Od kod vsi ti fantje?

Pred časom je bila na Hrvaškem najaktualnejša medijska tema primer Mirele Čavajde, ženske, ki je poskušala izkoristiti svojo pravico do splava neozdravljivo bolnega plodu, a so ji to pravico odrekli. Novica in situacija sta odmevali tudi v Sloveniji, saj so zagrebške klinike, ki so ena za drugo zavračale Mirelo Čavajdo, v isti sapi Mireli priporočale, naj gre (na svoje stroške) splav opravit v Slovenijo. Po dolgem javnem boju z družbenim in političnim sistemom (na Hrvaškem dodatno opolnomočenim z vseprisotno Cerkvijo) si je Mirela le izborila svojo pravico, čeprav je na koncu vseeno morala splav opraviti v Sloveniji, a tokrat na državne stroške.

Kmalu po razrešitvi situacije Mirele Čavajde je iz Poljske, najtrdovratnejše trdnjave boja proti splavu, prispela še ena potencialno grozljiva novica. Z oktobrom se bodo noseče ženske na Poljskem morale vpisati v »register nosečnic«. Opozicija in borci za pravico do splava se bojijo, da je resnični namen tega »registra« sledenje in preprečevanje nezakonitih splavov ali splavov, opravljenih v tujini.

Kot vrhunec „uspeha“ protisplavne internacionale zadnjih mesecev pa je seveda najbolj odjeknila vest o ameriškem vrhovnem sodišču, ki je izbrisalo petdesetletno z ustavo zagotovljeno pravico do splava in tako dopustilo zveznim državam, da o tem odločajo vsaka posamič. Nastala situacija je okrog 36 milijonom žensk v ZDA preprečila dostop do splava in nedvomno služi kot navdih vsem tistim, ki si želijo vstopiti v to sfero nadzora nad ženskim reproduktivnim življenjem.

Toda primeri Mirele Čavajde, poljskih dolgoletnih bojev za pravico do splava in odločitev ameriškega vrhovnega sodišča so dobro znane bralcem tako v Sloveniji kot tudi v ostalih državah širše regije. Zato bi ob tej priložnosti želel izkoristiti aktualnost te teme za ponazoritev nekega drugega fenomena, ki pa je manj poznan javnostim izven države, v kateri se dogaja.

Po podatkih o šolski statistiki je bilo leta 2020 v Črni gori v osnovnih šolah skoraj 3000 več dečkov kot deklic.

Prestopimo torej za trenutek južno mejo Hrvaške in se preselimo v Črno goro, kjer ravno tako obstaja problem, ki bi se ga dalo razumeti kot drugo plat medalje boja za pravico do splava. Medtem ko je na Hrvaškem dostop do splava vse bolj otežen, je Črna gora že skoraj deset let tarča opozoril glede ogromnega števila »selektivnih splavov«, predvsem v škodo deklic.

Po podatkih UNDP iz leta 2019 se v Črni gori na vsakih 110 dečkov povprečno rodi 100 deklic. Po podatkih o šolski statistiki je bilo leta 2020 v osnovnih šolah 35.719 dečkov in 32.787 deklic, kar je skoraj 3000 več dečkov kot deklic. Ozadje te zgodbe je takšno:

V tradicionalnem in patriarhalnem delu črnogorske družbe je otrok moškega spola še vedno bolje ovrednoten kot otrok ženskega spola. Rojstvo dečka pomeni, da se je rodil »dedič«, tisti, ki bo »nadaljeval priimek«, »čuval hišo«, v skrajnem primeru »branil domovino« v neki prihodnji vojni. Po drugi strani obstaja za deklice v tradicionalnih skupnostih izraz »tuja večerja«. To pomeni, da bo nekega dne, ko se bo poročila (kar je seveda samoumevno), deklica »zapustila rojstno hišo« in koristila nekomu drugemu, ne več družini, v kateri se je rodila. Prav tako lahko v najtrdovratnejših tradicionalnih skupnostih pogosto slišimo, da očetje na vprašanje koliko otrok imajo, odgovarjajo zgolj s številom sinov, hčera pa ne omenjajo, tudi če jih imajo. To je še en znak potrditve pomembnosti »družinskega dediča«.

Obstajajo ginekologi, ki so pripravljeni tudi nezakonito opraviti splav, torej po tem, ko mine 10. teden, in sicer po višji ceni od »navadnega« splava.

Vsled vsega tega postajajo nezakoniti splavi deklic v Črni gori že kar nekaj časa, zlasti pa v zadnjih desetih letih, očiten problem. Mreža je dobro premišljena. V Črni gori, kakor tudi v ostalih državah bivše SFRJ, velja zakon, da je po 10. tednu prepovedan splav zdravega plodu, ker pa se do takrat spola ne da zanesljivo določiti na standardnem pregledu, nekateri ginekologi svoje pacientke napotijo na določene klinike v Srbiji, ki so pripravljene opraviti invaziven test, s katerim se da spol otroka določiti pred 10. tednom. Če je otrok ženskega spola, imajo ženske, ki to želijo, še vedno dovolj časa, da opravijo splav. Prav tako pa raziskave kažejo, da obstajajo ginekologi, ki so pripravljeni tudi nezakonito opraviti splav, torej po tem, ko mine 10. teden, in sicer po višji ceni od »navadnega« splava. V določenih »tajnih« ordinacijah je tako možno opraviti splav tudi v petem mesecu nosečnosti.

Zanimivo je, da med kampanjami za preprečevanje selektivnega abortusa deklic Cerkev v Črni gori še nikoli ni omenila zaščite pravice do življenja in pozvala družin, naj ne »ubijajo« svojih nerojenih deklic, čeprav ta ista Cerkev redno izjavlja, da je prekinitev nosečnosti na katerikoli stopnji »strašen greh«. Očitno tudi Cerkev, ravno tako kot trdovratno tradicionalna skupnost, zasnovana izključno na moški hierarhiji, verjame, da so dečki pomembnejši od deklic, pri čemer tiho odobrava spolno selekcijo.

Medtem ko v hrvaški in poljski družbi, v katerih so katoliška cerkev in desničarske politične prakse izrazito povezane in močne, splav domnevno predstavlja »ukinitev pravic do življenja nerojenega otroka« in nasprotuje cerkveno-moralnim načelom, pa je v Črni gori, kjer pravoslavna cerkev deluje v prid predstavnikom »tradicionalnih vrednot«, patriarhalni narativ neomajen, čeprav je splav »strašen greh« in so ženske obravnavane kot manjvredne; celo zavržene so lahko, če »svojemu moškemu« ne rodijo dediča, ravno zato pa so nekatere med njimi prisiljene v selektivne abortuse, da ne bi bile izključene iz svojih skupnosti.

Jasno je, da so v teh primerih nepogrešljive politične prakse, ki bodo demistificirale pozive na religiozno moralo in »tradicionalne vrednote« ter obelodanile, da gre za očitno politično željo po prevzemu nadzora nad pravicami drugih, v tem primeru nad pravicami in življenji žensk. Vsekakor opogumlja dejstvo, da so bili na Hrvaškem protesti proti javni demonizaciji Mirele Čavajde zaradi njene želje po splavu dobro formulirani z zavedanjem političnih dimenzij problema. Prav tako so bile v zadnjih letih v Črni gori zagnane številne akcije za zmanjšanje števila selektivnih abortusov ter iskanje novih načinov za obvladovanje samega procesa.

Medtem ko se ti boji odvijajo, pa upajmo, da nobena ženska več ne bo izpostavljena torturi in razkrivanju svoje zasebnosti pred »sodiščem javnosti« tako, kot je bila v to prisiljena Mirela Čavajda, čeprav je zase zahtevala zgolj z zakonom zagotovljeno pravico. Kaj šele čaka ženske, ki bi se v Mirelinem položaju znašle na drugi strani oceana, v Združenih državah Amerike, kjer so ustavo degradirali na nivo najmračnejših, konservativnih dni – o tem se nam najbrž niti sanja ne. Ostaja upanje, da srhljiva in genialna literatura Margaret Atwood, katere roman Deklina zgodba se te dni pogosto omenja v kontekstu odločitve vrhovnega sodišča, ne bo postala ena od groznih verzij resničnosti.

—

Prevedel: Mišo Mićić