Mlaj nesposobnosti in nespameti

V kratki pavzi med valoma Delte in Omikrona se je morda vredno vprašati, kaj nam pove krivulja števila novih okužb na 100.000 prebivalcev, ki se je kot kak visok, najvišji mlaj, vzdignila bolj strmo in visoko kot krivulje katerekoli druge države na svetu? Ter nas nekaj tednov držala čisto na vrhu, na svetovnem prestolu okuženosti z novim virusom – kot nesporne svetovne prvake v nesposobnosti za soočanje z epidemijo?

In kaj je narobe s sliko, na kateri se 63 odstotkov anketiranih Nemcev izjasni za obvezno cepljenje, v Sloveniji pa so že prsti ene roke preveč, da bi našteli vse zdravnike, ki bi v javnosti zastavili svoj glas za obvezo cepljenja proti covidu-19: nalezljivi bolezni, ki nas že skoraj dve leti ogroža, omejuje in prikrajšuje za življenje, kot smo ga poznali?

Kako je mogoče, da so slovenska stroka, javnost in družba kljub katastrofalno visokim številkam novih okužb tako zadržani do obveznega cepljenja?

Od kod ta prepričljiv naskok pri številu novih okužb, ki je v resnici seveda debel civilizacijski zaostanek? In kako je mogoče, da so slovenska stroka, javnost in družba kljub tem katastrofalno visokim številkam novih okužb tako zadržani do obveznega cepljenja?

Ponarodeli refren o razdvojenosti slovenske družbe, ki da očitno ni več sposobna najti soglasja in enotnosti, se mi ne zdi prepričljiv. Slovenci ne bi mogli doseči svetovnega vrha v ničemer, niti v neumnosti ne, če ne bi bili enotni. Ta okužbeni mlaj Slovenci dvigamo skupaj in bolj enotni, kot se zdi na prvi pogled.

V čem naj bi bili torej enotni v teh kovidnih časih, ko pa smo ves čas videti tako močno sprti?

Enotni smo v zanikanju resnosti in primarnosti te epidemije, na kar je že nekaj časa nazaj v svojih zapisih opozarjal Tadej Troha. Preprosto si nočemo priznati, da je na naš dnevni red prišel smrtno resen problem, ki ga je treba rešiti prvega oziroma najprej, da bomo sploh lahko spet reševali vse ostale. Tako tiste, ki jih imamo na dnevnem redu že iz časov pred epidemijo, kot tudi tiste nove, ki nam jih je na dnevni red uvrstila epidemija.

Vlada tako na eni strani sprejema ukrepe, ki niso zares namenjeni učinkovitemu preprečevanju oziroma omejevanju širjenja nalezljive bolezni, pač pa predvsem ustvarjanju vtisa, da na tem področju nekaj počne. Ali pa te ukrepe v resnici ves čas umerja in prilagaja nekim svojim partikularnim političnim, celo avtoritarnim interesom (v obliki prizadejanja večje ali manjše škode posameznikom in skupinam, ki tej vladi niso blizu ali ima do njih negativen, celo sovražen odnos) ter finančnim interesom sebi bližnjih interesnih skupin in posameznikov. Na ta način vlada lastnim ukrepom sama spodmika tudi temelj kakršnekoli pravičnosti, tako z vidika pravične prerazdelitve bremena epidemioloških ukrepov kot tudi z vidika pravičnega odškodovanja tistih segmentov družbe in posameznikov, ki so trpeli nesorazmerno večje breme epidemije in ukrepov od ostalih. Upor ljudstva proti nepravičnosti je popolnoma logična posledica. Žal gre v tem primeru za upor tudi ali predvsem na lastno škodo, saj upor ali ignoriranje nepravičnih epidemioloških ukrepov kljub vsemu pomeni upor oziroma ignoriranje edinih epidemioloških ukrepov, s tem pa vodo na mlin širjenja epidemije.

Na drugi strani najglasnejši kritiki vladnih ukrepov, tako opozicija kot civilna družba, takšnih ukrepov ne kritizirajo primarno kot neučinkovitih v spopadu z epidemijo, ampak predvsem z vidika nepravičnosti prerazdelitve bremena teh ukrepov. Še bolj pa so kritični do negativnih učinkov na druga področja življenja v Sloveniji, tako na socialne pravice, izobraževanje otrok, kot tudi na poslovanje malih in srednjih podjetij, na kulturo, javno življenje, predvsem pa (to velja zlasti za predstavnike civilne družbe in pravne stroke) na demokracijo in človekove pravice. Pri kritiki vladnih ukrepov tako vedno znova pride do verjetno nezavedne zamenjave teze, ko kritiki ukrepov svoj fokus z epidemije premestijo na demokracijo, socialo, izobraževanje in ostalo – kot da bi bila našteta področja tista, ki jih primarno in neposredno ogroža SARS-COV-2, ne pa zdravja ljudi oziroma v skrajni instanci njihovih življenj. Seveda je za tovrstno premestitev najprej odgovorna vlada sama, ki sprejema nekonsistentne in nepravične ukrepe, a si resni in informirani kritiki teh istih ukrepov tovrstne premestitve oziroma zamenjave teze vseeno ne bi smeli tako zlahka dopuščati.

V slabih dveh letih smo denimo dobili več odločitev Ustavnega sodišča, ki so razglašale vladne odloke in določbe Zakona o nalezljivih boleznih za neustavne, vendar nikoli z vidika njihove neučinkovitosti v spopadu z epidemijo: kot neizpolnjene pozitivne obveznosti države, da ljudem zagotavlja zdravo življenjsko okolje. Namesto tega so ustavni sodniki vedno znova izhajali predvsem z vidika njihovega domnevnega nesorazmernega negativnega učinka na vsa tista druga, seveda prav tako pomembna področja življenja ljudi v Sloveniji, in na druge človekove pravice, z izjemo seveda prav tiste človekove pravice, ki jo epidemija primarno in neposredno najbolj ogroža, torej pravice do zdravja in do zdravega življenjskega okolja. S temi odločitvami je Ustavno sodišče seveda pripoznalo ustrezen pomen pravicam do gibanja, zbiranja, izobraževanja in ostalim. Je pa s tem, na hrbtni strani svojih odločitev, na nek način zrelativiziralo primarnost ogroženosti zdravja in življenj ljudi, saj so njegove odločitve v širši javnosti dosegale učinek relativizacije nujnosti in zakonitosti kakršnihkoli ukrepov zoper epidemijo. Kljub temu, da so si ustavni sodniki v obrazložitvah neuspešno prizadevali, da ne bi bilo tako.

Podobno zamenjavo teze oziroma premestitev z epidemije na demokracijo je mogoče začutiti tudi kot miselno podlago predlaganih sprememb in dopolnitev Zakona o nalezljivih boleznih, ki so jih pripravili pravni strokovnjaki pod okriljem Pravne mreže za varstvo demokracije. Predlagane zakonske spremembe in dopolnitve so sicer namenjene varovanju pomembnih človekovih pravic in svoboščin ter demokracije, a se bojim, da Zakon o nalezljivih boleznih, ki naj bi bil primarno namenjen varstvu ljudi pred epidemijo nevarne nalezljive bolezni v bistvenem delu, in sicer v njegovem namenu, spreminjajo v zakon o varstvu demokracije in človekovih pravic – in to prav med epidemijo nevarne nalezljive bolezni. Predlagatelji namreč predlagajo uzakonitev stopnjevanja epidemioloških ukrepov od milejših k strožjim, torej k tistim, ki najmočneje posegajo v človekove pravice, in sicer tako, da je možno najbolj omejujoče ukrepe sprejeti le, če milejši niso zadostni. Tako bi bilo recimo možno izvajanje pouka v šolah ali kulturne prireditve omejiti prej kot javne politične shode, pred vsemi temi omejitvami pa bi morali najprej razmišljati o izogibu zaprtju javnega življenja z upoštevanjem higienskih in zaščitnih ukrepov.

Če pustim ob strani dilemo, ali je res premišljeno stopnjevati epidemiološke ukrepe tako, da se lahko prej zaprejo šole (in otroci v sobe), kot se lahko omeji pravico do političnih zborovanj in protestov (pri čemer je izobraževanje ravno tako ustavna kategorija in je dokazano manj učinkovito preko spleta kot v živo, medtem ko za politični aktivizem prej velja nasprotno), mi je sama ideja tovrstnega stopnjevanja in različnega ponderiranja različnih ustavno zagotovljenih pravic zelo problematična. Še zlasti v luči temeljne ustavne določbe tretjega odstavka 15. člena, da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih; da se torej njihovo prvenstvo oziroma potreba po zamejitvi lahko ugotavlja vedno in vsakič znova samo v njihovi koliziji s pravicami drugih. Tudi in v epidemiji predvsem s pravico do zdravja.

Vnaprejšnje vzpostavljanje katerekoli izmed temeljnih človekovih pravic kot nekakšne nad-pravice, ki se jo sme tudi med epidemijo nalezljive bolezni (ko je neposredno ogroženo zdravje in življenja ljudi), omejevati manj in pozneje kot katero koli drugo ustavno zagotovljeno pravico, bi lahko pomenilo odmik od sistemske določbe tretjega odstavka 15. člena ustave. Ta namreč zapoveduje, da moramo pri sprejemanju katerega koli novega omejevalnega ukrepa vsakič znova poiskati in določiti mejo, ko bi pravica do, recimo, javnega zbiranja nekaterih lahko posegla v pravico do zdravja in zdravega življenjskega okolja drugih. Meja katerekoli človekove pravice je pravica drugega. Vnaprejšnje normativno razvrščanje temeljnih človekovih pravic po mojem mnenju ne sledi citirani ustavni določbi o omejitvi vseh naših pravic in svobode s svobodo in pravicami drugega.

Aktualne epidemiološke izredne razmere se lahko zaključijo izključno z dejanskim koncem epidemije, ne pa zgolj z njenim potlačenjem in zatajitvijo.

Skratka, demokracija je sicer res vrhunska, super in fajn, pomembna z vseh možnih vidikov, kar pa nikakor ne pomeni, da se z obrambo demokracije branimo tudi pred epidemijo nevarne bolezni. Z določeno družbeno aktivnostjo bomo morda na neki točki med epidemijo sicer obranili demokracijo, ne bomo pa s tem ustavili tudi epidemije, posledično pa lahko da bo prav ta epidemija s svojim trajanjem, intenzivnostjo in posledicami usodna tudi za demokracijo, pa tudi za pravičnost in enakost družbe ter, poleg pravice do zdravja, tudi za vse druge temeljne človekove pravice. Nič od naštetega namreč ne uspeva v dalj časa trajajočih ali celo permanentnih izrednih razmerah. Aktualne epidemiološke izredne razmere pa se lahko zaključijo izključno z dejanskim koncem epidemije, ne pa zgolj z njenim potlačenjem in zatajitvijo.

Zgoraj povzete pravne kritike ter presoje ustavnosti in zakonitosti odrejenih epidemioloških ukrepov sicer izhajajo iz domnevnega tehtanja njihove sorazmernosti glede na epidemiološko situacijo, torej sorazmernosti strogosti ukrepa in njegovega posega v neko drugo temeljno človekovo pravico glede na dane podatke o okuženih in obolelih. Vendar nam za resnično takšno tehtanje vedno znova umanjka bistven epidemiološki podatek. In sicer: koliko ljudi se zaradi določenega sprejetega ukrepa ni okužilo in koliko ljudi ni težko zbolelo, ker je presojani ukrep veljal tak, kakršen je pač bil sprejet.

V presojo (ne)sorazmernosti slehernega epidemiološkega ukrepa je pač težko vzeti v račun tisto, kar se ni zgodilo, torej števila ljudi, ki se niso okužili, ki niso težko zboleli, in ki niso umrli v času veljavnosti presojanega ukrepa. Zato bomo pravniki (in tudi ustavni sodniki) vedno znova s precejšnjo lahkot(nostj)o prišli do sklepa o nesorazmernosti nekega ukrepa. Bojim pa se, da je post festum ugotovljena nesorazmernost teh ukrepov premo sorazmerna prav z njihovo učinkovitostjo. Zato je sicer za varstvo človekovih pravic in demokracije gotovo blagodejen zakonodajni predlog pravnih varuhov demokracije za zapovedano stopnjevanje epidemioloških ukrepov od blažjih k strožjim. Za resen spopad z epidemijo nevarne nalezljive bolezni pa je lahko takšna zakonska ureditev v resnici usodna, saj je drugo ime za sorazmerno stopnjevanje ukrepov v epidemiji v resnici – zamujanje. Zamujanje ki bi bilo, zaradi zamenjave teze oziroma premestitve z epidemije na demokracijo, po njihovem zakonodajnem predlogu, celo sistemsko vgrajeno v zakonsko predvidena ravnanja državnih organov med epidemijo.

Če zgornja razmišljanja strnem v nekaj ciničnih stavkov, lahko rečem, da v Sloveniji vlada med epidemijo napada demokracijo in človekove pravice (pri čemer zanemarja pravico do zdravja), opozicija in nevladne organizacije pa človekove pravice in demokracijo branijo, pri čemer prav tako pozabijo na pravico do zdravja, ali pa vsaj na njeno primarno ogroženost v pogojih epidemije. Virus med tem prosto kroži, ljudje zbolevajo in tudi umirajo, Slovenija pa je postala svetovna prvakinja v številu novih okužb na 100.000 prebivalcev.

S podobno usodno zamenjavo teze kot pri premestitvi z epidemije na demokracijo imamo opraviti tudi pri vprašanju obveznega cepljenja. Tudi pri tem se je kot že nekako samoumeven argument proti uvedbi obveznega cepljenja proti covid-19 utrdila teza, da bi lahko imela kakršna koli prisila na tem področju kvečjemu negativne učinke. Ta argument sicer velikokrat slišimo iz ust zdravstvenih in strokovnjakov mnogih drugih profilov, zakrivili pa smo ga v resnici pravniki, ker smo dopustili, da se glede cepljenja v javnosti pojem obveznosti tako pogosto in samoumevno zamenjuje s pojmom prisile, čeprav je na pravno zmotnost take zamenjave opozorilo že Evropsko sodišče za človekove pravice.

Opredelitev obveznosti cepljenja namreč ne pomeni prisile, ne pomeni prisilnega cepljenja, ker ta zakonska določba v sebi ne nosi grožnje, da bo kdorkoli na silo cepljen proti svoji volji, pač pa zgolj dosledno izpeljavo tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem so vse naše pravice omejene s pravicami drugih. V tem primeru je naša svoboda odločanja omejena s pravico vseh do zdravja, saj se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo pred nalezljivo boleznijo, v katerem moramo, če ga želimo doseči, na ravni dolžnosti/obveznosti sodelovati vsi, razen seveda tistih, za katere medicinska stroka ugotovi, da so pri njih podani zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja.

Prav umanjkanje odločnejšega zavračanja interpretacije obveznosti cepljenja kot prisile je botrovalo dejstvu, da odločevalci in stroka v Sloveniji ne želijo niti pomisliti na obvezno cepljenje v trenutku, ko ga vedno več evropskih držav (denimo Avstrija in Nemčija) že napoveduje, de facto pa sta ga, preko delodajalskih zahtev za določene poklicne skupine, že uvedli denimo ZDA in Avstralija. In to kljub temu, da ga imamo v Sloveniji zakonsko določenega že več kot 25 let, in sicer od leta 1995, ko je bil sprejet Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). In to prav za razmere, v kakršnih se nahajamo zdaj.

ZNB namreč v drugi alineji prvega odstavka 22. člena določa, da je cepljenje proti nalezljivi bolezni obvezno, če za to obstajajo epidemiološki razlogi, in če to določa letni program cepljenja. Ta zakonska določba je s strani zakonodajalca namenjena zagotavljanju ustrezne stopnje precepljenosti prebivalstva, ko je to nujno zaradi aktualnih epidemioloških razlogov, s tem pa varovanju oziroma zagotavljanju zdravja in zdravega življenjskega okolja prebivalstva. Z navedeno zakonsko določbo zakonodajalec ne izkazuje nekakšne same sebi namenjene želje po prisili oziroma poseganju v svobodo in telo posameznika, pač pa v prvi vrsti izkazuje skrb za zajezitev epidemije in skrb za zdravje ljudi – tako kot skrb za dobrobit ljudi recimo izkazujeta tudi zakonska odreditev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ali pa recimo tista o obveznem osnovnošolskem izobraževanju.

Da pride do tako masovnega odpora in zavračanja takšnih splošno koristnih ustavnih in zakonskih norm, kot smo mu trenutno priča na primeru obveznosti cepljenja, je potrebna zamenjava teze, s katero se skrb države za zdravje ljudi zamenja z njeno željo po prisiljevanju in represiji. To nam je v Sloveniji »vrhunsko« uspelo. Najprej s popolno zatajitvijo obstoja zgoraj citirane zakonske določbe o obveznem cepljenju, nato pa, ko je bila ta možnost, kljub molku pravne stroke, vseeno vržena v javno razpravo, še z njeno relativizacijo v smislu, da je »premalo določna, da bi se zgolj na tej podlagi odredilo obvezno cepljenje proti covid-19« ali še huje, da je navedena zakonska določba »premalo določna za tolikšen poseg v telo in svobodo posameznika«.

Zdi se, da bodo obvezno cepljenje proti covidu-19 lažje uvedle države, ki do te epidemije niso imele zakonske podlage za to.

Slovenska pravna stroka je tako v istem epidemiološkem momentu hkrati v Zakonu o nalezljivih boleznih iskala do pike in vejice dobesedno zakonsko podlago za vsak odrejen epidemiološki ukrep ter obenem vsakega, ki ga ni bilo mogoče jasno in dobesedno zvezati z originalnim zakonskim besedilom. Pri tem se je sklicevala na načelo legalitete in ga, ne glede na njegovo koristnost v epidemiološkem smislu, razglašala za neustavnega (ljudje so seveda slišali, da je neustavno vsakršno epidemiološko ukrepanje in se temu primerno tudi vedli). Po drugi strani pa je ta ista pravna stroka v celoti ignorirala izrecno zakonsko določbo, ki v Sloveniji, »če obstajajo določeni epidemiološki razlogi«, cepljenje določa kot obvezno.

To svojo ignoranco precej izrecne in jasne zakonske določbe je pravna stroka post festum opravičevala z interpretacijo navedene zakonske določbe kot domnevno nezadostne za »tako velik poseg v svobodo in telo«, s čimer smo ne le zabijali dodatne žeblje v krsto realni možnosti, da do obveznega cepljenja kadarkoli pride, pač pa smo cementirali tudi prenizko stopnjo precepljenosti prebivalstva v pogojih prostovoljnega cepljenja. Zakaj bi se namreč cepilni dvomljivci odločali za prostovoljno cepljenje, če gre za »tako velik poseg v svobodo in telo«, da to ne more biti določeno kot obvezno?

Na koncu se zdi, da bodo obvezno cepljenje proti covidu-19 lažje uvedle države, ki do te epidemije niso imele zakonske podlage za to. Slovenija pa ga ne bo mogla uvesti prav zato, ker je zakonsko podlago zanj ves čas imela. Bojda ni bila dovolj dobra. Dovolj dobra pa bi bila težko, kakršnakoli bi že bila. Sploh za svetovne prvake nesposobnosti in nespameti.

Naj se nas Omikron usmili.

—