Navijanje biološke ure

Današnje ženske mislijo samo na kariero, potem pa obžalujejo, ko je prepozno. Po drugi strani, poglejte Micka Jaggerja, Bernieja Ecclestona ali kakega drugega samca, ki je otroka spočel pred koncem življenja – moški imajo lahko otroke kadarkoli, ženskam pa čas polzi med prsti. Vsa čast feminizmu, toda ničesar ni mogoče storiti glede “biološke ure”.

Vsake toliko lahko slišimo, kako nekdo potegne tovrstne izjave iz zakladnice zdravorazumskih modrovanj, čeprav za njimi stojita seksizem in samozaverovanost, ki temelji na vprašljivih podatkih. Četudi bi bilo res, da imajo lahko vsi moški, ki si to želijo, otroke celo pri devetdesetih, ženskam pa se možnosti po famoznem petintridesetem strmoglavo zmanjšujejo (kar pa ni res, kot bomo kmalu pokazali), je vseprisotni narativ o »postavljanju kariere na prvo mesto« in »odlašanju« z rojevanjem poln črnih lukenj. Za njim stoji predpostavka, da so ženske večinoma zaposlene na delovnih mestih, ki jih lahko označimo s terminom »kariera«, torej opravljajo dela, ki jih spremlja dober odmerek finančne stabilnosti, napredovanja in spremljajočega ugleda. Ženske so predstavljene v podobi menedžerke, ki prepozno dojame, da si je morda želela otrok, pa se tega zaradi kariernega zanosa ni zavedala, čeprav je resničnost, na podlagi katere se ženske odločajo o otrocih, za večino precej bolj povezana s preživetjem. Samo dejstvo, da je v vsakodnevnem besedišču razširjena tudi fraza »odlašanje« z rojevanjem na kasnejše obdobje življenja – namesto na primer »osvoboditve« – že dovolj pove o pogledu na pravico žensk, da same odločajo o svojem življenju. Če namreč obstaja nekaj, s čimer se odlaša, to pomeni, da se to nekaj prej ko slej mora opraviti in da se je očitno prej to opravljalo pravočasno. Prej – pred feminističnim gibanjem, dostopnostjo kontracepcije, legaliziranim splavom ter možnostjo izobraževanja in dela za ženske.

Ali se ženska plodnost v drugi polovici tridesetih dejansko tako drastično zmanjšuje, da upravičuje opozorila o tiktakanju biološke ure?

Tik-tak

Vsesplošno znana metafora biološke ure predstavlja idejo, da prične ženskam plodnost neusmiljeno usihati že po tridesetem letu, pri čemer petintrideseti rojstni dan ponazarja začetek konca. Ženske v tridesetih, zlasti pa tiste po petintridesetem, pogosto ustrahujejo z zgodbami o tem, kako stežka bodo zanosile in s katerimi tveganji bodo soočene, če jim to uspe. Obravnava življenjskega obdobja žensk 35+ v smislu somraka plodnosti je uveljavljena tudi v medicinski stroki – porodnice, ki so starejše od 35 let, včasih celo starejše od 30, so označene z izrazi kot denimo »stare prvorodnice« in »geriatrične matere«, njihove nosečnosti pa avtomatično povezujejo z visokim tveganjem. W. Spencer McClelland, specialist za ginekologijo in porodništvo v newyorški bolnišnici Lenox Hill, piše, da takšna naravnanost pogosto prinaša več škode kot koristi, in sicer v obliki včasih nepotrebnih invazivnih testov med nosečnostjo, predvsem pa prinaša nepotreben stres, strah in krivdo, ki jih utrpijo »starejše roditeljice« in tiste, ki si to želijo postati.

Dejstvo je, da se plodnost z leti zmanjšuje in da je zmanjševanje plodnosti v tridesetih hitrejše kot pa v dvajsetih. Toda ali se ženska plodnost v drugi polovici tridesetih dejansko tako drastično zmanjšuje, da upravičuje opozorila o tiktakanju biološke ure? Pogosto citirana statistika, v kateri vsaki tretji ženski med 35. in 39. letom starosti ne bo uspelo zanositi po letu dni poskusov, je pravzaprav stara 300 let in temelji na analizi podatkov iz francoskih rojstnih knjig 17. in 18. stoletja, zato danes ne bi prestala kriterijev za objavo v znanstvenih publikacijah. Poleg tega, da gre za podatke iz časov pred antibiotiki, ko je bila pričakovana življenjska doba za polovico krajša od današnje, je največja pomanjkljivost te analize dejstvo, da so za neplodne obveljale vse ženske, ki niso rodile – torej tudi tiste, ki si otrok niso želele, kakor tudi tiste, ki iz kateregakoli razloga niso imele spolnih odnosov z moškimi. Zaradi podobnih težav tudi danes težko generaliziramo rezultate raziskav o plodnosti, saj le-te temeljijo na pristranskih vzorcih, kot denimo tistih o ženskah, ki po več kot letu dni neuspešnih zanositev poiščejo zdravniško pomoč. Skratka, podatki o možnostih zanositve v določenem starostnem obdobju, dostopni v vsakem kotičku interneta, ki jih pogosto v opozorilo svojim pacientkam prenašajo tudi zdravniki – tudi tistim, ki sploh ne izražajo želja po otrocih – temeljijo na približkih, pogosto pa so tudi napačni.

Pogosto citirana statistika, v kateri vsaki tretji ženski med 35. in 39. letom starosti ne bo uspelo zanositi po letu dni poskusov, je pravzaprav stara 300 let.

Znanstvene raziskave kažejo, da se po 35. letu ženska plodnost začne zmanjševati hitreje kot v prvi polovici tridesetih, a hkrati te iste raziskave pravijo, da imajo ženske po petintridesetem visoke možnosti, da zanosijo brez težav. Ena izmed obsežnejših raziskav na to temo, ki je bila izvedena leta 2013 na Danskem na vzorcu 2.820 žensk, ki so poskušale zanositi, je pokazala, da je 78 odstotkov žensk med 35. in 40. letom starosti zanosilo v roku enega leta od prvega poskusa zanositve, v primerjavi s 84 odstotki žensk med 20. in 34. letom starosti. Težko trdimo, da razlika v šestih odstotnih točkah upravičuje vsa ta opozorila o biološki uri, ki naj bi skorajda odbila vsem tistim po petintridesetem letu. Ne upravičuje pa niti trenda odvzema t.i. Antimüllerjevega hormona za ugotovitev rezerve jajčnih celic kot napovedovalca možnosti zanositve, četudi več študij ni našlo povezave med ravnjo tega hormona in možnostjo zanositve.

Mit o biološki uri so z odprtimi rokami sprejeli zasebni laboratoriji, proizvajalci hitrih testov plodnosti ter zasebne klinike za oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Mit o biološki uri, ki naj bi začela tiktakati že pri koncu dvajsetih, pri ženskah povzroča nepotrebno in neupravičeno paniko, kar pa so z odprtimi rokami sprejeli zasebni laboratoriji, proizvajalci hitrih testov plodnosti ter zasebne klinike za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Razloge za obstoj tega mita lahko najdemo v družbeni zgodovini koncepta biološke ure, ki priča o tem, da za izkrivljanjem podatkov stojita konservativna agenda utrjevanja tradicionalnih spolnih vlog ter standardna »skrb« za demografsko podobo.

Tudi moški paničarijo

Izraz »biološka ura« je bil prvotno skovan za opis procesov, ki uravnavajo 24-urni cirkadiani ritem oziroma našim telesom »povedo«, kdaj se morajo zbuditi, spati in jesti. Vendar pa se je v sedemdesetih letih dotični pojem začel uporabljati tako, kot ga uporabljamo danes, torej kot metafora usihanja ženske plodnosti. Kot piše Moira Weigel v knjigi Labor of Love: The Invention of Dating, se je ta pojem v javnosti prvič pojavil v besedilu novinarja Richarda Cohena The Clock Is Ticking for the Career Woman, objavljenem leta 1978 v Washington Postu. Njegovi reportaži je sledila eksplozija narativa o biološki uri, ki je služil kot opomnik ženskam, ki so prvič postale do neke mere ekonomsko samostojne. V javnosti so zakrožile zgodbe o ženskah, ki se jim je nenadoma, precej dobesedno, začela iztekati biološka ura in jih preganjati potreba po otrocih, vendar je bilo za to pogosto že prepozno! V svojem bistvu so te zgodbe v nasprotje sopostavile željo po izobrazbi in delu ter željo po otrocih kot za ženske nezdružljivi aspiraciji. Omemba biološke ure je služila kot dokaz, da ženske ne morejo pobegniti prav daleč od svojih tradicionalnih vlog – čeprav zdaj lahko nosijo kavbojke, tekmujejo z moškimi za dobro plačana delovna mesta in seksajo izven zakona, jih bo prej ali slej dohitela njihova biološka usoda, saj nič ne more spremeniti bistva tistega, kar žensko definira: želja po materinstvu. Poleg tega je metafora biološke ure vključevala predpostavko, da ženske ne morejo biti ekonomsko enakopravne z moškimi, če želijo postati matere – to pa si bodo zaželele.

Preberite tudi: Laura Kipnis: Materinski nagon.

O biološki uri moških se je začelo več govoriti šele v zadnjem času, čeprav že od osemdesetih let naprej obstajajo raziskave, ki kažejo, da se število in kakovost semenčic s starostjo zmanjšujeta, pa tudi, da obstaja pri otrocih starejših očetov veliko večje tveganje za razne komplikacije kot pri otrocih mlajših očetov. Kljub temu, da obstajajo primeri moških, ki lahko spočnejo otroka tudi pri devetdesetih, ugotovitve kažejo, da imajo moški in ženske težave s plodnostjo v približno enakem razmerju ter da prične število semenčic med 35. in 40. letom življenja upadati. V zadnjem času so tudi moški tarče paničnih naslovnic o padcu plodnosti, vznikajo pa tudi startupi, specializirani za zamrzovanje sperme in proizvodnjo hitrih testov kakovosti sperme. Vendar pa v času vznika ideje o biološki uri o tem ni bilo govora, zaradi česar se je metafora do danes obdržala kot nekaj, kar zadeva izključno ženske, razlogi za to pa so tesno povezani s spremembo ekonomske vloge žensk.

Preden bo prepozno

Kot piše Moira Weigel, so razprave o biološki uri namigovale, da je reprodukcija izključno ženska zadeva, k čemur je prispevalo tudi dejstvo, da so na fakultetah istočasno pričeli s poučevanjem evolucijske psihologije, takrat nove discipline, v osnovi katere je ideja, da si (heteroseksualni) moški želijo seks brez obveznosti, medtem ko si ženske želijo moških, ki bi jih zaščitili. Ta še vedno prisoten stereotip ni obstajal pred pojavom te veje znanosti, ki še danes propagira podobne ideje, izvzete iz vsakršnega družbenega konteksta. Vse to je pri ženskah, ki so prvič pridobile različne pravice, ustvarilo občutek dirke s časom, anksioznost ob iskanju partnerja in načrtovanju nosečnosti preden bo prepozno, piše Weigel. Izkazalo se je, da ima metafora biološke ure opraviti toliko s kulturo kolikor z biologijo, njena naloga pa je bila odprava učinkov ženske emancipacije.

Izkazalo se je, da ima metafora biološke ure opraviti toliko s kulturo kolikor z biologijo, njena naloga pa je bila odprava učinkov ženske emancipacije.

Zgodba o biološki uri in vseh spremljajočih stereotipih je postala tako uspešna in trajno vgravirana v kolektivno zavest zato, ker se je usedla na že uveljavljena opozorila in skrbi o padcu plodnosti – povprečno število otrok na žensko je s 3,5 leta 1957 padlo na 1,5 leta 1976. Poleg tega so ekonomske spremembe v teh letih vplivale na organizacijo dela in časa: »Razlog, zaradi katerega so ženske dobile občutek, da tekmujejo s časom, ni bil toliko povezan z nekakšno skrivnostno biološko silo, temveč z dejstvom, da so začele vstopati na trg dela in vzporedno še naprej opravljale večino neplačanega gospodinjskega dela. Z drugimi besedami, postale so bolj obremenjene – dobesedno so imele manj časa – kot kdajkoli poprej,« piše Weigel. Celotna zgodba o biološki uri je pravzaprav odziv na žensko emancipacijo in novi problem usklajevanja dela z družinskimi obveznostmi, metafora biološke ure pa je prispevala k temu, da se ta družbeni problem prikazuje kot patologija, ki prizadene posamezne ženske, ki bežijo pred svojo biološko usodo. Zato jim, ko vas naslednjič vprašajo, kdaj mislite imeti otroke, odgovorite: ko dočakam konec kapitalizma, podružbljanje gospodinjskega dela in tistega pravega moškega.

—

Prevedel: Mišo Mićić

Objavljamo prilagojeno različico, prvotno objavljeno v Biltenu.

Avoričin prispevek je ob slovenski prevodni objavi povzročil nekaj nestrinjanj; iz omenjene danske raziskave plodnosti naj bi avtorica izbirala zgolj posamična dejstva. Ker gre za obširno raziskavo z mnogimi dejavniki in kvalifikatorji, ki določajo plodnost, vas tukaj še enkrat usmerjamo, da si jo ogledate sami_e.

Prikazna fotografija: Salvador Dali, Vztrajnost spomina, 1931.