Nostalgija po Janši

Rekli so mi, da bodo pri vas volitve in da vlada strah, da bo Janša ostal na oblasti.

Vzhodnjaška modrost pravi, da je strah vselej odveč. Če gre za nekaj, kar se da preprečiti – čemu strah, to preprosto preprečimo. Če pa gre za nekaj, česar se ne da preprečiti, pa spet: čemu strah pred neizogibnim.

Čemu strah? Tudi če bo Janša poražen na teh, bo zmagal na naslednjih volitvah – kaj ni tako že desetletja?

Podobno velja tudi za Janšo. Čemu strah? Tudi če bo poražen na teh, bo zmagal na naslednjih volitvah – kaj ni tako že desetletja? Ali ni pri njem tako kot pri zlu iz grozljivk? Ko že misliš, da je poraženo, se obrneš in ugotoviš, da tam, kjer je ležalo njegovo truplo – ni ničesar. Zlo je – kakor Michael Myers na koncu Carpenterjeve Noči čarovnic – vstalo in se odplazilo v temo, iz katere se bo spet priplazilo v naslednjem delu. To be continued …

Baudrillard je ameriški dvostrankarski sistem opisal kot do popolnosti izpeljan enostrankarski sistem. Toda v situaciji, v kateri velike zahodne države niso več ne Nemčija, ne Francija, ne Britanija, ne Amerika, temveč Amazon in Facebook, je celo simulacija demokracije videti kot atavizem.

Torej, kaj storiti, kot bi se izrazil tovariš Lenin?

Listam po svojem arhivu pomembnih novic in naletim na tole …

V kakšno leto starem prispevku je pisalo, da namerava v Nemčiji država prevzeti lastniške deleže v podjetij, da bi preprečila tuje prevzeme v ključnih tehnoloških panogah. Okej, to je standarden postopek: država je dobra, ko korporacije potrebujejo pomoč in slaba, ko morajo plačati davke …

Peter Almaier, tedanji nemški minister za gospodarstvo, je rekel, da pri tem ne gre za nacionalizacijo. A če smo povsem odkriti: gre prav za to.

Rossiter je pisal: »Nobena žrtev ni prevelika za našo demokracijo, še najmanj začasno žrtvovanje same demokracije.«

Enako velja za tako imenovan svobodni trg: »Nobena žrtev ni prevelika za naš svobodni trg, še najmanj nacionalizacija in začasno žrtvovanje svobodnega trga.«

Država, je rekel Altmaier, ne namerava dolgoročno upravljati nacionaliziranih podjetij, temveč »preprečiti razprodajo in selitev ključnih tehnologij«. Med podjetja pod okriljem države je uvrstil tudi proizvajalce avtomobilov, Siemens in Deutsche Bank.

Čakajte malo: ali ni ta odločitev v nasprotju s principi svobodnega trga? Zakaj lahko nemška podjetja kupujejo tujo tehnologijo, tuje pa ne morejo nemške? Zakaj Nemci nočejo prodati Deutsche Bank? Mi smo prodali vse svoje banke, pa nam nič ne manjka, ni res?

Komaj nekaj dni po tem, ko so naši mediji objavili novico, da bo Nemčija zaščitila korporacije, smo lahko v teh istih medijih prebrali, da črnogorska vlada nadaljuje z razprodajo obale, našega najpomembnejšega resursa. Vlada bo Ado Bojano zdaj dala »uglednemu investitorju«. Za razliko od nemške, naša oblast dobesedno sledi principu svobodnega trga.

Ali ne bi bilo najbolje, če bi črnogorska in slovenska oblast, namesto razprodaje države po koščkih, zaupali upravljanje svojih držav za recimo 99 let Nemčiji?

Vem, da to žali domoljubna čustva, vem tudi, da ustava to preprečuje, a kljub temu želim vprašati: ali ne bi bilo očitno najbolje, če bi črnogorska in slovenska oblast, namesto razprodaje države po koščkih, zaupali upravljanje svojih držav za recimo 99 let Nemčiji – oziroma tamkajšnjim korporacijam?

Res je, to bi pomenilo, da smo kolonija. A kako drugače kot kolonija bi poimenovali državo, ki je tujcem že prodala obalo, telekomunikacije, banke, jutri pa jim bo prodala še letališča, ceste, pristanišča …

Svobodni trg pomeni prav to: ideološki konstrukt, ki upravičuje sodobni kolonializem.

Dovolite, da vsled pomanjkanja boljših virov citiram samega sebe:

»Sodobni kolonializem ima v primerjavi s klasičnim nešteto hib, nima pa niti ene vrline. Nekoč so okupatorji okupiranim vsaj nekaj prispevali: denimo železnico kot Angleži v Indiji ali pa tramvaj, Vijećnico ter do danes najlepšo mestno četrt kot Avstrijci v Sarajevu. Po propadu imperija ti tako vsaj nekaj ostane. Danes, ko kolonizatorji niso države, temveč podjetja, ne ostane niti to. Danes odprejo stekleno pisarno, zaposlijo deset slabo plačanih primerkov lokalnega prebivalstva in zgolj molzejo denar iz države – katere naloga je, da jih nenehno osvobaja tako imenovanih »podjetniških ovir«, med katere spada vse, kar jim zmanjšuje dobiček.

Nič manjši problem od zunanje kolonizacije je tisto, kar lahko poimenujemo notranja kolonizacija: dejstvo, da državo kolonizira njena tako imenovana »elita«.

Ta dva procesa – zunanja in notranja kolonizacija – nista v nasprotju, temveč v sinergiji. Kolonizatorji, ne eni ne drugi, ne morejo biti naši prijatelji in zavezniki – nič bolj kot sta lahko zaveznika in prijatelja izkoriščevalec in izkoriščani.

V tem smislu je moj odgovor na »kaj storiti« naslednji: ne nacionalizacija, temveč zares radikalna privatizacija.

Po tem, ko je politični razred privatiziral vse, od vode do zračnega prostora; po privatizacijah, ko je na tisoče, če ne na sto tisoče ljudi ostalo brez zaposlitve; ali ni čas, da brez dela ostane tudi politični razred?

Po tem, ko je politični razred privatiziral vse, od vode do zračnega prostora; po privatizacijah, ko je na tisoče, če ne na sto tisoče ljudi ostalo brez zaposlitve; ali ni čas, da brez dela ostane tudi politični razred in da tujim investitorjem prepustimo tudi tako imenovano državo? Potem, ko so naši politiki privatizirali vse, ali ni končno napočil čas, da privatiziramo tudi njihove službe?

Zakaj ne bi razpustili parlamenta in njegove pristojnosti prepustili najbolje uvrščeni podjetniški pisarni? Stroški bi bili daleč nižji, učinkovitost pa višja. Pomislite: nič več kabinetov, brezplačnih požrtij v parlamentarni restavraciji, nič več službenih avtomobilov, službenih potovanj in varnostne službe. Zgolj gola korporativna učinkovitost. Končno bi imeli parlament, ki prinaša dobiček namesto zakonodajne oblasti, ki se pohlepno zažira v proračun.

Zakaj ne bi razpustili vseh sodišč, vključno z ustavnim, to vejo oblasti pa prepustili ugledni multinacionalki, ki je specializirana za pravniške zadeve?

Kaj nam bosta policija in vojska, če lahko njuno delo opravljajo ameriška black op podjetja, ki so tudi za Washington opravljala težke in zaupne naloge v Iraku in Afganistanu, recimo. Če so bila dobra za Pentagon, bodo tudi za nas. Je tako? Seveda je, hvala.

Kaj nam bo vlada, če lahko delo kompetentneje opravi neko uspešno podjetje za svetovanje, ki bo z multinacionalnim kapitalom imelo neposrednejši in iskrenejši, tako rekoč intimnejši odnos kot še tako fleksibilna vlada?

Zakaj naj bi bili pred ideologijo privatizacije varni zgolj privilegiji političnega razreda? Dragi politiki, se zavzemate za svobodni trg? Marš na svobodni trg.

—

Prevedel: Mišo Mićić