Nekje proti koncu februarja, v času, ko se je Evropa še zibala v odmišljanju neizogibnega, se je na desnem polu slovenske tviterske javnosti pričel formirati nenavadno razsvetljen kolektivni subjekt, ki je opozarjal na vse bolj neutemeljeno cincanje slovenskih, pa tudi evropskih in ameriških oblasti v boju s prihajajočo pandemijo. Da bi realni elementi tega kolektiva, med njimi tudi sam Janez Janša, za širjenje resnice že v tistem času lahko uporabili uradne parlamentarne kanale, pa so energijo raje usmerjali v boj za naborništvo, je fenomen svoje vrste. A že samo dejstvo, da so se iste persone, ki podnebne spremembe reducirajo na kanček močnejše delovanje pečke-ki-se-ji-reče-sonce, v tem primeru znale nasloniti na alarmistično-realistični segment znanosti, nikakor ni nedogodek.

In treba je reči: čeprav je bila znanstvena drža očitno ad hoc priučena in je bila navezava na znanost možna le zato, ker se je zaradi narave problema ujela s fingiranim katastrofizmom, ki smo se ga obilno naposlušali ob begunski krizi; čeprav bi iste figure s pozicije oblasti nedvomno prodajale povsem drugačno zgodbo in zelo verjetno povzročile realen kaos, primerljiv z Italijo; čeprav so se nad shiranostjo države in njenih materialnih zalog, ki je močno prispevala k podcenjevanju problema, zdaj pritoževali zagovorniki njene vitkosti – kljub vsemu temu je bil v zgodnji fazi epidemije prav ta kolektivni subjekt eden redkih nosilcev na papirju pravilnega sporočila. Tokrat je bil čisto dejansko v Evropi čas za hitro, pa čeprav še tako »panično« gesto.

Leva politična javnost – s pomenljivo izjemo bojda vsemogočnega murgelskega vezirja Gregorja Golobiča – je desnici ob tem problemu brez boja prepustila ves prostor, ki si ga je želela. In če odmislimo povsem realni intelektualni deficit levice, ko gre za probleme in krize, ki segajo onkraj sociologije in niso neposredni izraz razrednega boja, je bil mehanizem isti kot vselej: privatno potlačitev strahu je levica tudi tokrat dopolnjevala s kolektivno premestitvijo na povezane probleme. Epidemija je bila vse, le epidemija ne – in ker se grožnje epidemije ni spodobilo videti v njeni enostavnosti, tudi nismo mogli opaziti absurdne neodzivnosti Evropske unije, ki se je še enkrat več, bolj kot z racionalnim kriznim odzivom ukvarjala z utajevanjem svojega neobstoja, s sklicevanjem na evropske svetinje, ki jih ne sme načeti nobena, še tako ekstremna kriza. Vsak odziv, ki bi se želel prilagoditi nelinearni dinamiki problema – in jo torej poskusil prehiteti –, je bil tako označen kot »nesorazmeren«: menda ne bomo že zdaj odpovedali povezav s Kitajsko, če sploh nimamo dokazov, da je virus iz Kitajske že prišel; menda ne bomo že zdaj odsvetovali poti v Italijo, če pa virus dejansko ni v »Italiji«, temveč zgolj v nekaj italijanskih krajih; menda ne bomo že zdaj zaprli meja, ko pa so vendar prav odprte meje tisto, po čemer sploh smo Evropa.

Tako kot podnebna pravičnost sama po sebi ne more rešiti podnebne krize, temveč je smiselna zgolj kot sekundarno vodilo pri iskanju metod njenega reševanja, tudi zdravorazumski pojem »sorazmernosti« ne more ustaviti pandemije – še zlasti pa je ni mogel ustaviti v fazi njenega začetnega zagona. Prav to je, jasno, osnovni nauk danes že široko absolvirane »eksponentnosti«: kriza kompleksnega sistema, kakršna je tudi aktualna pandemija, kriza kot produkt spoja naravne in družbene dinamike je kriza, ki terja povsem drugačen pojem sorazmernosti – in ki od nas terja začasno ali trajno redefinicijo kriterijev tega, kaj v družbeni sferi šteje kot normalno. Znotraj tistega podsistema, v katerem v rokah držimo neposredne vzvode spremembe kurza, bi morali v prvem trenutku in na videz mnogo prehitro izvesti radikalen preobrat normalnosti: na ravni družbene psihologije bi morali odpreti prostor za na videz iracionalen strah, pri katerem smo naposled tako ali tako pristali; na ravni ekonomije bi se, za dobro celotne ekonomije, morali upreti njenemu kratkoročnemu diktatu, ki bo z recesijo postal dolgoročni diktat osrednjih lastnikov kapitala; na ravni meddržavne politike bi se morali provizorično egoistično zapreti pred žarišči – s čimer bi ostali brez izgovorov, da jim ne moremo ponuditi pomoči.

Dobro vemo: epidemija je v svojem jedru mogoča le zaradi serije časovnih zamikov (od kužnosti do pojavitve simptomov, od prenosa virusa do okužbe in spet od okužbe do simptomov), ki skupaj tvorijo zdaj že pregovornih »štirinajst dni«. Ta časovni zamik, brez katerega bi bila epidemija v praksi skorajda nemožna, je kot naročen za tip oblasti, ki bi realno zdravstveno krizo želela instrumentalizirati za izgradnjo permanentnega izrednega stanja.

Eksponentnost v prvem trenutku, ko je še videti kot povsem zunanja grožnja, terja hitro negativno gesto – a takoj zatem je v analizi dinamike in oblikovanju nadaljnjih strategij nujno všteti njene učinke. Kljub vtisu, da je epidemija vdor iz zunanjosti družbe, ni preprosto »virus« tisti, ki v večnost – kot je nedavno dejal vladni govornik Jelko Kacin – »narekuje pravila igre«, družba pa se tej igri prilagaja v slabo neskončnost, temveč je v narekovanje tempa celotnega procesa intenzivno vključen tudi družbeni sistem. V začetni fazi je ta vključenost tako rekoč nevidna. Ker družba po nujnosti zamudi z odzivom na spremembo, ki jo prinese prej neprisotni virus, je v tvorbi eksponentne dinamike prisotna nevédeno, s svojim normalnim delovanjem: z letalskim prometom, s poslovnimi sestanki, s koncerti, z gnetenjem v trgovinah, barih in klubih, z nogometnimi tekmami, z rokovanjem in trepljanjem, s prijemanjem kljuk in podpisovanjem pošte, s trebljenjem zob in vrtanjem po nosu. A tako kot bi se virus tega tipa le stežka zagnal v družbi, ki vsega tega ne bi počela, je močno dovzeten za razmeroma enostavne družbene protiukrepe – kljub inerciji, ki si jo zagotovi z nekajdnevno inkubacijsko dobo, s predsimptomatsko kužnostjo in velikim odstotkom asimptomatskih primerov bolezni.

Rečeno drugače, v trenutku, ko se družba spontano ali po nareku oblasti odzove s spremembo normalnega načina delovanja, z družbeno izolacijo in uporabo zaščitnih sredstev, nevarnost sama po sebi seveda še ne izgine, a obenem svojo relevantnost nepovratno izgubijo vsi scenariji in modeli, ki temeljijo na predpostavki vztrajanja pri business as usual. Od tega trenutka se vsak nadaljnji apokaliptični govor o tem, kako bi bilo, če bi bilo, če se družba torej sploh ne bi odzvala, pretvori v nasprotje izvorno pravilnega prepoznanja resnosti problema – in prek deklarativnega precenjevanja problema družbo paradoksno izpostavi nevarnosti preuranjenega flegmatizma. Ko namreč razlika med potencialno katastrofo in krizno realnostjo postane pretirano očitna, izboljšanje situacije v realnosti ni več percipirano zgolj kot napredek in gibanje v pravo smer, temveč že kot dokončna rešitev problema, kot prestavitev problema v preteklost.

In prav na tej točki svojo znanstvenost izgubi tudi tisti zdaj že oblastni kolektivni subjekt, ki je v prvi fazi še govoril pravilno. Ne le famozne fejk eksponentne krivulje, ki so jih na vladi objavljali v prvih tednih, ko realne eksponentnosti ni bilo več mogoče iztisniti iz podatkov; ne le farsične zgodbe o pokanju po šivih na slovenski obali, na Bledu in na Rogli; ne le absurdne absolutne primerjave med številom primerov v Ljubljani in v Šmarju pri Jelšah – tudi že sama načelna zmota, da v končni enačbi sistemske dinamike nastopajo ukrepi kot taki, ne pa zgolj materialna družbena praksa, ki je ukrepe zmožna tudi prehiteti, priča o tem, da je bila navezava na znanost že od samega začetka zgolj abstraktna in da se utegnejo zdaj, ko se jim je na obzorju zasvetlikal konec, v praksi pretvoriti v točno tisto iracionalno »Evropo«, ki so jo imeli v zobeh.

A kljub vsemu je bistveno, da se tudi v tem trenutku niso odrekli določenemu tipu navezave na realno jedro problema. Dobro vemo: epidemija je v svojem jedru mogoča le zaradi serije časovnih zamikov (od kužnosti do pojavitve simptomov, od prenosa virusa do okužbe in spet od okužbe do simptomov), ki skupaj tvorijo zdaj že pregovornih »štirinajst dni«. Ta časovni zamik, brez katerega bi bila epidemija v praksi skorajda nemožna, je kot naročen za tip oblasti, ki bi realno zdravstveno krizo želela instrumentalizirati za izgradnjo permanentnega izrednega stanja. Sedanjost v teh okoliščinah v strogem smislu izgine in nikoli ne pridemo do točke, ko je mogoče izključiti naknadno pojavitev posledic morebitnih zdrsov. Prav ta odvezanost od sedanjosti, ki v podaljšku relativizira vsakršno sklicevanje na še tako očitne fakte, pa je tista, ki ustvari od ljudstva v celem avtonomno in intelektualno superiorno oblast. Da bi nas odrešila zmote, mora ukrepe meriti po lastnih načelih, po merilih prihodnosti – in v vsakem posameznem trenutku jih lahko odpravi šele nekoč v prihodnosti.

Razen če se, kot se je zgodilo v velikonočnem času, oblast sama, potem ko se je vzpostavila kot subjekt neovrgljivo pravilne presoje, odloči za hoteno nasprotovanje svojim lastnim nekdanjim naukom – in se pri tem paradoksno spet opre na isti časovni zamik. Ali bo sproščanje takih in drugačnih servisnih storitev, ki bo neizogibno prispevalo tudi k neformalnemu rahljanju družbenega fokusa v zasebni sferi, nastopilo prekmalu, bo pač jasno šele štirinajst dni po sprostitvi. Do tedaj pa nam bo, brez skrbi, že serviran pravi razlog, ki ga v tistem trenutku še nismo opazili.

In dejansko, v momentih, ko se vlada vrača na prav tisto evropsko pot, ki se ji je energično zoperstavila, ko se vrača na pot, po kateri je vztrajanje pri previdnosti označeno kot nesorazmerno in nevzdržno za usodo gospodarstva (pa četudi bo prehitra normalizacija za usodo gospodarstva morda še za stopnjo bolj nevzdržna), bi se javnost in politična opozicija morali odločiti za kontraintuitivno gesto ter vlado aktivno pozvati prav k tistemu, česar sama več noče: k nekaj tednov daljšemu vztrajanju v začasni hibernaciji. Iskanje »nove normalnosti« namreč ni le teorija prihodnosti, temveč je že samo del kriznega odziva – in če se v oblikovanje »nove normalnost« želimo vključiti tudi sami, je že v tem trenutku nujno, da se pri presojanju, kaj je in kaj ni absolutno nujno, odpovemo ustaljenim mentalnim matricam. Je, denimo, matura res nujna – in kakšne so alternative rešitve? Je izobraževanje na daljavo za vse tiste, ki ne potrebujejo varstva, res tako nevzdržno, da ga ni mogoče podaljšati do konca šolskega leta? Bi ne bilo bolj smiselno, da v dveh mesecih, ki sta še ostala, naredimo vse, da se proces, ki bi v primeru ekstremne krize tako ali tako moral vztrajati, optimizira in čim bolj poenoti?

Z upiranjem prehitremu ustvarjanju videza normalnosti javnost in opozicija ne bi le pripomogli k racionalnejšemu reševanju zdravstvene krize in k preprečitvi žrtvovanja državljanov v domovih za starejše, katerih smrti štejejo manj kot dolgočasje plemenitejših slojev, temveč bi obenem poskrbela za drugačno zgodovino boja proti epidemiji. Če se bo namreč v arhive kot rešiteljica, ki je vedno vedela vse in ki je krizo edina znala vzeti resno, zapisala trenutna oblast, jo bomo gledali še dolgo. Tudi naslednje volitve bodo namreč nedvomno še vedno v celem krizne – in kdor ne bo dajal vtisa, da je krizo razumel kot krizo, se lahko že vnaprej poslovi od obetov za zmago. Abstrakten boj proti represiji, ki se želi izogniti trdi realnosti pandemije, bo takrat prav toliko neučinkovit, kot je danes iracionalen.