Molekularni kapitalizem Ljubljane

Besedilo je skrajšana in prirejena različica poglavja »Molekularni kapitalizem Ljubljane« iz: Nicolas Hausdorf idr., Berlin ni Berlin / Ljubljana je Berlin (uredil Marko Bauer), Sophia, Ljubljana, 2023.

Teorija kot oblika pokore

Ljubljana ni le najlepše, temveč tudi najbolj levičarsko mesto in to ne pomeni le prisotnosti kritične teorije ter antikapitalističnih bojev in aktivizma, temveč (predvsem) to, da je levičarska drža, ki se izraža v določenih teoretskih, kulturnih in političnih referencah, določeni osebni estetiki, določenih socialnih avtomatizmih in ponavljanju določenih govornih obrazcev, osnovni pogoj za dostop do hip Ljubljane, ki je zmes levičarskih aktivističnih/civilnodružbenih in političnih projektov, lokalov, klubov, afterjev v zasebnih stanovanjih, dela medijskega prostora, radikalnega/kritičnega dela akademije ter določenih kulturnih slogov in institucij. 

V Ljubljani, predmestu z obveznim levičarstvom, tudi techno deluje neustavljivo privlačno in hkrati kot vir slabe vesti, zaradi česar se formirajo dodatne kompromisne tvorbe, ki kompenzirajo in hkrati prikrivajo molekularno kapitalističnost elektronske glasbe.

Levičarska drža v Ljubljani ni uporniška ali protisistemska drža, temveč osnovni filter socialnega odbiranja ter možnosti dostopa do prestižnih položajev. Če nisi levičar, imaš na ljubljanski (kulturni, intelektualni ali politični) sceni približno toliko možnosti, kot če bi v vrsti za Berghain čakal oblečen v plantažni šik globokega juga ZDA (kombinacija lanenega suknjiča in kratkih hlač ter čevljev za na jadrnico v pastelnih barvah). Točka protislovja (biti levičar in biti hkrati ne le del sistema, temveč ravno zaradi levičarstva deležen vseh njegovih ugodnosti in prednosti) je v tej situaciji očitna in se izraža v mnogih ljubljanskih kulturnih posebnostih, denimo da se bogati otroci oblačijo v ponošena oblačila in s tem signalizirajo svojo naklonjenost proletariatu ali da se nadidentificirajo z revolucijo in razrednim bojem na način obsesivno-kompulzivnega ponavljanja govornih obrazcev svetovnonazorskega marksizma-leninizma, kar je oblika pomiritve nelagodja ob kontrastu med dejanskim razrednim poreklom in levičarsko držo, ki je pogoj, da se podedovana razredna pozicija reproducira. 

Če sta omenjena primera značilna za tankie subkulturo, ki potencira svojo kritiko kapitalizma, da bi s tem odvrnila pozornost od svojega porekla, pa ljubljanska lib subkultura kritiko kapitalizma, nasprotno, omehča in reducira na kritiko neoliberalizma. Če je neoliberalizem ultimativno zlo privatizacije in napadov na javni sektor, potem je vse, kar se dogaja v javnem sektorju, ipso facto imuno na kritiko ter je potem kakršnakoli kritika potnih nalogov za zasebna potovanja, eksploatacije in izživljanja nad asistenti ali dodatkov za stalno pripravljenost točno tisto neoliberalno zlo, proti kateremu se je treba boriti. Kdor je v javnem sektorju, po definiciji ni neoliberalec in ker je zlo neoliberalizem, oblike črpanja sredstev in hipereksploatacije v javnem sektorju ne morejo in ne smejo biti predmet kritike. Oba, tako zaostreni tankie antikapitalizem, ki denuncira velike korporacije, izkoriščevalce in ekspropriatorje, Ameriko in imperializem, kot omenjeni antikapitalizem oziroma antineoliberalizem libov, ki se omeji na denunciacije privatizacij in napadov na socialno državo, (motivirano) zgrešita molekularni kapitalizem in Berlin v nas samih.

V situaciji protislovja med obveznim levičarstvom, ki v Ljubljani posreduje dostop do črpanja simbolnih in materialnih sredstev, in amoralnim, breteastonellisovskim molekularnokapitalističnim hedonizmom predstavlja teorija (kot značilno ljubljanska kombinacija nemške klasične filozofije in psihoanalize) idealno kompromisno tvorbo. Medtem ko je marksizem reduciran na simulacijo proletarskega svetovnega nazora zgodnjega 20. stoletja, omenjena dvojica deluje kot oblika pokore in pomiritve občutka krivde za razpuščene after vikende (pri čemer občutek krivde ne izvira toliko iz moralnih pomislekov kot iz slutnje, da je na dereguliranem, amoralnem hedonizmu nekaj kapitalističnega). Ne teoretska psihoanaliza ne nemška klasična filozofija kot obliki pokore ne nastopata v svoji osrednji (eksegeze Hegla in Lacana), temveč v specifično lokalni, derivativni in glede na osnovni teoriji relativno marginalni razsežnosti. 

Pri teoretski psihoanalizi je to, po Marku Bauerju, »vdor normalnega«, teza o spokojnem, umirjenem in spodobnem malomeščanskem življenju kot dejansko najbolj radikalnem, izpeljana iz kritike upornikov iz leta 1968 kot histerikov, ki iščejo novega gospodarja, in kritike seksolevičarstva kot naivne zablode, ki v resnici nevede reproducira tisto, proti čemur naj bi se borila. As in, antiavtoritarnost, antietatizem, individualna avtonomija, hedonizem, seksualna osvoboditev, eksperimentiranje z drogami in svobodno samoizražanje ne sestavljajo antikapitalistične, temveč ravno poznokapitalistično, neoliberalno držo in kapitalističnega sistema ne ogrožajo, temveč reproducirajo, zato sta edini obliki dejanskega upora in resnični radikalnosti drža malomeščanske spodobnosti ter zaklinjanje tradicionalnih avtoritet, vere v državo in delovanja skozi parlament. 

V perspektivi socialne zgodovine je takšna kritika povsem racionalna, saj izvira iz rešitve nekega drugega protislovja v nekem drugem času in situaciji, tj. protislovja med provincialno inhibiranostjo Ljubljane ter molekularno kapitalistično eksplozijo v Parizu v šestdesetih, katere del je tudi tisto, kar še danes imenujemo teorija. Na Parizu v šestdesetih je bilo, kot je danes na Berlinu, nekaj nezaustavljivo privlačnega, a popolna udeležba bi zahtevala ravno lacanovsko dejanje, razgraditev simbolnih struktur in subjektivno destitucijo, medtem ko je druga možnost kompromisna tvorba, ki provincialno, nevrotično, malomeščansko subjektivnost pusti nedotaknjeno. 

Ljubljana kot predmesto se ne more nikoli povsem prepustiti psihedeličnim driftom. To je privilegij metropol.

Obrat pomena radikalnosti v afirmacijo malomeščanske nevrotičnosti in konformizma je specifično ljubljanski derivat teoretske psihoanalize. Ljubljana kot predmesto se ne more nikoli povsem prepustiti psihedeličnim driftom. To je privilegij metropol, medtem ko Ljubljana sicer ne more ne slediti Parizu in Berlinu, ampak hkrati ves čas izumlja različne oblike policijskega nadzora simulacij metropolske ekscesnosti. Vdor normalnega je primer takšne policijske funkcije, ki je izvorno delovala kot racionalizacija dejanske malomeščanske nevrotične inhibiranosti in nezmožnosti udeležbe v molekularnokapitalistični hedonistični kulturi metropol, danes pa deluje kot oblika spokorniške samokritike, ki je projicirana navzven. Ljubljana kot predmesto lahko proizvede le dejansko malomeščansko kritiko ekscesnosti molekularnega kapitalizma metropol ali simulacijo malomeščanskosti pri tistih, ki čez vikend naskrivaj eksperimentirajo z molekularnim kapitalizmom, a čez teden kimajo njegovi malomeščanski kritiki in s tem potrjujejo svoje pravilno levičarstvo.

Nemška klasična filozofija ima pri tem suplementarno vlogo – tudi v tem primeru ne gre za osrednjo razsežnost teorije, eksegeze Kanta ali Hegla, temveč za specifično lokalni derivat, tezo o tem, kako sta antiavtoritarnost in individualistični hedonizem šestdesetih (nevede in nehote) sprožila neoliberalizem. Dejanska ekonomska in socialna zgodovina – denimo to, da se neoliberalizem kot gibanje s tem imenom začne že v tridesetih in ne šele po antiavtoritarnih šestdesetih, ali to, da je individualizem kot ekonomsko racionalnost nemogoče enačiti z individualizmom kot obliko upora proti tradicionalnim političnim strukturam, ali to, da ameriški individualistični antiavtoritarni protestniki v šestdesetih in sedemdesetih izrazito niso marali čikaške šole, ali to, da se je neoliberalizem kot dejanska ekonomska in socialna politika v sedemdesetih in osemdesetih uveljavil v vojaških diktaturah ali pri izrazito neokonservativnih vladah – sta pri tem irelevantni. Enako velja tudi za bolj natančne zgodovinske teorije rezultatov levičarskih bojev v šestdesetih in sedemdesetih (boji proti disciplinarnemu tovarniškemu režimu se iztečejo v ambivalentno postfordistično prekarnost, ki pa je oblika mediacije proletarskega dostopa do denarja in sama po sebi ni nujno vzročno zvezana z neoliberalnimi privatizacijami, deregulacijo ter monetarno in fiskalno politiko), saj je poanta narativa o tem, kako je antiavtoritarnost šestdesetih inavgurirala neoliberalizem, moralna. Vsako shizopostajanje, vsak odmik od strankarske discipline in pravilne ideološke linije, vsak nemalomeščanski način življenja, vsaka kritika države kot edinega in ultimativnega horizonta politike se po tem narativu nujno izteče v neoliberalno zlo in obratno, edini način odvračanja neoliberalnega zla je lahko le reafirmacija discipline, linije, malomeščanske morale in Države.

Ker je Ljubljana levičarsko predmesto, lahko v njej kultura afterjev obstaja le v obliki nenehnega opravičevanja in samozatajevanja.

Podobno kot velja za malomeščansko nevrotično inhibiranost v primeru psihoanalize, tudi v tem primeru iskrena psevdopruska kriptoavtoritarnost in etatizem pri kimajočem občinstvu nista sprejeti kot taki, temveč kot obliki pokore in pomiritve nerešljivega protislovja predmestnega molekularnega kapitalizma. Ker je Ljubljana levičarsko predmesto, lahko v njej kultura afterjev obstaja le v obliki nenehnega opravičevanja in samozatajevanja.

Molekularni kapitalizem

Razumevanje molekularnega kapitalizma v Ljubljani je oteženo s še enim učinkom predmestnosti in levičarskosti Ljubljane: deljenjem kulture na komercialni, kapitalistični mainstream na eni ter antikapitalistično alternativo na drugi strani, kjer avantgarda molekularnega kapitalizma sebe razume in prikazuje kot nekapitalistično alternativo, medtem ko gre dejansko za razliko v hitrosti, agilnosti in estetiki, ne za razliko med kapitalistično in nekapitalistično ali antikapitalistično kulturo. Dejanska razlika je razlika med square in hip kapitalistično kulturo, pri čemer je square kultura počasna, neodzivna na menjave mikrotrendov, predvidljiva, dolgočasna in korpo, medtem ko ji je hip kultura alternativa v tem, da je agilna in se nenehno spreminja, kar so ravno osnovne lastnosti kapitalizma. Poudarjanje ločnice med square/korpo ter hip/alter kulturnimi prostori in praksami prikriva dejstvo, da alternativna kultura ravno ni socialistični kombinat, ki bi ponujal mešanico folklorne in narodnobuditeljske glasbe ob prižganih lučeh in uživanju industrial grade etanola, temveč najbolj avantgardna in cutting edge oblika kapitalistične kulture, ki je tako privlačna ravno zaradi tega.

Novi estetski, zvočni in drugi trendi se lahko uveljavijo in izpodrinejo prejšnje ravno zato, ker ne naletijo na utrjene monopole velikih korpo kulturnih institucij ali gatekeeperje na korpo radijskih postajah.

Res je sicer, da se v njej pretaka manj denarja kot v square komercialnih radijskih postajah, barih in diskotekah, a kriterij kapitalističnosti (vsaj v tem primeru) ni nujno toliko količina prisotnega denarja kot oblika izvajanja kulturnih praks – ta v primeru hip alternativne kulture pomeni hitro in intenzivno delovanje konkurence. Novi estetski, zvočni in drugi trendi se lahko uveljavijo in izpodrinejo prejšnje ravno zato, ker ne naletijo na utrjene monopole velikih korpo kulturnih institucij ali gatekeeperje na korpo radijskih postajah. Socialnost hip molekularnega kapitalizma je prožna in fluidna, zato se nove skupine DJ-ev in novi glasbeni projekti lahko uveljavijo takoj, ko pride do nihanj v modi in okusih. Popularni prostori, kot so klubi in kavarne, se pojavljajo in propadajo glede na svoj socialni in kulturni status oziroma glede na to, koliko so v določenem trenutku hip, ta dinamičnost in hkrati prekarnost pa sta ravno osnovni značilnosti kapitalistične socialnosti in kulture. 

Še več, kriterij komercialnosti prikriva tudi to, da hip molekularni kapitalizem prestopi meje strogo ekonomskih dejavnosti (kot dejavnosti, ki vključujejo denarno menjavo). V hip mikrokulturah so tudi oblike socialnih menjav, nihanja v popularnosti, dinamika trendov in okusa, privlačnost notranje opreme določenih prostorov ter modne estetike strukturirani kot trgi, ki jih določa konkurenca, le da valuta ni (izključno) denar, temveč (tudi) popularnost, privlačnost in coolness oziroma hipness. Podobno velja za socialne medije, kjer valuta engagementa in števila sledilcev prehiteva monetizacijo v obliki prihodkov iz oglaševanja in mikrodonacij ali platforme, kot sta Bandcamp ali Spotify, kjer exposure prehiteva denarne naknade in kjer se molekularni kapitalizem, ki prestopi meje le ekonomskih dejavnosti, meša s klasično ekonomsko hipereksploatacijo.

Posebnost Ljubljane kot ambivalentnega predmesta je, da se molekularni kapitalizem iz javnega prostora, ki ga ob vikendih podnevi zasedejo množice srednjeevropski duh iščočih turistov, umakne v zasebna stanovanja na afterje.

Ravno zato molekularni mikrokulturni kapitalizem v Ljubljani pred komercialno turistifikacijo, ki stavi na mir in tišino, beži v nočno življenje, ki v grobem ustreza nekdanji razdelitvi prostora v Ambasadi Gavioli at its prime. Zgoraj predvidljivi komercialni korpo oziroma japijevski privé, kjer sta drogi izbire kokain in šampanjec, spodaj pa kaotični techno, ekstazi in amfetamin. Podobno se današnji klubi v Ljubljani delijo na hitre in nepredvidljive z elektronsko in ustaljene korpo z organsko glasbo, kjer neosebni techno predstavlja pobeg postekonomskega molekularnega kapitalizma, medtem ko organska plesna glasba predstavlja njegovo komercialno zajetje. Še ena posebnost Ljubljane kot ambivalentnega predmesta je, da se molekularni kapitalizem iz javnega prostora, ki ga ob vikendih podnevi zasedejo množice srednjeevropski duh iščočih turistov, umakne v zasebna stanovanja na afterje.

Anorganska glasba

V devetdesetih je Ali En napovedal, da bo rock umrl in bo zavladal funk, a se to ni uresničilo. Res je sicer, da je K4 v poznih devetdesetih iz provincialne diskoteke, v kateri so se komadi vrteli s CD-jev drug za drugim in kjer je bila hit večera pesem Jump around skupine House of Pain, postal klub z dejanskimi DJ-i, ki so vrteli drum’n’bass, in tudi, da so kultna prizorišča poznih devetdesetih, kot sta bila Truebar in Žmauc, promovirala derivate funka, a to ni uničilo ali izrinilo rock kulture in prevlada funka je bila le začasna. V dvatisočih ga je izrinil techno, ki je v Ljubljano (katere droga in glasba izbire sta bili takrat organski, skunk in funk) prodrl preko ovinka Ambasade Gavioli, medtem ko je rock deloma preživel kot še zmeraj osnovni obrazec ljubljanske boomerske drže, deloma pa mutiral v indie.

Preberite tudi: Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin (Sophia, 2023).

Danes pozabljena, a zanimiva in pomembna vmesna postaja je bil klub Propaganda (današnji Escape). Kovinsko-alienski jungle se v Ljubljani, razen kratke vmesne epizode v klubu Nexus, ni nikoli zares prijel, zaradi česar je eksplicitna preferenca za kompleksnejše, sinkopirane ritme in prezir do enostavnejših, štiričetrtinskih v ljubljanskih sodbah okusa vedno nastopala v paru z implicitno tesnobo ob nečloveškosti anorganske glasbe, hkrati pa je ta subkulturna delitev pomenila tudi, da se je house, čeprav gre za hibridno elektronsko-organsko glasbeno obliko, zaradi štiričetrtinskega ritma znašel na strani techna, a bil znotraj klubov vseeno prostorsko ločen po floorih. 

Na običajen večer so se v Propagandi pomešali obe takrat dominantni rivalski ljubljanski urbani subkulturi, tako rave subkultura kot radovedni del funky subkulture.

Medtem ko je delitev na K4 in Ambasado Gavioli še vzdrževala ločitev na funky/drum’n’bass subkulturo, sinkopirane ritme in organski zvok/vokale na eni ter rave subkulturo, štiričetrtinske ritme in povsem mašinski/anorganski zvok na drugi strani, je Propaganda predstavljala eno izmed vstopnih točk techno invazije v Ljubljani. Propaganda je bila zgolj techno klub, brez house večerov ali house floora, in v njem so redno nastopali takrat najpomembnejši techno DJ-i, hkrati pa je bil, v primerjavi z dragimi vstopnicami za Ambasado Gavioli in logističnimi težavami vožnje iz Izole pod vplivom, izjemno dostopen. Na običajen večer so se v Propagandi pomešali obe takrat dominantni rivalski ljubljanski urbani subkulturi, tako rave subkultura kot radovedni del funky subkulture, našmrkani pravniki, ki so se na neki točki noči v Propagando preselili iz sosednjega Orto bara, ter postmigrantska mladina iz Vodmata in Most. Rave moment je s tem kot ena izmed najintenzivenjših oblik molekularnega kapitalizma raztopil prej trdne subkulturne in razredne delitve in techno se je tudi po koncu rave kulture poznih devetdesetih ohranil kot osnovna nočna glasba Ljubljane, izrinil funky derivate iz K4 ter našel mesto tudi na Metelkovi, sicer zadnji utrdbi subkultur. Rock je preživel izziv funka, a se je prestavil na dnevne in zgodnjevečerne, koncertne termine, medtem ko se je funk umaknil technu, ki je v Ljubljani prevzel nočne in vikendske termine.  

Ekstaza izvorno pomeni »iz sebe« in primarna techno droga, ekstazi (MDMA), omogoča desubjektivacijo ter hkrati sinhronizacijo z nečloveškimi ritmi in zvoki techna.

Posebnost techna je, da je po formi (četudi ne po komercialni uspešnosti) najbolj (molekularno) kapitalistična glasbena oblika, saj socialno nadomešča s tehnološkim. Techno prekine vez med glasbo ter socialnostjo in organsko človeškostjo. Na ravni produkcije glasbila nadomesti s stroji, ročno spretnost z avtomatskim izvajanjem ter intelektualno investicijo v skladanje z avtomatskim generiranjem zvoka. Na ravni izvedbe DJ le izbira in kombinira skladbe, medtem ko je njihovo predvajanje stvar strojnega zvočnega sistema. Anorganski zvoki techna za razliko od organske glasbe ne vzbujajo in/ali izražajo človeških čustev, ne nosijo sporočila in niso v funkciji vzpostavljanja ali reproduciranja socialnih vezi. Ekstaza izvorno pomeni »iz sebe« in primarna techno droga, ekstazi (MDMA), omogoča desubjektivacijo ter hkrati sinhronizacijo z nečloveškimi ritmi in zvoki techna. Plesišča v techno klubih niso prizorišča človeške socializacije, komunikacije in spogledovanja, temveč situacija množične desubjektivacije in nadomeščanja človeške čustvene izkušnje z umetnim nezavednim. Raztrgana socialnost se rekombinira s posredovanjem zvočne tehnologije, organske človeške ritme pa nadomesti neskončno aliensko pulziranje (značilna vizualija v klubu Propaganda je bil rdeč napis »Don’t stop, don’t ever stop«, ki se je na TV ekranu ob plesišču vrtel v neskončnost).

Preberite tudi: Primož Krašovec: Srednji razred in razredizem.

A v Ljubljani, predmestu z obveznim levičarstvom, tudi techno (oziroma anorganska elektronska glasba, tudi če ne gre za klasični techno) deluje neustavljivo privlačno in hkrati kot vir slabe vesti, zaradi česar se formirajo dodatne kompromisne tvorbe, ki kompenzirajo in hkrati prikrivajo molekularno kapitalističnost elektronske glasbe. Eden izmed primerov tega je festival Grounded, katerega dnevni, diskurzivni spored je ogorčeno moralistična (highlight: nastop Spomenke Hribar) pokora za nočni spored progresivne (ne v pomenu lib politične progresivnosti, temveč ravno molekularnokapitalistične fluidnosti in neskončnega eksperimentiranja brez vnaprejšnjega načrta ali idealnih form) elektronske glasbe. Še en podoben primer je vztrajanje indie glasbe kot glasbene izbire za med tednom (medtem ko so vikendi rezervirani za afterje). Formalna razlika med standardno komercialno in indie glasbo je le v produkciji vokalov. A tudi ta minimalna razlika zadošča, da indie deluje obenem kot oblika organske regeneracije po anorganskih after izkušnjah in kot način pokore za molekularnokapitalistične vikende, saj naj bi indie glasba, za razliko od komercialne, imela kritično sporočilo. Boomer angažma za Kino Šiška, da bi Ljubljana dobila koncertno prizorišče za dad rock 21. stoletja, se ne izteče po načrtih, saj Kino Šiška postane ravno osrednja indie institucija Ljubljane. Eksoterična kultura Ljubljane je downstream od ezoterične, after kulture.

—

Prikazna fotografija: Dijana Matković.