• English
  • Hrvatski

Večina se nas iz tega ne bo naučila ničesar. Dolgčas nam bo, strah nas bo, potem pa bomo, ko bo vsega konec, stekli ven, se napili in z nekom dali dol. Sčasoma se bomo vse slabše spominjali »življenja v času koronavirisa«

Kljub napovedim, da bo koronavirus svet radikalno in trajno spremenil, mi dovolite, da izrazim skepso do katarzičnega potenciala pandemije – glede možnosti katarze nasploh.

„Nič več ne bo enako,” beremo. „Svet, kot smo ga poznali, izginja”, „Koronavirus prinaša konec kapitalizma.” … Dajte, lepo vas prosim.

Babica mi je pripovedovala o času, ko je španska gripa zadela Črno goro. Na že tako revno državo, opustošeno od vojne, je padla bolezen, za katero ni bilo zdravila. Tisto najhuje ni bila smrt, mi je govorila, ampak lakota. Ljudje so umirali kot muhe. „Ničesar nismo vedeli,” mi je govorila babica, „takrat smo mislili, da ljudje, ki imajo vročino, ne smejo piti vode. Nismo jim dali piti in bolni so se preprosto posušili, kot veja oljke.” Potem je navadno naredila premor, se zagledala v daljavo in nadaljevala: „Koliko otrok smo tako ubili, ker smo bili neumni in nismo ničesar vedeli.”

Mar nista bili prva in druga svetovna vojna – ni nam treba dlje v preteklost – znatno bolj grozni izkušnji od pandemije koronavirusa, pa nista pripeljali ne do konca kapitalizma (nasprotno), niti nista spremenili ljudi in sveta, ki ga oblikujemo?

Ne bomo postali boljši, kot tudi nikoli nismo postali boljši zaradi katastrofe, ki nas je doletela, niti se katastrofe ne dogajajo zato, da bi postali »bolj osveščeni«, »boljši« in da bi »prišli do spoznanja«. Vesolje ni holivudski film, kjer meteorji padajo na zemljo, kontinenti gorijo in virusi mutirajo zato, da bi se konstituiral heteroseksualni par ali da bi glavni junak dojel, da je bil v zablodi, in postal boljši človek.

Posebna frakcija teorije o tem, kako »moramo postati boljši kot posamezniki in kot družba«, so tisti, ki v virusu vidijo »pravično kazen, ki nam jo je dodelila narava«. Narava je povsem ravnodušna do tega, čemur mi rečemo vrednote. Narava ne pozna vrednot. Ne obstaja nič, kar lahko pomislite, rečete ali storite, da bi od nje izprosili milost. Smo nekaj zakrivili naravi, zaradi česar nad nas pošilja viruse in ostale katastrofe? Sicer bolezni, smrti in uničenja ne bi bilo? Vem, kaj smo zakrivili danes: onesnaženje, globalno segrevanje, kapitalistični način proizvodnje… Kaj pa smo storili Materi Naravi, ko smo živeli ekološko vzdržno in ozaveščeno, ona pa je nad nas »poslala« kugo, kazen, stokrat hujšo od koronavirusa? Kaj so ji zakrivili dinozavri, ki jih je iztrebila? So ekscesno prdeli  in tako onesnaževali ekosistem?

Mesec dni ne delajo lokali, mesec dni smo prisiljeni biti doma in že se nam zdi, da svet prihaja h koncu? Kaj pa vam pravzaprav manjka? Imate kavo, imate pivo, imate internet. Lahko berete, lahko kadite, se drogirate, seks v času koronavirusa je znatno varnejši od seksa v času kuge, lahko gledate filme… Lahko celo razmišljate. Poskusite: ure razmišljajte o nečem. Ne bo vas ubilo. Če mislite, da je nam težko in dolgočasno misliti, si predstavljajte, kako je bilo Kantu – on je to počel vse življenje.

Ali pa naj vam povem takole: kaj bi raje – preživeli nekaj tednov v samoizolaciji v prijetnem, varnem stanovanju, ali preživeli štiri leta v kleti v Sarajevu, brez elektrike, vode in gretja, medtem ko vam po glavi vsak dan pada tisoče granat, vsak izhod, po hrano, pa pomeni, da ste na merku nekega snajperja? Nekaj tednov samoizolacije ob dobrih kavnih napitkih in dobrih vršakih v Ljubljani in na Dunaju… Ali pa bi morda raje živeli v Kongu, kjer je najboljša stvar, ki si jo lahko privoščite, vrhunec hedonizma – samomor?

Boyd Cable, ‘New horrors of air attack’, in John Hammerton, ed., War in the Air: Aerial Wonders of our Time (London: Amalgamated Press, n.d. [1936])

Tako premišljujem, ko sedim na balkonu in kadim. Natočil sem si za dva prsta črnega  Bushmillsa, gledam fotografije, ki mi jih je poslal prijatelj: Rim, ob osmih zvečer. Nikjer žive duše. Vse je staro in lepo. Kot muzej ob treh zjutraj.

Lepo je zvečer na balkonu, na morju. Celo aprila, ko je še vedno nekoliko hladno. Piješ spodobno irsko žganje, gledaš sence oliv, slišiš valove, kako se lomijo ob stene. Nihče od nas ne bo umrl od skrbi zaradi stopnje smrtnosti od koronavirusa na Kitajskem ali v Italiji. Smrt ljubljene osebe je tragedija, smrt tisoče ljudi v državah na drugi strani morja je statistika.

A vendar, ko bereš o bolezni in smrti… to človeku uniči razpoloženje.

Panika je seveda slaba. Pokončen duh in šale, ki razganjajo strah pred virusom so seveda dobri.

Toda bolezen in smrt, ne glede na to, kako nas doletita – sta tukaj, kot sta vedno tukaj.

Od te bolezni po vsej verjetnosti ne boste umrli ne vi ne jaz. Toda ta bolezen ni »kot običajna gripa«. Ne vem za vas, toda jaz se tudi z gripo ne hecam. Ko sem jo imel nazadnje, prinesel sem jo iz Švedske, me je užgala na letališču v Stockholmu, da sem komaj domov prišel živ. Potreboval sem deset dni, da sem se postavil na noge. Zaradi vročine sem videl starce, kako hodijo po sobi in sedijo na moji postelji. Povsem jasno mi je, hočem reči, kako lahko gripa ubija.

Sposobnosti, da vse neizmerne grozote življenja obravnavamo kot abstrakcijo, vse dokler se nam ne prilepijo na obraz, dolgujemo lastni obstanek. Sicer bi se pred grozo, ki je povsod okoli nas, takoj razblinili v vesoljski prah, kot Nietzsche pred konjem v Torinu. Zaradi koronavirua je tisto, kar je sicer abstraktno, postalo zelo konkretno.

Ni razloga za paniko: nikoli ni razloga zanjo, kajti panika je neracionalen odgovor na nevarnost. Kot tudi ni razloga za ignoriranje nevarnosti: to je prav tako neracionalen odgovor, samo na drugem koncu zemljevida neracionalnih odgovorov.

Življenje v času korone se, v smislu gotovosti, ne razlikuje bistveno od našega vsakdanjega življenja. Z ali brez korone, življenje ubija – vse ubija. V primeru življenja je smrtnost stoodstotna. Vse ostalo je stvar interpretacije. Stila, tako rekoč.

Naše interpretativne matrice so naši resnični gospodarji. To velja enako za vas in zame, za branjevke in največje živeče ume. Po eni strani so tu trditve, kako bo »virus vse spremenil«, po drugi pa je povsem očitno, da virus zagotovo ni zmožen spremeniti naših interpretativnih matric – torej nas.

Agamben je, dosledno svoji interpretativni matrici, v pandemiji koronavirusa opazil, da je imel Foucault prav. Izredno stanje in golo življenje sta se mu razkrila kot edino, do česar je sodobnemu človeku mar.

Žižek je, kot dosleden žižekijanec, opazil možnost vzpostavitve neke vrste komunističnega reda.

Aleksandar Vučić je v Srbiji naznanil izredno stanje – o tem je od nekdaj sanjal, že kot otrok v vrtcu.

Milo Đukanović bo, ko bo pandemija minila, ali pa ne bo minila, bogatejši za nekaj milijonov – kakor bi tudi bil, če pandemije ne bi bilo. Elon Musk in Bill Gates bosta bogatejša za nekaj milijard.

Vi in jaz bomo, preden pridemo iz izolacije, porabili vseh petsto evrov prihrankov.

Nekateri od nas bodo umrli – če umrem, šele tedaj se ne bom naučil ničesar.

Večina nas se iz tega ne bo naučila ničesar. Dolgčas nam bo, strah nas bo, potem pa bomo, ko bo vsega konec, stekli ven, se napili in z nekom dali dol. Sčasoma se bomo vse slabše spominjali »življenja v času koronavirisa«. Kot skozi meglo bomo pomnili, da bi to izkustvo morali nekaj pomeniti, toda pojma ne bomo imeli, kak pomen naj bi to bil. Tisti med nami, ki sebe doživljajo kot intelektualne, bodo svoje zaključke o svetu in življenju pogosto podpirali z lastnim izkustvom iz »težkega časa bolezni, polnega skušnjav«. To je vse.

Če bi bila naša življenja v izolaciji besedilo, bi imela strukturo Joycevih »Mrtvih« ali Bernhardove »Kleti«. Ne posebej dolgo, nekoliko dolgočasno besedilo, polno banalnih epizod in dialogov, toda takšnih, o katerih veš, da so priprava na nekaj nevsakdanjega, ne-banalnega, človek pride v skušnjavo, da bi rekel – transcendentnega. To je tista vrsta besedila, ki obstaja, da te po eni strani omrtvi, po drugi pa naredi anksioznega, ker neprenehoma, iz vrstice v vrstico, pričakuješ nekaj. To nekaj je pri Joyceu zadnji stavek, v katerem sneg pada na vsa živa bitja in na mrtve. V primeru Bernhardove »Kleti« sta to zadnji dve strani.

Tu Bernhard piše o tistem, kar po moje drži tudi za naš virus in tisto, kar bo po njem sledilo:

»Šli smo skoraj čez vse, kar šele prihaja; nič nas ne more presenetiti, ker so vse možnosti že dobro znane. Kdor je veliko grešil, izzival, bil v napoto, rušil, uničeval, se mučil, študiral, se pogosto na smrt izčrpaval, se skoraj ubil, taval, se sramoval, pa se potem spet ni sramoval, bo tudi v bodoče taval, grešil, izzival, bil v napoto, rušil, uničeval, se mučil, študiral, se na smrt izčrpaval in se skoraj ubil in tako vse do konca.«

Prevedla: Dijana Matković