Nove gradnje, stare prakse
Novica o prihodu 450 turških delavcev v Postojno, ki bodo na trasi drugega tira gradili predore in viadukte, je pred nekaj dnevi završala po družabnih omrežjih. V kratkem in mestoma bizarno artikuliranem prispevku najbolj uveljavljenega novičarskega portala lahko izvemo, kako bo okvirno organizirano življenje gostujočih delavcev v času njihovega triletnega bivanja v vasici Orehek pri Postojni. Omenja se denimo gradnjo kampusa za delavce na opuščenem zemljišču, da bodo morali garati 7 dni v tednu ter imeli zgolj nadzorovane izhode brez prostega gibanja po vasi. Slednje je pomirilo zaskrbljene vaščane, ki jih je vznemirila predvsem prevelika številčnost tujih delavcev.
Posledica je bila množica zgroženih reakcij tako na vsebino kot na avtoričin »slog«, kar ni bilo presenetljivo. Tudi izrazi kot novodobno suženjstvo, novodobni apartheid ali delovna taborišča, ki jih je bilo pogosto mogoče zaslediti v komentarjih, bolj ali manj ustrezajo realnosti, o kateri govori prispevek.
Pa vendar je treba poudariti, da se ni zgodilo nič novega in da gre v bistvu za nadaljevanje utrjenega. Gostujoči tuji delavci, ki opravljajo naporna in težaška dela v obupnih pogojih, so v Sloveniji (in nasploh Evropi) že desetletja povsem običajen in nezamenljiv del delovne sile. Na »uvoženi« delovni sili temeljijo sezonska dela v kmetijstvu in določeni sektorji, denimo gradbeni, v celoti. Gre večinoma za težka fizična dela, ki jih »ne želi opravljati nihče« in so mizerno plačana, povezana pa so tudi s celim kupom tveganj na delovnem mestu ter z dolgimi urniki. K temu lahko pribijemo še cel kup slabo plačanih del za »nizko kvalificirano delovno silo«, kakršna so denimo čiščenje, pomoč v kuhinji, delo v proizvodnji in podobno.
Vse te zgodbe o razčlovečenju na žalost niso nikakršno odstopanje od tega, kar imenujemo business as usual. Nasprotno – so neodtujljiv del družbenoekonomske paradigme, v kateri živimo.
Gradbeništvo je morda res najbolj nazoren primer. Veliko večino vsega, kar se je od osamosvojitve zgradilo, naj gre za ceste, stavbe, mostove, predore ali naselja, so zgradili gostujoči delavci, pretežno iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Ti ljudje delajo in živijo v obupnih pogojih in za mizerno plačilo. Čeprav predstavljajo nezanemarljiv delež delovne sile, lahko o enakopravnosti ali solidarnosti z »domačimi« delavci samo sanjajo. Znane so zgodbe, da morajo delati dolge ure v nemogočih vremenskih razmerah, recimo v hudi vročini, ne da bi delodajalec poskrbel za osnovne pogoje, kot je sveža pitna voda. Hude poškodbe ali celo smrti na gradbiščih niso nobena redkost. V času epidemije covid-19 gradbišča niso prenehala z delom. V času zaprtij, ko so bile ulice prazne, se je brez prestanka pridno gradilo. Vsakodnevno torej hodimo mimo gradbišč, mimo teh ljudi, ki delajo in živijo v precej primerljivih pogojih kot bodoči turški delavci v Orehku.
V resnici gre za to, da vse te zgodbe o razčlovečenju na žalost niso nikakršno odstopanje od tega, kar imenujemo business as usual. Nasprotno – so neodtujljiv del družbenoekonomske paradigme, v kateri živimo, del njene temeljne kontradikcije med delom in kapitalom ter med centrom in periferijo. Represivni pogoji, v katerih delajo gostujoči delavci, so torej proizvod iste paradigme, ki »domače« delavce potiska v prekarnost, teži k fleksibilizaciji trga dela ter o delavcih govori hkrati kot o resursu in strošku. Razlika je predvsem v tem, da so tisti na obrobju pač deležni manj olepšane verzije kapitalističnega izkoriščanja.
V strukturnem smislu je treba razumeti tudi ksenofobijo, ki je v teh primerih vedno prisotna – ne izključno kot problem posameznikov, kot je običajno predstavljena, temveč kot nekaj, kar je vtkano v družbeno tkivo in v delovanje institucij. Gre namreč za ideologijo, ki upravičuje obstoječa družbena razmerja in zamegljuje pot k radikalni solidarnosti med »delavnimi ljudmi vseh dežel«.
Poleg seveda krhke tolažbe, da to ni naš problem, saj smo vendar deležni bolj sofisticirane variante izkoriščanja ali pa nas izkorišča domač in ne tuj kapital.
—
Prikazna fotografija: ILO, Flickr
