno bo torej, od kod ta elektrika prihaja: kitajski podatkovni centri so leta 2018 proizvedli 99 milijonov ton CO2, saj se jih velika večina posredno napaja s premogom. Celoten informacijsko-tehnološki sektor (ki zaobjema podatkovne centre, medomrežno infrastrukturo in potrošniške naprave ter njihovo produkcijo) prispeva več kot 2% svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar ga že izenačuje z letalsko industrijo, le da je ta na veliko slabšem glasu. Po najbolj pesimističnih napovedih (švedskih akademikov Andraeja in Edlerja) bo sektor komunikacijskih tehnologij do leta 2030 prispeval 20% globalnih emisij toplogrednih plinov.

Po oblaku

Glede na omenjene napovedi in trenuten absolutni ignor informacijskih tehnologij kot pomembnega akterja v prihajajoči podnebni katastrofi lahko torej pričakujemo, da bo ta kmalu zasenčil bolj kritizirane sektorje. Nerazloženo ostaja, da vsaka zelena politična stranka v svoj program vključi kritiko letalske industrije, požvižga pa se na najbolj problematične dele našega ne-oblaka. Vesna v svojem programu deklarira, da se bodo “trudili za zmanjšanje porabe ogljično in energijsko intenzivnih izdelkov in storitev, kot so letalski prevozi na krajše razdalje, rdeče meso in prehranski izdelki z velikim ogljičnim odtisom zaradi dolge transportne poti,” a tovorna ladja z zaboji redkih kovin proizvede toliko emisij kot ta z zaboji avokadov. Okoljsko ozaveščene posameznice preklapljajo na lokalno rastlinsko prehrano in javni prevoz, ne vprašajo pa se o okoljskem vplivu energijsko zahtevnega Netflixa. Zdi se, da umazanost spletnih tehnologij ne prodre v kolektivno zavest niti v okoljevarstvenih krogih.

Zanimivo je, da obstaja kvečjemu ogromno opozoril in kritik o previsoki porabi električne energije, ki letijo na procese “rudarjenja” kriptovalut s potrjevanjem transakcij. Ti procesi sicer res zahtevajo ogromno računalniške moči in posledično pokurijo enormne količine električne energije in vode. Žalostno je tudi, da postajajo čedalje manj decentralizirani in dostopni: pri Bitcoinu s postopno rastjo blockchaina ta za funkcioniranje zahteva čedalje bolj zmogljive specializirane računalnike, posamezne hobi rudarje pa nadomeščajo rudarski podatkovni centri privatnih podjetjih, ki se napajajo s čim cenejšo elektriko, ki ponavadi izhaja iz neobnovljivih virov energije. Okoljevarstvena kritika rudarjenja kriptovalut je tako sicer razumljiva, a zakaj ne obstaja še ostrejša kritika do veliko bolj oprijemljivih in centraliziranih kurilcev štroma, ki ga kurijo v toliko bolj problematične namene?

Določene spletne tehnologije lahko najbrž res obstajajo le, če zanje žrtvujemo zemljine minerale in ogromne količine elektrike in vode. A ravno zato je neverjetno, da se ne sprašujemo pogosteje, katere izmed njih je vredno ohranjati.

Namen eseja ni dissanje ali demonizacija interneta kot takega. Niti ne računalnikov, podatkovnih centrov in podvodnih kablov oziroma vsaj ne posplošeno, vseh po vrsti. Pred obtožbami se moramo vprašati o potencialu za grajenje skupnosti, za opolnomočenje in širši dostop do informacij, gotovo se moramo vprašati o demokratičnem potencialu. In ob priznanju, da internet omogoča vse našteto in da je vse našteto (in še kaj) iz ne-oblaka vredno ohraniti, lahko nadaljujemo, da je navidezna pogojenost naštetega z okoljskim opustošenjem le še ena marketinška laž. Določene spletne tehnologije lahko najbrž res obstajajo le, če zanje žrtvujemo zemljine minerale in ogromne količine elektrike in vode. A ravno zato je neverjetno, da se ne sprašujemo pogosteje, katere izmed njih je vredno ohranjati. Da brez regulacij spremljamo plenjenje internetnega prostora in njegovega potenciala s strani peščice ameriških podjetij, ki z zavajanjem o “brezplačnih tehnologijah” za povezovanje, komunikacijo, učenje, v ozadju ekstrahirajo surovine in podatke o ljudeh – kar je okoljsko katastrofalna praksa z astronomskimi profiti za ameriške gigante. Po tridesetih letih skoraj nereguliranega razvoja bi se bilo dobro vprašati, za katere rezultate strojnega učenja je vredno izkopavati milijarde let stare minerale in jih namakati v kislinskih kopelih, za katere tehnološke rešitve je vredno trošiti enormne količine elektrike in vode.

V prizadevanju za preprečitev okoljske katastrofe naj se vse oči usmerijo v Alphabet (Google), Amazon, Meto in podobne. Te korporacije nas prepričujejo, da njihove storitve, ki v svetu informacijskih tehnologij dominirajo in se jim je za “normalno” življenje nemogoče izogniti, ne bi mogle obstajati brez ekstrakcijskih tehnologij, ki jih spremljajo in poganjajo AdTech. Leta 2020 je oglaševanje predstavljalo 98% Facebookovega in 80% Googlovega prihodka, ti podjetji pa bosta skupaj z Amazonom v letošnjem letu obvladovali skoraj 90% svetovnega spletnega marketinškega trga (če izvzamemo Kitajsko). In kljub temu, da se bodo tehnološki giganti zagovarjali z raznoraznimi “znanstvenimi” dosežki, ki jih omogočajo njihove ogromne baze podatkov, so te primarno namenjene mikrotargetiranju potencialnih kupcev za prodajalca, ki zanj največ plača.

Zakaj je masovna ekstrakcija vsakega najmanjšega podatka o obnašanju uporabnic okoljsko katastrofalna? Najprej že zaradi načina ekstrakcije podatkov, ki večinoma potekajo s sledilnimi piškotki. Prvo masovno raziskavo okoljskega vpliva (sledilnih) piškotkov je v projektu Carbolytics po naročilu Aksiome v okviru konS in v sodelovanju z barcelonskim superračunalniškim centrom (BSC) ter festivalom Sónar izvedla umetnica Joana Moll. Pri projektu so v BSC analizirali število in velikost piškotkov, ki se prenesejo ob enem obisku milijona najbolj obiskanih spletnih strani. Izračunali so, da mesečni promet na omenjenih straneh uporabnicam po svetu prenese najmanj 197 trilijonov piškotkov na mesec, električna energija, ki jo ti terjajo, pa se vsak mesec prevede v 11 442 metričnih ton emisij CO2. Piškotki sami po sebi so seveda ključni za delovanje spleta, a ogromno prostora in energije pravzaprav zasedejo (za funkcionalnost strani popolnoma nepomembni) sledilni piškotki, katerih edini namen je ekstrakcija podatkov o obnašanju uporabnice. Nadalje je ekstrakcija podatkov za AdTech okoljsko problematična zaradi prostora, ki ga podatki zavzemajo v podatkovnih centrih, namenjenih izključno grajenju uporabniških profilov za namen oglaševanja. Podatkovni centri – oziroma tisoče računalnikov, izdelanih iz surovin, ki so jih izkopali podplačani delavci in prevažale tovorne ladje; ter elektrika in voda, ki poganjata in hladita te računalnike. Vse za zbiranje podatkov o tem, kdo ste, kaj vas zanima, kaj googlate, česa se bojite, kaj vas pali, s kom se družite, koga volite, in, kakor absurdno se to sliši, na kakšen način tipkate in klikate. In še zadnji okoljski davek, ki ga terja AdTech ameriških gigantov, nastane s procesiranjem podatkov v ogromnih bazah v procesih strojnega učenja. Ti, ko delujejo z ogromnimi bazami podatkov, potrebujejo ogromno računalniške zmogljivosti. Stalna praksa v procesih strojnega učenja je pitanje čim več podatkov in analiza v čim več komputacijskih ciklih, da se pride do boljšega rezultata. Pri OpenAI ugotavljajo, da je vsako leto desetkrat več električne energije porabljene za strojno učenje vsakega posameznega modela. Čas je, da ovrednotimo, o čem si želimo, da se ti energetsko požrešni modeli učijo. O novih vpogledih v diagnostiko raka ali o tem, kaj lahko “vzorec klikanja” (mogoče) pove o nas, da se nas lahko bolj učinkovito prodaja oglaševalcem.

Laž je tudi, da uporabne tehnologije, kot sta Google Maps ali Google Translate, ne bi mogle obstajati brez oglaševalske mašinerije, ki je glavni vir profita ameriških internetnih gigantov. Ker če, bu-hu, Google ne bi zaslužil milijard od podatkov, skrivaj ukradenih uporabnikom, kako bi potem “vlagal” v vse te nujno potrebne tehnologije? Prvič, baze podatkov, ki jih lahko izdelovalec storitve uporablja za izboljšanje storitev, niso iste (in niso tako obsežne) kot baze podatkov, ki jih npr. Google uporablja izključno za zbiranje podatkov o obnašanju za namene oglaševanja. Internetni oglaševalski stroj v tehničnem smislu ni ključen za nadaljnji razvoj tehnologij določenega ponudnika. Ostaja le motivacija v obliki profitov in izgovor, da se bodo ti gotovo na veliko investirali “nazaj” v tehnologije. Bi se Google in Facebook lahko preživela tudi z bolj “primitivnimi” načini oglaševanja, s katerimi so se vedno preživljali ostali mediji, če je že oglaševanje edini način, na katerega lahko služita? In zakaj ne smemo zahtevati, da internetni giganti radikalno spremenijo poslovni model, morda nazaj v mešanico “neumnih” oglasov in licenciranja, kakršna je obstajala na začetku? Naivne sanje, gotovo. V končni fazi pa: ali res potrebujemo ameriške korporacije za komunikacijo, navigacijo, brskanje po spletu? Kako dobro bi deloval Open Street Map, če bi vsi rekli fakof Googlu in začeli posodabljati njegove zemljevide? Kaj manjka ponudnikom e-poštnih naslovov, ki ne pregledujejo mailov, da nas lahko prodajajo? Ali DuckDuckGo česarkoli ključnega ne najde? Na trenutni točki razvoja obstajajo za večino spletnih tehnologij odprtokodne alternative, ki so veliko bolj zelene že zato, ker ne zlorabljajo zasebnosti uporabnic. Morda je čas za razmislek o masovnih bojkotih in premikih virtualnih “skupnosti” izven prostorov, ki jim vladajo ameriški privatniki.

Govorimo o kompleksnih fenomenih, gotovo. A nekaj stvari je jasnih. Prvič: internet je vse prej kot oblak – je (in bo) tudi svojevrstna okoljska katastrofa. In drugič, ta katastrofa se dogaja v imenu napredka, profitov in rasti. Čisto vsak kos internetne mašinerije pač ne bi smel biti toleriran. Na primer: elektrika, voda, emisije, mrtvi rudarji kositra, črna radioaktivna jezera, crknjene ribe in izseljene skupnosti, da lahko en oddelek Googla analizira jebene “vzorce tipkanj”. Upam si trditi, da bi človeštvo preživelo brez tega.

—

Foto: Kenneth Martin, Flickr