(Ne)običajna stanovanja
Socialna, tržna, neprofitna, državna, dostopna – stanovanja. Zakaj v javnem govoru ni dobro opredeljevati stanovanj kot tržne dobrine ali kot »problema stanovanjske politike«? V tržnem kontekstu se stanovanja obravnavajo kot dobrine, komoditete s katerimi je povsem možno lepo trgovati in služiti. In s tem, vsaj v našem ekonomskem sistemu, naj ne bi bilo nič narobe. Če se tovrstno trgovanje omejuje, trgovci to dojemajo kot napad na njihove osnovne »pravice«, kar ni presenetljivo.
Na drugi strani pa se postavlja opredelitev stanovanj v smislu »državne stanovanjske politike«, ki se omejuje na kontekst socialnih ali subvencioniranih stanovanjskih enot, namenjenih slojem prebivalstva, ki se ne morejo, ne znajo ali nočejo vključiti na trg. Tovrstno omejevanje je v sistemu socialne države tudi nujno, a problem nastane, ko se tovrstna opredelitev, kljub temu, da gre pravzaprav za osnovno infrastrukturo za prebivalstvo, dojema kot: a) napad na trg in trgovce; in b) predmet »neupravičene miloščine«, ki jo mora država stanovanjsko-podjetnemu sloju prebivalstva vedno znova upravičevati. Tako osnovna reč človeškega dostojanstva, kot je streha nad glavo, postaja jabolko spora in plen ideoloških nasprotovanj in prerekanj.
Kdaj in predvsem zakaj smo v naši državi pozabili, da so stanovanja dom, korenine, vezi, ter osnova za skupnost, v kateri človek lahko dobi podporo, ki jo potrebuje, ustvarja, razvija ter živi dostojanstveno in dobro življenje?
Ne v prvem, tržnem, in ne v drugem, socialnem pomenu, pa se ne izpostavlja, da so stanovanja celovitejši, večplasten in večgeneracijski ekonomsko-družbeni fenomen. Kot takšna so stanovanja lahko tudi demografsko, gospodarsko ali politično orodje, s katerim se izvaja politika solidarizacije prebivalstva. Brez tega zadnjega pomena so vsakršni upi o skupnosti, solidarnosti, vrednotah in etični prihodnosti v Sloveniji živečih ljudi obsojeni na propad. Tako se postavlja vprašanje, kdaj in predvsem zakaj smo v naši državi pozabili, da so stanovanja dom, korenine, vezi, ter osnova za skupnost, v kateri človek lahko dobi podporo, ki jo potrebuje, ustvarja, razvija ter živi dostojanstveno in dobro življenje? V sodobnem času hitrega življenja, selitev, bežanja in migracij, ki nastajajo v kontekstu nuje in ne želje, tudi stanovanjsko problematiko naslavljamo zgolj iz vidika nuje. A kaj se zgodi, ko se en pojem predolgo napačno naslavlja in kakšna je realna stanovanjska situacija, ki nastane? S kakšnim stanjem ljudi in njihovega duha, stanovanjske politike, države in trga imamo danes zares opravka?
Ura zgodovine
Sodeč po neuradnem prevodu dokumenta »Navodila za socialna stanovanja« iz leta 2006, ki ga je izdala Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo, se je po letu 1945 v Evropi socialni razvojni stanovanjski program spremenil iz sistema socialnih najemniških stanovanj, ki so se v zgodnjem 20. stoletju kljub krizi z gradbenim materialom gradila za namene reševanja stanovanjske, ekonomske in socialne krize in so bila namenjena tako delavskim kot meščanskim gospodinjstvom, v instrument reševanja krize srednjega razreda v času povojne obnove.
V jugoslovanskem socializmu so tudi nekatera podjetja oskrbovala svoje zaposlene s stanovanji, pri čemer so bolje stoječa podjetja in njihovi zaposleni prej prihajali do boljših stanovanj.
Gradile so se zgradbe, sanirale ceste, evropska politika se je osredotočala na rekonstrukcijo, zaposlovanje prebivalstva in gospodarsko rast, za katere so ključna – stanovanja – osnovni, z javnimi sredstvi priskrbljeni življenjski pogoj, ki ga aktivno delavstvo potrebuje za optimalno izrabljanje svojih kapacitet v namene ekonomskega razvoja države. Stanovanje je obča javnost načelno dojemala kot pravico, ki so jo bile vlade dolžne zagotavljati, ponudbo je urejal stanovanjski sklad, obstajala je regulacija cen najemnin ipd. Glavno besedo o gradnji, nakupu in prodaji je imela država, kar je bilo načeloma – vsaj kratko in srednjeročno – v breme gospodarstvu, dolgoročno pa v prid najemnikom, lastnikom, ki so lahko kupovali po nenapihnjeni ceni, v prid pa je šlo tudi državi, ki si je s tem zagotovila, da bodo družine dolgoročno prebivale na njenem ozemlju, saj bodo imele pogoje za dostojno življenje.
V jugoslovanskem socializmu so tudi nekatera podjetja oskrbovala svoje zaposlene s stanovanji, pri čemer so bolje stoječa podjetja in njihovi zaposleni prej prihajali do boljših stanovanj. V prispevku novinarja in raziskovalca Mladena Zobca, z naslovom 25 let brez stanovanjske politike iz leta 2016, od sociologinje Srne Mandić izvemo, da se je poleg samoprispevka zaposlenih v Jugoslaviji v šestdesetih letih aktiviral tudi trg. V sedemdesetih je preko stanovanjskih skladov podjetij sicer še nekako delovalo samoupravljanje, še vedno se je gradilo dokaj veliko stanovanj, počasi pa je prihajalo do vedno več stanovanjskih posojil in vedno manj najemnih stanovanj, ki so bila v lasti podjetij ali občin.
Povojnemu obdobju stabilizacije in pospešene gospodarske rasti je na evropski ravni sledila druga faza, predvidoma med 1960 in 1975, ko je gradnja pomenila prej urbano prenovo kot pa nujo. Kakovost stanovanjskih enot je postajala vse pomembnejši faktor. V času gospodarske recesije v sedemdesetih letih pa so se zgodile spremembe sistema socialnih stanovanj, ker so se vlade osredotočile na znižanje inflacije in proračunskih stroškov. Tako se je od leta 1975 začela manjšati javna poraba za stanovanja, vzporedno pa je potekala privatizacija socialnih stanovanj ter siromašenje stanovanjskih skladov.
Evropska politika je v tem obdobju dobršen del stanovanjskega področja prepustila trgu, ki ga je opredelila kot edinstveno orodje, na katerem sloni večplasten in kompleksen stanovanjski sektor. Trg je sam sebi postal polje finančnih iger, hkrati pa tudi preživetja, sam sebi merilo uspešnosti, stabilizator, ventil, regulator, približno tako, kot če bi bil zdravnik obenem tudi bolničar, snažilec, dobavitelj medicinskega materiala ter pacient. S tem so se trendi (ne)razvoja stanovanjskih politik nadaljevali, javne investicije pa so upadle oziroma so se usmerile k subvencijam, namenjenim le najrevnejšim, najšibkejšim slojem prebivalstva.
V arhivskih prispevkih Radia Študent iz teh časov zasledimo kritičnost do dojemanja stanovanj kot »socialne kategorije oziroma oblike socialne pomoči – in ne kot ekonomske dobrine«, saj so kot socialna kategorija predmet medgeneracijskih konfliktov. Avtorji oddaj so opozarjali tudi na padec števila novozgrajenih stanovanj, ki je zaznamoval osemdeseta leta v Jugoslaviji. Zaostritev stanovanjske krize v osemdesetih so pripisali »monopolističnim strukturam in prevelikim kapacitetam v gradbeništvu«, kar je pomenilo, da so podjetja in investitorji v stroških gradnje zaračunavali tako potrebne kot nepotrebne stroške, obenem pa so v gradnji participirali vsi razen končnih kupcev.
V večini držav je »tržni prehod« potekal brez vzpostavitve strukturnih temeljev in orodij, ki bi za državo zagotovili ugodno demografsko in gospodarsko prihodnost. En tak neposrečen primer je ravno zloglasni Jazbinškov zakon, ki je le nekaterim rešil stanovanjsko vprašanje in to na vprašljive načine: zakon je določil privatizacijo cca. 160.405 stanovanj na način, da so imetniki stanovanjske pravice dobili možnost ugodnega odkupa. Sistem točkovanja teh stanovanj za odkup pa je bil problematičen iz vidika ugotavljanja vrednosti. Primer tega je ilustriran v časopisu Dnevnik v članku z dne 10. 11. 2010: »… je tako kupec oktobra za dobrih sto kvadratnih metrov veliko stanovanje na Miklošičevi cesti v Ljubljani odštel 1.500 evrov. Toliko za takšno stanovanje znaša mesečna tržna najemnina.«
Na dolgi rok se je v Sloveniji pomen socialnih stanovanj skrčil na zelo omejeno družbeno skupino – med ljudmi se je utrdilo prepričanje, da država regulira ali spodbuja le tisto, kar je namenjeno revežem.
Po letu 1990 so se v Sloveniji deregulirale cene, privatizirala stanovanja in skladi, najprej skromno – nato tudi kontinuirano višale najemnine, manjšale subvencije, prenehalo pa se je tudi z dolgoročno načrtovano gradnjo državnih stanovanj. Tovrstne prakse se nadaljujejo še danes, ko imamo namesto funkcionalnega sistema stanovanjske oskrbe le vsesplošen problem »dostopa do primernih, cenovno dostopnih in dostojnih stanovanj«, ki niso na voljo zgolj za socialno šibka gospodinjstva, temveč tudi za povprečno plačilno sposobne prebivalce. Zaradi tega se tudi praznijo podeželja vseh bivših socialističnih držav, polnijo pa se postsocialistične prestolnice ter zahodnoevropska mesta – predvsem nemška, švicarska in avstrijska. V nasprotju s Slovenijo sta, na primer, Češka in Poljska v devetdesetih razvijali programe subvencioniranja občinskih stanovanj za najem, namenjenih ne le nižjedohodkovnim, temveč tudi srednjedohodkovnim gospodinjstvom, ali pa sta ustanovili neprofitna stanovanjska podjetja in zadruge.
Na dolgi rok pa se je v Sloveniji pomen socialnih stanovanj skrčil na zelo omejeno družbeno skupino – med ljudmi se je utrdilo prepričanje, da država regulira ali spodbuja le tisto, kar je namenjeno revežem. In medtem, ko je javnost ugotavljala, da je izginil tako imenovani srednji razred, se je povsem pozabilo na dejstvo izginotja stanovanj, namenjenih srednjemu razredu. Socialna stanovanja so tako tudi danes obče razumljena kot miloščina, darilo države (davkoplačevalcev) revnim, lenim in »goljufivim« slojem prebivalstva.
Požrešnost
Na trgu so draga stanovanja, prave ponudbe pa je malo: kar obstaja, je precenjeno in ne zadošča različnim potrebam najema. Tako na trgu stanovanja skupaj iščejo turisti, študenti, mladi zaposleni, mladi brezposelni ali prekarci, samski, družine, tisti, ki imajo hišne ljubljenčke in tisti brez, migranti, delavci, starejši brez lastnih nepremičnin, investitorji, samohranilci in samohranilke, tuji študenti na izmenjavi in tuji menedžerji. Medtem je dobršen del delovno sposobnega prebivalstva, po večini mladih, že ob prvi nepremičninski krizi leta 2008, ki se je pri nas čutila šele okrog leta 2010, migriral trebuhom za kruhom, večinoma v Avstrijo, Nemčijo in Švico, podobno kot so v tujino odšli tudi mladi iz vse nekdanje jugoslovanske soseščine. Brez hitrih ukrepov se ta »trend« verjetno ne bo ustavil.
Preberite tudi: Dali Regent: Ljubezen v času stanovanjske krize
Opravili smo hiter pregled cen in stanja stanovanj na portalu nepremicnine.net. Največ stanovanj na voljo za oddajo najdemo v cenovnem rangu od 500 do 1000 evrov (163 stanovanj), temu sledijo dražja stanovanja v cenovnem rangu od 1000 do 1500 evrov (82), nato cenejše sobe do 500 evrov (78), potem 12 stanovanj v rangu od 2000 do 2500 evrov, 10 stanovanj v rangu od 2500 do 3000 evrov (skupaj je na dan pisanja članka, konec januarja 2023, na portalu na voljo 22 stanovanj v rangu od 2000 do 3000 evrov, medtem ko je v cenovnem rangu nad 3000 evrov na voljo 20 stanovanj).
Če se to sliši razumno, poglejmo še izpisek dostopnih AirBnb stanovanj, ki so v ponudbi v Ljubljani: v času turistične sezone, v obdobju enega meseca, od 1. do 30. junija 2023, je na voljo za oddajo 380 prenočišč, cene najema v centralnem delu mesta pa so podvojene. Za ljubljansko obvoznico najdemo cene nad 3000 evrov na mesec, na Taboru in Poljanah za eno osebo na mesec v času od 1. 6. do 30. 6. 2023 lahko cene nanesejo tudi do 10730 evrov, v Spodnjih Pirničah pa nepremičnine znašajo tudi do 1662 evrov na mesec. Najcenejša opcija na AirBnB v naši prestolnici, ki smo jo lahko izbrskali, so kletke za samo 489 evrov na mesec.
Medtem so različna mesta po svetu uvedla zakonodajo proti AirBnB-ju: portal je moral odstraniti številne vnose, za katere se je ugotovilo, da delujejo brez licence, ki naj bi jo odobrilo mesto; lastniki so se soočali z denarno kaznijo; določene nepremičnine se lahko oddajajo le do 90 dni na leto ipd. Zakon pa ponekod tudi določa, da turistom ali popotnikom ni dovoljeno oddajati stanovanj, ki bi morala biti ali so bila dejansko na voljo rednim najemnikom: če je bilo stanovanje prej namenjeno dolgoročnemu najemu, se bo torej tudi nadalje oddajalo kot običajno stanovanje za dolgoročni najem.
Trubarjevo ulico skoraj vsako leto prenavljajo »za nas«, ta prenova pa je v resnici namenjena tujim potrošnikom.
Simptomatična je tudi vsaka prenova, ki se izvaja »za nas«, če teh »nas« ne bo več. Primer tega je Trubarjeva ulica, ki jo skoraj vsako leto prenavljajo »za nas«, ta prenova pa je v resnici namenjena tujim potrošnikom. To dejstvo nam nazorno pokaže naključen primer mladega tujega raziskovalca, ki je ravno na Trubarjevi ulici najel podstrešno »garsonjero« v obsegu 16 kvadratnih metrov za imenitnih 3000 evrov na mesec (!) Poleg takšne cene za prostor, ki po kvadraturi sodeč niti ni garsonjera, temveč srednje velika soba, je sicer bizarno dejstvo, da je ta isti mladenič raziskoval gentrifikacijo v Ljubljani. A gentrifikacija je prežvečen, jalov izraz, ki mnogim, v Ljubljani živečim, pravzaprav pomeni dobiček in razvoj. To, da se lahko turisti namesto lokalcev sprehajajo po Trubarjevi, je za lastnike nepremičnin pravzaprav znamenje razvoja. Ob »ponudbi« svežih turistov in najemnin v zneskih od 3000 evrov pa ni pričakovati, da bi takšni lastniki svojih 16 kvadratov dolgoročneje oddali mlademu zaposlenemu s povprečno plačo 1000 evrov – teh lastnikov ne zanima ali je namenjanje več kot 30 odstotkov njegove (v Sloveniji povprečne) plače za pičlih 16 kvadratov preprosto oderuško ali ne. Odgovor je pogosto: »To ni moja skrb.«
Aktualizacija: lakomnost in aroganca
In kaj se zgodi, ko neko stanje res ni njihova skrb, a so s svojimi dejanji to stanje vseeno povzročili ali vsaj podprli? Nič. Nobena živa sila (država) jih ne more sankcionirati (za to preprosto nima podlage), kar spodbuja občutke nedotakljivosti in vsemogočnosti. Lastniki odgovarjajo le trgu, trg pa mehanizmov nadzora in sankcij za nekaj takega, kot je pohlep, nima. To pa je tudi razlog, da lastniki pošiljajo vse, ki si ne morejo privoščiti aktualnih zneskov za mesečno najemnino, ven iz Ljubljane, ponavadi pa so te izjave pospremljene z vsesplošnim čudenjem: »Zakaj vsi rinejo v Ljubljano?!?!«, pri čemer nalašč izpuščajo dejstva, da so primarno delodajalci tisti, ki rinejo v Ljubljano, da je prometna infrastruktura v državi (izven Ljubljane ter obenem znotraj nje, zahvaljujoč LPP-ju) neuporabna in da nimajo vsi avta. Slovenija se je centralizirala do te mere, da se življenja ljudi v najbolj aktivni življenjski, ustvarjalni in delovni dobi, torej med študijem in po študiju, zgoščajo okrog prestolnice, so odvisna od nje.
Resnična navedba stanja bi se torej glasila takole: delavci (in študenti) ne »rinejo« v Ljubljano, ampak so vanjo porinjeni. Vsekakor pa so mnogi prebivalci prestolnice že desetletja najemniki, ker s povprečno in podpovprečno plačo, statusom s.p. ipd. – na banki dobijo le zavrnitev. Ob tem ostaja nejasno, na čem točno sloni predpostavka bank, da ljudje, ki dokazljivo lahko plačujejo 800 evrov najemnine, ne morejo plačevati 300 evrov kredita. Vendar politike in odgovornosti bank, podobno kot pri nepremičninski oziroma prihajajoči krizi, nihče ne prevprašuje.
Nadalje so, vsaj za Ljubljano, aktualne tudi nerazložljive spremembe standardov, vrednotenja in že osnovnih definicij tržnih elementov, ključnih za prodajo in oddajo nepremičnin. V Ljubljani je nekoč soba v velikosti 20, 22 ali 25 kvadratnih metrov veljala za veliko, soba v velikosti 15, 16, 18 kvadratov za srednjo, medtem ko je soba velika 8, 9, 10 kvadratov veljala za majhno. V majhnih in srednjih sobah je povprečen iskalec bivališča lahko spal sam, smatralo se jih je za enoposteljne, velike sobe pa se je lahko najemalo tako za namene bivanja enega ali dveh stanovalcev. To sedaj ne velja več.
Zdaj se v oglasih soba, velika 16 kvadratnih metrov, oglašuje kot prostorna, v njej pa se neredko brez možnosti pogajanj znajdejo pogradi za dva ali štiri stanovalce, cena za posteljo, torej za ležišče, pa znaša tudi več kot 200 evrov, prepogosto ni pralnih strojev, ni štedilnikov. Nekako se pričakuje, da se bodo v natanko takšni sobi in na točno takšnih pogradih izšolali odlični kadri, da bodo mladi in tisti srednjih let z ravno takšnimi bivanjskimi pogoji spletli globoke odnose, ki bodo vodili k močno spodbujanemu ustvarjanju družin, da bodo mladi, ki živijo na pogradih, ostali v Sloveniji in vzdrževali pokojninski sistem za starajočo se populacijo ter da bodo na teh istih pogradih živeli 38-letni delavci, ki vzdržujejo podjetja in državno ekonomijo. Kdo naj bi tu dostojno in dolgoročno stanoval, ostaja odprto vprašanje.
Okrog vprašanj o dostojnosti bivanja bi se lahko orientirali tudi s pomočjo Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki navaja, da smeta biti »v prostoru ali delu prostora, namenjenemu bivanju ali spanju, [… ] predvideni največ dve ležišči. Izjema je ležišče za dojenčka, ki se šteje za začasno ležišče«. A ni najbolj jasno, kako zakon po eni in lastniki nepremičnin po drugi strani definirajo »stanovanjsko-bivanjsko primeren« prostor. To nam ponazori primer »adaptiranega« prostora – frizerskega salona sredi trgovskega centra Ledina, ki se na internetu za ceno 140.000 evrov trži kot stanovanje, kljub temu, da to ni. Seveda je takšen objekt tudi bivanjsko nezdrav, popolnoma neprimeren, brez izolacije in oken, sredi prepiha prometnega hodnika trgovskega centra, temeljno pa je to, da ni stanovanje. Ta primer, še zdaleč ne osamljen, je le eden izmed premikov in obratov znotraj sveta trga in nepremičninskih oglasov v zadnjih 30-tih letih: če se je včasih splačalo stanovanjske prostore prenameniti v poslovne ter jih nato prodajati dražje, danes številni počnejo ravno obratno – kupujejo cenejše poslovne prostore, skladišča, garaže ipd. ter jih na vse pretege poskušajo iztržiti kot stanovanja.
Takšna je ureditev stanovanjskih standardov, kjer kljub določitvi velikosti stanovanj glede na kvadraturo zakonodajalec zapiše: »Najemodajalci lahko oddajo v najem tudi manjše stanovanje, če se upravičenec s tem strinja ali če to želi.« Na prvi pogled nič huda določba, a ravno ta možnost hitro postane poligon zavajanja in izsiljevanja: za garsonjero tako lahko šteje tudi velikost 8m2 in ne več kot 25m2, v javnosti pa ni debate o določitvi minimuma bivalne površine na prebivalca za namene zdravega, dolgoročnega in dostojnega bivanja. Pravzaprav je število sob na prebivalca kot bivanjski standard vprašanje, ki ga z vidika zdravja obravnava tudi zdravstvena stroka, a tudi brez zdravniških potrdil je verjetno vsem jasno, da ljudje preprosto potrebujemo več kot eno sobo za zdravo in normalno življenje.
Vsekakor ne gre le za vprašanje števila sob, temveč tudi za primer garsonjer, kjer bi bila določitev minimalnih standardov posebej ključna. Pomanjkljivosti zakonodaje, ki bi določala bivanjske pogoje, so ena stvar, vsekakor pa je emblematična tudi pomanjkljivost inšpekcijskega nadzora ter reperkusij v primeru kršitev, kot je na primer kršitev Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, na katero se sklicuje tudi Stanovanjski zakon in ki so vezane na bivalne pogoje v garsonjeri. Ta namreč v 10. členu (deli stanovanja) opisno navaja stanovanje kot zaključeno celoto, ki jo zakonodajalec dodatno definira v odstavkih: prostori namenjeni bivanju, spanju, pripravi hrane, osebni higieni, uživanju hrane ipd. V četrtem odstavku je zapisano: »V garsonjeri so lahko vsi deli stanovanja iz prvega odstavka v enem prostoru, izjema je del, namenjen osebni higieni.«
A na slovenskem vsetrpečem trgu najdemo tudi primere »izkoriščanja« prostora, kjer najemodajalec ponuja stranišče in tuš, ločena z zaveso po celi dolžini sobe, kjer se za pridevnikom »adaptirano« prepogosto skriva na tri dele pregrajeno stanovanje ali klet, hodnik, drvarnica, nadstrešek, ki s pomočjo montažne stene, stopnic, mavca, pregradne omare ali zavese postanejo stanovanja ali sobe. Takšen je primer sobe, velike 10 kvadratov, v kateri lastnik vgradi pipo, tuš brez kabine in postavi straniščno školjko zraven postelje ter jo trži kot »garsonjero« ali »studio«. Po isti recepturi tudi enosobno stanovanje lahko postane dvosobno, kuhinja z jedilnico se lahko šteje za dnevno sobo. Pod oznako »stanovanje« se na slovenskem internetu prodajata tudi dva stebra ob hiši, z manjkajočimi stenami, brez inštalacij, oken ter vsem, kar stanovanje pravzaprav naredi stanovanje, a z nevarno plinsko cisterno na tleh.
Tako se tudi »stilsko« opremljena garsonjera na Bavarskem dvoru brez razvidnih oken oddaja za »samo« 750 evrov na mesec; 8 kvadratnih metrov velika soba v stanovanju, kjer že biva sedem (7!) ljudi na Vrhovcih, se oddaja za znesek 240 evrov, kar z dodanimi stroški nanese več kot 300 evrov; sobe, velike 16 kvadratnih metrov, se oddajajo kot dvoposteljne, kjer lastnik zahteva po 320 evrov za ležišče; v stanovanju za Bežigradom se na ta način oddaja soba za 640 evrov. Če ima to isto stanovanje več sob, lastnik pasivno pridobi več kot tisoč evrov na mesec. Ni pa samo kvadratura stanovanj tista infrastrukturna osnova, ki je v zadnjem času nerazložljivo spremenila svojo vrednost in ceno. Enako se dogaja tudi z lokacijami stanovanj: v zadnjih letih se stanovanja za Bežigradom oglašujejo kot Ljubljana-Center, Črnuče se oglašujejo, kot da se nahajajo le 5 minut od centra, Vič je po novem center prestolnice, Jarše postajajo Bežigrad, Šentvid pa je za nekatere pravzaprav Šiška.
In to je stanje nepremičninskega trga v prestolnici, kjer za najemnike povrh vsega veljajo nečloveški pogoji: v oglasih neredko kot prednost oglašujejo bližino vrtca, obenem pa zapišejo, da otroci niso zaželeni. Niso zaželeni niti kadilci, obiski in hišni ljubljenčki. To pomeni, da ljudje nekomu dajejo več kot 80 odstotkov svoje plače, zato da se ne morejo niti počutiti domače, povabiti prijateljev na obisk, ne morejo svojih žalosti potolažiti z božanjem hišnega ljubljenčka ali konec koncev utapljanjem v nezdrave navade, ki predvsem škodujejo pljučem omenjenega povprečnega delavca-najemnika, šele potem pa »lastnini v stanovanju«.
K normalizaciji običajnih stanovanj
Gre torej za kompleksen problem. Četudi se morda v naslednjem desetletju zgradi 3000 stanovanj, to še ne pomeni, da bomo ta problem dolgoročno rešili ali da bo stanovanjski trg propadel. Tudi če bi se vpeljal sistem stanovanjskih zadrug, to ne reši problema pridobitve zemljišč, gentrifikacije, podivjanega trga AirBnb ali getoizacije sosesk. Četudi bi vpeljali zakon, ki bi vsaj delno uredil trg AirBnb, se bo ob nespremenjeni miselnosti in mentaliteti stanje, s katerim se soočamo, samo še poglabljalo.
Če se vrnemo k začetku, je poanta dostopnih in dostojnih in ne le socialnih stanovanj veliko več kot preprosto zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj za tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Zato v kontekstu stanovanj ne zadošča suhoparno govorjenje o stanovanjski politiki ali ureditvi trga in tržnih razmer, kot tudi ne zadošča govorjenje o neprofitnih, socialnih ali stanovanjih za revne in druge. S tem dolgoročno ne opolnomočamo prav nikogar, tovrstne rešitve so kratkoročne in predmet političnih pogajanj, kar ne bi smele biti. Predvidevamo lahko, da je vsaki pametni skupnosti, pa naj bo to država, vaška, anarhistična ali mestna skupnost, v interesu, da plete močne vezi, da pušča korenine, da razvija družbeni element skrbi.
Pri oblikovanju politik in skrbstvenih praks je v javni in politični govor ključno vrniti običajna stanovanja, kajti ne gre le za socialno vključenost in varnost – gre tudi za preprosto, dobro življenje.
Tovrstna skrbstvena mentaliteta se nato reproducira tudi v drugih elementih bivanja na Zemlji, tudi v odnosu do soljudi ter v odnosu do Zemlje same, s tem pa tudi vsekakor do okolja ipd. Skratka, kar je tukaj nujno je govoriti o oskrbi, delovati skrbstveno ter to skrb za lastno (so)prebivalstvo vzeti kot politični projekt ter predmet vzgoje generacij in ne le kot socialni, tržni, demografski poseg. To je edino revolucionarno orodje, ki nam je na voljo in če ga ne uporabimo, bomo le štancali primere kot so zgornji ter reproducirali izkoriščevalsko, naduto, oportunistično mentaliteto, ki je kakopak obenem pragmatična, poslovna in naravnana k »uspešnosti« in »razvoju« . Pri oblikovanju politik in skrbstvenih praks je v javni in politični govor ključno vrniti običajna stanovanja, kajti ne gre le za socialno vključenost in varnost – gre tudi za preprosto, dobro življenje, grajenje podpore in vezi, upoštevanje osnov zdravja, dela in – kot minimalni standard – reproduciranje neizkoriščevalskih odnosov v družbi. To pa je takšna reč, ki se obrestuje le dolgoročno.
—
Različica besedila je bila prvotno objavljena na Prelomu.
Prikazna fotografija: ClatieK, Flickr.
