Nočitev z zajtrkom v taborišču za posiljevanje

»Izjemni pogoji za vse oblike rehabilitacije in rekreacije.«

Natanko s temi besedami se oglašuje hotel Vilina vlas v bližini Višegrada, klimatsko zdravilišče (vazdušna banja), v katerem lahko prebivalci Republike Srbske zamenjajo svoje turistične bone za nočitev z zajtrkom. Tega, da bodo nastanjeni v nekdanjem taborišču in prenočevali v sobah, kjer so bile posiljene, mučene in ubite njihove rojakinje, nikjer ne omenjajo.

Na hotelu ni nobene spominske plošče, znamenja ali table, ki bi izpričevala vojne zločine, ki so se odvijali v notranjosti hotela.

Med vojno v Bosni in Hercegovini je hotel Vilina vlas v Višegradu služil kot štab vojnega zločinca Milana Lukića in paravojaške enote Beli orli, pri čemer velja za enega največjih in najzloglasnejših taborišč za posiljevanje v zgodovini, v katerem je bilo posiljenih preko dvesto žensk, deklet in deklic. Mnogo jih ni preživelo.

Čeprav je bil Milan Lukić na Mednarodnem sodišču v Haagu obsojen na dosmrtno ječo – med drugim tudi za zločine, storjene na tem kraju – danes, skoraj trideset let kasneje, hotel še naprej obratuje. Na njem ni nobene spominske plošče, znamenja ali table, ki bi izpričevala vojne zločine, ki so se odvijali v notranjosti hotela. Na turističnih zemljevidih Republike Srbske se oglašujejo »kapaciteta sto štiridesetih ležišč, razgled s terase na sproščujoč gozdni potok, gozd borovcev, breze in kako veverico«. Priče dogodkov iz devetdesetih navajajo, da v hotelu ni niti ene sobe ali ležišča, na katerem niso mučili vsaj ene ženske; z ene od omenjenih teras v tretjem nadstropju pa se je po večdnevnem posiljevanju vrgla Jasmina Ahmetspahić, povsem zagotovo ne zato, ker bi preganjala veverico.

Absurd oglaševanja morišča kot turistične destinacije ne moti oblasti Republike Srbske, ni motil graditeljev novih, povojnih, nacionalno obarvanih atrakcij mesta Višegrad, ki se spretno skrivajo za Nobelovcem, ne moti niti prvih sosedov v novem, etnično »čistejšem« Višegradu. Ne moti, že celih 28 let.

Eno žensko na srečo je zmotilo.

Amela Trokić, v Bosni rojena Kanadčanka, je zagnala peticijo za odstranitev hotela z Google iskanja in servisa Google Zemljevidi. Peticija se imenuje »Odstranite hotel ‘Vilina vlas’ kot turistično destinacijo z Google iskanja in Google Zemljevidov« in je doslej zbrala slabih trideset tisoč podpisov.

Amela peticijo začenja z vprašanjem za Google: »Ali bi molčali, če bi taborišče Auschwitz nekdo preuredil v velneško destinacijo in ga kot tako oglaševal preko vaših servisov?« Vprašanje bi se lahko glasilo tudi, ali bi bilo dobro, če bi se zgradilo golf igrišče v spominskem parku Šumarice? Bi se ozrli, če bi se preorale gomile v Jasenovcu in tam zgradil vodni park? Kje je meja? In kdaj točno se nas tiče?

Višegrad vsako leto obišče preko dvesto tisoč turistov in nihče od njih ne izve za dogodke, ki so s krvjo obarvali zgodovino mesta.

Ta peticija ne prihaja od neposredne žrtve ali organizacije, ki deluje na področju tranzicijske pravičnosti, ženskih ali človekovih pravic. Gre za glas »običajne« državljanke in kot tak predstavlja dokaz, da ima vsak prostor za boj in solidarnost z žrtvami, tudi če ni neposredno udeležen ali udeležena v dogajanju. Ni vsak preživel medvojnega posilstva, ampak vsak od nas je v nekem trenutku svojega življenja turist ali turistka in najmanj, kar lahko stori, je, da ne zapravlja denarja na kraju, kjer se vojni zločin pometa pod preprogo turistične točke.

Ta peticija je krasen primer, da se tiče vseh nas.

Seveda, zato da se nas lahko tiče, moramo najprej o tem nekaj vedeti. Višegrad vsako leto obišče preko dvesto tisoč turistov in nihče od njih ne izve za dogodke, ki so s krvjo obarvali zgodovino mesta. Spletna stran turistične organizacije Višegrada v svojem zgodovinskem pregledu zelo očitno preskoči 70 let zgodovine in z druge svetovne vojne skoči na današnji čas.

Višegrad devetdesetih let zagotovo ni izoliran primer zločina posilstva med vojno. To je globalni fenomen, ki se ne pojavlja spontano, temveč se preračunljivo in načrtno uporablja kot orožje in mehanizem vojevanja, predvsem v etničnih spopadih za izvajanje terorja nad civilnim prebivalstvom. Žrtve poleg tega, da ne dobijo pripoznanja od države in institucij, še naprej stigmatizirajo celo člani lastne etnične skupine.

Kartiranje in označevanje lokacij ter gradnja spomenikov na krajih, kjer so se dogajali zločini, je eden najboljših mehanizmov za učenje zgodovine in soočanje z njo. Omenjeni Auschwitz, ki ga letno obišče več kot 2,3 milijona ljudi, je najboljši dokaz za to, kako lahko travmatične dogodke naslavljamo s pieteto.

Če bodo kraji kakor Vilina vlas ostali neoznačeni, se bodo usode deklic, deklet in žensk, ki so bile žrtve zverinstev, nehale omenjati v trenutku, ko bo poslednja izmed njih umrla. Toda to ni samo boj za njih.

Vojnohujskaški nacionalizem, militarizem, patriarhat, verski in rasni fanatizem ter ostali razlogi, zaradi katerih sta se Auschwitz in Vilina vlas sploh pripetila, so danes močnejši kot kadarkoli in pretijo, da lahko pride v prihodnosti do novih spopadov in žrtev.

Na nas je, da tega ne dovolimo.

—

Prevedel: Miha Zemljič

Prikazna fotografija: Dijana Matković

Besedilo je bilo prvič objavljeno v FEMzinu, ki ga izdaja Center za ženske študije Breograd.