MOMsterke: kako patriarhat ustvarja ‘problematične’ ženske

Depp proti Heard

S primerom Depp proti Heard sem se prvič srečala nekega zgodnjega jutra, po morastih sanjah; naletela sem nanj pri vajenem skrolanju po Facebooku.

Nahajal se je v oglasu za psihiatrično zdravljenje: igralka in fotomodelka Amber Heard je v sodnem procesu, vsem na očeh, prejela diagnozo mejne osebnostne motnje (MOM).

Kratko guglanje pokaže, da je Pete Davidson edini zvezdnik, ki je javno spregovoril o tem, da je bil diagnosticiran z MOM (morda ni nepomembno omeniti, da je bil njegov oče gasilec, ki je umrl ob gašenju požara po napadu na WTC). Gre namreč za eno najmočneje stigmatiziranih psihiatričnih stanj; stigma je tako visoka, da celo psihiatrinje_i – tako vsaj spletni viri in pričevanja pacientk_ov – neredko pacientkam_om podelijo napačno diagnozo, diagnozo bipolarne motnje, ker ocenjujejo, da bodo pacientke_i tako lažje shajale v življenju. Z napačno diagnozo. (Skupna značilnost MOM in bipolarne motnje je sicer nihanje razpoloženja, ki pa se pri MOM menjuje iz ure v uro ali iz dneva v dan, pri bipolarni motnji pa je značilnejše nihanje, ki traja več dni ali celo tednov.)

Mojo pozornost pri primeru Depp proti Heard je tako najprej pritegnil že sam način razkritja diagnoze, ki naj bi jo imela Heard; javno, v sodnem procesu in s stereotipizacijami ter premišljenimi netočnostmi ter zdrsi v opisu vedenja osebe z MOM. Ena redkih, morda celo prva (sama kakšnega drugega primera nisem našla, kar seveda ne pomeni, da ga ni) ženska, znana splošni javnosti, ki naj bi tako uradno imela diagnozo MOM »vsem na očeh«, je postala ženska, ki je s taisto javnostjo podelila izjavo, da je bila žrtev partnerskega nasilja, v kateri Deppa, svojega nekdanjega partnerja, ni omenila poimensko, a jo on vendarle toži, češ da je zaradi tega zapisa utrpel veliko finančno izgubo in škodo ugledu.

MOM je sicer diagnoza, ki jo – tako je vsaj navajala predzadnja različica Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM IV)v petinsedemdesetih odstotkih prejmejo ženske. MOM ima približno 2-5% splošne populacije.

Se ta situacija, da imamo v javnosti pri množici zvezdnic_kov, ki so javno spregovorile_i o svojih mentalnih težavah in (po hitrem ošvrku) le enega moškega zvezdnika, ki je spregovoril o tej motnji ter zdaj zvezdnico, katere diagnoza je bila razkrita med sodnim procesom proti njej, ne zdi nekoliko … sumljiva?

Da se do primera Depp proti Heard opredelim, sta nedavno od mene pričakovali_a najprej kolegica, nato, nekaj dni kasneje, še kolega: tako ona kot on z nekakšno samoumevnostjo – jasno, opredeliti se je treba in opredeliti se je treba za Johnnyja. Nisi slišala, kaj vse je baje rekla/delala Amber?

Ne glede na to, ali bo Heard v procesu spoznana za krivo ali nedolžno, je bilo proti njej uporabljeno sredstvo, ki se ga tako rekoč tradicionalno uporablja za diskreditacijo žensk.

Naj vendarle zapišem, kar bi moralo biti jasno samo po sebi – opredeljevanje »za« in »proti« je tu, tako kot marsikje drugje, beside the point in lahko je tudi nevarno.

Slednje zlasti zato, ker je primer mogoče brati tudi kot svojevrstno kulminacijo gibanja #MeToo in njegovih naporov – onkraj dejstev, zastran katerih naj seveda presoja pristojno sodišče, ga je namreč mogoče razumeti tudi kot vsedružbeni obračun z vznikom #MeToo odporništva proti nasilju nad ženskami in ne glede na to, ali bo Heard v procesu spoznana za krivo ali nedolžno, je bilo proti njej – na račun številnih drugih oseb, kar pa je mogoče razumeti tudi kot vsaj neko nezavedno intenco, ne zgolj kolateralno škodo – uporabljeno sredstvo, ki se ga tako rekoč tradicionalno uporablja za diskreditacijo žensk.

Spoznana je bila, z medicinskim štempljem and all za »noro babo.«

Kaj je MOM?

MOM je motnja, zastran katere se niti stroka ne more povsem poenotiti ali naj sodi med osebnostne motnje (tako je v DSM (gre za peto različico, torej DSM V) umeščena trenutno) ali med travmatske motnje, saj obstaja zelo velika prekrivnost med MOM in kompleksno posttravmatsko stresno motnjo, za katero je v razločku do PTSM značilno, da je oseba prestajala dolgotrajno travmo, a je DSM V še ne priznava kot samostojno diagnozo; priznava jo zgolj aktualna Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD 11). Prekrivnost je v simptomatiki skorajda popolna; toda kritiki_čarke te pobude trdijo, da obstajajo tudi primeri MOM, ki niso posledica travme, temveč genetskih vplivov, diagnoza KPTSM pa bi terjala dolgotrajno travmo. Pri MOM je travmatsko ozadje v znanstvenih virih zaznano v med 30 – 90%, najpogosteje se navaja cca. v 70% (visoka je tudi korelacija s spolnimi zlorabami v otroštvu). Pri tem je sicer pomembno poudariti, da se vse osebe ne odzivajo na travmatično okolje enako in tudi ne zaznajo enakega okolja kot »enako travmatično«; genetski potencial za razvoj MOM pomeni, da gre za osebe, ki imajo potencial, da se na neugodne okoliščine odzivajo bolj intenzivno od splošne populacije in je lahko nek dražljaj zanje prej travmatičen.

Toda tudi če pustimo te napore povezovanja MOM in KPTSM ob strani, obstajajo v stroki dolgoletni napori (trajajo pravzaprav že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja), da se to motnjo preimenuje v čustveno nestabilno osebnostno motnjo oz. EUPD, saj prepoznavajo tako osebe z MOM, kot tudi stroka, prav »čustveno nestabilnost« in »čustveno disregulacijo« (nezmožnost nadzora lastnih čustev) kot osrednjo značilnost te motnje.

Najpogosteje zaznan simptom je strah pred zapustitvijo, toda tudi kar petinsedemdeset odstotkov oseb z MOM bo na neki točki v življenju poskusilo storiti samomor.

MOM se sicer diagnosticira pri osebah, ki izpolnjujejo vsaj pet od devetih kriterijev, ki jih navaja DSM: strah pred zapustitvijo, ki ga spremljajo napori izogibanja resnični ali dozdevni zapustitvi, zgodovina intenzivnih in nestabilnih razmerij, kronični občutki praznine, močni simptomi disociacije, nestabilen jaz ali samopodoba, intenzivna, kratkotrajna nihanja čustev (trajajo od nekaj minut do nekaj dni), impulzivnost na vsaj dveh področjih življenja, ki je samodestruktivna (najpogosteje se navaja hitro vožnjo, tvegane spolne odnose, motnje hranjenja, nenadzorovano porabo denarja …), ponavljajoče se samomorilne misli, grožnje s samomorom in poskusi samomora ali samopoškodovanje, neprimerna, intenzivna jeza ali težave z nadzorovanjem le-te.

Nekateri simptomi so pri tem pogostejši od drugih; najpogosteje zaznan simptom je strah pred zapustitvijo, toda tudi kar petinsedemdeset odstotkov oseb z MOM bo na neki točki v življenju poskusilo storiti samomor in deset odstotkov vseh oseb z MOM bo zaradi samomora umrlo; MOM je tako psihiatrična bolezen z eno izmed najvišjih smrtnosti.

Nevrološko gledano imajo osebe z MOM dovolj velike strukturne odmike od nevrotipskega povprečja, da jih je mogoče razumeti kot nevrodiverzitetne in/ali tudi nevrokvir osebe¹; številne študije denimo kažejo, da mnoge osebe z MOM trpijo za drugostopenjsko strukturno disociacijo, kar pomeni, da se zaradi travmatskega okolja njihov jaz v otroštvu ne integrira (to se pri nevrotipski populaciji sicer zgodi med šestim in devetim letom), temveč ostaja deloma razcepljen na »na videz normalni« jaz ter »emocionalne fragmente«, ki imajo funkcijo obrambnih sistemov, a pri osebi z drugostopenjsko strukturno disociacijo delujejo kot deloma samostojni okruški osebnosti; to pomeni, da oseba z MOM v trenutkih stiske »preklopi« v enega od »emocionalnih fragmentov« in se npr. znajde v stanju bega (mehanizem boj, beg, zamrznitev), ki pri njej deluje kot deloma samostojna osebnost. (Tu se pojavi presek med MOM in disociativno motnjo identitete, pri kateri je ta razcepitev popolnejša in v enem telesu biva več ločenih zavesti; na zgornji povezavi lahko preberete več tako o drugostopenjski strukturni disociaciji pri različnih motnjah, vključno z MOM ter o DID, kjer poznamo tretjestopenjsko strukturno disociacijo.) Ta sprememba je vidna v obliki slabše razvitega korpusa kalozuma, ki povezuje levo in desno hemisfero možganov in med drugim prispeva k integraciji jaza med šestim in devetim letom starosti. Obenem je limbični sistem osebe z MOM mnogo aktivnejši kot pri nevrotipski populaciji, vidne pa so tudi druge spremembe možganskih struktur, denimo spremembe v hipokampusu in prefrontalnem korteksu; osebe imajo zato motnje spomina, manjšo zmožnost nadziranja čustev ter večjo občutljivost na dražljaje iz okolja.

Psihološka bolečina, ki jo osebe z MOM dnevno doživljajo, se v literaturi večkrat primerja z bolečino oseb, ki so doživele opekline tretje stopnje.

Subjektivno izkustvo osebe z MOM je okarakterizirano predvsem z zelo hudo psihološko stisko; osebe z MOM doživljajo – objektivno – mnogo intenzivnejša čustva od splošne populacije, obenem pa se ta čustva zelo hitro spreminjajo. Psihološka bolečina, ki jo osebe z MOM dnevno doživljajo, se v literaturi (prim. Marsha M. Linehan²) večkrat primerja z bolečino oseb, ki so doživele opekline tretje stopnje. Ne da osebe z MOM nimajo zaščitne »trde kože«; to so ljudje brez »emocionalne kože«, ki bi jih ščitila pred zunanjimi vplivi.

Feministična kritika

Upoštevaje podatek, da je MOM motnja, ki se jo pretežno diagnosticira ženskam, ni nenavadno, da je že desetletja predmet feministične kritike. Tudi s feminističnega vidika se namreč zaplete že s poimenovanjem; mejna v MOM izhaja iz freudovske psihoanalize, nanaša pa se na stanje med nevrozo in psihozo; tudi ker ne eno, ne drugo nista več termina, ki bi bila znanstveno ustrezna, obstajajo v stroki omenjene težnje po spremembi imena, toda v feminizmu postane ta termin problematičen tudi zato, ker se preko psihoanalitičnega ozadja vleče tudi vez z nekim drugim psihiatričnim stanjem, bojda značilnim predvsem za ženske – s histerijo oziroma s histeričarkami.

Feministična kritika histeričark je splošno znana; gre za obliko nadzora in patologizacije žensk, ki v patriarhalnem okolju zaradi patriarhalnega okolja doživljajo psihološke stiske. Firestone ob tem denimo opozarja, da je psihoanaliza pravilno popisala simptome, razlagala pa jih je brez družbenega konteksta in posledično napačno.

Klasična feministična kritika tako psihiatriji očita, da je MOM le še ena v vrsti oznak, ki služijo nadzoru nad napornimi in odklonskimi ženskami. Pri tem ni nepomembno, da se osebnostne motnje na sploh tudi v stroki – vsaj v slovenskem prostoru – še vedno razumeva kot vzorce vedenj, ki so v odklonu od kulturne norme. S foucaultovsko kritiko seveda ni težko uvideti, na kakšen način se tu klinika vzpostavlja kot oblika institucionaliziranega nadzora, ki izloča bivanjske izkušnje, ki niso poravnane s prevladujočim družbenim normativom, ki pa je sam po sebi zastavljen kot sredstvo nadzora.

Ta klasična feministična kritika tako MOM razume kot sredstvo nadzora, pojavnost simptomatike, značilne za MOM pa kot pričakovan odziv na patriarhalno okolje; vsaj v (večinskih) primerih, kjer je MOM posledica travme, to seveda drži; vsi simptomi se pojavijo kot poskus zaščite in obrambe pred neugodnim okoljem in stiskami, ki v njem vznikajo, družinsko in spolno nasilje pa sta, seveda, oba stvar sistemskega problema in oba del patriarhalnega družbenega reda, s čimer je krog sklenjen.

Žensko izražanje jeze, svobodno razpolaganje s svojim telesom v spolnosti, intenzivno čustvovanje so doživljanja in vedenja, ki jih patriarhalna družba nenehno korigira.

Obenem seveda že sam družbeni spol kaj hitro kot odklonska prepozna številna ženska vedenja, ki so nujna, da bi se lahko uprle patriarhalnemu zatiranju: žensko izražanje jeze, svobodno razpolaganje s svojim telesom v spolnosti, intenzivno čustvovanje …; to so doživljanja in vedenja, ki jih patriarhalna družba nenehno korigira. Prekrivnost s simptomatiko MOM je očitna.

V odziv na to »klasično« feministično kritiko sta se sicer pojavili še dve feministični branji – eno predvsem zajema vključevanje »žive izkušnje« žensk z MOM in validiranje teh izkušenj, saj ugotavlja, da pri klasičnem feminističnem branju prihaja do neobčutljivosti in nepripoznavanja subjektivnega trpljenja ter izkustev teh oseb, na drugi strani pa imamo tudi feministično kritiko, ki se poveže s študijami hendikepa, ki k osebam z MOM pristopajo z vidika validacije bolečega izkustva in pripoznavanja, da gre pri tem za raznolike oblike bivanja, ki jih družba ne bi smela zgolj izločati, temveč tudi zaznavati in solidarnostno in pravično vključevati.

Stigma

V skladu s pričakovanji feministične kritike je, da bodo osebe z MOM deležne visoke stigmatizacije – »težavne« ženske, ki bivajo v odklonu od družbenih pričakovanj, težko pričakujejo kakršnokoli družbeno benevolenco.

Ženske, ki se znajdejo na preseku med različnimi oblikami zatiranja, ki jih pozna patriarhat – tako nasilja v domačem okolju, kot pritiskov družbenega spola – so, ko se na to zatiranje odzovejo s travmatskimi odzivi v sklopu MOM (ali pa »samo« bivajo v odklonu od norme, da ne zagrešimo napake in izključimo zelo umestnokritiko, ki se pojavlja na preseku feminizma in študij hendikepa), v družbi razumljene kot problem(atične), kot prenaporne, preobčutljive, sebične, škodoželjne in agresivne. Da gre tu običajno za posttravmatski odziv je, v razločku do npr. diagnoze PTSM, spregledano in zamolčano. Prav tako je običajno zamolčano subjektivno trpljenje osebe z MOM, ki je, kot je eksplicirano zgoraj, zaradi nevroloških odklonov od nevrotipskega posebej intenzivno.

Jasno zaznavna je močno zaznamovana izključevalna dikcija, ki se pri drugih tipih psihiatričnih stanj ne pojavlja. Znanstvene študije denimo kažejo mešane rezultate glede nasilnega vedenja pri osebah z MOM: najvišje so korelacije s psihičnim nasiljem (burni prepiri z bližnjimi), a precejšnja nejasnost vlada glede vprašanja, v kolikšni meri je navzven obrnjeno nasilje posledica MOM in v kolikšni meri je posledica pridruženih psihiatričnih diagnoz: npr. pridruženo vse življenje trajajočo depresijo ima kar 71 – 83% z MOM in depresija je v literaturi nedvoumno povezana z višjimi stopnjami agresije. PTSM je MOM pridružena v 47 – 56% primerov in tudi PTSM je povezana z višjimi stopnjami jeze in agresije. Kadar so osebe z MOM psihično nasilne, gre navadno za t.i. splitting, pri katerem osebo začno videti v izrazito negativni luči; bojijo se, da jih bo ta oseba zapustila – in ob tem čutijo grozo. V svojih odzivih – ki so lahko tudi psihično/emocionalno nasilni – ravnajo iz tega strahu. Toda še zdaleč niso vse osebe z MOM nasilne do drugih oseb, najpogosteje so agresivne do sebe; spomnimo: petinsedemdeset odstotkov oseb z MOM bo na neki točki v življenju skušalo narediti samomor in deset odstotkov jih bo zaradi samomora umrlo.

Kljub tej mešani sliki so osebe z MOM pogosto predstavljene kot posebej agresivne osebe, ki se jih je treba izogibati; kljub študijam, ki druga psihiatrična stanja (omenila sem že depresijo in PTSM) povezujejo z višjimi stopnjami agresije, ta stanja – in osebe, ki trpijo zaradi njih – zaradi tega niso deležne primerljive stigmatizacije.

Stigma seveda vendarle še obstaja, a obstajajo tudi močni in jasno usmerjeni napori s strani splošne javnosti, da se to stigmo zmanjša; zmanjšuje se jo znotraj stroke, zmanjšujejo jo osebe, ki same javno spregovorijo o izkustvu bivanja z depresijo, zmanjšujejo jo pozitivne medijske reprezentacije … kljub temu, da stigma obstaja, obstaja tudi zaznaven interes, da se jo zmanjša.

V Sloveniji ni niti ene same terapevtske skupine za pomoč osebam z MOM, je pa več skupin za pomoč ljudem, katerih bližnja oseba ima MOM.

Takih naporov v primeru stigmatizacije pretežno ženske populacije z MOM ni. Dandanes v Sloveniji ni niti ene same terapevtske skupine za pomoč osebam z MOM (četudi so te v tujini eden od ključnih preizkušenih in uspešnih načinov zdravljenja MOM, zlasti, če terapija temelji na dialektični vedenjski terapiji, razviti posebej za zdravljenje MOM), je pa več skupin za pomoč ljudem, katerih bližnja oseba ima MOM. Brskala sem tudi če pri nas obstajajo psihoterapevtke_i, ki se specializirajo za MOM, pa sem, ponovno, našla le take, ki se specializirajo za svojke_ce oseb z MOM. Na slovenskih forumih lahko preberemo celo zaničevalno poimenovanje za osebe z MOM »momster« iz MOM in »monster«, angleško »pošast«.

Ponekod po tujini je slika nekoliko drugačna, predvsem obstaja nek nabor diskurzov o MOM, a stigma je tudi tam zelo močna; enaki miti kot v Sloveniji so tudi drugod še vedno močno prisotni.

Osebe, torej pretežno ženske z MOM zelo težko najdejo ustrezno psihoterapevtsko pomoč, čeprav obstaja več psihoterapevtskih pristopov, ki so zelo učinkoviti pri pomoči osebam z MOM (npr. okoli 80 odstotkov oseb po dveh letih dialektično vedenjske terapije ne zadosti več kriterijem za diagnozo MOM).

Na preseku nasilja nad ženskami in stigmatizacije na področju mentalnega zdravja

Če je tisto, česar se morajo bati partnerji_ce (statistično gledano pretežno moški) s strani oseb z MOM, zlasti psihično nasilje, kako naj ocenjujemo dejstvo, da so osebe z MOM v javnosti pogosto predstavljene kot osebe, od katerih se je treba posebej distancirati (prav zaradi te napornosti, prav zaradi tega morebitnega psihičnega nasilja), obenem pa vsaka tretja ženska v splošni populaciji (torej 30% žensk, t.j. 15% splošne populacije) redno doživlja psihično in emocionalno nasilje s strani svojega moškega partnerja?³

Kako pogledati ta pojav v kontekstu dejstva, da je nadaljnjih 20% žensk (vsaka peta), žrtev fizičnega ali spolnega nasilja? Kako pogledati na ta pojav, če upoštevamo dejstvo, da je krivih prijav nasilja nad ženskami statistično približno 2% (podobno oz. celo manj kot je krivih prijav drugih kaznivih dejanj), na prostosti pa ostane, če se osredotočimo samo na spolno nasilje, kar 95% vseh storilcev spolnega nasilja?

Kaj nam to dejansko govori o družbenem odnosu do pretežno zlorabljenih žensk, žensk, ki so pretežno že preživele spolno, emocionalno ali fizično nasilje in jim je to pustilo posledice (podobno kot pri številnih drugih psihiatričnih stanjih)? In kaj nam govori v odnosu do žensk, ki niso preživele nasilja, a so se preprosto rodile z možganskimi spremembami, zaradi katerih so podvržene vsakodnevni hudi stiski?

Primer Depp proti Heard nam že kaže, kakšne so družbene sankcije za takšno žensko in po koncu procesa se znajo pokazati zastran tega še tudi kakšni novi vidiki.

V luči gibanja #MeToo in dejstva, da gre za javen, široko dostopen primer, je seveda ključno poudariti, da tu ne gre in nikoli niti ni šlo samo za primer Depp proti Heard: tu gre za simbolni poskus obračuna z »norimi babami«.

Diagnoza MOM je bila v tem primeru uporabljena na natanko takšen način, kot ga opisuje klasična feministična kritika; kot sredstvo nadzora in diskvalifikacije. Opisovanje same motnje in njene simptomatike je bilo zaznamovano in pogosto netočno (naj navedem npr. le očitek, da se osebe z MOM nikoli ne zavedajo svojih problematičnih vedenj in ne skušajo regulirati svojih čustev), poudarek je bil na eksternih, zunanje zaznanih odvodih te motnje in ne na internem doživljanju osebe z MOM; to je bilo izbrisano na račun tega, da je bilo mogoče MOM izrabiti kot sredstvo diskreditacije in osebnega pogroma.

V luči gibanja #MeToo in dejstva, da gre za javen, široko dostopen primer, je seveda ključno poudariti, da tu ne gre in nikoli niti ni šlo samo za primer Depp proti Heard: tu gre za simbolni poskus obračuna z »norimi babami«, ki so »si dovolile preveč«. Obenem je nujno poudariti, da bo tu za potrebe procesa, ki v jedru vključuje dve osebi, davek plačalo neprimerno večje številno ljudi; njihova dobrobit je žrtvovana za interese dveh posameznih oseb.

Ta primer bo – ne glede na to, kako se bo iztekel – imel obširne, globoke posledice tako za osebe z MOM, kot tudi za ženske, ki so žrtve medpartnerskega nasilja. Diskreditirane in invalidirane bodo tako prve, kot tudi druge.

V skupnosti aktivistik_ov za mentalno zdravje v tujini že opažajo negativen trend v medijskih reprezentacijah MOM in aktivistični trud preteklih let, da bi se zmanjšalo stigmo, se je zaradi tega primera, vsaj v mainstreamu, v veliki meri sesul v prah.

Tako splošna reprezentacija MOM, kot tudi reprezentacija v tem konkretnem primeru, s katerim je MOM postala diagnoza, znana splošni globalni javnosti, je taka, da bodo osebe z MOM in njihovo psihično zdravje kolateralna škoda tega primera.

Obenem bodo kolateralna škoda tudi številne ženske, deležne medpartnerskega nasilja, saj so bile, vsaj posredno, tudi one kolateralne žrtve tega procesa; dodatna zanka je v tem, da sta ti dve skupini pogosto žal tudi prekrivni.

—

1^ »Nevrodiverziteta« je termin, ki se je sprva uveljavil za opredeljevanje in de-patologizacijo motnje avtističnega spektra. Opisuje spremembe možganskih struktur, ki vodijo v vedenje in čustvovanje, ki je v odklonu od kulturnega normativa, pojavlja pa se znotraj nekaterih družbenih skupin, npr. pri osebah z motnjo avtističnega spektra, ADHD ter pri osebah s kroničnimi psihiatričnimi stanji, med drugim tudi pri osebah z MOM. Termin skuša zmanjševati stigmo stanj, za katere je nevrodiverziteta značilna ter vedenja in čustvovanja, ki so v odklonu od norme, razume kot raznolike načine človeškega bivanja. S tem terminom je povezan tudi termin »nevrokvir«, ki ga na MOM v svojem akademskem članku Neuroqueer Feminism: Turning with Tenderness toward Borderline Personality Disorder raziskuje Merri Lisa Johnson, ki nevrokvirovstvo MOM pripiše zaradi njegovega nahajanja na presečišču med nevrodiverziteto, hendikepom in vprašanjem spola.

2^ Dr. Marsha M. Linehan je avtorica dialektične vedenjske terapije; vse življenje je posvetila preučevanju možnosti zdravljenja samomorilnih oseb, oseb z več hkratnimi psihiatričnimi diagnozami ter osebam z MOM. Po več desetletjih raziskovalnega, predavateljskega in psihoterapevtskega dela je javno povedala, da je sama prejela diagnozo MOM v poznih najstniških letih. Po dolgi hospitalizaciji se je psihično »sestavila« sama; njeno vseživljenjsko delo pa je bilo namenjeno temu, da drugim ljudem, ki jih je stroka označila za »neozdravljive«, ne bi bilo treba skozi isti proces. Ženska z dna si je morala, skratka, pomagati sama – in pri tem pomagala tudi drugim.

3^ Pri tem velja omeniti še nekaj: za nasilje v primeru MOM je pomembno imeti v mislih vzroke, celoten kontekst bivanjske izkušnje nevrodiverzitetne osebe, ki je najverjetneje utrpela travmo, podobno kot že imamo v mislih travmatsko ozadje in nezmožnost nadzora impulzov pri PTSM in drugih psihiatričnih motnjah, pa tudi pri motnji avtističnega spektra, kjer ravno tako prihaja do agresije in nezmožnosti nadziranja impulzov. Pričakovati nevrotipske odzive od nevrodiverzitetne osebe je neobčutljivo in neproduktivno. Pomembno je, da skušamo zmanjševati stigmo nasilnih odzivov pri osebah z MOM, podobno kot se jo že uspešno zmanjšuje pri osebah z motnjo avtističnega spektra. Tudi npr. pri osebi z depresijo se bomo na nasilje odzvale_i drugače, kot na nasilje pri osebi brez znane motnje. To seveda nikoli ne sme pomeniti, da nasilje preprosto sprejmemo: pomembno je k osebi pristopiti z empatijo, a obenem spodbujati zdravljenje, učenje veščin za čustveno disregulacijo (v okviru dialektične vedenjske terapije npr.) ter zastaviti osebi varne meje (pomnimo: eden ključnih sprožilcev psihičnega nasilja pri MOM je strah pred zapustitvijo).