Od rdečih rut do rumenih jopičev: komunalistična tradicija
Commercy, Francija – februar 2019. Množica lokalnih aktivistov vzklika. Ravnokar so se soglasno odločili, da se bodo borili proti lokalnim oblastem za ohranitev svoje barake in organizirali svojo lastno volilno kabino za lokalni referendum. Koliba je bila kot prostor človeške topline, bratstva, razpravljanja in kolektivnega soodločanja med vsakodnevnimi zborovanji srčika gibanja za neposredno demokracijo v Commercyju. Župan se je odločil, z namenom da zatre ta ogrožajoči demokratični eksperiment, da je barako treba podreti. A to ni šlo skozi brez upora, brez povabila prebivalstvu celotnega mesteca, da izrazi svojo podporo z volitvami za ohranitev barake na grassroots referendumu.
18. marca letos obeležujemo 150. obletnico pariške komune. Kljub svojemu kratkemu obstoju predstavlja pariška komuna ključni moment v zgodovini političnih idej in revolucij.
Na papirju bi lahko ta prizor francoskih revolucionarjev, ki organizirajo svoje lastne volitve za samoupravo ter tako kljubujejo državi, zlahka zamenjali s skupščino pariških komunarjev. Nasprotno se je vzklikajoča množica v Commercyju zgodila skoraj 150 let pozneje. Ljudje niso nosili rdečih šalov, temveč rumene jopiče; simbol sodobnih ljudskih vstaj proti francoski vladi.
18. marca letos obeležujemo 150. obletnico pariške komune. Kljub svojemu kratkemu obstoju predstavlja pariška komuna ključni moment v zgodovini političnih idej in revolucij. 72 dni so se komunardi borili za izgradnjo demokratične in socialne republike, organizirali volitve v svojih ljudskih občinah, uvajali radikalne socialne ukrepe, razpravljali o političnih vprašanjih v revolucionarnih klubih, medtem pa z narodno gardo organizirali odpor proti kontrarevoluciji iz Versaillesa. Revolucionarna izkušnja se je končala s tako imenovanim »krvavim tednom«, brutalno represijo francoske vlade iz Versaillesa nad komunardi.
Čeprav se je pariška komuna odvila pred poldrugim stoletjem, pa odmevi te bežne revolucije odzvanjajo skozi zgodovino in oživljajo družbena gibanja, ki se navdihujejo nad radikalno in ljudsko demokracijo. Danes, leta 2021, komunalistična gibanja utelešajo revolucionarni duh iz leta 1871 in uveljavljajo principe neposredne demokracije po vsej Franciji. Zapuščina pariške komune, socialne, demokratične in delavske revolucije, živi naprej.
ZAČETKI KOMUNALIZMA
Meje neposredne demokracije v pariški komuni
26. marca 1871 je centralni komite narodne garde, ki je po vstaji 18. marca prevzela vodenje mesta, izpeljal mestne volitve. Dva dni pozneje so bili objavljeni rezultati volitev, pred množico 200.000 Parižanov pa razglašena pariška komuna. Pariz, ki je bil pred tem podrejen centralni vladi brez kakršnekoli pravice do samoupravljanja, naj bi sedaj vodil mestni svet, ki ga je sestavljalo 90 izvoljenih funkcionarjev. Ti naj bi bili odgovorni za vodenje mesta in ukvarjanje z javnimi zadevami. Kot tak je koncept politike, ki je prevladal med pariško komuno, podelil nalogo političnega odločanja le nekaj izvoljenim in ne mnogim.
V obdobju tistih nekaj tednov, kolikor je trajala pariška komuna, se je občinski svet sestajal vsak dan, včasih celo dvakrat dnevno. Poleg tega so bili v duhu združevanja zakonodajne in izvršne veje oblasti nekateri njegovi člani ravno tako člani izvršnega odbora oziroma neke izmed devetih tematskih komisij za finance, delo, izobrazbo in tako naprej. Vodje teh komisij so bili odpoklicni delegati iz sveta. Nenazadnje je bil vsak izvoljeni funkcionar pristojen za zadeve v svojem okrožju. Tovrstna večopravilnost je od izvoljenih komunardov zahtevala solidne veščine upravljanja s časom.
Ljudje so se nenehno zbirali na javnih prostorih in razpravljali, debatirali in zavzemali stališča o javnih zadevah. Takšne neformalne ljudske skupščine so bile namenjene nadzorovanju uradne vlade pariške komune in izvajanju pritiska nad njo.
V tradicionalnem smislu pariško komuno povezujemo z idejo neposredne demokracije. Vendar pa se ob tem poraja vprašanje, kaj je neposredno demokratičnega v mestnih svetih, ki jih sestavljajo po splošni (moški) volilni pravici izvoljeni predstavniki? Seveda, demokratična evolucija pariške komune je pripeljala do izvoljenega mestnega sveta – delno sestavljenega iz predstavnikov delavstva – mesto pa glede vodenja lastnih zadev ni bilo več odvisno od centralne vlade. Toda ali volitve in predstavniška vlada niso nasprotje neposredne demokracije?
Kljub temu pa se je pariška komuna od bolj tradicionalne predstavniške vladavine razlikovala po tem, da so se ljudje nenehno zbirali na javnih prostorih in razpravljali, debatirali in zavzemali stališča o javnih zadevah. Takšne neformalne ljudske skupščine so bile namenjene nadzorovanju uradne vlade pariške komune in izvajanju pritiska nad njo. Kot taka se direktna demokracija ni toliko prakticirala v mestni hiši, kolikor je cvetela v številnih skupščinah in zborovanjih po mestu ter sodelovala v javnih zadevah: okrajni odbori, ki so bili organizirani v mestno federacijo in upravljali lokalne zadeve skozi zelo aktivno življenje v soseskah; skupščine narodne garde; ljudska milica, sestavljena predvsem iz delavskih moških; lokalne sekcije Prve internacionale, Mednarodno združenje delavcev, ustanovljeno leta 1864 v Londonu; sindikalne zbornice; ter predvsem revolucionarni klubi.
Revolucionarni klubi: “gledališča in saloni za ljudstvo”
Revolucionarni klubi, ki so bili prvič ustanovljeni v revolucionarnih letih 1789 in 1848 ter ponovno obujeni po kolapsu drugega cesarstva leta 1870, so zaznamovali zgodovino pariške komune s svojim izobiljem, intenzivno politično aktivnostjo in radikalizmom. Ti klubi, ki so ob večerih zasedali v cerkvah (duhovščina je bila razpuščena že okoli petih popoldne), so združevali na stotine ali celo na tisoče ljudi. Bili so »gledališča in saloni za ljudstvo«, v katerih je »ljudstvo poučevalo ljudstvo« po navedbah Edmonda Lepelletiera, takratnega pariškega novinarja. Razen antikomunardov je bil dobrodošel vsak s prispevkom od 1 do 5 centov za financiranje razsvetljave.
Te skupščine so bile prostori srečevanja, razprav in odločanja in so izvajale pomembno mero nadzora nad dejanji pariške komune, pri čemer so preizpraševale odločitve izvoljenih funkcionarjev, ki so jih smatrale za »zgolj delegate«, zahtevale so več radikalizma in sprejemanje sklepov o pomembnih političnih in družbenih vprašanjih. Za usmerjanje demokratičnega življenja klubov k pariški komuni je bila ustanovljena federacija klubov, ki je stala tik ob mestni hiši, da je zbirala in prenašala predloge skupščin mestnemu svetu.
Ravno tako so bili klubi pomembna mesta za politično izražanje žensk – ki pa, spomnimo se, niso imele volilne pravice. Eden izmed klubov z znatno žensko udeležbo je bil Klub proletarcev (Club des Prolétaires), katerega majske seje se je od 4.000 udeležencev udeležilo kar 3.000 žensk. V drugih klubih so številne govornice kot denimo Paule Minck in André Léo, ki sta bili tako feministični aktivistki za izobrazbo deklet in žensk kot tudi članici Prve internacionale, zahtevale več pravic za ženske. V Klubu svobodomislecev (Club des Libres-penseurs) so sprejeli sklep za popolno emancipacijo žensk in za pravico do ločitve.
Nenazadnje je nekaj klubov imelo svoje časopise, kot na primer prej omenjeni Klub proletarcev, ki se je shajal v cerkvi Saint-Ambroise in v mesecu maju objavil štiri številke svojega časopisa Proletarec (Le prolétaire), da bi delavce ozavestil glede njihovih lastnih interesov.
Ovire do neposredne demokracije
Vendar pa so nekatere odločitve pariške komune ovirale demokratično delovanje ljudstva. Dejansko takšne odločitve postavljajo pod vprašaj njen temeljni demokratični značaj, seveda poleg dejstva, da pariška komuna, če jo razumemo kot mestno vodstvo, ne uteleša neposredne demokracije. Na primer – pariška komuna se je sprva odločila, da se bo posvetovala v tajnosti. Čeprav je bilo to morda upravičeno vsled vojaške grožnje versajske vlade in čuvanja informacij pred sovražnikom, je prebivalstvo, ki je zahtevalo neposredno demokracijo, to odločitev težko razumelo. Dejansko je spodkopavala načelo nenehnega posredovanja ljudstva v skupnih zadevah, za kar naj bi se pariška komuna zavzemala. Vendar pa se je 9. aprila po številnih razpravah znotraj sveta in zaradi pritiska ljudstva iz klubov pariška komuna odločila, da se ne bo več posvetovala v tajnosti ter da bo objavljala poročila v Uradnem časopisu pariške komune.
Delitev moči znotraj pariške komune ravno tako preizprašuje njen neposredni demokratični značaj. Res je, da sta bili zakonodajna in izvršna veja oblasti v pariški komuni združeni, saj so bili izvoljeni funkcionarji obenem člani mestne skupščine – zakonodajne oblasti – ter člani ene izmed številnih komisij, vključno z izvršnimi komisijami, ki so skupaj tvorile izvršno oblast. Pozneje bomo videli, kako je temeljna delitev med oblikovanjem politik in upravljanjem izjemnega pomena za komunalistično neposredno demokracijo.
Še ena vprašljiva odločitev mestne skupščine je bila prepoved pariški komuni sovražnih časopisov. Čeprav je bila tudi ta odločitev upravičena s potrebo, da se utiša nasprotnike komunardov spričo preteče represije iz Versaillesa, lahko to odločitev razumemo – ravno tako kot tudi nekateri izvoljeni komunardi – kot oviro na poti k svobodi tiska, ki je bistvena za demokratično državljansko življenje. Še toliko bolj v revolucionarnem času, ko je tisk, ki se je od začetkov vstaje vse bolj razširjal, predstavljal steber javne razprave. Vsekakor so najbolj znane in povsod razširjene časopise, kot sta bila Le cri du peuple (Krik ljudstva) izvoljenega komunarda Julesa Vallèsa ali pa Père Duchêne (Oče Duchesne), satirični časopis iz časov velike revolucije, naglas brali in o njih kolektivno razpravljali na javnih mestih.
Vendar pa je odločitev, ki predstavlja najresnejši izziv kvalifikaciji pariške komune za neposredno demokracijo, tista, ki je bila sprejeta 1. maja. Ta odločitev je poskušala ustvariti Odbor za javno varnost (Comité de salut public) namesto izvršnega odbora. Odbor je sestavljalo pet članov in je bil obdarjen z »najobsežnejšimi pooblastili med vsemi komisijami« v pariški komuni, čeprav ta pooblastila niso bila določena. Odločitev je bila sprejeta z namenom zaščite revolucije in izboljšanja vojaške situacije z zatiranjem opozicije – kar se je izvajalo predvsem s prepovedjo sovražnih tiskovnih hiš in lovom na izdajalce.
Kljub temu pa odločitev ni bila sprejeta brez razprave: medtem ko so nekateri člani pariške komune trdili, da je odbor potreben za zaščito revolucije pred Versaillesem, so ga drugi videli kot konec demokratičnega delovanja pariške komune in pričetek diktature. Spomin na prejšnji Odbor za javno varnost, ki je bil ustanovljen leta 1793 z namenom zaščite novoustanovljene republike pred nevarnostmi med veliko francosko revolucijo, je nekatere komunarde navdajal s strahom pred obuditvijo obdobja terorja, ki ga je vcepil odbor – obdobja, ko je giljotina neumorno delala proti tistim, ki so obveljali za izdajalce revolucije.
Ustanovitev odbora je bila sprejeta s 45 glasovi proti 23 in povzročila zlom znotraj mestne skupščine, zaradi česar je antiavtoritarna socialistična manjšina zapustila pariško komuno. Kljub temu so se v neke vrste demokratičnem paradoksu izvoljeni predstavniki 4. okrožja, ki so protestno odstopili iz komune, soočili s svojimi volivci na okrajni skupščini 20. maja. Skupščina je z enim manjkajočim glasom do soglasne odločitve svojim delegatom naložila nujen mandat za vrnitev v pariško komuno. Mandat je bil spoštovan in izvoljeni predstavniki so se naslednjega dne vrnili v pariško komuno. Na žalost je ta dan pomenil tudi začetek konca pariške komune z vstopom versajske vojske v Pariz in pričetkom krvavega tedna.
Ta primer ponazarja enega bistvenih elementov neposredne demokracije, ki je na splošno povezan s pariško komuno: imperativni ali vezani mandat. Zdi se, da so načelo vezanega mandata, torej natančnega mandata, ki ga ljudstvo podeli izvoljenim funkcionarjem, slednji pa ga morajo spoštovati, upoštevali v določenih časih. Zdi se tudi, da nasledka tega, torej odpoklica izvoljenih funkcionarjev, niso nikoli uporabili v pariški komuni, čeprav so k njemu pozivali v govorih in izjavah ter v pozivu na volitve s strani centralnega odbora narodne garde. Kljub dejstvu, da nobenega izvoljenega funkcionarja njegovi volivci niso odpoklicali v njegovi vlogi funkcionarja (zgolj v njegovi vlogi delegata določene komisije), je bil preklicni mandat kljub temu zelo prisoten v drugih institucijah pariške komune. Vsekakor so tako narodna garda kot delavska združenja prakticirali odpoklic izvoljenih ljudi.
Komuna je glavna politična enota, v kateri skupnosti neposredno upravljajo svoje zadeve s pomočjo ljudskih skupščin, ki delujejo na način soočenja ter neposredne demokracije.
Komuna komun
Toda neposredna demokracija v času pariške komune ni bila omejena na lokalno samoupravo. Na to obdobje je vplivala tudi ideja o združenju svobodnih občin, o kateri je teoretiziral in jo promoviral predvsem Pierre-Joseph Proudhon. Tovrstne avtonomije dejansko niso zahtevali zgolj za Pariz, temveč za vsa manjša in večja mesta v Franciji. Tako je v »Deklaraciji francoskemu ljudstvu« z dne 19. aprila 1871 komuna zahtevala, da »absolutna avtonomija komune velja za vse kraje v Franciji. Avtonomija komune bo omejena le s pravico do enake avtonomije za vse ostale komune, ki se držijo pogodbe, katerih sodelovanje mora zagotavljati francosko enotnost.« Kot taka je, po besedah ameriškega filozofa Murraya Bookchina: »pariška komuna pozvala vse francoske komune, naj oblikujejo konfederativno dvojno oblast v nasprotju z novonastalo tretjo republiko.«
Po navdihu pariške komune in v znak solidarnosti z njo so se Marseille, Toulouse, Lyon, Narbonne, Saint-Etienne in Le Creusot zavezali, da bodo proti koncu marca ustanovili lastne komune. Te komune so bile kratkotrajne in so v najboljšem primeru trajale zgolj deset dni. Vsled njihovega zatrtja je pariška komuna prejela zelo malo podpore od drugih francoskih mest. To je porodilo dve posledici: prvič, Pariz se je moral sam soočiti s francosko vlado v Versaillesu, in drugič, ideja konfederacije oziroma komune komun je ostala povsem prezrta.
KOMUNALIZEM V TEORIJI
Čeprav je termin komunalizem nastal v času pariške komune za označevanje njene dejavnosti, je danes znan tudi kot politična teorija, ki jo je razvil Murray Bookchin. Pripadnost pariški komuni je jasna, kot piše Bookchin v Naslednji revoluciji: »Beseda izvira iz obdobja pariške komune leta 1871, ko je oboroženo prebivalstvo francoske prestolnice postavilo barikade, ne samo da bi obranilo mestni svet Pariza in njegovih upravnih podstruktur, temveč tudi da bi se ustanovila nacionalna konfederacija mest in krajev, ki bi nadomestila republikansko nacionalno državo.«
V skladu s politično filozofijo komunalizma je komuna glavna politična enota, v kateri skupnosti neposredno upravljajo svoje zadeve s pomočjo ljudskih skupščin, ki delujejo na način soočenja ter neposredne demokracije. Natančneje, »skuša korenito prestrukturirati upravne institucije mesta v ljudske demokratične skupščine, ki temeljijo na soseskah, mestih in vaseh. V teh ljudskih skupščinah se državljani … ukvarjajo z zadevami skupnosti iz oči v oči ter sprejemajo politične odločitve v neposredni demokraciji.«
Komunalizem predpostavlja, da se morajo občine za vprašanja, ki presegajo njihov domet, organizirati po konfederativnem modelu, ki ga Bookchin opisuje kot:
mrežo upravnih svetov, katerih člani ali delegati so izvoljeni na ljudskih demokratičnih skupščinah v različnih vaseh, krajih in celo soseskah velikih mest. Člani teh konfederativnih svetov so strogo pooblaščeni, odpoklicni in odgovorni skupščinam, ki so jih izbrale za namene usklajevanja in upravljanja s politikami, ki jih skupščine oblikujejo same. Njihova funkcija je torej zgolj upravna in praktična, ne pa v smislu oblikovanja politik – kakršna je funkcija predstavnikov v republiških vladnih sistemih.
Bookchin pravzaprav vzpostavi razliko med oblikovanjem politik – političnih odločitev glede poteka ukrepov, ki jim mora slediti občina –, ki jih oblikujejo ljudske skupščine, sestavljene iz prebivalstva občine, ter med upravljanjem teh odločitev – usklajevanje in izvrševanje teh odločitev (tako na občinski kot na konfederativni ravni) –, ki jih izvajajo delegati z odpoklicnimi in vezanimi mandati pod strogim nadzorom ljudske skupščine.
Komunalistični pozivi k avtonomnim, neposredno demokratičnim občinam, ki so organizirane v konfederacije, so v neposredni konkurenci za zahtevo po politični legitimnosti z nacionalnimi državami, katerih odprava je končni cilj komunalizma. Bookchin s tem zavrača tako politično enoto nacionalne države kot tudi model predstavniške demokracije, ki skupaj tvorita paradigmo, okoli katere je zgrajena naša sodobna politična struktura. Dejansko modelu državnega upravljanja, »po katerem imajo posamezniki zmanjšan vpliv v političnih zadevah zaradi omejenosti predstavniške vladavine«, z »državo, zasnovano kot visoko profesionaliziran sistem vladanja« direktno zoperstavi politiko, ki jo razumemo kot »državljansko areno in institucije, s katerimi ljudje demokratično in neposredno upravljajo svoje skupnostne zadeve.«
Glavna načela komunalizma, kot jih teoretizira Bookchin, so torej: komuna kot glavna politična enota; neposredna demokracija kot način izvajanja oblasti; politična legitimnost ljudske skupščine kot mesta srečevanja, razprav in odločitev; politika kot vsakodnevna dejavnost vseh in ne poklic maloštevilnih; nenehno zbiranje ljudi; zavračanje predstavništva ter delegacija oblasti skozi vezane in odpoklicne mandate; prav tako pa tudi razlikovanje med odločanjem, ki pripada ljudstvu na skupščinah, ter upravljanjem, ki je prepuščeno delegatom.
Zanimivo, čeprav je pariška komuna navdihnila teorijo komunalizma, sama institucija pariške komune ni vzpostavila nekaterih komunalističnih načel. Kot smo lahko videli, je pristojnost odločanja v času pariške komune pripadala izvoljenim predstavnikom in ne ljudstvu, zbranemu na skupščinah, ki je posledično imelo le možnost nadzora in razpravljanja, a le malo možnosti, da daje predstavnikom vezane mandate, in še manj, da jih odpokliče. Poleg tega sta bili v komuni združeni zakonodajna in izvršna oblast brez kakršnekoli distinkcije med odločanjem in upravljanjem.
Kot je poudarila Paula Cossart v svojem prihajajočem eseju De la Commune au Communalisme, je prav to Bookchin izjemno skritiziral v Ekologiji svobode:
To distinkcijo [med oblikovanjem politik in njihovim administrativnim izvajanjem] so klavrno zameštrali socialni teoretiki, kot je Marx, ki je slavil zlitje odločanja in upravljanja znotraj istih političnih organov in uradov pariške komune. Z libertarnega vidika najbrž ne bi nobena napaka mogla biti hujša. Nevarnost predaje odločanja o oblikovanju politik upravnemu organu, ki je običajno delegiran in pogosto zelo tehničnega značaja, zaudarja po elitizmu in uzurpaciji javne oblasti. Neposredna demokracija je direktna in brezsramno participatorna.
Poleg tega ljudstvo na skupščinah ni imelo nikakršne moči odločanja, zaradi česar je ta načelna distinkcija še bolj oddaljena od resničnosti. Kot taka Bookchinova teorija komunalizma ni toliko natančen posnetek teorije eksperimenta pariške komune. Gre predvsem za idealno teorijo, ki jo je ustvaril, da bi oživil svoja načela neposredne demokracije ter naslovil pomanjkljivosti revolucionarnih dogodkov z namenom doseganja neposredne demokracije, pri čemer je pariška komuna predstavljala enega prvih tovrstnih eksperimentov v širšem obsegu.
Pariška komuna je bila skozi 20. stoletje referenca za radikalno levico.
KOMUNA ŽIVI NAPREJ
Pariška komuna je bila skozi 20. stoletje referenca za radikalno levico. Čeprav je njeno zapuščino moč najti v številnih gibanjih, se bom tu osredotočila na tisto v komunalističnem gibanju rumenih jopičev v Commercyju, majhnem podeželskem mestu severovzhodne Francije. Že od prvih dni gibanja so bili rumeni jopiči v Commercyju organizirani v ljudske skupščine in so sledili načelom neposredne demokracije. V svoji baraki so brez voditelja ali predstavnika vsak dan izvajali skupščine, na katerih so razpravljali in kolektivno sprejemali odločitve ter glasovali o vsem – od peres in skodelic do letakov ter akcij in to z večino, medtem ko so iskali soglasje.
Komunalistično obliko politične organizacije, ki jo je skupina izbrala, so deloma navdihnile Bookchinove ideje. Dejansko je načela komunalizma skupini postopoma predlagalo nekaj z Bookchinovimi idejami seznanjenih komunalistov znotraj nje, katerih predlogi so se ujemali z demokratičnimi težnjami skupine. Te ljudske skupščine so bile precej podobne okrožnim skupščinam in revolucionarnim klubom med pariško komuno: nenehno zborovanje ljudstva, odprtost skupščine za vse, srečevanje sosedov z namenom razprave in odločanja o bistvenih političnih temah, obravnavanje politike kot deprofesionalizirane dejavnosti, kritike predstavniške politike, organizacija solidarnosti in medsebojna pomoč. Ideal politike kot vsakodnevne dejavnosti vseh je bil vsakodnevno uresničen. Poleg tega naj bi kmalu prispela načela vezanih in odpoklicnih mandatov, podobna tistim, ki so se izvajala in zahtevala v času pariške komune.
Kot odziv na zahtevo francoske vlade, da za začetek pogajanj imenujejo osem predstavnikov gibanja rumeni jopiči, so rumeni jopiči iz Commercyja prvič pozvali rumene jopiče Francije, da zavrnejo predstavništvo in rekuperacijo radikalnih idej ter povsod organizirajo ljudske skupščine: »Zato iz Commercyja pozivamo k ustanovitvi ljudskih odborov po vsej Franciji, ki bodo sodelovali na rednih generalnih skupščinah. V prostorih, kjer je govor osvobojen, kjer si vsak upa izraziti sebe, se izuriti, si pomagati.« Nadaljevali so: »Če naj že bodo delegati, naj bodo na ravni vsakega lokalnega ljudskega odbora rumenih jopičev, kolikor je mogoče blizu besedi ljudi. Z vezanimi, odpoklicnimi in rotirajočimi mandati. Transparentno. Z zaupanjem.«
Po drugem pozivu vsem rumenim jopičem, da se združijo, so rumeni jopiči iz Commercyja organizirali »skupščino skupščin« konec januarja 2019. Dogodek, na katerem se je zbralo 75 delegatov iz lokalnih skupin rumenih jopičev, je izpilil svoje delovanje v skladu z načeli neposredne demokracije. Večini delegatov so bili podeljeni vezani in odpoklicni mandati preko njihovih lokalnih skupščin s težnjo po oblikovanju nekakšne federacije – težnjo, ki so jo delili s komunardi.
Ker vsi delegati niso imeli mandatov svojih skupščin za sprejemanje odločitev o uradnih zahtevah na podlagi ankete, v kateri so sodelovale lokalne skupine pred srečanjem, so se odločili za skupni poziv. Odločili so se, da bodo poziv sopodpisali le delegati z mandati; tisti brez njih pa so ga predložili svojim lokalnim skupinam v ratifikacijo. Poleg tega, da so zahtevali socialno in ekonomsko pravičnost ter socialne pravice, obsodili represijo, potrdili svoje protirasistične, protiseksistične in protihomofobne zaveze, so pozvali tudi k množičnemu sodelovanju v splošnih stavkah 5. februarja 2019 in k ustanavljanju ljudskih skupščin povsod.
Konfederativna dinamika skupščine skupščin je zaživela onkraj meja Commercyja, vse do predvečera sanitarne krize, kar kaže, v kolikšni meri je to federativno sredstvo za demokratično samoorganizacijo odgovorilo na potrebe številnih lokalnih skupin rumenih jopičev.
Na lokalni ravni je gibanje rumenih jopičev iz Commercyja izgubilo svoj zagon marca 2019, predvsem zaradi uničenja njihove barake po ukazu župana, ki je želel to lokalno vstajo zatreti, proti temu pa so se borili z organizacijo lokalne državljanske pobude za referendum ter pridobili množično podporo med lokalnim prebivalstvom. Pod prisilo, da se na novo izumi, se je gibanje odločilo, da bo institucionaliziralo prostor za razprave, torej skupščino, in jo odprlo za ostale prebivalce Commercyja z ustanovitvijo Skupščine državljanov Commercyja (CCA). Po več skupščinah v maju, juniju in septembru tega leta, pa tudi več tematskih srečanjih med poletjem, so se organizatorji CCA odločili, da stopijo še en korak naprej: da prevzamejo občino ter jo spremenijo v središče ljudske oblasti. To, da mora biti občina osnovna enota za samoupravljanje z neposredno demokracijo, odraža sam namen pariške komune.
Zares je CCA skupini ljudi znotraj sebe podelila mandat, da predstavi seznam za občinske volitve marca 2020. Ta seznam »Živimo in se odločajmo skupaj« ima v programu le neposredno demokracijo, to je podelitev pristojnosti CCA s povezovanjem mandata izvoljenih občinskih uradnikov s svojimi odločitvami – kar je vezani mandat. Po aktivni kampanji, ki jo je januarja 2020 postavila organizacija nacionalnega zbora svobodnih občin, imenovana »Komuna komun«, kar dokazuje nenehno zasledovanje federativnega ideala Skupščine skupščin, pa seznam po prvem krogu občinskih volitev 15. marca 2020 ni uspel z 9,77 odstotka glasov, umanjkali pa so le štirje glasovi za uvrstitev v drugi krog.
Medtem ko je pariška komuna vir navdiha za sodobna gibanja, pa lahko preučevanje njene zgodovine, dejanj, pa tudi pomanjkljivosti in neuspehov omogoči komunalističnim organizatorjem, da se iz njih nekaj naučijo in se izognejo določenim pastem
Kljub temu se je ohranil komunalistični projekt, ki omogoča samoorganizacijo prebivalcev prek skupščine državljanov, saj so bile volitve vedno obravnavane kot sredstvo in ne kot cilj, s katerim bi prebivalcem Commercyja dali moč. Vsekakor je tisto, kar se je začelo v Commercyju, veliko več kot le lokalna dinamika. V ume številnih rumenih jopičev, protestnikov in militantnežev je zasadilo seme komunalizma in ponovno oživilo 150 let stare ideale. Komunard in znani anarhist Elisée Reclus je dejal: »Česar voditelji niso naredili, je naredila brezimna množica.« Čeprav je to veljalo v času pariške komune, lahko enako trdimo tudi danes za sodobno komunalistično gibanje. In kar je storila brezimna množica, ni nič manj kot uveljavljanje idealov komunalistične neposredne demokracije.
LEKCIJE IZ KOMUNE
Medtem ko je pariška komuna vir navdiha za sodobna gibanja, pa lahko preučevanje njene zgodovine, dejanj, pa tudi pomanjkljivosti in neuspehov omogoči komunalističnim organizatorjem, da se iz njih nekaj naučijo in se izognejo določenim pastem. Onkraj navdihujoče radikalne levičarske domišljije nas lahko ta prva obsežnejša izkušnja delavskega samoupravljanja nauči več lekcij.
Prvič, dejstvo, da so klubi pretehtali občinsko vlado, kaže, v kolikšni meri neposredna demokracija ni le stvar procedure, temveč tudi dejavnih in mobiliziranih državljanov. Ta izbruh politične angažiranosti v civilni družbi je bil zelo prisoten v času pariške komune: ljudstvo, zbrano v ljudskih skupščinah, je pod vprašaj postavljalo vso oblast, celo revolucionarno oblast pariške komune. Vendar pa je imela takšna neposredna demokracija svoje omejitve: klubi so cveteli v miljeju, naklonjenem revolucionarni pariški komuni, ki pa ni predstavljal celotnega prebivalstva. Poleg tega te ljudske skupščine niso predstavljale celotnega prebivalstva, temveč v najboljšem primeru nekaj deset tisoč ljudi. S komunalističnega vidika se pri tem postavlja vprašanje, kako pridobiti množično podporo med prebivalstvom, pa tudi zagotoviti njegovo udeležbo.
Pariška komuna nam kaže, da bodo delavci, ko se bo zgodila revolucionarna iskra, vstopili v boj in se samoorganizirali.
Drugič, združitev zakonodajne (oblikovanje politik) in izvršilne (uprava) oblasti v pariški komuni, kakor tudi dejstvo, da državljani niso predstavljali legitimnega organa odločanja, ravno tako postavlja pod vprašaj njen neposredno demokratičen značaj v kontekstu komunalističnega nazora ter zmožnost, da dejansko daje oblast ljudstvu. Komunalisti morajo biti pozorni, da bo ljudstvo na skupščinah dobilo moč odločanja in ne zgolj pravice do posredovanja, izvršno oblast pa morajo zaupati delegatom z odpoklicnimi in vezanimi mandati – pozorni morajo biti na mehanizme, ki so jih izvoljeni komunardi z nekaj izjemami zanemarjali, ko je šlo za njihove mandate.
Pariška komuna nam tudi kaže, da bodo delavci, ko se bo zgodila revolucionarna iskra, vstopili v boj in se samoorganizirali. Takšna samoorganizacija bo na žalost soočena z brutalno represijo vladajočega razreda, ki bo nared in pripravljen, da izvede pokol, da bi ohranil svoje interese. Vsekakor ne smemo biti naivni, kot so bili nekateri komunardi glede tega, da se je vladajoči razred pripravljen boriti proti vsakemu, ki bi lahko ogrozil njegov položaj. Da bi se zmoglo soočiti s tolikšno represijo, mora biti revolucionarno gibanje pripravljeno in organizirano – in to je bila zagotovo ena izmed glavnih pomanjkljivosti pariške komune. Komuna je bila deležna kritik zaradi neskončnih razprav in posledičnega neukrepanja v času, ko bi se morala bolj potruditi, da se pripravi na boj proti državni vladi s sedežem v Versaillesu. Manko podpore, ki ga je pariška komuna prejela iz drugih mest med represijo, kaže tudi na to, kako je izgradnja konfederativnega gibanja izjemnega pomena za učinkovito zoperstavljanje državi v komunalistični perspektivi.
Eno glavnih vprašanj, ki ga postavlja tudi neizogibnost državne represije, je, kako upravljati s krhkim ravnovesjem med bojem proti represiji za ohranitev revolucije na eni strani ter organiziranjem nove revolucionarne družbe na neposredno demokratičen način na drugi? Pariška komuna je na to zadrego odgovorila z ustanovitvijo Odbora za javno varnost. Ta centralizirani organ, ki je izvršno oblast predal manjšini, obenem pa zmanjšal državljanske svoboščine, se je zdel ljudem zelo daleč od ideala ljudske oblasti, ki naj bi ga pariška komuna poosebljala, in morda tako odtujil ljudi od revolucionarnega gibanja.
Poleg vseh teh lekcij, ki jih gibanja lahko izluščijo iz vse te navdihujoče, a tragične zgodovine, je tisto, kar nam je pokazala pariška komuna in kar je ponovno potrdilo gibanje rumenih jopičev, to, da ni boljše spodbude za politično udejstvovanje kot politični boj sam. Revolucionarni dogodki ženejo tiste, ki se niso zavedali svojega političnega bitja, da v sebi odkrijejo globoko zasidrana družbena prepričanja in skrito kompetenco, da postanejo voditelji, govorniki, organizatorji, pisci, borci in tako dalje. Sanje o družbenih spremembah lahko navdahnejo to kolektivno navdušenje in gromozansko energijo za delovanje. In to je najhujša nočna mora vladajočega razreda.
—
Prevedel: Mišo Mićić
Besedilo je bilo prvotno objavljeno na ROAR magazinu.
