• English
  • Hrvatski

Ob krizah kapitalizma radi govorimo o neoliberalizmu in nihče ne počne tega raje kot intelektualci na levici. Najbolj zgoščeno je odnos sodobne nemarksistične levice do njenega »najljubšega sovražnika« demonstriral George Monbiot z naslovom »Neoliberalizem je ideologija, ki je vir vseh naših problemov«. Če torej drži, kot pravi ameriški ekonomist in nobelovec Joseph Stiglitz, da je neoliberalizma zdaj konec, lahko samo še spakiramo kovčke in odidemo. Naše delo je opravljeno, vsi naši problemi so zdaj razrešeni.

Muzej neoliberalizma v Londonu, umetnik: Darren Cullen

Ko je na prelomu tisočletja Evropska unija sprejela neoliberalni kapitalistični model ekonomske in monetarne unije, sta Luc Boltanski in Eve Chiapello v klasiki The New Spirit of Capitalism (1999) zapisala, da so termin kapitalizem »preprosto črtali iz besedišča politikov, sindikalistov, piscev in novinarjev,« družboslovci pa so ga »zapisali zgodovinski pozabi«. V resnici je z zlomom realsocializma za velik del levice izginila tudi grožnja kapitalizma, ki je zdaj izgubil svojega zgodovinskega konkurenta in postal edina oblika realizma, zloglasni »konec zgodovine«. Ker je sovražnik postal nepremagljiv, je poiskala drugega sovražnika. Kritično ost, ki jo je do tedaj ostrila predvsem marksistična misel v vseh svojih oblikah in mnogoterostih, je zato levica brez Marxa preusmerila iz kritike kapitalizma na obrambo liberalnih načel demokracije in pluralizma pred divjim naskokom neoliberalnih politik. Na obrambo socialdemokratskega kapitalizma.

Za prokapitalistične »levičarske« kritike neoliberalizma je vzrok kriz vse, samo kapitalizem ne.

V takšnih, še danes popularnih zavračanjih neoliberalizma je neoliberalizem razumljen kot edinstven družbeni pojav, ki je iztrgan iz toka zgodovine: v njem vidijo kritiki politični projekt na ravni golih – seveda zgrešenih – idej. Čeravno idealistične kritike v marsičem osvetlijo pojav, ki ga razumemo kot neoliberalizem, pa spregledajo njegovo strukturno povezanost s kapitalizmom. Natančneje povedano, spregledajo, da je neoliberalizem zgodovinska faza v razvoju kapitalizma: da je neoliberalizem pravzaprav kapitalizem na določeni stopnji svojega razvoja. Kar je marksistična misel predvidela (akumulacija, koncentriranje in centralizacija kapitala, globalizacija in širitev trga na vsa področja življenja, krčenje in razgradnja socialne države, pritisk na delavske in človekove pravice …) in pojasnila kot del dinamike kapitalizma in razrednega boja, pripisujejo zato izključno političnemu projektu neoliberalizma. Za prokapitalistične »levičarske« kritike neoliberalizma je tako vzrok kriz vse, samo kapitalizem ne: kriva sta Thatcher in Reagan, krivo je preresno branje in upoštevanje idej Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka, krivi so pokvarjeni finančniki in borzni špekulanti, kriva je neoliberalna ideologija ali pa kar največji krivec – človeški pohlep. Tako kot bodo sorodne razlage prihajajoče koronakrize zanjo krivile covid, ostanke neoliberalne miselnosti, pohlep lastnikov Amazona in drugih megakorporacij ter na lokalni ravni avtoritarno, fašistoidno in do obisti skorumpirano slovensko vlado. Kar sicer vse do neke mere nedvomno drži, toda ne razloži najbistvenejšega: kako je lahko neka doktrina peščice ekonomistov postala svetovno prevladujoč model politične in ekonomske organiziranosti človeške družbe, če ne tako, da so te »neoliberalne tendence« same že vseskozi imanentni del dinamike kapitalizma.

Gledanje, da je povojni keynesijanski socialdemokratski kapitalizem iztirila anomalija neoliberalizma, je zato mogoče zgodovinsko točneje zaobrniti in reči, da je bil pravzaprav socialdemokratski kapitalizem anomalija, neoliberalizem pa je njegovo pravilo. Proti slabemu pravilu pa se ne bori s postavljanjem kratkotrajnih izjem, temveč z vzpostavitvijo novega pravila, novega reda.