Namesto rož: revolucija
Osmi marec je mednarodni dan žensk. Je tudi stoštiriinpetdeseti dan genocida v Gazi, v katerem je bilo umorjenih že več kot devet tisoč žensk, še milijon jih poskuša preživeti v ruševinah, brez dostopa do zdravstvene oskrbe in osnovnih življenjskih potrebščin. Sedemstošestdeseti dan je, odkar je Marta v petem mesecu nosečnosti umrla zaradi sepse v bolnišnici na Poljskem, in šeststodvaintrideseti dan, odkar je bila ženskam v ZDA odvzeta pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Tisočdvestopetindevetdeseti dan je, odkar je mož ženo polil z bencinom in jo zažgal, da so v medijih lahko poročali o še eni družinski tragediji v Mali Račni, o individualnih patologijah in varanju in ljubosumju. Osmi marec je, in če delite Instagram objavo podjetja Violeta, lahko v nagradni igri zadenete celoletno zalogo mehčalca za perilo. Sesalci so znižani. Rože razprodane. Osmi marec je, in družbo, v kateri živimo, poganja sistemsko in sistematično nasilje nad ženskami.
Poslanstvo Disenza izhaja iz njegovega imena: »disenz« označuje nestrinjanje s prevladujočim – konsenzom, splošnim mnenjem, množico, diktatom, avtoritarnim delovanjem oblasti, političnim režimom, hegemonsko ideologijo. Vseobsegajoča hegemonska ideologija, nerazdružljivo prepredena s kapitalistično ekonomijo, nuklearno družino kot njeno reproduktivno osnovo in rasistično kolonialno zapuščino kot njeno zgodovino, je patriarhat. Ob današnjem dnevu namesto rož ponujamo osnovo za razgradnjo utečenih struktur: branje feministične teorije. Praznujemo, da za spremembe že obstaja podlaga. Z vami delimo nekaj ključnih Disenzovih feminističnih besedil in pozivamo k branju. Delimo tudi nekaj želja, ki so jih ob mednarodnem dnevu žensk izrazile naše sodelavke Eva Vrtačič, Lea Aymard in Selma Skenderović ter sodelavec Linn Julian Koletnik.
Eva Vrtačič: Sneti moramo krone z glav, pa naj bodo ovenčane z zlatom ali s trnjem. Tiste, ki kompleksno mislijo, bi morale globoko spoštovati nepogrešljivost pragmatičnega delovanja na terenu, in tiste, ki delujejo operativno, sprejeti nujnost radikalnega mišljenja, četudi se vsebini njihovih preokupacij morda ne prekrivata scela. Iz enega zornega kota so binarizmi passé, narava je kulturni konstrukt – in z njo t. i. biološki spol, sex, ki je v resnici vedno in od zmeraj družben, gender (K. Bornstein: “Sex is fucking, the rest is gender!”) –, raznolikim načinom naseljevanja prostorov in teles pa se odpirata tako vsakdanji diskurz kot jezik. Iz enako legitimnega zornega kota pa velja, da so ponavadi posiljene, tepene, slabše plačane, utišane in drugače zlorabljene ženske in so ponavadi storilci moški. Dejstvo, da bi morali biti sodobni feminizmi vključujoči, nebinarni in intersekcijski, še ne pomeni, da so prejšnje generacije feministk po definiciji zakrnele terfice, ki jih ni vredno brati in se nanje sklicevati, saj so prav one spisale učbenike za spopadanje z danes najpogostejšimi oblikami neenakosti, tiste, ki radikalno mislijo zdaj, pa jih pišejo za jutri.
Najprej se obračamo ravno k prejšnjim generacijam feministk, ki so skovale podlago, na kateri danes gradimo. Praznujemo, da zaradi te podlage obstajajo razmišljanja, dekonstrukcije, teorije in gibanja, ki se borijo za našo svobodo. Za prvo »branje namesto rož« priporočamo uvod iz znamenitega besedila Carol Hanisch Osebno je politično v prevodu Katje Čičigoj in morda še ključneje: prevajalkino kontekstualizacijo tega besedila: »Osebno je politično«: od radikalnega feminizma drugega vala do danes.
Ko ženske govorijo o tem, na kakšne načine doživljajo zatiranje v spolnih in partnerskih odnosih, v zakonu, v prevzemanju večinske odgovornosti za vzgojo otrok in skrbi za bolne in starejše družinske člane, na pogosto slabše plačanih delovnih mestih, v domačem delu, kako so jo doživljale v lastni vzgoji in kako izkušajo družbene pritiske k ženstvenemu obnašanju in popolnemu videzu, ženske spoznavajo, da za nezadovoljstvo, frustracijo, obup, ki ga morebiti občutijo, in za čustveno, verbalno, psihološko ali fizično nasilje, ki ga morebiti doživljajo, niso same krive. Spoznavajo, da gre za globoko vkoreninjene, institucionalno podprte in z navadami utrjene mehanizme družbenega delovanja, ki ženske postavljajo v podrejeni, odvisni in manjvredni položaj.
– Katja Čičigoj
Tako očiten in še bolj spregledan primer individualiziranja očitno sistemskega problema je tudi medijski in obči diskurz o femicidih. Ko moški ubije žensko, mediji poročajo o družinski tragediji. O tragični zgodbi posameznice, o uboju »iz strasti«. Vabimo k branju komentarja Selme Asotić o bolnem diskurzu ob femicidih.
Ko razmišljamo o rušenju trenutnega nasilnega in nevzdržnega sistema, moramo razmišljati tudi o tem, kako lastno revolucionarno prakso zastaviti drugače: kako vzpostaviti učinkovita gibanja, ki hkrati ne reproducirajo vzorcev, proti katerim se borimo. Četudi pri tem pozdravljamo principe nehierarhičnega organiziranja in kolektivnega odločanja, ne smemo pozabiti njihovih pasti. Odličen razmislek o dominaciji neformalnih zavezništev znotraj feminističnih kolektivov, ki so bili sicer zastavljeni horizontalno, ponujata eseja Jo Freeman Trešing: temna stran sestrstva in Tiranija brezstrukturnosti, ki ju je za Disenz prevedla Dali Regent.
Lea Aymard: Želim si, da bi konservativni cis het moški šli na terapijo. Želim si, da bi moški nenasilno komunicirali, tudi ko so v zadregi. Želim si, da bi moški razumeli razmerja moči v družbi in kaj pomeni biti privilegiran.
Selma Skenderović: Ob mednarodnem dnevu žensk si želim, da bi imela vsaka ženska nadzor nad svojimi reproduktivnimi pravicami in zagotovljen dostop do celovitega zdravstvenega varstva. Moramo si prizadevati za družbo, v kateri se glasovi žensk slišijo in spoštujejo na vseh področjih.
Neokonservativna prizadevanja in seksistične populistične vsebine se množijo iz leta v leto. Operacionalizirajo psevdoznantvene parole, uvožene iz ameriškega pro-life gibanja, in pod pretvezo skrbi za »nerojene otroke« teptajo po pravicah žensk. V Diagnoza: abortus Dali Regent lahko preberete več takšnih fabrikacij o fenomenu t. i. »postabortivnega« sindroma. V Sloveniji pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok kljub vzponu lokalnih proliferjev ostaja ustavno zagotovljena. Da te pravice ne smemo jemati kot samoumevne, se učimo od sester iz tujine, ki jim odločanje o lastnem telesu še zdaleč ni samoumevno: v branje ponujamo dva intervjuja Petre Meterc s poljskima aktivistkama Marto Lempart in Olimpio Ryś.
Linn J. Koletnik: Želim si, da med ženskami in spolnimi manjšinami jeza postane širše prepoznana kot sredstvo političnega upora, angažmaja in (samo)obrambe. Želim si, da se kolektivno podpiramo pri ozaveščanju jeze kot legitimnega odgovora na celoten razpon patriarhalnega nasilja; od mikroagresij preko sistemskega zatiranja do femicidov.
Ob 8. marcu si želim tudi vsakoletne transfeministične klasike: opuščanje in razdor vseh binarnosti (obljubim, da s tem ne mislim samo binarnega spolnega sistema), ki se vzpostavljajo in vzdržujejo na pozicioniranju Njih nad druge. Zgolj intersekcionalni feminizem, ki se krčevito zoperstavlja nadzoru in izkoriščanju raznolikih bitij in njihovih telesnosti (oseb, živali, narave), lahko vodi v temeljite sistemske družbene spremembe in osvoboditev.
Hkrati pa vsem želim veliko in še več nežnosti s sabo in drugimi. Požrešni tempo sodobnega kapitalističnega ustroja nam želi naprtiti krivdo za vse, kar smatra za neproduktivno – ravno zato nam vsem želim obilo energije in časa za lastno in skup(nost)no celjenje, užitke, žalovanje, svobodo. Za cisspolne heteroseksualne bele moške pa si želim, da se jim končno nepopravljivo razpoči mehurček udobja, v katerem jim je za zdaj še vedno tako zelo udobno, da ne vidijo onkraj samih sebe in lastnih privilegijev.
V vse pore naše družbe sega nasilje, ki temelji na podrejenem položaju Drugih. Patriarhalni sistem deluje skupaj in skozi nacionalno državo, kapitalistično ekonomijo, šolo, družino, in se legitimira s staro dobro »naravo«. Z materinskim nagonom, o katerem piše Laura Kipnis, iz katerega naj bi izhajala tudi »naravna« razporeditev bremena neplačanega reproduktivnega dela, ki naj ga ženske v svojih gospodinjstvih opravljajo iz ljubezni in skrbi. Ali kot zapiše Silvia Federici v kultnem eseju Gospodinjsko delo proti plačilu, ki ga je za Disenz prevedel Miha Zemljič:
Treba je uvideti, da ko govorimo o gospodinjskem delu, ne govorimo o službi, kot so druge, temveč o eni najbolj prevladujočih manipulacij, najbolj premetenih in zabrisanih oblik nasilja, kar jih je kapitalizem zagrešil zoper katerikoli segment delavskega razreda.
– Silvia Federici
Esencializacija je močno orodje za ohranjanje dominacije, ki preveva vse pore družbe in zavest vsakogar, dekonstrukcija pa je naporno delo. Ko družbi ponudimo ogledalo, se zazre v lastno nasilje in z njim odreagira. A če si resnično želimo drugačnega sistema, si moramo znati zamišljati radikalno drugačno ureditev družbe, ki se mora začeti pri njeni najbolj osnovni reprodukcijski enoti – instituciji nuklearne družine. Teoretski uvod k odpravljanju družine kot enote privatizacije ponujamo z esejem Ukinimo družino: rdeča ljubezen za vse Erin Maglaque v prevodu Miša Mišića.
Danes je osmi marec. Na današnji dan bodo ženske kot vsak drug dan posiljene in ubite, podjetja pa bodo v njihovo čast in spomin ponujala celoletne zaloge mehčalca za perilo. Uredništvu Disenza se zdi stanje nevzdržno. Zato namesto rož: revolucija.
