O sramu

V vselej koristni terminologiji besedoslovja je »sram« nenavadno lepa enakozvočnica. Prvič pomeni nekaj tako lepega, kot je žensko spolovilo in drugič, se s-r-a-m glasovno ujema še z neprijetnim občutkom, ki se širi skozi telo kot helijev balon in je posledica resnične ali namišljene krivde. Že na samem začetku smo naleteli na sled uganke: je sram povezan s krivdo, resnično ali namišljeno? 

Kaj je sram v Sloveniji? Kdo ga čuti in zakaj? Vprašanji, ki se jima marsikdo v tej deželi izogiba kot kugi. Občutek sramu je v tem prostoru že od nekdaj epidemija, ki posega v telesa in paralizira dušo še bolj kot smrtonosni virus. Na primer sram, da je Slovenija majhna. Ali »da se vsi poznamo«. 

Sem pripadnica tuje narodnosti, tako da ‘moje govno’ vsekakor ‘smrdi‘. Z bolj vljudnimi besedami ‒ ne odkrivam tople vode, ko govorim o sramu, ki sem ga občutila med učenjem slovenščine.

In krešendo: sram, ker je Slovenija zapustila Jugoslavijo in jo prepustila volkovom. Pa še čisto bizaren sram, da je med vojno umrl en vojak Edvard Peperko, medtem ko Bosna piše knjige vicev o klanju in je Kosovo še vedno uganka za Srbe. Mogoče je Žižek govoril o tem, ko je hrvaškemu filozofu Srećku Horvatu v intervjuju odvrnil, da so Slovenci nežni. A kakšna sramota je zamenjati sram za nežnost!

Nomen est omen, pravijo. V zadnjih letih se je v slovenski kulturi ponovno odprlo vprašanje o sramu priseljencev, ki jih ne smemo imenovati. Njihove duše so v vicah, če jim mimoidoči rečejo, da so »od dol« ali v peklu, če jih poimenujejo tako, kot so Hrvati klicali Jude med drugo svetovno vojno. Njihove vice in pekel sta opisali Lara Paukovič v romanu Poletje v gostilni ter Selma Skenderović v zbirki kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava? Sama sem pripadnica tuje narodnosti, tako da moje govno vsekakor smrdi. Z bolj vljudnimi besedami ‒ ne odkrivam tople vode, ko govorim o sramu, ki sem ga občutila med učenjem slovenščine. Spomnim se ga na konici svojega jezika, spomnim se ga v svojih razširjenih zenicah.

A1

S srednješolsko ljubeznijo sva sedela v kleti njegove hiše, ki jo je preoblikoval v svoj moški kotiček. Koledarji nagih žensk na stenah, pikado. V tem kotičku je bilo več testosteronov, kot jih je sam premogel. Objemal me je čez rame in me z zaupnim glasom prosil, naj mu povem, kako rada ga imam. V slovenščini. Tedaj sem v Sloveniji prebivala šele slaba dva meseca. Poznala sem besede, poznala sem intonacijo, čutila sem, kako malo mi pomenijo v slovenščini. A jih nisem upala izgovoriti. Sram ‒ resen in globok. 

Naslednji dan sem se včlanila v mariborsko knjižnico in si sposodila knjigo, prvo knjigo v slovenščini. Rilkejeve pesmi o Orfeju in Evridiki. Nekje sem slišala, da se v Rilkejevi interpretaciji Evridika odloči za smrt. To se mi je zdelo analogno moji nesposobnosti izgovoriti besede, ki so mi takrat v slovenščini tako zelo malo pomenile. Rada te nimam. Sram, zopet.

Besede se niso navezovale druga na drugo. Kršile so ritem, ki mi je bil logičen. Tudi dvozložne besede, ki so s prvim zlogom še obljubljale, da bodo zaplavale v mojih ustih kot labodi po Dravi, so se zlomile že pri drugem zlogu. V kraljestvu mojega tihega branja je vladala abecedna anarhija, ker me je črka L izdala, se potegovala za prestol in me premagala pri najenostavnejših besedah. Na notranji strani platnic sem napisala pesem:

plivam li, plavam

u morju reči

plivam li, plavam 

moja obala spi

V tistem obdobju učenja jezika, ki mu pravijo stopnja A1, je sram nekaj, kar se učencu slovenščine hitro izmuzne iz zavesti. Učenec si ne prizna, da slovenščine nima rad. Slovenščina je na tej stopnički še vedno nekaj podobnega matematični formuli, ki mu je v srednji šoli povzročala glavobol. Morda jo celo sovraži, a tega seveda ne pove. Sram je skrit pod tesnobo želje po hitri integraciji v novo okolje. Slovenščina je tako epitom navajanja na nove obraze, na novega »Mujo« v slovenskih vicih, na hrup tišine okrog tebe, ki te poriva in odriva in izriva na neznane obale … 

Marsikateri materni govorec slovenščine, ki spremlja jezikovni napredek učenca iz Bosne, Srbije, Črne Gore, je šokiran, da ta ne razume besed kot so stranišče, pokopališče, bolečina, nerodno… Sklepa, da gre za nezainteresiranost »južnjaških« držav za Slovenijo, za žalitev in za nespoštovanje. Ne, ne. Učenec na tej ravni sovraži slovenščino, tako kot sem jaz sovražila predrznost mojega prvega fanta. Sovraštvo pa ni nespoštovanje. Lahko bi rekli, da je ena izmed najvišjih oblik spoštovanja. 

B1

Izberite jezik. To sporočilo se je vselej pojavilo na bankomatih, ko sem uporabljala srbsko bančno kartico. In vedno sem izbrala jezik sramu. To je angleščina ‒ jezik, v katerem šepetaš, ko te je sram svojih čustev in potrebuješ ventil, skozi katerega jih lahko opereš sramu. Ker je bil bankomat, ki ni zahteval provizije od srbske kartice, na dokaj prometni ulici, se je pogosto zgodilo, da je za mano v vrsti nekdo stal. Paranoično sem se obračala, se izogibala pogledom čakajočih in preverjala, ali lahko vidijo, kateri jezik sem izbrala. Usločila sem hrbet v boleč lok, kot se profesorji sključijo, ko morajo študentu po izpitu vpisati oceno. Najbrž so si čakajoči mislili, da pred njihovimi pogledi skrivam  previsoko ali prenizko vsoto denarja. Dejansko pa sem skrivala svojo odločitev, kateri jezik uporabljam. Izberite sram.

Ljudje so mi o Sloveniji povedali več, kot bi si dovolili, če bi bila rojena v Sloveniji. Tako sem se tudi naučila, kaj pomeni beseda ‘čefur‘. 

Jurčiča sem si takrat izposodila zato, ker smo ga brali na oddelku za primerjalno književnost. Na Facebooku sem odprla prastaro funkcijo Notes in si zapisovala slovenske besede, ki jih najbrž ni nihče uporabil že od 19. stoletja. Teh zapiskov si seveda nihče ni mogel ogledati, a sem si včasih predstavljala, da bo kak zdolgočasen heker napadel moj profil in me razkrinkal. To je tista ‒ bi nekje objavil vsem na očeh ‒ ki se uči, kaj pomeni »polič vina«, a ne razume, zakaj ni pravilno reči: »Oprostite, moram scati«. Sram, zopet, a tudi potreba po biti vidna. Ko sem bila prišla na blagajno, vas nisem takoj videla ‒ sem govorila blagajničarkam v Maxiju. 

Intermezzo

Arthur Hastings, prijatelj detektiva Hercula Poirota, je v nekem prizoru vprašal svojega vzornika, zakaj se pred osumljenci pretvarja, da ne razume angleščine. Poirot mu je pronicljivo odgovoril, da so ljudje bolj sproščeni in ti povedo več, kot bi smeli, če si domišljajo, da si bolj neumen, kot si.

Ne trdim, da sem se delala neumno, saj sem ustrezne slovenske besede iskala z lučjo pri belem dnevu. Vendar so mi ‒ medtem ko sem se potapljala v poskočnem trohejskem ritmu slovenskih kletvic ‒ ljudje o Sloveniji povedali več, kot bi si dovolili, če bi bila rojena v Sloveniji. Tako sem se tudi naučila, kaj pomeni beseda čefur. 

O tej besedi je povedanega premalo in preveč. Izmuzljiva je, kot je izmuzljiv sram. Po eni strani jo je težko definirati ‒ v kolikšni meri gre, na primer, za estetiko in v kolikšni za nacionalnost  ‒ po drugi strani pa predstavlja najbolj otipljiv proizvod slovenske samostojnosti. 

Recimo da Srbe, Hrvate, Bosance, Makedonce in Črnogorce poimenujem čefurji. Ali sem se osvobodila sramu takšnega »vzdevka«? Ali sem »nevtralizirala« bolečino rasizma in jo presegla, ker sem besedo uporabila v refleksiji o lastnem procesu integracije? Morda je intertekstualna navezava na kričeče rabe tega izraza premočna, mogoče je nobena tenkočutna refleksija ne more »nevtralizirati«. 

Z drugimi besedami, ne vem. 

»Bosanci« se sramujejo pred »Slovenci«, ker niso integrirani. In »Slovenci« se sramujejo pred »Bosanci«, ker jih ne znajo integrirati. Sram je zato nedvomno povezan s krivdo, namišljeno ali dejansko. Ko uporabljamo slabšalne izraze za katerokoli skupino, je sram prisoten na obeh straneh. V tem smislu igra Hercule Poirot na karto sramu, ko hoče izvedeti samo malo več, kot mu osumljenec dovoli. Hočem povedati: jaz sem Poirot. In hkrati: jaz sem osumljenec. 

C1

Grem na hodnik. Moram kupiti kruh. Zakaj me ni poklical? Moje misli v slovenščini so bile kratke in banalne. 

Vseeno so me spodbudile, da sem se prijavila k pisanju za portal Koridor. To mi je svetovala sedaj pomembna literarna kritičarka, recimo ji Valentina. Sodelovala je pri vseh manjših spletnih portalih, na katere lahko človek pomisli. Ne sicer iz potrebe, da bi bila vidna, temveč zato, ker trdno verjame v samoiniciativnost mlade kulturne scene. Človek za zgled. Oseba, ki spodbuja vsakršno brenčanje v glavi. Toda nihče s Koridorja ni odgovoril na mojo prošnjo, ali lahko za začetek pišem v angleščini. 

Potem je postala Valentina glavna v filmskem uredništvu Koridorja. Spomnila se je name ‒ samo bog ve, zakaj ‒ in predlagala, naj začnem pisati tako imenovane kratkice o filmih. To so bila skromna besedila, v katerih sem morala biti dokaj sitna glede filma, ker ne moreš ne biti siten v besedilu dolgem 200 besed. 

Spomnim se, da takrat ni bilo več niti sledu občutka sramu. Niti v trenutkih, ko sem bila soočena z rdečimi črtami Valentininih popravkov čez moja mršava besedila. Rdečimi črtami, ki so se zdele vsaj tako neskončne kot bele črte sredi ceste, ki prepovedujejo prehitevanje. Ni bližnjic, si je o meni mislila Valentina, se mi zdi. In ravno to je bila lekcija, ki sem jo potrebovala od samega začetka. Od tistega kavča v moškem kotičku moje srednješolske ljubezni, od bankomatov na Slovenski, od Jurčiča. V tem duhu sem napisala približno sto kratkic. Večino zase, za osebno analizo filmov, ki so se me dotaknili. 

In tako sem se naučila slovenščine.

ABC 

Notranji duševni prostor, kamor se umešča izkušnja, je bil v mojem primeru učenja novega jezika zapolnjen z občutkom sramu. Ta prostor se v notranjosti skrči z vsako kapljico potu v družbi, kjer  je komunikacija omejena zaradi jezikovne bariere, dokler sram popolnoma ne zamenja podobe telesa ‒ kot da bi vodo preprosto prelil v drug kozarec. To še zlasti velja za družbo slovensko govorečih in srbohrvaško govorečih ljudi. Preseki njihovih življenj so kot nočne more, v katerih sem sama in se poslušam, kako govorim. In nič drugega. Samo govorim in se poslušam, govorim in se poslušam … in iščem napake v svoji govorici. Ko sem pogreznjena v temačen prostor, sram postane tisto, kar me čedalje bolj veže na zunanjost. Dokler ne odrasem i iznova plivam na površini. 

Toda vera v jezik, vera v besede, ki kot čolni nesejo naše misli k varni obali, ki ne spi, ampak je priroda, je život, je svet, ki se odpira z vsakim jezikom, ki se ga naučimo … To je edina pot, na kateri bo občutek sramu, ki je povezan z odraščanjem, enkrat izginil in bo človek osvobojen krivde, saj je njegovega otroštva konec.

—