Ne, milijarderji ne bodo »pobegnili« v vesolje, medtem ko svet gori

Prejšnji petek je v najnovejši epizodi Vesoljske dirke milijarderjev Richard Branson razglasil, da bo 11. julija poletel v nizkozemeljsko orbito, samo devet dni pred načrtovanim obiskom Jeffa Bezosa. Čeprav je nekaj fanatičnih privržencev novodobnih plutokratov ploskalo svojemu izbranemu korporacijskemu gospodarju, se je mnogo uporabnikov Twitterja odzvalo z razvnetim ogorčenjem, da je kar trem milijarderjem uspelo nagrabiti dovolj bogastva za lastne vesoljske programe. Novica je bila še posebej neprebavljiva po tednu, v katerem je stotine ljudi v Kanadi in na severozahodu ZDA umrlo zaradi neprimerljivega vročinskega vala, uhajanje plina pa je sredi oceana zanetilo požar.

Zagotavljam: Bezos in Branson ne bosta srebala šampanjca poleg svojih vesoljskih bazenov v nizkozemeljskem Mar-a-Lagu.

Kar me je presenetilo, je število tistih, ki očitno verjamejo, da Musk, Bezos in Branson poskušajo »pobegniti« pred opustošenjem podnebnih sprememb v novo življenje v vesolju – in da jim bo to morda celo uspelo. Predstave, da bodo bogati udobno živeli visoko nad Zemljo, medtem ko se bo planet spreminjal v puščo, neprimerno za bivanje, so razširili filmi kot Elizij in WALL-E. New York Times je to pravljico razpihoval leta 2018 z zgodbo o načrtovanih luksuznih vesoljskih hotelih podjetja Axiom v članku Bogataši nameravajo zapustiti ta prekleti planet (The Rich are Planning to Leave this Wretched Planet).

A kot pisatelj_ica znanstvene fantastike in soproga letalskega nadzornika pri NASI naj zagotovim, da so bogataši, ki z Zemlje uidejo v vsemirsko utopijo, omejeni le na literarne klišeje – vsaj za časa naših življenj.

Najudobnejše bivalne pogoje nad zemeljsko orbito, ki smo jih uspeli zasnovati doslej, najdemo na Mednarodni vesoljski postaji. MVP je neverjeten inženirski podvig, na katerem že 23 let družno delajo vesoljske agencije ZDA, Rusije, Evrope, Japonske in Kanade. Vendar življenje na MVP ni nič kaj razkošno.

Na njej ves čas prebiva okrog pol ducata astronavtov, ki poskakujejo sem in tja po ozki cevi s cimri, ki si jih niso izbrali, in ki se po več mesecev ne morejo normalno okopati. Wi-Fi je počasen. Hrana ni ravno kandidatka za Michelinove zvezdice, če se zelo milo izrazim. Spalne nastanitve so podobne lebdeči krsti. In kakanje je zapleten postopek v latrini, kjer so vrata le plastična zavesa in kjer vse lebdi.

Vsak trenutek astronavtov podrobno nadzira ekipa strokovnjakov na zemlji. V nasprotju z namišljenimi itinerarji vesoljskih turistov prihodnosti, astronavti večino časa porabijo za dejansko znanstveno delo, veliko pa ga namenijo tudi golemu preživetju. Prebivalci vesolja morajo telovaditi vsaj dve uri na dan, da se jim kosti ne spremenijo v želatino. Ogromno časa porabijo za preučevanje sistemov in popravljanje opreme, ki se pogosto kvari, saj te vesolje hoče ubiti. Zunanjost vesoljske postaje je izpostavljena trkom mikrometeoroidov, ekstremnim temperaturnim nihanjem, hladnemu varjenju kovinskih delov, do katerega pride v vakuumu, ter degradaciji zaradi atomskega kisika in UV žarkov. V notranjosti se stvari pogosto kvarijo zaradi dotrajanosti in neprestane rabe: ventilatorji, telovadna oprema in – tragično – stranišča.

Posadki MVP uspeva živeti tam zgoraj samo zato, ker je v kopici držav zaposlenih na tisoče sijajnih, visoko usposobljenih inženirjev in doktorjev in astrofizikov in računalniških strokovnjakov, katerih glavno delo je, da jih ohranjajo pri življenju in da MVP obratuje. Ko se kaj dejansko zalomi, se te ekipe podvizajo z iskanjem rešitev. A kako grozno utrujajoče so te rešitve …

Nekoč sem bil_a prepričan_a, da ima moj soprog neznansko prestižno službo, kjer se vsi skupaj z astronavti družijo v nadzornem centru. A je v letu pandemije večino časa delal od doma, tako da sem kdaj ošinila načrte in ujela delčke sestankov. Kakor da bi se navodila za izdelavo pohištva Ikea spečala z doktorskim učbenikom za matematiko – ta raven utrudljivosti.

Vsakič, ko se pokvari kak nepogrešljiv sistem zunaj postaje, morajo astronavti dolge ure preučevati te načrte in postopke, da ugotovijo, kako zadevo popraviti. Sledijo pet- do osemurni vesoljski sprehodi v okornih oblekah in delo v togih rokavicah, pri tem pa ti v uho nekdo razlaga »Privij vijak 7A v spoj 31X«. To je pet do osem ur napornega, dolgočasnega dela, po katerem se astronavti, sicer v odlični fizični kondiciji, pogosto tresejo od utrujenosti. Si predstavljate, da bi Richard Branson užival ob tem? Jaz si ne.

Kljub vsemu svojemu bogastvu milijarderji nimajo moči, da bi vesolje preuredili v udobnejši bivalni kotiček, kot je Zemlja. Ni mi jasno, ali jim je to jasno.

Scott Kelly je bil prvi ameriški astronavt, ki je preživel celo leto v vesolju na eni misiji. Takoj po prihodu domov se je iz NASE upokojil in začel pisati svoje spomine s pomenljivim naslovom Vzdržljivost. Vse svoje odraslo življenje se je pripravljal na astronavtski poklic, pa ga je vseeno fizično in psihično izčrpalo že samo eno leto bivanja tam gori. »Ta čas, ko sem bil v orbiti, sem izgubil kostno maso, mišice so mi atrofirale in kri se mi je prerazporedila po telesu, kar je obremenjevalo moje srce,« je zapisal. »Vsak dan sem bil izpostavljen desetkrat višji radiaciji kot nekdo na Zemlji, zaradi česar bom imel do konca življenja višje tveganje za smrtonosna rakava obolenja.«

Zagotavljam torej: Bezos in Branson ne bosta srebala šampanjca poleg svojih vesoljskih bazenov v nizkozemeljskem Mar-a-Lagu. Četudi Axiom zgradi svoj hotel v vesolju, bo ta utesnjen in nevaren; in ko se bo pokvarilo stranišče, bo nekdo moral počistiti po zraku plavajoči drek. Kljub vsemu svojemu bogastvu milijarderji nimajo moči, da bi vesolje preuredili v udobnejši bivalni kotiček, kot je Zemlja. Ni mi jasno, ali jim je to jasno. Musku očitno ni, ko izjavlja, da želi »umreti na Marsu«.

Kaj pa Muskov sen o koloniji na Marsu ali vsaj Luni? Te so astronomsko manj izvedljive. Dalj od Zemlje poskušate vzdrževati življenje v vesolju, težje je. Luna in Mars sicer imata gravitacijo, kar je prednost, vendar njuno površje prekriva prahast regolit, ki maši mehanizme in stroje. NASA trenutno dela na tem, da bi poslala astronavte živeti na Luno v okviru misije Artemis. Načrte za Artemis razvijajo že leta in še dolgo jih bodo, preden bodo poslali prvo posadko spat na Mesec – za kak teden, največ dva. Ne, v našem življenju ne bomo dočakali nobenega letovišča Lun-a-Lago, kaj šele Mars-a-Lago.

Za ustvarjanje premoženja, ki vzdržuje milijarderje, pospešeno uničujemo edini planet, na katerem lahko prebivamo: Zemljo.

Torej navkljub Muskovim vzvišenim trditvam, da bo iz človeštva naredil »multiplanetarno vrsto«, je to precej, precej izven dometa trenutnih tehnoloških zmožnosti. Njegova trditev pa je še posebej absurdna, če upoštevamo, da za ustvarjanje premoženja, ki vzdržuje milijarderje, kot je on, pospešeno uničujemo edini planet, na katerem lahko prebivamo: Zemljo. Če popolnoma ne zajezimo razkroja okolja in družbe, ki ga povzroča globalni kapitalizem, se utegne zgoditi, da bo sedanja MVP ostala vrhunec človeškega raziskovanja vesolja.

Ko enkrat razumete znanstveno ozadje, postane jasno, da je »vesoljska dirka milijarderjev« res zgolj to – nič drugega kot napenjanje mišic egoističnih roparskih baronov sedanjega časa. Branson in Bezos ne vlagata denarja, da bi podprla znanstveni napredek ali razširila meje človeških zmožnosti. Vsak od njiju hoče biti prvi bogatun, ki bo tam zgoraj brezzvezno poskakoval sem in tja – za razliko od NASINIH astronavtov, ki se, ponavljam, ukvarjajo z znanostjo. In ko bodo končali s svojim brezzveznim poskakovanjem, upajo, da bodo s tem oskubili še kakega od svojih nesramno bogatih kolegov.

Nesmiselnost vsega skupaj postane zares priskutna, ko se zavemo, da vesoljski turizem financira nagrmadeni denar milijard delavcev, ki se s težavo preživljajo tu na Zemlji. Panoga vesoljskega turizma bo zgrajena z dobički dobavnih verig, ki ljudi zgarajo do smrti, dobesedno zasužnjijo druge in po hitrem postopku uničujejo prihodnjo naseljivost našega planeta.

Gre za precej turobno distopijo. Milijarderjem bi morali vzeti nazaj svoje bogastvo, preden jo zagrešijo.

A če nam ne uspe, se mi pridružite v privoščljivosti. Vesoljski turizem bo neizbežno beden. Naši milijarderji ne bodo tam zgoraj našli ničesar, razen obilice časa, ki ga bodo presedeli z zevajočo praznino v svojih srcih – ki je vesolje zagotovo ne bo zapolnilo –, medtem ko bodo na silo pritiskali ritnice na straniščni sesalnik, hudičevo zaprti zaradi astronavtske hrane.

Svet je v ognju, milijarderji pa so za to verjetno še najbolj odgovorni. A nam vsaj ne bodo pobegnili na kak drug, lepši kraj. Živeli in umrli bodo (sami, kot mi vsi) na tem prelepem, dragocenem, neizmerljivo redkem planetu.

—

Besedilo objavljamo z dovoljenjem spletnega magazina Salon, kjer je bilo prvotno objavljeno. Izvirnik najdete tukaj.

Prevedel: Miha Zemljič

Foto: Irene Steeves, Flickr