O mestu kur in kurentu

Moj odnos do kurentov in kurentovanja pravzaprav dobro opisuje fotrov spominski utrinek, ki predstavlja tudi enega redkih trenutkov brezpogojne identifikacije z njim – ko so v petdesetih letih minulega stoletja, najbrž precej fajhtni, tj. pijani in čez mero dobrega okusa razposajeni kurenti, v spremstvu še ene pustne maske, oračev, prikolovratili do hiše, kjer je sprva živela očetova familija, so jih zmeraj pričakala le zapahnjena vrata. To je bil čas, ko so kurenti še zmeraj vzbujali neprimerno večje strahospoštovanje, v povojnem obdobju, ko živeža in vina, do katerega se je počutila povorka šem brezpogojno upravičena, tudi ni bilo na pretek. Razloga za izvajanje te ni me doma rutine sta bila torej dva: ekonomski (pomanjkanje – tisto malenkost vina in hrane, ki so ju premogli, so raje obdržati zase in svojo družino) in pragmatični – izogibanje morebitnim preveč razposajenim pijanskim eskapadam pod lastno streho. Medtem ko so se s precej besnim razbijanjem po zaprtih vratih kurenti in orači morali obrisati pod nosom za kozarec vina in kakšen košček mesa iz tünke, mesa, ki ga na domačiji v obče ni bilo na pretek, je moj foter, takrat še nebogljeni pamž, vse skupaj privoščljivo opazoval z balkona, skrivaje se za njegovo ograjo.

To je bilo tudi obdobje, samo kako desetletje ali dve oddaljeno od nastanka gotske mrakobe polnih grafik Franceta Miheliča, ki so tematizirale fenomen odganjanja zime in tudi preganjanja mladih samskih deklet s strani samskih frajerjev – med Miheličevimi grafikami je najbrž najbolj slavno delo Mrtvi kurent. Šlo je za čase, ko pretepi med kurenti, podžganimi z alkoholom in konkurenčnim bojem za prtičke oz. robce lokalnih deklet, ki so jim jih privezovale na ježevke, niso bili zgolj osamljeni incidenti, o čemer pričajo mnogi članki črne kronike iz arhiviranih časnikov.

V srednjeveški Italiji je dolgo obstajala tradicija, ki je zapovedovala, da lahko en dan v letu podmladek vladajoče aristokracije počne s svojimi podložniki, kar koli se mu že zahoče, če jih zasači v javnem prostoru. To je bil iniciacijski obred despotskega reda oblasti, v katerem je golobrado plemstvo lahko vadilo svojo vlogo bodočih gospodarjev in svoje na dvoru pridobljeno znanje v rokovanju z orožjem preizkusilo še v praksi. Pustni karneval je možno videti torej kot agro različico te prakse, le da so tlačani, v narcisizmu malih razlik in libidinalnem tekmovanju, svojo moškost in kleno kmečko moč potrjevali tako, da so se – včasih tudi do same smrti ali vsaj resnih poškodb – tlačili in potamanili kar med sabo. Tudi ptujski karneval je z zapovedjo maskiranja, anonimnosti in dekadence lahko sprožil zasledovanje sicer individualnih, v vsakdanjem toku dogodkov suspendiranih strasti in želja, ki pa jih je bilo možno mimogrede udejanjiti v pometanju po vaških poteh in mestnih ulicah. To je omogočala v praksi uveljavljena simbolna moč uniformiranosti, anonimnosti in množičnosti. Klamfanje je lahko potekalo s kurenti iz drugih vasi, ki so morda, bog ne daj, na pot krenili samo zato, da bi se šopirili pred kako njihovo za ženitev godno sovaščanko. Ta je seveda pripadala zgolj kateremu izmed njih, tako kot je nekoč grunt pripadal najstarejšemu sinu. Po drugi strani pa je bilo v tem času kvazi-razpuščenih zakonov možno poravnati račune (v batinah, se razume) s komerkoli, ki ga je bil kak z ježevko oboroženi posameznik do grla sit ali bil z njim v kakršnem koli že sporu, ki ga očitno ni bilo mogoče razrešiti na noben drug način kot z neverbalno komunikacijo.

Ta temna stran folklore in kurentove zapuščine je nekaj, kar ni zavito v tančico skrivnosti, saj se v obliki ustnih pripovedi prenaša iz roda v rod. Z njimi se ponavadi šopirijo zdaj že priletni gospodje, ko skušajo dopovedati svojim ali naključno izbranim mladičem, kako poženščeni in razvajeni so v primerjavi z njihovimi generacijami. Obenem to obdobje še zmeraj idealizirajo oziroma o njem celo govorijo v skrajno nostalgičnih tonih. In če mislite, da so k temu nagnjeni zgolj pretepači žensk s packami zenfa na svojih nezlikanih belih spodnjih majicah, ki teh časov sami nikoli niso doživeli, vam zagotavljam, da temu še zdaleč ni tako. Pred leti sem na literarnem večeru iz ust sopovabljenega avtorja, pesnika in univerzitetno izobraženega človeka slišal podobno jeremijado – da se je, oh, kako grozno, kurent in vse, kar je z njim povezanega, skomercializiralo (kar je sicer res) in, hja, sfižilo, ker si lahko zdaj, v tem novodobnem vsegliharskem duhu, kurentovo opravo nadenejo tudi ženske in otroci, in nič več zgolj samski, maskulini in mladi tipi, ki so svoj čas znali, Aufbiks!, zagnati pravi džumbus! Raje sem ostal modro tiho, je pa moj našpičeni pogled izpod mrščečih se obrvi najbrž povedal vse, kar se mi je takrat zmotovililo po možganskih vijugah.

Ptujčani včasih ne rabimo ne mask, ne varnosti, ki jo nudijo večje in zaprte skupine uniformiranih posameznikov, da bi prišlo do kakšnega petelinjenja ali pretepa.

Prikaz tega, česa so zmožne anonimizirane skupine nemalokrat tudi prekomerno alkoholiziranih posameznikov, smo pred kratkim videli ob izbruhu mačistično-predatorskih incidentov, ki sta se na očeh javnosti zgodila v Mariboru in na Ptuju, ko so moški v skupinski maski v medvede preoblečenih pravih dedov sredi belega dne spolno nadlegovali nič hudega sluteče ženske. Vendar o tem, koliko tradicionalnega kurentovskega duha iz preteklih stoletij se dandanes pretaka po žilah tega specifičnega demonskega in folklornega lika, ne bi razpravljal kar na pamet; zaradi kriminalno podpovprečnega spremljevalnega programa (najboljša posledica kovidnega obdobja je bila odpoved dogodkov v pustnem šotoru zaradi epidemiološke slike) se namreč takih procesij in dogodkov ne udeležujem. Z gotovostjo lahko trdim samo dve stvari: da se vsekakor pretakajo litri popitega Haložana (kar samo po sebi morda še ni znak za alarm) in da Ptujčani včasih ne rabimo ne mask, ne varnosti, ki jo nudijo večje in zaprte skupine uniformiranih posameznikov, da bi prišlo do kakšnega petelinjenja ali pretepa. Ko sva z zdaj že nekdanjo partnerko delala osebno statistiko, sva ugotovila, da sva v mojem rojstnem kraju, mestu perutnine, alkoholizma, samomorov in podpovprečnih plač, no, na Ptuju, zaresno ponočevala samo štirikrat – in da sva se v polovici primerov znašla v situaciji, ki je iz verbalnega obračunavanja zlagoma preraščala v odprti fizični obračun. Medtem se nama je to v “njenih” krajih dogodilo morda in izjemoma enkrat samkrat, čeprav sva nočno življenje tam obiskala občutno večkrat in pogosteje. In pri tem ne policijska poročila ne prebiranje črne kronike ne povesta veliko, saj dobršen del medpartnerskega nasilja in pretepov (tudi) v najstarejšem slovenskem mestu ostane neprijavljen – ostane pač za hišnimi stenami ali pa dedi svoje medsebojne konflikte preprosto rešijo med sabo, po moško.

Temna stran folklore še zmeraj vztraja tukaj in zdaj, vedno bolj otipljiva in vse manj skrita.

Se pa ob tem sprašujem, koliko teh pravih dedov za pusta, primerno okajenih, vihti kurentovo ježevko. Čeprav je cena oprave dandanes tako visoka, da si je ne more privoščiti vsakdo, niti nekdo s povprečno ptujsko plačo, ne da bi bil za to primoran vzeti kredit, na pomeščanjenje lika kurenta k sreči in hkrati na žalost ne gre računati. Srednji in višji razredi – kot pravim, edini, ki si to opravo še zmorejo privoščiti – lahko verjamejo pozitivnim stereotipom, ki jih gojijo sami o sebi; vendar izkušnje kažejo, da tudi pripadniki teh razredov še zdaleč niso imuni na medpartnersko in družinsko nasilje, spolno nadlegovanje, nestrpnost do drugačnih in tako naprej po spisku, ki jih v svoji privzdignjeni pravičniškosti pogosto pripisujejo tistim na produkcijsko-dohodninski lestvici pod seboj. In ko o preteklih časih, brez sleherne zgodovinske refleksije, s skrajno mero idealiziranja in nostalgičnega hrepenenja govorijo univerzitetno izobraženi ljudje, pripadniki višje administracije, uspešni pop glasbeniki, bogati podjetniki in, konec koncev, kravatarji v parlamentu, se zavem, da temna stran folklore še zmeraj vztraja tukaj in zdaj, vedno bolj otipljiva in vse manj skrita – četudi za kurentovo masko morda res ni več prisotna tako brutalno, masovno in eksplicitno kot nekoč.

—