(Ne)sorazmerno (ne)ukrepanje
»V kontekstu te krize je neaktivnost najbolj vidna aktivnost.«
Ivan Krastev
Konec letošnjega marca je bil takratni vrh epidemije koronavirusa zabeležen, ko smo v enem dnevu našteli 61 novih okužb. Saj se še dobro spomnimo teh marčevskih dni. Celotna družba je bila ustavljena. Čeprav je dnevno število novih okužb od tega rekordnega dne dalje samo še padalo, je družba (večina pisarn, uradov, šol, da ne govorim o gostinskih lokalih in kulturnih prizoriščih) še ves dolgi april ostala enako zaprta kot v marcu. Čakalo se je na ničlo, ki je končno prišla v prvih dneh maja in prinesla postopno rahljanje ter sprostitev ukrepov. V četrtek, 10. septembra, torej manj kot pol leta po rekordnem marčevskem dnevu, je bilo naštetih 108 novih okužb, s precej gotovim trendom nadaljnje eksponentne rasti pa so bile prejšnji dan, tistega dne in nato še vse preostale dni v septembru kljub nadaljnji neusmiljeni rasti dnevnih okužb ulice slovenskih mest polne pločevine, avtobusi mestnega prometa zjutraj nabito polni, otroci v šolskih klopeh, mi pa v delavnicah, pisarnah, uradih, podjetjih, na sodiščih, v skoraj popolnoma običajni dnevni delovni rutini.
Kaj je narobe s to sliko? Oziroma je kaj?
Če gre za isti virus, enako nalezljiv in enako nevaren, z istimi stopnjami smrtnosti, istimi stopnjami možnosti resnih zapletov in posledic kot spomladi, potem je možen samo eden od dveh odgovorov: bodisi so bili spomladanski ukrepi in omejitve močno in preko vsake mere zdrave pameti pretirani bodisi je bila, ravno nasprotno, izven pameti njihova počitniška in popočitniška skoraj popolna odsotnost in je bilo izven pameti z njimi bolj kot ne čakati vse do današnjega novega rekordnega dneva, ko smo za 13. oktober našteli 707 novih okužb v državi.
Ukrepi in omejitve v marcu in aprilu so bili resnično drastični, a bili so zelo podobni, če ne celo natančne kopije ukrepov, ki so jih, v tistem trenutku, sprejemale praktično vse evropske države, z izjemo Švedske, čeprav so bile njihove epidemiološke situacije med seboj lahko tudi zelo različne. Ivan Krastev, ta trenutek eden najpomembnejših evropskih javnih intelektualcev, v svoji aktualni knjigi Is it tomorrow yet – How the pandemic changes Europe pravi, da je bilo to medsebojno kopiranje ukrepov posledica negotovosti tistega trenutka, v katerem so evropske vlade ravnale po principu, da je najodgovorneje pričakovati tisto najhujše in sprejeti ukrepe, s katerimi se najmanj tvega, pri čemer so se vse takratne oblastne strukture želele izogniti bodočim očitkom državljanov, ki so bili seveda seznanjeni z ukrepi v drugih državah, da ni bilo storjeno vse potrebno. »Ravnati tako kot drugi,« pravi Krastev »je bilo odločilno zato, da bi se javnost prepričala, da je situacija pod kontrolo.« Drastičnost spomladanskih ukrepov je imela seveda poleg pozitivnega, t. i. učinka kladiva na zaustavitev širitve virusa, tudi številne negativne učinke. Gospodarstvo je obstalo in z njim rast produkcije v družbi, dohodki in z njimi socialna varnost precejšnjega dela ljudi so bili postavljeni pod vprašaj, stala sta diagnostika in zdravljenje vseh drugih bolezni, obstala sta kulturna produkcija in izobraževanje, javna zbiranja so bila formalnopravno onemogočena.
Kakor pa je postopoma padalo število novih dnevnih okužb, tako so postajali vse glasnejši glasovi negodovanja zaradi brezkompromisnega ukrepanja države in so, tam sredi aprila, prišli tudi na ušesa ustavnih sodnikov na Beethovnovi 10, ki so v zvezi s tem sprejeli sklep, s katerim so vladi naložili, da »mora vsaj vsakih sedem dni na temelju mnenja stroke preverjati, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev in jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljšati, spremeniti ali odpraviti ter o vsem tem obveščati javnost«. V obrazložitvi te odločitve je Ustavno sodišče nazorno opisalo tehtanje med interesom javnega zdravja, da se zajezi širjenje nevarne nalezljive bolezni in temeljnimi človekovimi pravicami do svobodnega gibanja in združevanja, s katerim je treba iskati najvišjo možno stopnjo sorazmernosti ukrepov in omejitev, s katerimi je še možno preprečiti širjenje epidemije, obenem pa ne čezmerno posegati v temeljne pravice in svoboščine ljudi. To tehtanje je treba opraviti na temelju ugotovitev stroke. O vsem skupaj, o strokovnih utemeljitvah in sprejetih odločitvah, mora na koncu vlada obvestiti javnost, da ljudje vedo, da je neka omejitev njihovih pravic nujno potrebna zaradi zagotovitve njihovega zdravja in zdravega življenjskega okolja vseh drugih ljudi, ter da so pomirjeni glede dvomov, ali morda oblast z omejitvami ne sledi nekim drugim, lastnim partikularnim interesom, da – po domače povedano – ob sprejemanju ukrepov ne goljufa in poleg preprečevanja širjenja epidemije ne sledi morda še kakšnemu nelegitimnemu cilju, kot je denimo omejevanje svobode izražanja mnenj in politične svobode nasploh (»zaupanje ljudi v institucije se je namreč«, tako Krastev, »izkazalo za ključen element pri zajezitvi širjenja virusa v družbi, mnogo bolj kot vprašanje demokratičnosti oziroma avtoritarnosti posameznih držav, saj so se kot podobno uspešne izkazale tako Kitajska in Singapur kot Južna Koreja, čeprav imajo na oblasti bistveno različne režime«).
Brez kakšne velike zadrege in sprenevedanja nas je oblast, kot bi v trenutku obrnila ploščo, iz subjektov pravice do zdravja in zdravega življenjskega okolja spremenila v sredstva za pospeševanje turistične dejavnosti.
Pri obrazložitvi omenjene odločitve Ustavnega sodišča stopajo v ospredje, kot da bi bili poudarjeni z debelim markerjem, pojmi strokovnosti, sorazmernosti in transparentnosti ter z njimi tesno povezano vprašanje zaupanja v izvršilno oblast oziroma vladajočo politično strukturo. Predvsem pa je poudarjen nadzor javnosti nad oblastnimi odločitvami, ki pa se pri nas v Sloveniji v resnici, kljub navedeni odločitvi ustavnih sodnikov, v poletnih mesecih, ki so sledili, ni kaj bistveno okrepil. Rekel bi, da se je, celo nasprotno, v poletnih mesecih, nadzor javnosti nad vladnimi epidemiološkimi ukrepi zmanjšal. Očitno je javnost, zaradi najprej postopnega, v nekem trenutku, zavoljo ohranitve poletne turistične sezone, pa celo rapidnega sproščanja ukrepov, na Ustavnem sodišču ravno priznano ji pravico do demokratičnega nadzora nad oblastjo (katere hrbtna stran je odgovornost izvršilne oblasti v odnosu do javnosti), v pretežni meri zanemarila in še zdaleč ni od vlade vsakih sedem dni zahtevala, da ta opravi strokovno presojo veljavnih ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije. Zaradi konec junija resnično dobre epidemiološke situacije so se namreč pričakovanja večinske javnosti in interesi vladajoče strukture znašli v skoraj idealnem sozvočju. Ljudje smo si želeli sprostitve ukrepov in normalizacije življenja, vlade evropskih držav in tudi naša pa so si želele ponovnega in čim močnejšega zagona gospodarstva, v tistem trenutku primarno turistične panoge. Brez kakšne velike zadrege in sprenevedanja nas je oblast, kot bi v trenutku obrnila ploščo, iz subjektov pravice do zdravja in zdravega življenjskega okolja spremenila v sredstva za pospeševanje turistične dejavnosti. Počasi, a zanesljivo je med tem poletjem fazo kladiva in lockdownov, namesto napovedane faze plesa z virusom, zamenjala paradigma business as usual, ker da sta kladivo in tudi ples z virusom ekonomsko, pa tudi širše družbeno (denimo glede vprašanja ponovnega odprtja šol), nevzdržna.
Na točki ponovnega naraščanja števila okužb bi morali vsi skupaj ponovno prebrati navedeno odločitev Ustavnega sodišča in vlado poklicati na odgovor z vprašanjem, ali je v poletnih mesecih res vsakih sedem dni »na temelju mnenja stroke preverjala ukrepe«, vendar ne v smislu, ali so bili takrat veljavni ukrepi še potrebni, pač pa ali so bili še zadostni.
Paradoksalno pa je, da je bilo nevzdržnost zaprtja družbe in »nevzdržnost« tudi sorazmernih omejitvenih ukrepov možno zatrjevati ravno ob epidemiološki sliki letošnjih poletnih mesecev, ki pa je bila neposreden rezultat prav takšnega zaprtja ter drastičnih omejitev in zgolj do trenutka vrnitve virusa med nas ter ponovne rasti števila na novo okuženih ljudi. Rasti okužb, ki smo ji priča danes. Rasti, ki grozi s pomanjkanjem bolniških postelj in t. i. bergamskim scenarijem, pri katerem se nam je v spomin verjetno najbolj vtisnila nočna scena kolone vojaških tovornjakov, ki so iz bolnišnic odvažali krste z umrlimi ljudmi. Rasti okužb, ki nas, po res kratkem, skorajda simboličnem, bivanju v oranžnih fazah ukrepov (ki zgolj dokazuje njihovo zamujanje), izstreljuje naravnost v rdeče faze in v ponovno, skoraj popolno zaprtje družbe, ki je torej, paradoksalno, posledica domnevne nesprejemljivosti kakršnihkoli omejitev v juliju, avgustu in septembru, ko je bilo širjenje virusa bistveno lažje ustavljati, kot pa ga je danes in ga bo v prihodnjih tednih.
Na tej točki, na točki ponovnega naraščanja števila okužb, verjetno pa celo že tedne prej, ko je že bilo gotovo, da bo prišlo do eksponentne rasti, bi morali vsi skupaj ponovno prebrati navedeno odločitev Ustavnega sodišča, vendar tokrat z druge plati, in sicer tako, da bi vlado poklicali na odgovor z vprašanjem, ali je v poletnih mesecih res vsakih sedem dni »na temelju mnenja stroke preverjala ukrepe«, vendar ne v smislu, ali so bili takrat veljavni ukrepi še potrebni, pač pa ali so bili še zadostni oziroma ali razvijajoča se epidemiološka situacija doma in v okolici ni zahtevala morda še pravočasne uvedbe učinkovitejših ukrepov za zajezitev epidemije. Vlada je namreč v trenutku razvijajoče se epidemije še mnogo bolj kot za morebitno nesorazmerno strogo ukrepanje odgovorna za morebitno nesorazmerno neukrepanje. Rezultat nesorazmerno strogega ukrepanja vlade so za ljudi namreč večinoma začasne neprijetnosti v smislu omejitev gibanja in zbiranja ter obveznosti nošenja mask (ki vsaj za zdaj pomeni zgolj abstraktno možnost, da bi prerasla v protipravno omejevanje posameznikove svobode), na drugi strani pa so rezultat nesorazmernega neukrepanja za stotine ljudi, lahko tudi za tisoče njih (če se omejim zgolj na slovenski obseg velikosti problema), respiratorji, krste, žare in užaloščeno sorodstvo. Vztrajanje pri neukrepanju, na trajektoriji business as usual zgolj zavoljo ekonomskih interesov (pa še to predvsem interesov velikih igralcev, še zdaleč ne vseh), ob hkratni eksponentni rasti števila okuženih, namreč pomeni živeti idejo neke vrste socialnega darvinizma. Po njej nekateri starejši, šibkejši, kronično bolni in še nekaj osmoljencev brez predhodnih bolezenskih stanj v interesu gospodarske rasti oziroma zajezitve njenega padca epidemije pač ne bo preživelo, kar nedvomno pomeni rezoniranje izven formalnega okvira Ustave Republike Slovenije (ki Slovenijo še vedno opredeljuje kot pravno in socialno državo ter njeni oblasti nalaga pozitivno obveznost zagotavljanja pravice do zdravega življenjskega okolja). Tako kot rezoniranje izven veljavnega ustavnega okvirja in družbene pogodbe predstavlja nedavna utilitarna pobuda skupine svetovnih znanstvenikov, po kateri bi strogo izolirali starejše kronično bolne in druge rizične skupine ljudi, da bi vsi drugi lahko živeli čim bolj normalno in od epidemije nemoteno življenje. Prav na to idejo kot da se je že vnaprej odzvalo nemško Zvezno ustavno sodišče v eni svojih marčevskih odločitev, v kateri je zapisalo, da »nemška ustava države ne omejuje na to, da varstvo ljudi, katerih zdravje ali življenje sta ogroženi, zagotavlja le z omejevanjem njihove svobode, temveč državi dovoljuje, da sprejme ureditev, ki tudi bolj zdravim in manj ogroženim posameznikom nalaga določene omejitve njihove svobode. To še zlasti velja, če se tako bolj ogroženim posameznikom, ki bi se morali sicer za daljši čas popolnoma umakniti iz življenja družbe, omogočita določena mera udeležbe v družbi in določena mera svobode«.
Kakor so opisana rezoniranja na eni strani neskladna z ustavnim okvirjem in obstoječo družbeno pogodbo, pa so po drugi strani v celoti skladna s prevladujočo neoliberalno paradigmo, ki je še enkrat znova preživela, tokrat tudi to koronakrizo, in se, po tem, ko se je spomladi previdno pritajila, vrnila na velika vrata s staro lastno tezo o neobstoju alternative trenutnemu ekonomskemu modelu (čeprav je bil prav prihod virusa tisti, ki je pokazal, kako hitro so v resnici mogoče tudi popolnoma nepredstavljive spremembe v družbi, celo začasen suspenz kapitalizma). Neoliberalno dosledno se je spremenila tudi vladna retorika, ki je še spomladi slavila uspešnost vladnih ukrepov in zmago nad epidemijo, kot kolektivnega podjema celotne družbe, danes pa odgovornost za epidemiološko sliko v celoti vali na državljane kot posameznike (krivi so neodgovorneži, ki ne nosijo mask in se še družijo med seboj), na posamezne delodajalce, na fitnese, frizerje, gostince, šole, vrtce in estradne »vplivneže«.
Nobenega dvoma seveda ni, da se avtoritarnost in samovolja aktualne oblasti na vseh drugih področjih njenega delovanja s pospeškom stopnjujeta, a nas to očitno dejstvo ne bi smelo zapeljati v skušnjavo business as usual kritike te oblasti kot zgolj samovoljne in avtoritarne in s tem v izgubo fokusa na epidemijo, ki je ta trenutek središčni travmatični dogodek v družbi.
Že res, da je vsak posameznik, vsakdo izmed nas, dolžan varovati svoje zdravje in tudi zdravje drugih ljudi, a vsi mi skupaj imamo predvsem pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi, ki jo mora zagotavljati aktualna oblast s pravočasnim sprejemanjem ustrezno intenzivnih ukrepov. To dolžnost državne oblasti, dolžnost, da ob izbruhu epidemije ustrezno varuje zdravje in življenja ljudi, je zelo jasno izpostavilo tudi slovensko Ustavno sodišče v svoji nedavni odločitvi (št. U-I-83/20-36), v obrazložitvi katere je decidirano zapisalo, da »bi bil, v primeru pojava epidemije nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, prepočasen ali nezadosten odziv državne oblasti v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja (17. člen Ustave), pravico do telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) ter pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave)«. Bolj kot kakršnokoli bianco menico za omejevanje svobode ljudi (kot je gornjo ustavno odločbo prebral pomemben del levoliberalne strokovne in zainteresirane javnosti) se zdi, da je Ustavno sodišče (še pred njim pa že sama Ustava in Zakon o nalezljivih boleznih) trenutni državni oblasti naložilo obveznost, ki ji ta nikakor ni kos. Videti njeno nekompetentno, nedosledno in dvolično ravnanje primarno kot poskus neutemeljenega avtoritarnega kratenja naše svobode in nekakšne »zlorabe epidemije«, ne pa kot življenjsko nevarno nesorazmerno neukrepanje zoper epidemijo virusa, samo po sebi pomeni zanikati obstoj epidemije oziroma zanikati nje resnost in nevarnost ter s tem pihati v business as usual jadra neoliberalne barke, ki jih dviga prav ta oblast, ki bi jo bojda radi kritizirali. Nobenega dvoma seveda ni, da se avtoritarnost in samovolja aktualne oblasti na vseh drugih področjih njenega delovanja, kot hrbtni strani njene nekompetentnosti, nedoslednosti in dvoličnosti v spopadu z virusom, s pospeškom stopnjujeta, a nas to očitno dejstvo ne bi smelo zapeljati v skušnjavo business as usual kritike te oblasti kot zgolj samovoljne in avtoritarne in s tem v izgubo fokusa na epidemijo, ki je ta trenutek središčni travmatični dogodek v družbi. Takšna drža v končni fazi žal tudi prispeva k neizogibnosti drastičnih ukrepov zapiranja, ki bodo imeli še mnogo hujše vse tiste socialne in ekonomske posledice za vse tiste najbolj ranljive skupine v družbi, ki so bile ves ta poletni sproščeni čas izgovor za opuščanje sorazmernih ukrepov, ko bi ti ukrepi (nošenje mask, fizična distanca, omejitev zbiranj in druženj) še lahko imeli naravo zgolj neprijetnosti. In morda celo učinkovali.
—
Pričujoče besedilo je razširjena in posodobljena različica uvodnika, ki je bil najprej objavljen v reviji Odvetnik (št. 4 (97) – jesen 2020).
