Nasilje nad enakostjo ali kaj je dobrega na temačni prihodnosti

Letos poleti mi je Clara, sestrina punca, podarila knjigo Rebecce Solnit Men Explain Things to Me, in napovedala, da je to knjiga, ki jo prebereš na mah. Nisem je požirala, ampak sem jo brala počasi, prežvečila košček za koščkom, esej za esejem, kakor da bi hotela najboljše pustiti za konec. To je drobna knjiga iz leta 2014, napisana v najboljši esejistični tradiciji, izrazito feministična knjiga, ki nam je med drugim dala tudi danes znani izraz »mansplaining«. Poleg čistega užitka ob duhovitem, ubranem in drznem opisu popotovanja feminističnega uma me je knjiga nagovorila še z nečim drugim. Čeprav je izšla pred manj kot desetletjem, se je zdelo, kot bi bila iz nekega drugega obdobja, zato sem ob njej nostalgično vzdihovala za časom, ki ga ni več. Govori o »dobrem, starem patriarhatu«, ki so ga rušile in razbijale feministke po vsem svetu. Naši boji, ki jih Solnit tako vešče opisuje, so se zdeli nepovratni. Teh zmag nam ni mogel nihče več vzeti.

Če želimo znosen svet, vezi med nami in svetom ne smejo biti nasilne. Ali je to svet, kot ga poznamo? Še zdaleč ne.

Tako se je vsaj zdelo. Toda svet se je v zadnjih desetih letih spremenil.

Morda se sprašujete, kaj ima to opraviti z nasiljem oziroma celo z ideologijami nasilja. Moja prva trditev je, da je nasilje povezano s svetom, v katerem živimo. Nasilje v nas se hrani in neguje s sponami, v katere nas veže svet, katerega del smo. Pri tem se opiram na Judith Butler – zdaj in tudi sicer –, ki pravi, da za znosno življenje potrebujemo znosen svet – življenja pa so znosna le, če niso izpostavljena nasilju ali, še huje, pogreznjena vanj. Z drugimi besedami, če želimo znosen svet, vezi med nami in svetom ne smejo biti nasilne. Ali je to svet, kot ga poznamo? Še zdaleč ne. Ali lahko takšen svet ustvarimo samo na podlagi tega, kar že poznamo? Vse kaže, da možnosti za (nenasilno) prihodnost ne bomo mogli ustvariti z obstoječimi (nasilnimi) orodji. Ravnati moramo drugače, kot smo doslej, hkrati pa se zavedati, da prihodnost še ni izpisana, saj prav dobro vemo, da so nam lahko dosežene zmage odvzete – kot so nam že tudi bile odvzete.

Rebecca Solnit nas v enem od posebej prepričljivih esejev spomni na besede še ene feministične osebnosti, ki nas je oblikovala, Virginie Woolf. Januarja 1915, torej na začetku najhujše vojne dotlej, je Woolf v svoj dnevnik zapisala: »Prihodnost je temačna, kar pa je najboljše, kar prihodnost lahko je, se mi zdi.« Iz te kratke povedi želim izpeljati dvoje: prvič, očitno – prihodnost je neznana, nejasna, temačna. Kaže, da je to edina odločilna značilnost tega, kar pojmujemo kot prihodnost. In ker je tako, nam Woolf očitno sporoča, je najbolje, da to nenavadno (in pogosto zastrašujoče) dejstvo vzamemo kot njeno najboljšo plat. Kadar smo v temi, pomeni, da nam manjka vednosti, da ne moremo vnaprej popravljati tega, kar nas šele čaka, in to je lahko zelo dober razlog za to, da se scela posvetimo sedanjosti. Druga stvar, ki bi ji morali prisluhniti v njenem dnevniškem zapisu, pa je skoraj sramežljivi »se mi zdi«. Očitno gre za nekakšno omahovanje, dvom vase (edina gotova stvar, ki jo prinaša temačna prihodnost) – nekakšen »kdo ve?« in »kdo bi lahko sploh kdaj vedel?« … Iz takšne izkušnje si je Woolf drznila misliti – prav takrat, sredi vojne, kot se lahko spomnimo iz njenih Treh gvinej – o svetu brez vojne. Sodobnost, potopljena v veliko vojno, ji ni dajala nobenega povoda za tako prepričanje, toda prihodnost, ki je temačna, jo je nemara spodbujala v želji po svetu, tukaj in zdaj, ki bo rodil prihodnost – zdaj še neznano, še nenapisano –, v kateri vojne ne bodo mogoče. Prihodnost, o kateri je govorila Woolf, je prišla in odšla, mi pa – še posebej tukaj in še posebej zdaj – vemo, da z vojnami še nismo opravili. Vendar si feministke lahko in morda moramo prizadevati za takšen svet, za svet brez nasilja – za znosen svet –, ki pa je za zdaj še neznan, še v temi.

Prihodnost, o kateri je govorila Woolf, je prišla in odšla, mi pa – še posebej tukaj in še posebej zdaj – vemo, da z vojnami še nismo opravili.

Zagotovo zato, ker je nasilja – in vojn – ogromno. Zato se želim osredotočiti na preteklo desetletje. Pojav, znan kot antigendersko gibanje, je običajno povezan z desničarskimi politikami, ki so ponekod združene pod nejasnim in ohlapnim pojmom »populizem« (ta pa se povezuje z drugimi, nič manj nejasnimi pojmi, kot so »nazadovanje demokracije«, »iliberalizem«, »kulturne vojne«, »polarizacija«, »postresnica«, avtoritarizmi te ali one barve itd.). Najpogosteje je populizem povezan z verskim fundamentalizmom. Vendar se religije med seboj razlikujejo, prav tako tudi fundamentalizmi (zdi se, da potrebujemo različne pristope za ruski pravoslavni in ameriški evangeličanski fundamentalizem, ki pa se tudi sam v ZDA, Braziliji in Bolgariji pojavlja v različnih oblikah). Politologi so tudi pokazali, da obstajajo različni populizmi, saj se tisti iz Nizozemske, Finske ali Avstrije razlikujejo od tistih iz Madžarske, Slovaške ali Poljske. V sivi coni Zahodnega Balkana, ki ni ne tu ne tam, ima populizem še posebej izmuzljive lastnosti – kaže se kot vsesplošno taktično orodje, ki ga mi v Srbiji še posebej dobro poznamo. Ne glede na to, kakšno terminologijo bomo uporabili za govor o vzponu konservativizma, pa je prisoten isti, ponavljajoči se vidik. Vzpon konservativizma gre z roko v roki z vztrajnimi in čedalje močnejšimi napadi na enakost. Trdim, da se moramo spoprijeti z napadom na enakost kot tako in ne na to ali ono vrsto enakosti. V ozadju tega napada je poziv, celo zahteva po neenakopravnem svetu, po svetu vnaprej znanih in trdno uveljavljenih hierarhij, v katerem vsakdo pozna svoje mesto in ne stori ničesar, da bi ga spremenil. Z drugimi besedami, to je poziv k svetu, ki je neznosen ali manj znosen za vse tiste, za katere je v zadnjih desetletjih postal nekoliko znosnejši. Spol je – zanimivo – postal glavno geslo tega poziva: geslo, ki zajame in povzame vse tožbe, ki jih občutijo »mali« oziroma »navadni« moški. Spol označuje vse izgube, ki so jih utrpeli. (Naj ponazorim: v moji vasi, približno sedemdeset kilometrov od Beograda, vlada revščina; številna gospodinjstva so se razkropila, ljudje odhajajo tja, kjer najdejo delo, pogosto na Zahod; kmetijske pokojnine so smešno nizke, zdravstvenemu sistemu nihče ne zaupa in ljudje umirajo v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih; suša lahko uniči večletne prihranke; in vendar je shod gejev v Beogradu tema, ki ima, kot kaže, največjo moč, da tamkajšnje vaščane politično vznemiri, prestraši in pritegne).

Zato družbeni spol (gender) – beseda, ki je imela še pred desetletjem določen pomen le za peščico na oddelkih za študije spolov in v feminističnih gibanjih – zdaj deluje kot simbolno lepilo, kot pravi Andrea Peto, ki je ta izraz skovala. Z besedami moramo biti vedno previdni. Spol se tu pojavlja kot nekaj zmedenega ali kot nekaj, kar pripomore k mešanju drugih reči; zlepi jih in sprime v veliko totemistično oziroma mitsko stvar, ki zabriše konkretne pasti in nevarnosti, ki prežijo na vse nas, navadne ljudi. Kriv je spol. Ker je spol obenem tudi vedno tuj, ima značaj NLP-ja: k nam pride od drugod, se zarotniško prikrade, grozi, da nas bo spremenil, nam vzel nekaj bistvenega, nas spremenil v nekaj, kar nismo. Spol je torej že po definiciji ogrožajoč.

Govorila sem o definiciji, vendar nas to ne sme zavesti. Pri antigenderskih kampanjah ne gre za akademske razprave o konceptih. Ne gre za razprave o tem, v kolikšni meri potrebujemo spol ali kako dobro se umešča v družbene, kulturne in politične okvire, ki jih imamo ali bi jih morda želeli imeti. Ker je bil spol totemiziran, je mnogo več kot le izraz. Pripadniki antigenderskega diskurza naracije želijo, da bi bil ta pošastni spolni totem enkrat za vselej zatrt, uničen (obenem pa potencirajo njegove supermoči in vzdržujejo njegove totemistične lastnosti, s čimer utrjujejo njegov ogrožajoči status; spol je dandanes najprikladnejše strašilo).

Ne gre za to ali ono manjšino. Gre za večino, ki noče biti izenačena z vsemi tistimi, ki zahtevajo pravico do znosnega življenja.

Trdim, da ne gre za to ali ono manjšino – čeprav nas nekateri želijo prepričati, da govorijo izključno o transspolnih osebah, LGBT+ ali o najnovejšem konstruktu »tretjega spola«, ki se pojavlja zlasti v nekaterih delih postsocialističnega sveta. Gre za nekaj drugega: za to, kako družba vrednoti različne tipe ljudi, kako nas razvršča in umešča glede na to vrednost, ki si je nismo izbrali sami, in kako te položaje zakoliči tako, da si nihče ne upa protestirati proti njim, saj bi tvegal, da ga bodo imeli za odklonskega, nenormalnega, kvirovskega (če se spomnimo na zgodovino te drobne, neprevedljive besede). Torej ne gre za to ali ono manjšino. Gre za večino, ki noče biti izenačena z vsemi tistimi, ki zahtevajo pravico do znosnega življenja.

V zadnjem desetletju se je imperij odločil vrniti udarec. Morda se sliši pretirano, toda nekaj pretiravanja je na mestu, saj ne gre za običajen protiudarec, za protireakcijo in poskus odrivanja tistih, ki so se pomaknili naprej. Znano nam je, da je do odporov, ko so feministke dosegle določene zmage, pa naj so bile še tako drobne, vedno prihajalo. Pred tridesetimi, štiridesetimi in stotimi leti so feministke zaničevali, obsojali, se jim posmehovali, saj njihove zmage »imperija« niso kaj dosti prizadele. Toda, kot sem dejala na začetku, na prehodu v novo tisočletje so se pojavile resne razpoke, prelomi in zlomi, ki jih posmehovanje ni več moglo zakrpati. Tokrat je drugače. Antigenderska mobilizacija želi zaustaviti še pred desetletjem tako rekoč nepovraten pohod k enakosti. Na severu in jugu, na zahodu in vzhodu se širi »utrujenost od enakosti«: ljudje so naveličani tolikšne enakopravnosti, izčrpani so od zahtev po »politični korektnosti«. Upirajo se enakosti, za katero trdijo, da jim je vsiljena, da jim jo narekujejo politike in »politika elit« (pozor: populizem) iz Bruslja, Washingtona, od drugod, vselej od drugod – kot da enakost nikoli ne more biti nekaj našega, nekaj, kar si želimo tudi mi in si za to prizadevamo.

Preberite tudi: Virginia Woolf: Lastna soba, odlomek.

Preden končam, bi rada dodala še dve pomembni ugotovitvi, ki sta neposredno povezani z mojim začetnim sklicevanjem na Butler in Woolf. Naj začnem z rahlo omahljivim predlogom Virginie Woolf, ki je premlevala o temačni prihodnosti, kar pa je najboljše, kar prihodnost lahko je – in to v času, ko se je tak stavek (celo kot dnevniški zapis) zdel skoraj protiintuitiven. Njena sedanjost, začetek zime leta 1915, je bila strašna, preteklost pa je bila neposredno povezana s takratnimi strahotami. Čeprav je bilo na samem začetku velike vojne težko upati, da bo prihodnost čudovita, je bila lahko obetavna le prihodnost – in to ta temačna prihodnost, ki je niso izpisovale besede včerajšnjega dne, besede popolnega uničenja. Prav zato, ker je bila neznana, ker je bila temna. Antigenderska gibanja temeljijo na povsem drugačni predpostavki: njihov glavni trop je trop povratka, ponovne vzpostavitve sveta, kot smo ga poznali, sveta, kot je bil nekoč, dobrega, starega sveta dobrega, starega patriarhata. To je »stari, dobri svet«, v katerem prav gotovo ni prostora za enakost, svet, ki je znosen le za nekatere, nikoli za vse. To, da imperij vrača udarec, v tem oziru pomeni, da nas imperij želi vrniti v »svetlobo« gotovosti – če ponovimo, kjer je vsakdo vedel, kje je njegovo mesto, s katerega se zagotovo nikoli ne bo premaknil.

Ta svet, v katerem ljudje vedo, kje je njihovo mesto – povedano v jasnem jeziku 19. stoletja –, je svet (razredne) stratifikacije, (rasne) segregacije, komplementarnosti (spolov), ki nikoli ne doseže statusa enakosti za vse.

Zavedanje tega, kje je naše mesto – gotovost, kje stojimo in kdo smo –, je lahko za nekatere pomirjujoče. V življenju občasno vsi potrebujemo jasnost. Vendar imperiju v resnici ni do tega. Svetloba in gotovost, ki ju išče oziroma za kateri se bori, sta povezani z gotovostjo omejitev: omejitev tega, kar človeka naredi za človeka, kar ga naredi za moškega ali žensko, kar naredi družino. Pri Cerkvi ta gotovost izhaja iz Svetega pisma (v katoliškem izročilu jo »krščanska antropologija« komplementarnosti spolov sicer nekoliko zabriše, v pravoslavnem pa je veliko manj prikrita in se sklicuje na »zdravo patriarhalno hierarhijo«). Tako tisti, ki sprejemajo verske razlage o tem, kaj nas dela ljudi, kot tudi tisti, ki jih ne, si pomagajo z biološkimi dejstvi, ki pa imajo največkrat prav tako mitske značilnosti. Ta svet, v katerem ljudje vedo, kje je njihovo mesto – povedano v jasnem jeziku 19. stoletja –, je svet (razredne) stratifikacije, (rasne) segregacije, komplementarnosti (spolov), ki nikoli ne doseže statusa enakosti za vse. Naša neenakost je zapisana v naših možganih, obliki naših lobanj, maternicah in penisih.

In tako prehajam k svoji zadnji ugotovitvi. Svet, ki ga želijo antigenderska gibanja ponovno vzpostaviti, v katerega nas želijo vrniti, je po svoji naravi nasilen in zato neznosen. Imperij vrača udarec ne le z orožjem, temveč tudi s počasnim in vztrajnim izničevanjem pravnih zmag (pomislimo le na ZDA, Rusijo in Poljsko), s preoblikovanjem že uveljavljenih narativov, ki jih slikajo kot za učne programe in javni diskurz nesprejemljive, ali, nasprotno, s predstavljanjem drugačnega narativa – nekateri mu pravijo fašističnega –, kot spet povsem sprejemljivega. Takšen svet je nasilen zaradi svojih omejitev: kot nas uči zgodovina, gre za arbitrarne odločitve o tem, kdo si zasluži pravice, zaščito, znosno življenje in na kakšni podlagi. Takšne odločitve niso dane od Boga in ne temeljijo na anatomiji. So politične in same po sebi izključujoče, saj se sklicujejo na (večinsko) pravico določiti, kdo kam sodi, določiti, kateri položaj je upravičen za koga od nas in kaj pomeni, če od tega odpademo.

—

Iz angleščine prevedel: Andrej Zavrl.

Zahvala Romanu Kuharju za pomoč pri objavi.