• English
  • Hrvatski

Airbeletrina je 23. oktobra objavila intervju »Dom te lahko potegne vase, zadrži reflekse.« [1985], ki ga je z Andrejem Detelo o njegovem bratu, Juretu Deteli, pripravila Maja Megla. Četudi se morda na prvi pogled zazdi, da naj bi intervju osvetljeval zasebno življenje Jureta Detele, gre pravzaprav za demantiranje njegove osnovne etične drže in prakse, posredno pa tudi njegovega pesniškega in teoretskega, esejističnega dela, v katerem je njegova etična drža močno odsevala. Od tu dalje je, z upoštevanjem kontekstov, v katere se je Detela umeščal, mogoče govoriti tudi o demantiranju še vsaj dvojega: vseh filozofskih, religijskih in teoretskih tradicij, na katere se je Detela naslanjal, pa tudi sodobnih globalnih političnih gibanj in ved, kot je denimo – a ne samo – kritična animalistika.

Osnovno taktiko rušenja si intervju izposoja iz nabora patriarhalnih demantiranj: na delu so pozasebljenje političnega, individualizacija, osamitev iz širšega družbenega konteksta in pripisovanje norosti.

Intervju je problematičen že z vidika odnosa do Detele kot posameznika ter do njegovega dela in mogoče bi bilo spisati tudi tekst, ki bi se ukvarjal prav s temi problemskimi točkami, a morda se zdi še tolikanj bolj pomembno izpostaviti, na kakšen način se ta intervju vpleta v diskurze, ki jih mainstream (tudi v smislu prevladujočih svetovnih nazorov, politik, ekonomij …) z vsemi svojimi pritiklinami uporablja za diskvalificiranje manjšinskih in marginaliziranih družbenih skupin – in politik.

Osnovno taktiko rušenja si ta intervju izposoja iz nabora patriarhalnih demantiranj: na delu so pozasebljenje političnega, individualizacija, osamitev iz širšega družbenega konteksta in pa pripisovanje norosti. Ta izbira je pomenljiva, saj se je Detela pravzaprav zavzemal za tiste vrednote, ki jih patriarhalne družbe pripisujejo ženskemu družbenemu spolu: nenasilje, nežnost, spoštovanje tuje osebne integritete vsakega telesa. O teh tematikah in problemih je pisal tako v poeziji kot v svoji esejistiki in se pri tem opiral na korpuse znanj in vedenj, ki so mu predhajala – denimo na filozofsko misel džainizma, ki svoj vrednostni sistem osnuje na radikalnem nenasilju – obenem pa je razvijal lastne uvide na področju filozofije etike (četudi Detela svojega izvajanja morda ne bi umestil natanko v to polje), ki jih (šele) danes najdevamo v sodobnih humanističnih pristopih, s čimer je opravljal tudi vizionarsko delo.

Intervju k tem izvajanjem ne pristopi na isti ontološki ravni – loti se jih z odcepitvijo od zgodovinskih in sodobnih kontekstov ter jih ne razgrajuje po vsebinski, argumentacijski plati, temveč preko uvedbe še ene marginalizacije: misel in prakso Jureta Detele razume kot »norost«, kot »psihozo«, pri čemer pa se seveda ne opira na psihiatrično ali klinično psihološko znanje, temveč se posluži ljudskih psihologizacij, ki so, pri tem, da se pripenjajo na osebo, ki je že dolgo pokojna, še tolikanj bolj deplasirane. Poleg omenjanja »psihotičnih stanj« spraševalka tudi reducira Detelovo avtorstvo na »samodestruktivnost«, »pomanjkanje intimnih vezi z ženskami«, namigovanje na nasilnost v družini (kar pesnikov brat ovrže)*, neodgovornost, posledice domnevnih travm iz otroštva.

Toda tudi onkraj vprašanja o nesprejemljivosti tovrstnega početja je pomembno poudariti, da pomeni s Foucaultom delegitimacija osebe po liniji »norosti« še eno od oblik nadzora, ki se izvaja znotraj kapitalističnega patriarhalnega sistema in ki individualizira vsa bivanjska izkustva vseh posameznic_kov in družbenih skupin, ki niso v skladu z nevrotipsko izkušnjo bivanja; pri tem je seveda ključno, da se takšne izkušnje norosti odveže od družbenih kontekstov – kdor je »nor_a« je takšna_en izključno zaradi lastnih osebnih okoliščin – in ne zaradi družbenih okoliščin. Tako poskuša intervju denimo pokazati, da je problematičen Detela, ki ne želi uporabljati produkta – zobne paste – ki je nastala z izkoriščanjem delavk_cev, ne pa sistem, ki jih izkorišča.

Patologizacija prizadevanja za nenasilje je vsakokrat znova orodje boja vsakega sistema, ki na nasilju temelji, saj mu predstavlja grožnjo. V intervjuju umanjka zmožnost naslovitve in kritike po liniji vsebine; namesto tega se zgodi pričakovano odrivanje in patologiziranje, ki si ga je z večinske pozicije najlažje privoščiti. Odobravanje nato prihaja s strani isto misleče večine, ki uslužno ohranja vse te vrednostne sisteme, tako na ekonomski kot na politični in etiški ravni, kar seveda pomeni vnovično reproduciranje istega.

Ključen problem tako pravzaprav ni diskreditacija opusa nekega posameznika, temveč to, kako se v njem razgrinjajo taktike diskvalifikacije, ki jih mainstream uporablja, pa tudi nizkost vstopne točke, ki kritiko naredi relevantno in večinski populaciji zanimivo.

Tisto, kar pri tem postaja odpravljeno, pa je – in to drži tudi za Detelov primer – pogosto tisto, kar ima šele potencial, da razreši (ali poskusi razrešiti) strukturne probleme, v zankah katerih se prej ali slej znajdemo vse_i.

* Bila sem opozorjena na to, da se formulacija “namigovanje na nasilnost v družini (kar pesnikov brat ovrže)” prebere na način, da pesnikov brat zanika samo nasilje v družini. Pripoznavam, da sem to v tekstu slabo artikulirala. Mišljeno je bilo, da tudi pesnikov brat ne potrdi, da bi dejansko obstajala kakšna klinično dokazana povezava med Detelovimi otroškimi travmami in njegovimi svetovnimi nazori.